Mogoče ne bi bilo slabo, da v kontekstu aktualne begunske krize zapišem par teoretskih oz. psihoanalitičnih traktatov, ki morajo biti obelodanjeni.

In medias res: levi in desni ekstremizem bosta v družbi, deloma pa tudi v politiki, cvetela toliko časa kolikor bodo obstajale razdrte oz. disfunkcionalne družine – oz. toliko časa, dokler otrok ne bo imel harmoničnega odnosa s feminilno mamo in močnega, faličnega, simbolno nekastriranega očeta, ki bo dečku postavljal meje. Kadar govorimo o političnem ekstremizmu govorimo predvsem o agresivnih in/oz. anarholiberalnih izpadih moških, in ne žensk. Moške in ženske je treba radikalno ločevati, kadar se motrijo določena družbena in/oz. politična vprašanja. Če je kaj, kar psihično loči moške od žensk, je to fenomen Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa, torej míslenje anatomije genitalij – lastnih in nasprotnega spola, predvsem v povezavi z (žensko) mamo in (moškim) očetom.

Ko govorimo o levem in desnem ekstremizmu, je treba ločiti med družbeno angažiranimi političnimi skupinami in političnimi strankami. Radikalno leva ali pa desene politične stranke »zacvetijo« in so (iz)voljene v parlament šele, kadar obstaja določena družbena podlaga – konkretno:  kriza, torej družbeno ekscesne skupine ekstremistov (bodisi levih ali pa desnih). In v tem družbenem trenutku, ko gre vse narobe – in v smislu ekonomske krize (recesije) in v smislu migracijsko-begunskih gibanj – je tako. Kadar je recesija (ekonomska kriza, brezposelnost in evidentne razlike med bogatimi in revnimi), se bohoti levi ekstremizem/radikalizem (pri nas npr. v obliki vstajniških gibanj), v času migracij/beguncev pa desni ekstremizem/radikalizem v obliki nacionalizma in kesnofobije. Tudi razcvet LEGBT-gibanja, ki je derivat levega ekstremizma, draži/izziva homofobijo, ki pa je atribut/drivat desnega radikalizma.

Leva anarho-liberalnost je v osnovi človekova (generalna) osebnostna lastnost, ki se seveda napaja iz otroštva, iz primarne družine – bolje rečeno: težav z (ojdipskim) očetom (včasih tudi v povezavi z analno fazo oz. s t. i. toaletnim treningom, privajenjem na kahlico). Posledično se dečku brez vzgojne vloge in moči očeta Nadjaz – torej moralno razsojanje – ne formira tako kot bi se moral. Nadjaz pri takem dečku v odraslosti postane šibek in ne more krotiti svoje »(anarho)liberalnosti« (svobodnjaštva, kronične in apriorne svobodnosti, v spregi s permisivnostjo), pogosto pa ne tudi agresivnih (in pohotnih) pobud Onega, torej tistih živalskih struktur v duševnosti, ki so v osnovi krive za anarho-liberalne izpade. Nekateri teoretiki v tem primeru govorijo o t. i. predojdipskem oz. materinskem Nadjazu. Prav Nadjaz – torej vest (ki peče) – je tisti, ki mora krotiti Ono. Šibek Nadjaz pa imajo (poleg večine žensk) tisti moški, ki kot otroci niso bili deležni močnega in avtoritativnega očeta – le-ta je bil bodisi odsoten, ali pa simbolno kastriran, torej brez prave vzgojne moči v primarni družini (v odnosu do dečkove falične mame, svoje žene/partnerice). Atribut liberalne vzgoje je permisivnost (»dovoljevalna« vzgoja), ki ponesrečeno zaznamuje družbo zato, ker družbo t. r. upravljajo moški – nevarni so tisti moški, ki so kot dečki rasli brez (ojdipksih) očetov (bodisi brez očetove vzgojne prisotnosti zaradi ločitve, smrti ali pa zaradi simbolne kastriranosti očetov). (OPOMBA: ime »pankrt« je bil včasih rezerviran za dečke, ki niso bili deležni vzgojne vloge/moči očeta – in kot moški so postali pokvarjeni, delikventni ...)

Če smo rekli, da je problem levo-liberalne anarhičnosti predvsem (osotni, simbolno kastrirani) OČE– mama je sporna v toliko, kolikor je ni (včasih) korigiral, ali jo celo »utišal«, »dovolj dober« oz. prisotni oče – je problem desnega ekstremizma MAMA.  Desnim ekstremizem je svoj čas pri nas zastopal(a) Jelinčič(eva SNS). Najbolj znani in tipični desni ekstremist je svetovno znan Norvežan Anders B. Breivik (znana ekstremistična desničarja sta (bila) tudi srbski Vojislav Šešelj in avstrijski Jorg Haider). KSENOFOBIJA in NACIONALIZEM sta domeni dečkovega odnosa z mamo – in če gre za desni ekstremizem, je bilo v odnosu z mamo nekaj narobe, nekaj t. r. patološkega. Navadno to, da je malemu dečka neka »tujost«, po navadi nek tujec/moški – npr. materin ljubimec ali osovraženi očim – »kradel« mamo. Če dečku kdo sploh lahko krade mamo, si jo izposoja, je to lahko le oče; no, problematični so tudi sestre in bratje. Pri pravilnem »Ojdipu« pa je ravno oče tisti, ki mora dečku »krasti« mamo, torej zmagati v ojdipski borbi za mamo.

Po psihoanalitični logiki je najbolj libidinalno (hiper)investirana prav država (domovina), ki je (nezavedni) simbol mame. Tujci, ki vstopajo v to »mamo«, torej državo/domovino, v njej živijo (ali pa so, tako kot begunci, v tranziciji) pa so simbolni zastopniki vseh tistih »tujcev« oz. »tujosti«, ki je nekoč dečku »kradla«, oz. si izposojala, mamo. Moški, ki imajo s tujci in (ekstremne) probleme in tudi ksenofob(ič)no-nacionalistične ekscese (bodisi verbalne ali pa celo agresijo udejanjajo na konkreten način), so imeli v resnici probleme v otroštvu – in to v povezavi z mamo, ki jim jo je nekdo oz. »nekaj« »kradlo«, si jo občasno izposojalo. V tem istem paketu manjka še oče, kot nosilec močnega Nadjaza, torej moralnega razsojanja. In ravno desni ekstremisti (tudi) nimajo moralne razsodnosti, zato zapadejo v ekstremizem. Vloga Nadjaza je prešibka in ne more zadušiti (živalskega/agresivnega/pohotnega) imperativa Onega … Deklice oz. ženske v tem kontekstu niso pomembne, ker jim mamo načelom kot objekt želje nadomešča oče – z Nadjazom pa imajo ženske tako ali tako probleme. Njihovo (žensko) moralno razsojanje bazira na sočutju, ker seveda ni adekvatna zamenjava za kastracijsko pretnjo (oz. bojazen/strah) – ki jo na dečka naslavlja ojdipski oče, in na čemer pri moškem temelji močni Nadjaz, torej vest (ki lahko ob amoralnih in neetičnih dejanjih peče).

Ob tem je seveda treba reči, da je psihična realnost otroka edina merodajna in hkrati vselej muhava; v resnici je pomemben t. i. miselni odtis, ki ga v otroštvu v duševnosti (miselnem sistemu) pustijo vzgojni oz. družinski dogodki – dogodki, ki jih v otroku zapusti »gor-spravljanje«.

Ob koncu pa je treba dodati še tole: tisti, ki so imeli kot otroci harmonično družino, bodo v kakšen hujši ekstremizem zapadli le zaradi povečane sugestibilnost, torej vodljivosti, ki je kot psihični fenomen poznana iz hipnoze (in NLP). Skozi fenomen transferja lahko nasedejo nekemu (političnemu, vojaškemu) voditelju, ali pa so kot ovce predani neki (ekstremistični, verski) ideologiji, in so v transferju – kot se reče v psihoanalizi – z ideologijo samo, ali pa z določenim verskim/vojaškim poglavarjem/gurujem, lahko zgolj s samim Alahom, prerokom Mohamedom ali pa Kristusom (če gre za krščansko vero) ali pa političnim (npr. nacionalističnim, ali pa socialističnim/komunističnim) voditeljem.

Vsaka ideologij po svoje računa na vodljive »ovce«. In ravno islam je ena najbolj militantnih in radikalnih religij, ki ljudi degradira na raven vodljivih »ovc« in jih paketno poneumlja, ali pa – milo rečeno – prevzame, očara in ohromi … Nekritičnih verskih blaznežev v obliki mužahedinov/teroristov in pripadnikov džihada v islamu na manjka (pariški teroristični napadi to samo potrjujejo). Islamisti so svojevrstni radikali, ki z običajnim političnim ekstremizmom sicer nimajo nič neposredno skupnega – pač pa so zgolj versko radikalni, in tudi za trenutek ne podvomijo, da je bil morda prerok Mohamed v svojem psihičnem ustroju osebnostno moten, če ne celo bolan/psihotičen, in si Alaha preprosto izmislil (»iz-želel«) – notranji glas (nad)angela Gabrijela, ki je Mohamedu 23 let narekoval Koran, je v psihopatologiji (beri: etiologiji psihoze) popolnoma razložljiv. No, resnici na ljubo: nekaj paradigmatsko podobnega bi lahko rekli tudi o krščanskih verskih blaznežih in/ali/oz. o piscih stare in/ali nove zaveze (Biblije) ter statusu oz. vlogi Kristusa (ali pa kakšnega druge lika kakšne druge svetovne vere/religije – npr. Krišne ali Bude).

V luči povedanega bi bilo s psihoanalitičnega vidika mogoče begunsko krizo v povezavi (z islamom) rešiti/reševati ravno s tem, da se muslimanom/islamistom, torej najprej tistim najbolj ekstremni verskim blaznežem (in voditeljem t. i. Islamske države), pozneje pa še vernikom, na nek način dopove (da pridejo do spoznanja/uvida), da imajo zgolj »psihotični« (lažen ali zgolj posrednovan/sugeriran) občutek, da Alah obstaja, ker bi jih – če bi jih uvid/spoznanje dejansko zadel(o) – ozdravil verske blaznosti. Namreč: ravno Freud nas je poučil, da občutek, da Boga obstaj izvira iz močnega ojdipskega očeta. In ravno v muslimanski kulturi je tip (narava, paradigma) družine taka, da je v muslimanskih/islamskih družinah oče resnično prvi (mali) »bog« oz. predhodnik poznejšega boga/Alaha. To (spoznavno) oznanilo bi – teoretično gledano – lahko razblinilo islam (no, tudi ostale religije, s krščanstvom na čelu).