Ustavno sodišče je pred kratkim razveljavilo sklep Državnega zbora, ki je samovoljno – zopet s preglasovanjem – zavrnil referendum o noveli Zakona o Zakonski Zvezi in Družinskih Razmerjih (ZZZDR). Rezultat glasovanja je bil »zanimiv«: 5 proti 4. V svoji poenoteni izjavi ustavni sodniki sicer poudarjajo, češ, da se niso ukvarjali z vsebino noveliranega zakona (ZZZDR) – kar po mojem iskrenem prepričanju ne bo držalo; preveč nezavednega je v igri – tudi sodnike obvladuje njihovo nezavedno. Če bi, bi bil rezultat glasovanj enoten 9 : 0, bi njihovi izjavi lahko še verjeli, tako pa ... Uradno, torej manifestno, pa je šlo pri odločanje za obrambo ustavne pravice do referenduma. Manifestna oz. uradna logika ustavnih sodnikov se je vrtela okrog dejstva, da referenduma ni dopustno razpisati le o zakonih, ki odpravljajo tisto protiustavnost, ki jo je predhodno v svojih odločbah že ugotovilo Ustavno sodišče (ali pa Evropsko sodišče za človekove pravice). V aktualnem primeru, pa si je to razsojevalno pravico vzel kar Državni zbor na pobudo ene/leve politično opcije – protiustavnost, ki jo je pa res ugotovilo Ustavno sodišče, pa se je nanašala le na nekatere DEDOVANJA pravice, za katere so bili prikrajšani gejevski in lezbični pari. Po vsej logiki bi se moral popraviti/spremeniti zakon o dedovanju, ne pa zakon o družinah.

To v resnici pomeni, da si je peščica ljudi – v tem primeru levičarjev/poslancev – vzela pravico in s trikom ljudem onemogočila referendumsko odločanje, in to o zadevi, ki ni obrobna – torej o pravicah otrok do očeta in matere; pod pretvezo, da se popravljajo krivice istospolnim v kontekstu dedovanja. Vsi manipulativni triki, ki so v ozadju tega spodletelega pristopa k noveliranju ZZZDR, ki so obšli demokracijo, ne sodijo v etični okvir kulturnega političnega odločanja. In Ustavni sodniki so to spodletelo namero dojeli in jo onemogočili in to z drugim trikom. V bistvu so sodniki elegantno pretentali feministično-LeGeBiTrovske lobije tako, da so rekli, da v novelo ZZZDR spoloh niso posegali - saj res niso. Jih je pa - v mislih imam tiste, ki so glasovali za dovolitev referenduma, zagotovo motilo to, da se spodletelo izrablja 14. in 90. člen Ustave.

Spodletelo in neetično, da ne rečem psihopatsko je prvič to, da LeGeBiTrovci problem dedovanja izkoriščajo za to, da se se dokopljejo do otrok oz. do posvojitev, in s tem posredno otrokom jemlje pravica do moškega očeta in ženske mame.

Drug spodletel in obsojanja vreden zdrs je v tem, da so se LeGeBiTrovski oz. »mavrični«, da ne rečem (pro)feministični (levi) lobiji v objemu lastne (nezavedne) seksualne frustracije začeli sklicevati na 14. člen Ustave in na pojem/koncept človekovih pravic. En spol je zahteval pravice drugega spola, ki so ekskluzivne pravice tega drugega spola. In žalostno je, da je slovenska levica oz. liberalni del politične levice kar družno/množično ponotranjil to spodletelo, psihopatsko logiko.

Zanimivo v tej farsi je to, da so vsi moški sodniki glasovali ZA dopustnost referenduma (ter ena sodnica), da pa so bile ženske sodnice (razen ene), PROTI, tore ZA uveljavitev novele ZZZDR. V tem kontekstu zopet pride na dan razlika v načinu oz. temeljih moralnega razsojanja. Proučevalci razlik v moralnem razsojanju – med njimi je glavni Lawrence Kohlberg, raziskave pa so to potrdile –  poudarjajo, da ženske v povprečju nimajo tako razvitega močnega moralnega razsojanja kot moški. Postkonvencionalno moralno razsojanje je karakteristika moških, ne sicer vseh. Zato lahko pričakujemo, da bodo mnogi funkcionlano odrasli in moralno odgovorni moški, ki so politično sicer levo opredeljeni, na referendumu vendarle glasovali PROTI noveli ZZZDR. Moralno odgovorni levičarji bodo otrokove pravice do očeta in matere dali pred svojo generalno politično opredelitev. To je karakteristika moralno odgovornih ljudi, ki postkonvencionalno moralno odločajo/razsojajo, kot bi rekel Kohlberg. Ženska logika odločanja/razsojanja bodisi ZA ali PROTI noveli ZZZDR je drugačna – temelji na sočutju, ker je narava kastracijskega kompleksa pri ženskah drugačna. No, tudi levičarske ženske bi znale biti PROTI noveli ZZZDR, in to zato, ker se jim bi otroci z dvema mamama ali dvema očetoma smilili. Populacija mladih je v tem kontekstu moralnega razsojanja specifična – tudi mladi moški so še na stopnji koncvencionalnega moralnega razsojanja. Največji podporniki novele ZZZDR pa biznale biti mlade ženske, ki so ujete v feministično ideologijo. Od določenega procenta ljudi (levičarjev, moških) pa je vendarle pričakovati, da bodo z analitično logiko dojeli, in da je suhoparno, črno-belo sklicevanje na 14. člen Ustave popolnoma spodletelo in zgrešeno. In ravno moralno odgovorni levičarji bomo tisti, ki bomo na referendumu tudi glasovali proti noveli ZZZDR, kar bi lahko bilo dovolj zato, da bo novela na referendumu zavrnjena z ustrezno večino (ob primerno visoki udeležbi).

Gejevski aktivist Miha Lobnik pravi, da je »odločitev Ustavnega sodišča odprla vrata nadaljnjemu ogrožanju PRAVIC posameznikov in parov, proti katerim je referendum uperjen«. No, referendum ni uperjen PROTI pravicam istospolnih, pač pa ŠČITI pravice otrok in staršev – in to heteroseksualnih staršev, kar je velika razlika.

Torej, v paketu ŠČITENJA pravic otrok do (moškega) očeta in (ženske) mame so izviseli/zabluzili geji in lezbijke – izviseli in zabluzili pa so zaradi svojega zgrešenega pojmovanjem koncepta/pojma »človekovih pravic« oz. Ustavnih pravic, torej 14. člena Ustave.

Namreč: PRAVICE MOŠKIH IN ŽENSK (GEJEV IN LEZBIJK), KI IZHAJAJO IZ NASLOVA RAZLIK MED SPOLOMA, NE MOREJO BITI PREDMET DISKUSIJE O ČLOVEKOVIH PRAVICAH. Geji zato ne morejo zahtevati od države – to bi bil pravni in logični absurd/error –, npr. nastopati v ritmični gimnastiki ali sinhronem plavanju; niti nimajo pravice hoditi na ženski WC, ker so to ekskluzivno ženske športne panog oz. v primeru WCjev ženske pravice (do intime). Lezbijke ne morejo zahtevati – to bi bil pravni in logični absurd/error – da zato, ker so pripadnice vrste homo sapiens (torej ljudje) tekmujejo v moški konkurenci v moških športih, ali da tekmujejo v plesnih parih z žensko – niti ni pravica lezbijk, da obiskujejo/zahajajo (v) moški WC, stoje urinirajo v pisuar (seveda s pomočjo lijaka za prelivanje vina/tekočine). Spolna usmeritev gejev in lezbijk v tem primeru (sploh) ni pomembna, pač pa je pomemben vhodni/vstopni spol – bodisi v WC, ali v določeno na športno tekmovanje, tudi v ples (v paru). Geji ne morejo tekmovati v ženski konkurenci, lezbijke pa v moški konkurenci – pri tem pa se sklicevati na človekove pravice, češ, da so jim kretene – npr., če ne smejo plesati, torej na tekmovanjih tekmovati, z istospolnimi partenerji

.

Ravno to logiko – logiko absurdnih zahtev LeGeBiTrovcev – je mogoče slutiti v nekem latentnem ozadju odločitve Ustavnega sodišča v prid podpore referenduma. Sodniki so sicer poudarili, da se v samo novelo ZZZDR niso spuščali – no, škoda,, da se niso, ker bi se lahko oz. bi se morali. Ravno Ustavno sodišče bi moralo vsem tem levim lobijem dopovedati, da se ne morejo sklicevati na 14. člen Ustave in izkoriščati koncept/pojem človekovih pravic in enačiti oba spola. Geji imajo človekovo pravico uporabljati ženski WC šele, ko spremenijo svojo spol – in šele takrat se lahko sklicujejo na človekove pravice.

Ravno Ustavo sodišče bi enkrat za vselej moralo laikom in tudi levim politikom razložiti, da PRAVICE, KI MOŠKEMU IN ŽENSKI PRITIČEJO IZ NASLOVA RAZLIČNOSTI SPOLOV, NE MOREJO IN NE SMEJO BITI TEMA PREREKANJA OZ. RAZPRAVE O ČLOVEKOVIH PRAVICAH. En spol ne more zahtevati ekskluzivnih pravic nasprotnega spola – moški (geji) ne morejo zahtevati, da so mame; ženske (lezbijke) pa ne morejo zahtevati, da so očetje. Ženske ne morejo – to bi bil pravni absurd/error – zahtevati pravice moških, ker niso moškega spola. In tudi moški ne morejo – to bi bil pravni absurd/error – zahtevati pravic žensk, ki ženskam pritičejo natančno zato, ker so ženskega spola. In v mislih imamo materinovanje in očetovanje.

Biti mama ni isto, kot biti oče. Ženska ne more biti oče, moški pa ne more biti mama. Tako kot pes ne more biti psica, še manj mačka, niti mačka ne more biti mačkon, še manj pes.

Geji in lezbijke se lahko po zakonu zvežejo v neko svojo libidinalno, čustveno, življenjsko, bivanjsko, partnersko skupnost (par, tandem, duet). Ampak: njihova zveza, sklenjena po zakonu, se ne more imenovati »zakonska zveza«, ker je ta izraz že zavzet. In tudi ritual sklepanja »zakonske zveze«, ki se imenuje »poroka« je kot beseda/termin že zavzet. Lahko se »ponogajo«, »okrogramajo«, »okgobokajo« ... Poročamo se moški in ženske!