TALE ZAPIS JE BIL PRVOTNO SPISAN ZA E-KOPER, VENDAR .... AH, NE DA SE MI RAZLAGATI - ČE GA NISTE PRREBRALI NA FACEBOOKU, GA LAHKO PREBERETE TULE:

Organizacija združenih narodov je 25. november proglasila za Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Ta dan je bil razglašen za mednarodni oziroma svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami že na prvi feministični konferenci v Bogoti leta 1981 … To so ti sadovi feminizma, ki so spoštovanja vredni. Feminizem kot ideološko gibanje je dosegel marsikaj, zaradi česar je dandanes ženskam lepše živeti. Ampak feminizem pa v zadnjih letih – in v Sloveniji in v svetu – s svojimi idejami o enakosti spolov ženskam tudi otežuje normalno življenje; ker ženske pač niso moški in se ne smejo meriti/ocenjevati z moškimi vatli, torej po moških kriterijih. Skrajšano rečeno: feminizem je v osnovi močno zavozil, ker je z leti postal psihotična ideologija (s primesi psihopatskosti). Jedro feminističnega gibanja/aktivizma namreč tvorijo ženske (ideologinje), ki jim jaz rečem »moškinje«; in prav one bi rabile psihoterapijo (psihoanalitičnega tipa), mnoge pa tudi tablete, ker so osebnostno (z)motene. Mnoge najbolj vnete aktivistke – npr. Vstajniške Socialne Delavke ali aktivistke Rdečih zor – nimajo samo motnjo v spolni identiteti (in želji oziroma pohoti), pač pa bi jim psihiatri (po)dali tudi diagnozo: (znamenito) »MOM« – mejno osebnostno motnjo (angleško »borderline«).

Na 4. Pekinški feministični konferenci (1995) – kjer je bila slavnostna govornica tudi takrat (prevarana) »prva dama« ZDA Hillary Clinton – je bila sprejeta znamenita pekinška deklaracija, ki je, kot se je sedaj izkazalo, dobesedno »zasvinjala« družbo. Takrat se je t. i. »teorija spola« (gender) začela brezsramno širiti in uveljavljati v družbi. Glavna protagonistka je bila na pekinški konferenci sicer Judith Buttler – militantna lezbijka (»poročena« z žensko), ampak moralno podporo pa ji je vsa leta nudila prav Hillary Clinton – in si s tem (sama sebi) nedavno »zabila žebelj v krsto« in ustoličila Donalda Trumpa kot predsednika ZDA. Slovenske »moškinje« so si v novo nastali državi najprej izborile Urad za žensko politiko, potem so pod poveljstvom Vere Kozmik Vodušek in njenih feminističnih pajdašic (domujočih na FDV in Mirovnem inštitutu) ustanovile Urad za enake možnosti. Sedaj je bivši feministični urad postal kar del »socialnega« oz. »družinskega« ministrstva, ki mu trenutno poveljuje Anja Kopač Mrak. S psihoanalitičnega vidika bi se dalo reči, da so slovenske feministke, posebej tiste,ki so inkorporirane v levo politiko (in ministrstva ter izobraževalne (pod)sisteme) popolnoma zavozile. Ampak Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami pa je vendarle ostaja spoštovanja vreden dan. Kot moškega me je sram, da so si ta dan morale kot nekakšen »praznik« izboriti same ženske. Ta(k) dan bi morali razglasiti v resnici moralno odgovorni moški – ker: žensk se ne sme ne tepsti, ne poniževati, še najmanj pa ubijati. Sestre Mirabal pa so bile brutalno umorjene(!) v času Trujillove diktature v Dominikanski republiki leta 1960. Moralno odgovorni moški, do katerih je imela mama – ko so bili še otroci – ljubeč odnos, ne morejo ženski storiti nič žalega, še varati jo (načeloma) ne morejo (željo seveda imajo). Glede na to, da imam »Venero v Levu«, kot mi je nekoč zaupala neka astrologinja, si na vse pretege prizadevam, da bi ženske ostale – ali pa (spet) postale – oboževane in ne samo spoštovane. (In lepe!) »Moškinjam« pomagam na druge načine – tudi tako, da jih poskušam vrniti v ženskost, bodisi z nasveti, s posredovanjem psihoanalitičnih teorij, s poučno publicistiko v kateri razlagam, kaj pomeni pravilno razrešen Ojdipov in kastracijski kompleks. Moja zadnja knjiga se imenuje »O spolu«, naslednja pa bo nosila ime »Prvi spol« (imela pa bo tudi podnaslov: »– ali: penis in ženska želja«). Ker (normalne) ženske so vselej bile, in tako bo tudi ostalo, »prvi« spol. Vse kar moški delamo na tem svetu, delamo zaradi žensk. Moški smo kronično zaznamovani z (infantilno) mamo, in na kraj pameti nam ne pade, da bi žensko udarili, jo poškodovali … Vendar, če je moškega (kot dečka) nekoč udarila mama, je tak (posledično) »ne-pravi« moški sposoben žensko tudi udariti ... Kadar v osebnih svetovanjih (ali terapija) naletim na tepeno/pretepano žensko (in/ali agresivnega moškega), ne vem, kaj bi naredil najprej: ali se v imenu vseh normalnih moških, torej moškega spola, ženski opravičil za agresivnost tistega moškega (moža/partnerja), ki jo je udaril ali celo večkrat tepel/pretepal – ali pa dotičnega moškega, ki se je agresivno znašal nad ženo/partnerico (žensko) lastnoročno prebutal … Po moji bi – glede na to, da nisem več rosno mlad – »v pomoč« poklical kakšnega silaka ala Dejan Zavec. Kot dobremu poznavalcu človekove duševnosti – še posebno Ojdipovega in kastracijskega kompleksa – se mi zdi absurdno, da bi nek moški lahko »uničeval« žensko telesno in obrazno lepoto skozi pretepanje ženske. Normalni moški smo dobesedno očarani z žensko lepoto – ker smo pač kot otroci doživeli lepo mamo (ki v objemu tabuja incesta pač pripada očetu). In ženske normalen moški ne more udariti/pretepati (niti v seksualnih sado-mazohističnih praksah). Ko sem gledal film »50 odtenkov sive« – gledal sem ga (2x)zato, da sem lažen napisal recenzijo, in ker imam »v obravnavi« žensko, ki želi seksualnega (sado)mazohizma –, me je prevzel popadljiv bes. Christiana Greya bi … »ubil«, ga kastriral – ker: ŽENSK SE NE TEPE(!), še najmanj v seksu! Vsaj tako jaz gledam na te (medspolne) stvari. In moje gledanje ni zgolj osebno, pač pa je tudi psihoanalitično (teoretsko) podkrepljeno. Zdi se mi, da se mi dogaja največja krivica, ko mi pol (leve) Slovenije očita, da nimam rad žensk – da sem mizogin … Jaz pa vem, da imam najvišjo stopnjo ljubljenja žensk: »Venero v Levu«! Res da mi »moškinje« niso prav pri srcu. Vendar se tudi »moškinj« – ker gre za »vaginalna«, torej »brez-penisna« bitja – ne sme udariti, tepsti/pretepati. Se pa strinjam, da bi bilo treba falične (možate)»moškinje« nekako vrnit v ženskost/feminilnost – zato, da bi se aritmetična sredina prijetnosti življenja v družbi (in družini) dvignila. Če ne gre »z besedo«, pogovarjanjem – torej s psihoterapijo oziroma Freudovo psihoanalizo – bi morda šlo z orgazmo-terapijo, kot je že Freudu nekoč predlagal Wilhelm Reich: »Penis normalis dosim repetatur!«(npr. 3 x na dan/teden) … in … Zdi se mi nemogoče, da ženski, ki je bila deležna normalnih ojdipalnih dogodkov (s prisotnim očetom – in ni bila spolno zlorabljena), »to« (mislim na redno »prejemanje« moškega spolnega organa) ne bi (za)pasalo.