Članek
Mesto "moškinj" - žensko telo, moški teritorij
Objavljeno Oct 11, 2015

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk (»Telo, moj teritorij«),  kot se reče temu feminističnemu festivalu letos. Uradno se Mesto žensk dogaja med 5. in 15. oktobrom – torej revno v tem času.  Že 21 let poteka ta mednarodni festival (nekakšne) sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških – bolje rečeno gejev – je na tem festivalu bolj za vzorec; heteroseksualni moški imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. (Izjema letošnjega Mesta žensk je Helena Velena, ki se je rodil(a) kot moški.) Se bo pa tem času v Ljubljani v obliki raznih »inštalacij« in »performansov« zvrstilo tudi nekaj pravih »moškinj«, da ne rečem »možač«, torej intereseksualcev/transseksualcev, ki so ujeti v napačno, bodisi žensko ali pa moško, telo. Letos ljubljansko sceno razuburja/šokira kanadska umetnica Cassils. Zanjo velja – ne ve pa se, ali je moški, ali ženska – da so njegovi/njeni šokantni projekti precej »fizični«, saj s svojim transspolnim mišičastim telesom ravna kot s kiparsko gmoto. V zadnjem projektu Neugasljivi ogenj se prepusti tudi zažgati. Seveda je ta zažig malce navidezen, nekakšna gledališka iluzija – s psihoanalitičnega stališča pa simptom, torej znanilec, da so njene umetniške misli kontaminitane z infantilnimi potlačitvami. Z dotično Cassils je Dnevnik pred kratkim opravil intervju in ga oz. jo predstavil kot sodobnega (interspolnega) umetnika. Meni osebno se zdi, da bi ta lezbijka sodil(a) na psihoanalitičii kavč, na terapijo, če ne kar na oddelek psihiatrične bolnice … On(a) – po moje – rabi pomoč, psihiatrično-psihoterepvtsko pomoč! Treba bi jo bilo zdraviti z besedo, s pogovorom – namreč, sam nisem ravno navdušen nad tableti. Kakšen konzervativni psihiater bi ji hitro lahko podelil kakšno diagnozo – npr. mejna osebnaotna motnja (MOM) oz. border-line. V dotični umetnici/kulturnici osebno vidim osebnostni oz. spolno-identitetni patos, motnjo, kar bi bilo mogoče z ustreznim (psiho)tereptvtskim pristopom nevtralizirati, ne pa, da se mu/ji daje krila in legitimiteto v obliki priznanja, da gre vrhunsko sodobno umetnost.  V identično smer bi bilo mogoče razmišljati o že omenjenem Italijanu, ki sam sebi pravi Helena Velena

Ko sem pred dvema letoma konstruktivno kritiziral ta(kratni) projekt Mesto žensk, so mi na internetnem portalu MMC pri nacionalni RTV SLO ukinili/umaknili sporni blog/zapis, ker so to od varuha gledalčevih pravic Lada Ambrožiča zahtevale feministke.

Res je, tudi taki (spolno-identitetni) »motenci«/frustriranci morajo živeti; lahko smo tolerantni do drugačnih – ampak: njihov patos se financira z enormnimi količinami davkoplačevalskega denarja. Zanje se sicer ne zapravlja proračunski denar iz zdravstvenih fondov, kar bi bilo po svoje, na nek način, logično in upravičeno. Njihovi »performansi« in »inštalacije« se namreč »zdravijo« iz kulturnega (večinoma) proračunskega denarja, ki ga tako ali tako primanjkuje; in pogosto gre pri projektih Mesta žensk za tuje »umetnike«, torej frustrirance … In potem se domači/slovenski umetniki ne morejo »kurčiti« s svojo umetnostjo (»performansi« in »inštalacijami«), ker zanje zmanjka »kulturnega denarja« … No in potem je opcija gladovna stavka (, kakršno v teh dneh uprizarja umetnik/kulturnik Miha Turšič) … Mimogrede: njegov nezavedni apel (želja, imperativ) se glasi nekako takol: »Dajte mi denar, jaz bi se rad šel umetnost!« Legitimna »kmečka«, ali pa zdravorazumska, replika se lahko v tem kontekstu glasila: »Ejjj, kriza je! Delat pojdi! Ne pa da fehtaš za denar državo, zato da se lahko kurčiš s svojo 'kao' umetnostjo.«

Za Mesto ženske se pa vselej najde denar – najdejo ga seveda feministke, ki so razpršene po vseh družbenih oz. državnih podsistemih, Vladnih in ministrskih. Toliko sponzorjev in donatorjev, kot se (kar) najde za Mesto ženske, se za športnike – npr. smučarje (ki promovirajo Slovenijo po celem svetu) – ne najde.


							Letošnjega marca je bil odpovedan festival feminilnih, torej normalnih žensk »Famme Feminite«, ki naj bi bil v Cankarjevem domu (ki mu direktoruje Uršula Cetinski, pionir(ka) (ena od štirih) Mesta žensk (Uršula Cetinski, Vera Kozmik, Darja Zaviršek in Mirjam Milharčič Hladnik so te vrle pionirke). Festival feminilnih žensk so, kot se je dalo razbrati iz medijev, onemogočile, torej militantno preprečile ravno feministke, posebno mesto v tej feministični mreži, ki se bori proti normalnim ženskam, pa ima prav Uršula Cetinski. (Podpisniki peticije proti festivalu normalnih ženske je sicer veliko, med njim celo en moški – uganite, kje je zaposlen ... na Mriovnem inštitutu!). 

Mesto žensk pa se nemoteno dogaja, brez da bi kdorkoli karkoli kritičnega o tem projektu rekel/napisal – izjema sem pač jaz, nekakšen antifeministični nergač. Feministke nočejo slišati nič kritičnega in pikrega o sebi ... – npr. to, da rabijo psihoterapijo, da bi v objemu sovjega simptoma, torej zavidanja penisa, nehale smetiti po družbi. Zagotovo pa imajo notranje boje. Heteroseksualne feministke so spoznale, da z militantnimi lezbijkami pač ni šale – te se gomilijo v frakciji Rdeče zore. In če ne bo nihče zaustavil tega norega feminizma, se bodo feministke med sabo požrle kar same. Vstajniške socialne delavke so frakcija najbolj seksualno frustriranih feministk. Te so »me« – mislim na moje časopisne članke – ravno zaradi kritičnega pisanja proti feminizmu in heteroseksualnih pogledov na spol in družino i vzgojo otrok kar poscale z menstrualno krvjo (»poscani sotrpin« je bil Zoran Milivojević) – in svetovali so mi, naj jih tožim. Kaj čem jih tožit, če vem, kako trpijo … in take reve se hodijo k meni pogovarjat/terapirat. Pomagam jim z besedo … Feministke pa si pomagajo z ideologijo ukinjanja/enačenja spolov in sistemsko prepovedjo oboževanja penisa. Feminizem je namreč vzklil na krilih zavidanja penisa, ki je ena od najhujših ženskih spolnih frustracij – še posebej, če vemo, da so s tem psihološkim oz. kastracijskim fenomenom pogosto povezane tudi spolne zlorabe oz. pedofilija.

Ideologija teorije spolov (gender) je letos v projektu Mesto žensk močneje prisotna toliko bolj, kolikor je v zraku referendum o noveli ZZZDR. Ukinjanje spolov in koncepta matere in očeta ter tradicionalne družine je maslo prav militantnih in emancipiranih feministk in lezbijk, torej spolno frustriranih aktivistk, ki jih mrgoli na/po vsej politični levici. 

Ko govorimo o feministkah in feminizmu in (njihovo) percepcijo (obeh) spolov in vseh spolno-identitetni anomalij, torej ni nepomembno kakšne spolne usmeritve so aktivistke/akterke feminizma. Ne gre za to, da so mnoge ortodoksne lezbijke, druge (hetero)aseksualke (ker so se jim moški zagravžali, ali pa so imele dominantno mamo ali pa jih je morda zgolj oče naslavljal kot sina, ki ga ni imel), tretje pa preprosto prakticirajo seks z obema spoloma – nekatere pa so dokaj normalne, le da jim je feminizem skozi šolanje (in sugestijo) opral možgane, jih indoktriniral z ideologijo feminizma. Namreč: spolna usmerjenost – tudi heteroseksualna – vselej simptom, simptom določenih infantilnih procesov (najbolj tisti, ki so vezani na Ojdipov kompleks in kastracijo). In otroci (deklice) s specifičnim oziroma »težkim« otroštvom v primarni družini – takim, ki so ga imele mnoge feministke –, imajo pogosto problem s svojo spolno željo in spolno identiteto. To se seveda vselej pozna v njihovem vsakdanjim življenjem in v njihovih interesih tar afinitetah v mnogih življenjskih situacijah. Feministke so torej simptomatsko (pre)okupirane z ubadanjem oziroma s pozicioniranjem obeh spolov v družbi. In njihov simptom bi bil ozdravljiv, če bi se podale v psihoterepijo. 

Če se ne bo ta feminizem utišal, se bo zgodila sistemska kastracija moških – očetov naših otrok. In če se to zgodi, smo (ga) »najebali«. Te dni smo obeleževali tudi Teden otroka. Če ne bomo zagotovil, da naši otroci ne bodo rasli v normalnih, tradicionalnih družinah, če bodo odraščali brez ali s simbolno kastriranim očetom, se nam bo družba sesu(va)la. Sesuvali jo bodo moški brez moralne razsodnosti – rečemo jim lahko psihopati (patološki narcisi). Ženske pa bodo zbegane v seksualnosti … In 21. stoletja ne bo več, kot bi rekel Boštjan M. Zupančič, pa ne zaradi pesticidov (kot on misli/trdi), pač pa zaradi feminizma in enačenja spolov, torej simbolne kastracije očetov.