Članek
Postreferendumsko olajšanje
Objavljeno Dec 22, 2015

Tako kot leta 2012, sem tudi letos za novinarje pripravil dve izjavi. Eno, če zmaga "ZA" in eno, če zmaga "PROTI". Takole sem se razpisal v času predreferendumskega molka v soboto:

Če zmaga »ZA«:

Celo kampanjo sem govoril: »Naj si narod sodbo piše sam! In če je tako butast, da bo izglasoval to noro novelo, mora trepeti! In za kazen naj trpi!« In danes je zame žalosten dan. Jaz imam čisto vest. Opravil sem svojo moralno dolžnost: kot levičar in kot dober poznavalec človeške psihe sem se angažiral in skušal v svoji kampanji ljudem dopovedati, da je novela ZZZDR popolnoma spodletela. V svoji kampanji sem bil očitno premalo učinkoviti – ker se bil tudi precej spotikan; ali pa so ljudje pač zgolj slepo ubogljive ovce. Sam sebi nimam kaj očitati, storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi zmagal PROTI. Sedaj mečem puško v koruzo. Narod pa naj sedaj trpi – razen, če ne bodo to zakonsko in protiustavno spodletelosti presekali ustavni sodniki in povedali, da je novela ZZZDR v nasprotju z Ustavo (vsaj v treh členih: 53., 54. in 56. členu).

Če zmaga »PROTI«

Kljub vsem krivicam, ki sem jih na to in podobne teme doživljal v življenju, nisem zgubil upanja – še vedno mislim in vem, da »dobro vedno zmaga«. In danes je na referendumu zmagalo »dobro«, tisto kar je moralno korektno in etično neoporečno. Ljudje so iz vse te leve, torej legebitrovsko-feministične indoktrinacije vendarle izluščili bistvo: otrokove pravice (do očeta in matere) morajo biti nad pravicami spolno frustrirane manjšine gejev in lezbijk. In ponosen sem, da sem »svojim« levičarjem v tej kampanji dopovedal, da naj glasujejo po svoji vesti in naj popravijo napako, ki so jo v Državnem zboru v začetku tega leta zagrešili njihovi politični voditelji, ko so obšli demokracijo. V čast si štejem, da sem v tej kampanji predstavljal pomemben člen za zmago nasprotnikov novele ZZZDR. Zahvaljujem se vsem levičarjem, ki so na referendumu glasovali proti, bodisi po lastni intuiciji, ali pa pri svoji odločitvi upoštevali ravno moje psihoanalitične protiargumente.

Novinarki Dela, ki se je razpisala o mojih blokadah profila na Facebooku, sem obe izjavi tudi posredoval, toda tiste, ki je bila primerna za objavo, torej »če zmaga PROTI«, ji odgovorni uredniki pri Delu niso objavili.

Bi pa ob tej priložnosti še malo pokritiziral tiste vrle politične analitike, ki so komentirali referendumske izide. »Blestela« je (leva) antropologinja Svetlana Slapšak, ki je rekla da imajo od izida referenduma »koristi samo majhna skupina tretjerazredni političnih dobičkarjev«. Bolj glupega komentarja si ne bi mogel izmisliti niti LeGeBiTrovci sami. Glupo pa je izapdla tudi nacionalna TV, ki jo je vprašala za mnanje.

Sam pa pravim, da ne gre za to, da je levica slabo vodila referendumsko kampanjo – kar mnogi poudarjajo (tudi Vesna Vuk Godina, ki v svojih TV-komentarjih tudi ni blestela); gre preprosto zato, da voda ne teče navhrib, da jajce ni štirioglato, da opice ne govorijo, da sneg ni črne barve – torej, da otroci rabijo (moškega) očeta in (žensko) meter.

Razočarali so me vsi politični analitiki, ki imajo FDVjevsko poreklo. Mimo je brcal tudi politični analitik Miha Kovač. Tukaj ne bi smelo biti govora o politični analitiki. Šlo je za pravice otrok, za tradicionalne družine, kar ne bi smelo biti povezano s politiko. LeGeBiTrovci pa seveda tudi lahko živijo v svojih libidinalnih/čustvenih (seksualnih), življenjskih/bivanjskih skupnostih, tandemih, duetih – samo otroke in tradicionalne družin (in poroke) naj pustijo pri miru.

Post festumsko sta se v medijskem etru pojavila krščanska zakonca Erzar – Lia-Katarina Kompan Erzar in njen mož Tomaž Erzar ... Kje sta pa bila, ko sem jaz "kri scal" na vseh teh podlih soočenjih?! Mastiti se s torto je luštno, drek žret pa pač ne.

Ob tej priložnosti bi se na svojevrsten, torej sadističen način rad "zahvalil" dr. Bogdanu Lešniku (pionirju gejevskega gibanja Magnus, pozneje dekanu FSD in mentorju mojega nesojenega doktorata na ISH) in dr. Vlasti Jalušič (nekoč direktorici Mirovnega inštituta in dokončni »rabljici« mojega doktorata). Mogoče sem bil pa res prav jaz tisti, ki sem okrog 100.000 levičarjev na referendumu prepričal, da otrok rabi očeta in mamo. Če se ta dva vrla »gospodarja vednosti« (s poziciji moči in oblasti) pred 15-leti ne bi sadistično izživljala pri pridobivanju mojega akademskega naziva »dr.« – prav zaradi njiju namreč nisem »dr.« – ne bi (po letu 2012 še drugič) premogel volje, da se spopadam s tem psihopatskim LeGeBiTrovsko-feminističnim ideološkim aparatom, ki je popolnoma kontaminiral slovensko levico.

Spoštovani geji in lezbijke – Bogdanu Lešniku in Vlasti Jalušič se imate za zahvalit, da sem se kot levičar v referendumski kampanji tako srčno razdajal za pravice otrok do očeta in matere.

Dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim!

PS: Vsem, ki ste me zadnji teden referendumske kampanje zaman iskali na Facebooku ... Evo ... reaktiviral sem neko staro "fenovsko" FB-stran. Tam (me) lahko spremljat "kaj dogaja" ... https://www.facebook.com/Roman-Vodeb-28399593456/