TALE ZAPIS JE NASTAL, ŠE PREDEN JE PUTIN OBISKAL SLOVENIJO. V SPLETU OKOLIŠČIN TA TEKST TAKRAT PAČ NI BIL OBJAVLJEN. KLJUB TEMU, DA JE "ZASTAREL", GA SEDAJ NAKNADNO OBJAVLJAM.

Ko sem že misli, da bom (teoretsko) »izpustil« Putinov obisk v Sloveniji, sem se vendarle premislil – predvsem zato, ker sem bil malo nagovorjen, v smislu, kaj mislim o tem obisku. In ker navadno na družbena dogajanja gledam skozi psihoanalizo, si bom tule dal rahlega duška.

Ne bom sicer poudarjal, kako Putina obvladuje narcizem, ker se to pač ve – hkrati se tudi ve, da se dandanes v visoki politiki potikajo predvsem véliki narcisi. Zaradi svoje narcistične osebnostne strukture so tudi odmevni, karizmatični in seveda (pre)drzni. Po tej plati Putin torej ni izjema – saj tudi Obama ni, ni bil niti Clinton (Bill), da o kakšnem Trumpu ne govorimo. Si je pa Putin doslej že marsikaj (z)upal. Ne nazadnje vehementno parira Angeli Merkel – in je deležen (mislim na Rusijo) sankcij. (Nepomembnega Erdogana bom pač izpustil.)

Mala Slovenija je v objemu svoje majhnosti, kar (pre)drzna, da si v teh turbulentnih časih (z)upa gostiti Putina. Seveda ne gre za »pietetni« obisk, kot na veliko poudarjajo v uradu predsednika države. Sporočilo za javnost je seveda namenjeno Zahodu (od ZDA, Italije in Francije, do Nemčije). Poudarjanje »miru in nujnosti dialoga za ohranjanje miru« je seveda všečna mana, torej (manifestno) mašilo v manku smisla – dejanski smisel je seveda latenten, torej skrit, ne sicer nezaveden. Ta(k) oziroma tovrsten obisk vendarle predstavlja nekaj več. Kaj točno, je težko točno reči. Ohlapno odgovor bi šel v smer nekakšnega »prestiža« – tudi v smislu »zavarivenje neprijatelja«, kot bi se reklo v »jugoslovanščini«. Tudi izraz »Zapad je sad zbunjen« (pa Hrvati tudi), bi se dalo reči. Morda je zbeganost in zavedenost primeren izraz s katerim se Zahod sooča s Putinovem obisku pri nas. Seveda Putin in Rusija na svoj način »rabita« ta obisk, Slovenija pa na svoj. 100-letnica izgradnje Ruske kapelice pod Vršičem je ravno pravšnji izgovor za obisk. Jasno pa je, da Kremelj »maši« manko v smislu obiska, z všečno frazo, da »bo šlo za delovni obisk«, kjer se bo govorilo »o ključnih vprašanjih dvostranskega sodelovanja« (na področju trgovine, gospodarstva, investicij, kulture in humanitarnih zadev …). Naša, slovenska in ruska (uradna, manifestna) interpretacija obiska se malce razhajata, če že ne kar tepeta ... Bežno se pa vendarle ve, da bo srečanje »na najvišji ravni« »priložnost za izmenjavo stališč o aktualnih vprašanjih«, tako v svetu, kot v regiji. Da so tako regionalna, kot velika svetovna vprašanja povezana z begunsko krizo in tiho islamizacijo katoliško-pravoslavne Evrope (in seveda »ukrajinsko krizo«), pa se tudi ve. Slovenija vendarle leži na t. i. balkanski poti, na kateri se po vseh teh terorističnih dogodkih lahko marsikaj zgodi.

V tem kontekstu je na mestu vprašanje,  kdo bolj rabi obisk: Slovenija ali Rusija oziroma Putin; Pahor (osebno) ga zagotovo ne rabi (in Erjavec tudi ne). Pahor se bo prej »potil«, da ne bo kakšnega »kozla ustrelil«. Pogovori, ki bodo resnično pomembni, bodo seveda bolj neformalne narave – in zaradi tega se bo »potil« ravno Erjavec (če ne zaradi drugega, pa zaradi »ukrajinske krize«); Slovenija naj bi imela v tem kontekstu enako stališče kot EU (kar je v pogajanju z Rusijo in Putinom seveda zagatno). Koliko »arbitražnega sporazuma« oziroma »Piranskega zaliva« bo na tapeti, je težko reči – v  formalnem delu zagotovo ne; in Hrvati so v tej zvezi verjetno zelo radovedni.

Kaj reči bo koncu?! To, da ima Slovenija kar »jajca« … Gostiti Putina v teh turbulentnih časih, ko je »biti Putin« vsaj tako zagatno, kot biti islamski begunec (v Nemčiji in Franciji), je spoštovanja vredno – kljub vsemu, da ima narod mešane občutke, mnogi politiki pa so »posrani« ...