Svoj prvi blogarski zapisa v letu 2016 bom posredno namenil temi, ki me je pretresala celo leto 2015, še posebej pa v "zateženem", bolje rečeno žalostnem decembru, ki je na referendumsko nedeljo (20. decembra) postal vesel.

Na drugem podiplomskem študiju sem imel sošolko - ko sem jo prvič videl, sem mislil, da je on, moški (vsaj pol frizure je imela moške -, znano lezbično aktivistko, Suzano Tratnik, ki mi je priskrbel(a) Freudove Metapsihološke spise (iz leta 1987). Bil sem ji neskončno hvaležen. Vednar - ko sem bil pa (aprila 2015) (pov)vprašan, kaj si mislim o njeni knjigi Ime mi je Damjan, pa tudi nisem mogel biti tiho. Ko sem bil nagovorjen (za 24Kul), sem na zastavljena vprašanja odgovarjal tako kot mi je kritični um velel. Novinarko pa je zanimal komentar na tale knjižni kontekst, ki opisuje Damjanov/Vesnin odnos z očetom v (njenem/njegovem) otroštvu:

»Ko sem bil majhen in priden, me je nenehno pestoval in me vlačil povsod s sabo in me razkazoval sorodnikom in sosedom, češ, kakšno ljubko hčerko ima. Samo mene, za brata in sestro ni imel toliko časa, onadva nista bila tako ljubka, pa še zadnje sedeže v avtu sta mu vedno poscala. Brat in sestra sta morala takoj po risanki v posteljo, sicer ju je nalomil – no, ne čisto zares, ampak po riti, da sta bolje razumela. Jaz sem smel biti pokonci, smel sem glasno govoriti; jaz sem zdržal in nisem povsod scal. Tudi po večerji sem še sedel s tastarimi v kuhinji. Še zdaj se spomnim, kako je mat nejevoljna pomivala posodo in bentila, da bi že moral v posteljo, saj sem še otrok in me ni treba tako razvajati. … Foter pa se je samo smejal, me pobožal po glavi in rekel, da sem pametna punca in da razumem vse, kar se mi pove.  … Takrat sem se z vsem strinjal in vedno upošteval, kar mi je povedal foter, saj drugače ni moglo biti. Najbrž sva se takrat zato tako dobro razumela in sva lahko bila toliko skupaj, ker je bilo vse po njegovem. To sem povedal tudi tistemu psihologu z zelenim fikusom pri oknu, h kateremu sem hodil na željo mojih tastarih.  … Zato, sem mu povedal, ker sva si bila s fotrom sto let nazaj veliko bliže dosti sva bila skupaj, toliko, da sem včasih že pogrešal brata in sestro in mamo. … Mat je res večkrat pripomnila, da me foter preveč razvaja, ampak nikoli ni ničesar naredila za to, da bi bil več z njo. Sam pa nisem mogel nič spremeniti. In ko sem sel in začel spati v sobi s sestro, me je foter zasovražil. Nisem bil več samo njegova punčka. Nenadoma je začel govoriti, da sem najhujši. … Dokler sem bil majhen, me je lahko povsod vlačil s sabo, me razkazoval in se hvalil, kako luštno hčerko ima in da bo še kaj iz mene, ko pa sva se peljala domov, me je v avtu stiskal k sebi in mi zagotavljal, da se ne bova nikoli ločila, ker on tega ne bo dopustil. Zraven je sam sebi govoril, tako skozi zobe: »Tako bo in nič drugače!« .../.../... In tisti psiholog, ki sem mu vse to povedal (pred tem nisem nikomur pravil o tem, ker mi je foter govoril kot otroku, saj me je bilo neznansko sram in zdelo se mi je celo, da morava biti oba s fotrom pritegnjena), je tudi rekel, naj tega raje ne govorim naokoli, ker je to pač preteklost, zdaj pa je treba misliti na prihodnost in začeti urejati odnose na točki na kateri so v tem trenutku.« .../.../... »Po tistem kar sem doživljal v otroštvu, se v njegovi bližini nikoli več nisem dobro počutil. Tudi sicer se nikoli več nisem dobro počutil. Tu ni kaj urejati, preteklosti se ne da popraviti.« (Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan, str. 132-135)

1. Kako bi opisali očetov odnos do hčere? (lahko v opisanem primeru govorimo o čustveni/psihični, če ne morda tudi spolni zlorabi otroka)?

Očetov odnos je zagotovo patološki – tako kot je opisano v knjigi se oče ne sme obnašati do svojih otrok, ne Vesne, torej »Damjana«, ne do ostalih dveh. V tem segmentu knjige deluje kot svarilo, kakšen oče do svojih otrok ne sme biti. Koliko in na kakšen način krši tabu incesta v knjigi sicer ni opisano. Sama Vesnina lezbična spolna usmerjenost izhaja ravno iz napačnega očeta oz. njegovega očetovanja. Oče je v času »gor-sprevljanja« v Vesni zapustil napačen, torej ponesrečen, miselni odtis, ki je Vesno v času pubertete pahnil v možato lezbično, torej v »fantinjo«, imenovano Damjan. Če je šlo v resnici še do kakšne resnejše spolne zloraba – morda celo daljšega obdobja – to pomeni, da je bila v Vesni kontaminirana spolna identiteta. Konkretneje: misel, ki je mislila spolno zlorabo je v mali Vesni pustila pečat – v smislu: »Če bi bila deček, se me oče ne bi spolno želel, izposodil …« Ta hrepeneča želja: »O da bi bila deček (da se me potem oče ne bi spolno želel),« je očitno botrovala rojstvu Vesninih lezbičnih nagnjen v času vstopa v puberteto oz. spolno življenje. 

2. Kako bi opisali materin odnos do očeta in hčere? Kako bi v takem primeru morala ravnati mati?

Naloga (»dovolj dobre«) matere je seveda, da zaščiti in obvaruje otroka pred slabimi vplivi okolice, torej tudi, da obvaruje oz. anulira vpliv (»preveč slabega«) očeta na odraščanej, vzgojo oz. »gor-sprevljanje« otrok. Mati ima v družini vselej dvojno funkcijo. Dobro mora »furati« svoj odnos do moža/partnerja, torej do očeta svojih otrok, in seveda svoj (materinski) odnos do svojih otrok. Tej nalogi mnoge ženske, kot matere in kot žene/partnerice, seveda niso kos. Tudi Vesnina mati je v tem svojem poslanstvu kiksnila.

3. Kako razumete Damjanovo (Vesnino) stisko? (So želje zlorabljenih deklet v otroštvu pogosto povezane s težavami spolne identitete v dobi odraščanja in kasneje)?

Vesnina stiska je logična in pričakovana – ob takšni drži oz. vlogi in vplivu očeta je domala nemogoče, da bi se mala Vesna razvila v normalno, torej običajno dekle. Vesna je bila v najobčutljivejšem obdobju odraščanja »vzgojno« spotaknjena, torej zmotena – miselni odtis, ki si ga je ustvarila v svoji psihični realnosti glede na dogodke v primerni družini, je bil fatalen, torej hiper(libidinalno)investiran. Psihoanalitično bi se lahko reklo, da »preveč slabega očeta ni korigirala dovolj dobra mati«, kar je kontaminiralo mnoge pomembne miselne sisteme odraščajočega otroka, deklice. Motnje v spolni identiteti in spolni želji pa tudi v čustvovanju in osebnostni strukturi so vselej odvisni od otroštva, torej od vpliva primarne družine. Spolna zloraba, še posebej, če je incestuozne narave, vselej intervenira v spolno identiteto in spolno željo, pa tudi v čustvovanje – torej v libidinalno ekonomijo, kot se reče v psihoanalizi – nasploh. Problem spolne zlorabe je vselej najbolj zagaten v primeru, da žrtev na nek način fiziološko uživa in to občutenje pricurlja v zavest, in v tem primeru Nadjaz, ki se z leti razvija in krepi, »znori« in zahteva ukrepanje. To se je pri Vesni zgodilo očitno na specifičen način – in v knjigi to ni povsem razvidno. Definitivno pa je Vesna obrambno zbežala v »fantinjo« Damjana – zbežala je pred ženskostjo, torej pred heteroseksualno željo, katere epicenter je želja po penisu. Želja po penisu se je pri Vesni obrnila v gnus, in posledično v popolno nekompatibilnost s klasično moško željo. Edino kar taki zlorabljeni »fantinji« preostane, je beg v lezbičnost, ki jo perpetuira (latentno) zavidanje penisa in nanj vezan (manifesten) gnus do penisa.

4. Kako ocenjujete odziv/delo Damjanovega (Vesninega) psihoterapevta oz. psihologa, h kateremu je Damjan (Vesna) hodil tudi na skupinske obravnave na željo staršev?

Če je izpoved Vesne kakorkoli (avto)biografska oz. po resničnih dogodkih, to samo potrjuje, kako šibka in nekvalitetna je psihoterapevtska stroka v Sloveniji. Po eni strani se mi zdi prav, da je psiholog pokazal svoje klavrno znanje. V Sloveniji mora ima človek v stiski že hudičevo srečo, da naleti na dobrega psihoterapevta. Za psihoterapevtiko mora človek imeti občutek oz. talent – iz knjige in predavanje ter vaj se tega poklica ne da priučiti. Če bi dober psihoterapevt opravi svoje delo dobro in korektno in dovolj zgodaj, Vesnina življenjska kalvarija ne bi bila takšna kot je bila. Vesna bi morala predelati svojo kalvarijo z očetom (in mamo) potem njena puberteta ne bi bila takšna kot je prikazana v knjigi.

PS: Če koga zanimajo moja gostovanja (skupaj z "Monico Bikinsky"/Monika Jekler): 10.1. Dolenjske Toplice, 19.1. KGB Maribor, 6.2. Ormož, 12.2. Ptuj, 13.2. Tolmin (še nepotrjeno), 14.2. Bovec (še nepotrjeno), 26. ali 27.2. Postojna (še nepotrjeno), 28.2. Pivka, 18.3. Ajdovščina, 8.4. Vrhnika ... Vmes pa še kakšan "Razočarana gospodinja pri seksologu", DuoTregiKomedija, ki je še v pripravi (moj soigralka bo predvidoma srbska/beograjska igralka Vesna Anđelković.