25. november je bil »Dan boja proti nasilju nad ženskami« –  leta 1960 je namreč dominikanski diktator Rafael Trujillo na krut način usmrtil (ne sicer sam, direktno) tri sestre Mirabal – takratne politične aktivistke v Dominikanski republiki. Leta 1981 so (pro)feministične aktivistke 25. november prvič obeleževale kot »Dan boja proti nasilju nad ženskami«; in to jim lahko štejemo v čast. Šele decembra 1999 pa je Generalna skupščina Združenih narodov 25. november razglasila kot mednarodni »dan za odpravo nasilja nad ženskami«.

Problematika nasilja nad ženskami je res pereča. Nedavno sem sodeloval na neki okrogli mizi in … moja (5 minutna) debata na to temo (po 55. minuti) je bila nadležna:

Naj se povzamem: če je moški sposoben udariti žensko in vršiti nad njo kakršnokoli nasilje (verbalno, psihično, spolno …) to pomeni samo to, da ima določeno potlačeno jezo do lastne (infantilne, torej v otroštvu doživete) mame. Ta »vskladiščena« jeza do matere je dogovorna, da moški lahko stihijsko jezo do ženskega spola neposredno projecira na neko »ljubljeno« žensko, s katero je v čustveni vezi. Ta vez je vselej transferna, torej se napaja iz čustvovanja, ki ga je deček imel do svoje matere v otroštvu – v odraslosti pa se samo oživlja ob ženski, ki je simbol(ni nadomestek, nekakšen surogat) matere.

Res je, da je tukaj pomemben tudi oče, kot nosilec Zakona, torej (močnega Nadjaza). In to je tudi lahko posebne vrste varovalka. Torej, četudi moški v sebi nosi neko potlačeno jezo do lastne matere, je ne bo udaril, ker bo čutil, da kot fizično močnejši, ne sme udariti ženske. In če bi jo udaril – npr. v opitem stanju – , ga mora neznosno vest peči, tako, da (sam pri sebi) priseže, da to nikoli več ne bo ponovil.

Je pa dobro v tej zvezi omeniti še neko podrobnost – ker: ravno ta je zagatna … Ženske, ki so imele agresivnega očeta, včasih nezavedno pritiskajo na svojega moškega (kot simbolnega naslednika očeta) – beri: mu nergajo, tečnarijo, mu pijejo kri, so sikajoče kot kače … –  z nezavednim namenom/apelom, da ne rečemo »željo«, da bi jih »useka«/udari. Ker: kot deklica se je »naučila« v odnosu do očeta, da jo, kot (sicer) ljubljeno, tudi udari.  In potem v odraslosti kot ženska nezavedno »izsiljuje« te klofute/udarce/batine s sikanjem, nerganjem, tečnarjenjem …

In naj se sliši še tako absurdno, tako pač je … Ne gre za univerzalno paradigmo, vendarle pa je legitimno trditi oz. opozoriti ravno to; torej da so pogosto same ženske krive zato, da se moški fizično znaša nad njimi.