Svoj čas – kakšnih 15 let nazaj – sem drugič, morda celo tretjič – vsekakor pa zadnjič –, kandidiral na delovno mesto predavatelja za predmet Sociologijo športa na Fakulteti za šport. Zaključek moje kandidature se je glasil: »Res je, da se jaz prijavljam na vaš razpis – toda vedite, da jaz vam delam uslugo (s tem, ko se prijavljam na razpis – in ne vi meni) ...«. Seveda na razpisu nisem bil izbran – pa ne zato ker nisem imel habilitacije, pač pa zato, ker … … … Ah, se mi ne da odpirati starih ran. Vsekakor pa mislim, da bi moral o fenomenu Planice in Prevca kdo kaj pametnega povedati – in to iz posvečene fakultete (za šport – da ne rečem »za kurčenje«). Ampak ne … Bojan Jošte je sicer nekaj znanstvenega razlagal, zakaj nekdo leti daleč in zakaj nekdo ne (v »Frekvenca X«). Biomehanika laiku res lahko kaj pametnega pove o smučarskih skokih oz. poletih. Zagotovo pa Planica zahteva nekaj več družboslovne pameti, kot so jo premogli medijski gostje – npr. nacionalnih TV Odmevov. Dežurni »C.A.R« Aleksander Zadel se je nedavno (še pred Planico) v Štefančičevem Studiu City kot sogovornik vsaj približno znašel, ko je govoril o Petru Prevcu. Medtem, ko je v nedeljskih, torej »poplaniških« TV Odmevih »brcal v temo«. Legendarni alpinist Viki Grošel je sicer res diplomant FŠ, toda on je malce kontaminiran z »ljubeznijo do gora (in Planice)«; in če hoče kdo kaj (diskurzivno) pametnega (z umom) povedati, more (raz)um distancirati od svoje ljubezni in čustvene afinitete do tematike o kateri razpravlja – razpravljalec se mora iz diskurza izločiti – ker: zato, da je diskurz relevanten in objektiven, mora »subjekt zapustiti diskurz«, kot se reče v epistemologiji. Tretji gost TV Odmevov je bil … ni pomembno – ker: kaj pametnega (in novega) o fenomenu Planice (in Prevcu) pač ni povedal.

Če bi bil jaz gost teh TV Odmevov, bi se seveda (levim) anarho-liberalom podrl svet – ker: moja beseda bi pridobila na teži in relevantnosti, in to za nazaj. Ne smemo pozabiti, da (razštelanim) feministkam in (zmedenim) LeGeBiTrovcem, skratka »nedonošenim« (Združenimi) Levičarjem sesuvam (zabluzene) iluzije v povezavi z enakostjo oz. različnostjo spolov (posvojitvami v istospolne partnerske skupnosti, istospolnih porokah oz. »ponogah«) ... TV Odmevi so tudi »v živo«, zame je pa menda značilno, da »sovražno govorim« … – ker med drugi tudi pravim, da ima »najdaljšega stoječega« (lahko le) Peter Prevc (no, lahko tudi Robi Kranjec), ne pa Maja Vtič! Tudi o paradoksu, da se planiška vulva (beri: skakalno/letalno doskočišče) vsako leto poglablja – tako, da se je ne da popolnoma zadovoljiti – ponavljam, in dodajam, da ima pri nas »najdaljšega stoječega« falična mama Planica (v svetu so »velikanke« moškega spola (Harrachov, Kulm, Oberstdorf, Vikersund, Lillehammer, Holmenkollen …) … Takšno velikanko ima lahko le še kakšen San Marino, Vatikan ali Andora. No, tudi »klitorična« Japonska bi si lahko umislila »velikanko« – npr. iz kakšnega njihovega vulkana …

Peter Prevc pa na simbolno nezavedni ravni predstavlja obliž na kastracijske rane, ki jih imamo vsi Slovenci. Ker: skozi identifikacijo s Petrom Prevcem se spet vidimo kot konkurenčne, potentne, s simbolno erektilnostjo, torej sposobnostjo za karierno »penetracijo« (na vrh). Peter Prevc je vse tisto, kar Slovenci nis(m)o. On ima – z najdaljšim stoječim in vsemi pripadajočimi titulami »boljšosti« – apriorni (fantazmatski) privilegij v ženski želji. Peter Prevc ni (simbolno) kastriran – njegovo »kurčenje« je (športno) »kurčenje par excellence«. Ne samo, da premaga – torej (simbolno) kastrira – vse ostale (seksualne) konkurente; on celo leti oz. lebdi v zraku (kar je prav tako zelo simbolno seksualno). Peter Prevc zmaguje skozi skromnost, kar je atribut povprečnega Slovenca – še posebej tistega, ki je skozi recesijo postal v preteklih letih simbolno kastriran, torej »impotenten«, (karierno) »nepenetrirajoč«. Povprečni Slovenci ne letijo, pošteno so prizemljeni, Peter Prevc pa leti, ne samo, da leti, on lebdi nad ostalimi – biti nad ostalim, pa je ponižna (nezavedna) želja vsakega človeka (moškega), ne samo Slovenca. Peter Prevc je kot naročen za dušo povprečnega Slovenca (moškega) – identifikacija z njim je užitek posebne vrste. Kakšen Slavoj Žižek je identifikacijsko precej neuporaben, Peter Prevc pa je t. r. idealen – ker se ne afna, ker je preprost, ker je normalen, ker (ima in) spoštuje očeta in mamo. Peter Prevc tudi govori normalno , po kmečko – tako, da ga vsak razume. Ne da se mu nič očitati. Peter Prevc je vse tisto, kar vsi ostali Slovenci niso in čemur so se konec koncev morali temu tudi odreči. Največje slovensko zlo je, da so se mnogi morali odreči določenim tipom normalnosti – Peter Prevc pa je car (na kvadrat) kljub temu, da je v svoji »nenormalnosti« (beri: superiornosti) ostal normalen. Kekec je za Prevca smrkavec.

Peter Prevc ni samo obliž na rane, ki so jih politik prizadejali ljudem – on je naravni antidepresiv, ki človeku razvedri dušo. Njega imajo po tihem radi celo Avstrijci in Hrvati, verjetno tudi Japonci (ker smo pač mi posvojili Kasaija). V svoj tekmovalnosti je nekonflikten – ker zgolj in samo leti (nad oblaki), nikogar ne faulira. Peter Prevc je in sin in brat in vnuk, celo nesojeni najboljši prijatelj (ki ga nimamo, pa bi ga imeli). Ne moreš mu nič očitati, ker nima madežev (ali pa jih ne poznamo). V odnosu do Petra Prevca odpove celo foušija – ja, še zavisten človek ne more biti do Petra Prevca (izjem bi bil kvečjemu Chuck Norris, ki že dalj časa razmišlja, da bi se dal preimenovati – bodisi priimek ali zgolj ime ali celo oboje). Ker Peter Prev je brezpogojno pozitivni in brezmadežni junak, ki se mu zmagovanje privošči. Vsak foter (ali brat) bi mu »dal« hčerko (oz. sestro; za ženo je verjetno še malo »prezelen«).

Skratka … ja, tudi v to smer se da Petra Prevca kovati v zvezde – in to tiste najbolj oddaljene – zato, da bi se pojasnila norija, ki jo Slovenci zganjajo okrog Petra Prevca (in Planice).

Naj za konec s še nekaj več psihoanalitične predrznosti tole moje pisanje zabelim s planiškim dispozitivom. Namreč, vsa ta planiška množica, ki je štiri dni zganjala vso to incestuozno evforijo je končno dočakale tisto večno, nikoli realizirano (in nezavedno) ojdipsko fantazmo: (tudi) sin Ojdip (z »najdaljšim stoječim«) je končno nabrisal lastno mamo (torej Planico). In za planiško množico je bilo – kot so mnogi zatrjevali – občutje resnično veličastno, nepopisno …