Že dolgo se sprašujem, ali sem jaz patriot, torej domoljub … To vprašanje sem si zastavil tudi v povezavi z mojim rodnim mestom. Na Trbovlje sem bil nekoč zelo ponosen. Na nek način smo bili napredni in po svoje predrzni – mislim na naše prednike, rudarje pred 50, 70 in 100 leti … Danes pa svoje rodno mesto brez sramu imenujem Butale (Slovenijo pa »banana republika«). Toliko hudega, nespodobnega in »glupega« sem doživel v mojih Trbovljah – na številnih področjih –, da na svoje redno mesto sploh nisem (več) ponosen. Sram me je, da sem Trboveljčan. Ko sem t. r. zmerjal svoje soomeščane/sokrajane/soobčane – v smislu: kako »glupi« s(m)o (ker/ko na volitvah volijo Baroviča), sem celo izjavil, da morajo biti na neka način kaznovani, in naj zato spet volijo Baroviča – ker: »Kazen (zanje, za celo mesto/občino) mora biti vzgojna – folk mora za svojo glupost trpeti, zelo trpeti!« Zato se je pred par leti moj poziv pred županskimi volitvami cinično in sadistično glasil: »VOLITE BAROVIČA!«

Ker tako noro mislim moje rodno mesto, je tole moje čuječno samomotrenje , samoopazovanje, nujno. Vsa moja dobrota, ki sem jo samo(po)žrtvovalno izkazoval dolga leta do mojih Trbovelj, se je prelevila v nek »subtilni« sadizem. V bistvo si na nek način resnično želim, da bi bil folk kaznovan, ker se je tako glupo obnašal na županskih volitvah – na kar nekaj zadnjih županskih volitvah. In – glej ga šmenta – nič drugače se mi ne poraja v čustvovanju do moje države, do Slovenije.

Namreč, tudi na ravni države podobno razmišljam. Vse kar ta, ali katerakoli druga vlada, stori narodu, si narod v resnici zasluži. Svoj latentni sadizem v bistvu obračam proti sebi oz. svojemu narodu, svoji državi, ker se tako glupo obnaša na volitvah, ker tako glupo zagovarja svojo politično opcijo …

Če ne bi šlo za otroke – in če ne bi imel toliko psihoanalitičnega znanja (in sočutja) – bi že zdavnaj postal popolnoma apatičen. To, kar si je privoščila Lidija Hartman Koletnik – kot direktorica CSD Velenje – pa ministrica Anja Kopač Mrak (s svojo falango »ovc« – od Darje Kuzmanič Korba in Gabi Čačinovič Vugrinčič do Andreja del Fabra, Petra Stefanoskega in Jurija Šumečnika), me je totalno ziritiralo – govorim seveda o »koroških/velenjskih dečkih«. Tukaj je še »prekmurski deček« in murskosoboška direktorica CSD Nataša Meolic … Še prej se je zgodila Radovljica – ko je CSD odvzel mladi mamici 15-mesečnega dojenčka. Tukaj je Škofja Loka … Da o dveh referendumih oz. psihopatskih družinskih zakonikih in LeGeBiTrovsko-feministični ideologiji niti ne govorim …

V taki državi ni vredno živeti! in da toliko ljudi podpira to (državno, levičarsko) mafijo, mene dela popolnoma apatičnega – v ničemer več ne vidim smisla. Na svojo državo nisem ponosen. To kar plemenitega še vendarle delam, delam za posamezne ljudi, torej za človeka – in na čast teoriji oz. psihoanalizi. Za državo in za narod, pa mi počasi postaja vseeno. In groza me je, ker sem postal tako apatičen, ciničen … Ta »moja« država ni več simbol (moje) mame. Ta »moja« država je do mene kot sovražna mačeha, ki mi – nam vsem – na vsakem življenjskem koraku dela krivice, nas »ubija«, se psihopatsko obrača do otrok ... Policiste, pravne službe in razno-razne inšpekcije sadistično ščuva proti lastnemu narodu … To ni moja država! To ni država, v kateri bi s ponosom živel! Na tako državo ne morem biti ponosen! V teki državi ne morem biti sproščen, ne morem biti srečen! V taki državi niti nočem živeti! V taki državi v resnici samo še životarim!

V teh svojih mukah in stiskah sicer skušam ostati človeški – hočem ostati vsaj kritični mislec, na nek način tudi dobrotnik (za ljudi – narod kot celota pa se mi na nek načini gnusi). Gnusijo se mi politiki – v tem trenutku predvsem levi. In na žalost – in grozo –  se imam za levičarja … Torej je moja muka in stiska popolna. In ko kritično mislim, se me razglaša, da sovražno (in diskriminirajoče) govorim … In tako domovino ne morem spoštovati. In taka država/domovina si niti ne pusti pomagati, ne dovoli mi, da bi ji pomagal. Kako naj bom potem domoljub?!

PS: V bistvu se samo še satirično norca delam - iz vseh, predvsem pa iz feministk, "moškinj". Ta teden v Bohinjski Bistrici (v petek) in na Obali (Hrvatini), v soboto.