»V iskanju dialoga«  bom v tem »Socialnem tednu« poskušal spet opozoriti na dejstvo, da enoumje, brez kritičnega mišljenja, brez polemičnega dialoga ne vodi nikamor. Ker: še ob dejstvu, da je »1 + 1 = 2« je mogoče, polemizirati, razpravljati, dvomiti, ali je to res res. In zato je potreben dialog, »trialog«, »štirilog«/»kvatrilog« … Kadar pa se dialog ukinja, kadar se drugače misleče ne pusti do besede, kadar se vzpostavlja enoumje in totalitarizem v gledanju na (družbene) probleme, je pripravljen teren za rojstvo (družbenega) zla.

In če neka struja monopolizira resnico in spoznanje, in kadar moč pozicije moči (in oblasti) premaga moč (raz)umnih argumentov, se lahko poslovimo od prijetnega življenja (za vse). Prav to pa trenutno počne Slovenska (»Združeno-leva«) elita skozi javne oz. nacionalne medije, in zato je problem toliko hujši.

Zato: ne samo, da se mora vzpostaviti dialog … – vzpostaviti se mora kulturni dialog, v katerem si bodo (polemično) nasprotno misleči »segli v pamet« – ne samo v roke (»prej« in »potem«). Če se to ne bo zgodilo, se res lahko poslovimo od prijetnega življenja; in »aritmetična sredina prijetnosti življenja«, se bo (v povprečju) znižala.

Vendar – (pred)pogoj, da se vzpostavi (kulturni) dialog, morata nasproti si misleči strani znotraj svojega moralnega razsojanja vzpostaviti tisto (funkcionalno) odraslost, ki jo je Lawrence Kohlberger imenoval postkonvencionalno moralno razsojanje.

V zgodovini so se vedno in vselej vzpostavljale tendence, da ena (pokvarjena, moralno izprijena) skupina ljudi – bodisi večina, ali pa manjšina – na silo zatre drugo skupino – bodisi, da jih (po)zapre, celo likvidira ali pa jim prepove pisati in govoriti, skratka misliti po svoje, s svojo glavo. Aktualni slovenski družbeni trenutek je (pre)napet vseh (zadnjih) dvajset let. Kulminacija (pre)napetosti je dosegla višek pri goljufivem (beri: moralno izprijenem) sprejemanju novele ZZZDR, ki tako radikalno posega v družinska (in družbena) razmerja, da je vsakršno omejevanje polemike oz. dialoga nasprotno si mislečih že kar svojevrsten kriminal, zagotovo pa psihopatija oz. psihopatokracija. Polemizirati bi morali že o tem, da si neka skupina ljudi prizadeva zatreti drugače misleče, in to počne pod krinko človekovih pravica. Prav zlorabljanje koncepta človekovih pravic je goljufivi trik/finta in moralno sprevrženo dejanje – in (že) o tem bi se dalo diskutirati. Pa se ne, ker je dialog ukinjen.

Moje osebne izkušnje na temo vzpostavljanja (družbenega oz. kritičnega) dialoga so boleče. Oktobra 2013 so mi na MMCju (RTV SLO) ukinili blog v katerem sem kritiziral (enoumno) feministično ideologijo, ki se v Sloveniji nekritično širi v okviru projekta Mesto žensk. Ko sem v Državnem zboru (2.3.2015) kritiziral nedemokratično sprejetje novele ZZZDR, so mi – potem ko je posnetek mojega govora v Državnem zobru (na eni od parlamentarnih komisij) – umaknili z internetnega portala YouTube, ker je imel pač (le) v par dneh skoraj 50.000 ogledov. Ker: »Bog ne daj, da bi se Vodebovih kritičnih pogledov navzel še kakšen levičar!« Moja kritična beseda/misel je prepovedana zato, ker kot politični levičar – vendar pri tej svoji levi opredeljenosti nisem slep, niti ubogljiv – kritično ocenjujem enoumje levice in njen medijski monopol.

https://www.youtube.com/watch?v=-Geyx8CMNpI

Ko mi je uspelo priti na nacionalno TV (v oddajo Odkrito, 31.3.2015), in ko sem uspel svoje kritične misli v skromnih sedmih minutah izkristalizirati, sta se zoper mene »zganili« dve inkvizicijski društvi slovenskih (humanistično-družboslovnih) gospodarjev vednosti, ki si militantno lastijo mnoge (subjektivne) resnice in (relativna) spoznanja. Sociološko in psihološko društvo sta profeministični »režimski« združenji, ki sta s številnimi »elitnimi« podpisniki obsojali moje drugačno mišljenje, ki sem ga, v povezavi z novelo ZZZDR, zastopal/zagovarjal v omenjeni TV-oddaji Odkrito. Kritike in obsojanja oz. (levičarska) zgražanja so šle v smer: »Kdo je Vodebu dovolil, da gre na nacionalni TV (v dialog)?! Kdo mu je dovolil stopiti pred kamere, mu dal pred usta mikrofon?!«

Moj apel, naslovljen je bil na psihološko društvo, se je glasil takole – bil pa je seveda »neuspešen«, torej neudejanjen, neuslišan: »Kadakoli, kjerkoli in s komerkoli sem se pripravljen polemično in v kulturnem dialogu soočiti na temo novele ZZZDR in "izjavi" DSP - stari in novi. Kar sem v skopo odmerjenem času - ko sem bil domala vsako stresno sekundo prekinjan in opozarjan (tudi pred oddajo), da naj ne bom preveč "neposreden" in naj se malo nazaj držim - povedal, lahko ponovim in dodatno podkrepim. Organizirajte kongres/posvet/konferenco, TV soočenje, karkoli, pridem, in če mi odmerite dovolj časa, bom z argumenti sesul vsako dikcijo, ki je v prid poante izjav, ki jih DSP daje v zvezi s posvojitvami v istospolne partnerske skupnosti. Ne lastite si zadnjih resnic in bodite pošteni - dajte možnost, da tudi drugi povemo svoje resnice. Ne lastite si (absolutne) vednosti/spoznanja o delovanju človekovega duševnega aparata. Večino psiho-strokovnjakov ve, da sta si psihologija in psihoanaliza (kot miselni koncept) "v laseh", v mnogih odsekih pogledov na duševnost, daleč vsaka k sebi. Ego-psihologija in Id-psihologija, torej psihoanaliza, se razlikujeta v mnogih odsekih pojmovanja človekove duševnosti. Torej, še enkrat: z veseljem se odzovem vsakemu povabilu na kulturno in pluralno - nediskriminirajočo - polemiko o noveli ZZZDR oz. o posvojitvah v istospolno partnersko skupnost.«

Gospodarji vednosti seveda niso pristali na nikakršen dialog. S pozicije moči hočejo še naprej diktirati oz. vsiljevati svojo (subjektivno in relativno) »vednost«. Njihovo mnenje bi radi ustoličili na prestolu spoznanja, kar seveda ni, paradigmatsko gledano, nič novega, je celo pričakovano. In potem si hočejo še zakonsko zagotoviti monopol nad (medijsko) resnico, poprej pa drugače misleče etiketirati kot sovražno govoreče. Levičarji so decembra 2014 ustanovili čisto svoj 9-članski Svet za odkrivanje sovražnega govora. In enkrat so me že pribili na sramotilni steber, ker sem cinično in iz obupa, ker je bila ukinjena parlamentarna polemika/razprava (dialog), twittnil: »Pedofili vseh dežel združite se in pridite v SLO. Tukaj vam "človekove pravice" (kot manjšini) ne bodo kratene. Pri nas so norosti uzakonjene.«

Dialog z drugače, torej kritično mislečimi (ekstremističnimi oz. profeministični levičarji) ukinjajo tako, da poskušajo spreminjati veljavno zakonodajo. V veljavo so nedavno skušali – v mislih pa imam levičarje oz. (pro)feministke in njihove LeGeBiTrovske pajdaše – spraviti nov(eliran) Zakon o medijih (ZMed). Ministrstvo je svojo (manifestno) intervencijo utemeljevalo s sankcioniranjem sovraženega govora. Noveliranje se je skušalo vpeljati »z namenom zmanjšanja pojavov sovražnega govora, zlasti na spletnih medijih, se s predlagano rešitvijo razširja odgovornost odgovornega urednika medija tudi na vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora prav tako oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.«

Latentni vzroki oz. nameni so bili seveda čisto drugi – usmerjeni so bili ravno v smer ukinjanja dialoga z drugače mislečimi. Ko sta FDV in Mirovni inštitut inštitucionalizirala cenzuro/sankcioniranje »sovraženega govora«, bolje rečeno kritičnega mišljenja, sem že februarja letos (2015) med drugim zapisal, da je »latentni motiv mnogih, ki sodelujejo pri tem projektu vplivati na kritično misel oz. ukiniti drugače misleče. Pod kategorijo 'sovražnega govora' se da strpati marsikaj iz registre kritičnega mišljenja.« Tema, kjer se najbolj evidentno ukinja dialog, je seveda novela ZZZDR. Kritika LeGeBiTrovskega zavzemanja za poroke in posvojitve otrok s strani istospolnih je kar čez noč postala sovražni govor. Kdor kritizira poroke in posvojitve istospolnih je takoj označen kot nestrpen, ker napada 'ranljivo skupino' in jo 'izključuje' ... V isti sapi se ta leva 'kvaziliberalna elita' zavzema za (famozno) 'ničelno toleranco' do drugače oz. kritično mislečih. Torej ukinja se dialog z drugače/kritično mislečimi.

Že februarja 2015 sem poudaril, da mnogi, manifestni homofobi (in nacionalisti in ksenofobi) morda na videz res žalijo in »sovražno govorijo«; ampak zato, ker nimajo pameti in informiranosti in ne znajo izluščiti vseh svojih (močnih/trdnih) argumentov svoje homofobije (ali pa nacionalizma in ksenofobije). Po drugi strani pa je domala ukinjen kulturni dialog. T. i. »sovražni govor« je včasih edino orožje drugače/kritično/polemično mislečih, ki po drugi strani kaže na to, da je nekaj res narobe; nekaj družbenega in nekaj, resnici na ljubo, tudi iz registra njihovega osebnostnega/psihičnega patosa. In to posebnost, ki je del splošne paradigme »sovražnega govora« moram(o) v časih, ko se je treba zavzemati za dialog, poudariti še enkrat: ni vsak tako pameten, da bi argumentirano in konstruktivno artikuliral kritiko in jo ustrezno podkrepil z določenimi teoretskimi koncepti in/ali/oz. znanstvenimi argumenti. Torej tudi zato, ker je normalen dialog t. r. ukinjen morajo biti segmenti »sovražnega govora« (v demokraciji) ne nek način dovoljeni, celo zaželeni. Drugačno mišljenje mora skozi dialog priti v eter – (natančno) zato, da boj gospodarji oblasti (torej tudi medijev) in javnost (skozi dialog) zvedela, da obstajajo drugače misleči ljudje/državljani, ki se ne strinjajo z vsem, kar se vladajoči mediji odločijo objaviti.

Vedeti moramo, da so večji mediji v glavnem pod ingerenco/upravljanjem režima oz. vladajoče politične opcije; v sedanjem političnem trenutku pač levice (lahko/verjetno, da bo nekoč »pri koritu« moči in oblasti desnica). Čeprav: FDV in Mirovni inštitut, ki obvladujeta neformalno inštitucijo sankcioniranja sovražnega govora (Z (od)govorom nad sovražni govor – Zagon neodvisnega povezovalnega telesa (ZaGovor)), bosta vedno derivata leve politike. In tako bo vedno na udaru desničarski »sovražni govor«, in desnica bo tudi vselej prikrajšana za dialog.

Odgovorni uredniki, novinarji in/oz. kolumnisti večine nacionalnih medijev (RTV/MMC) in vseh večjih časopisov (Delo, Dnevnik,Večer) so (v tem trenutku) (pro)levičarji. Desno mnenje se v teh časih večinoma sploh ne napiše oz. izrazi, torej ni objavljeno – razen na v stroko desnih medijih/portalih. Dialoga med (pro)desnico/konservativnostjo in (pro)levico/liberalnostjo t. r. ni. Bes desničarjev/konservativcev je zato toliko večji. Prav perverzno je, da bi sedaj (priskledniški) levičarji radi zakonsko ukinili še replike (pro)desničarskih/konservativnih bralcev oz. komentatorjev. In ni čudno, da veliko »sovražnega govora« prihaja ravno iz ust oz. izpod prstov (pro)desničarskih/konservativnih bralcev/komentatorjev, anonimnežev.

Absurdno je, da imajo v omenjenih top-medijih možnost pisanja člankov/prispevkov in kolumn (tekstov), prav (domala ekskluzivno) levičarji, feministke in liberalci. Desničarji, torej konservativci pa se morajo zadovoljiti zgolj z obrobnim (in dokaj nepomembnim) komentiranjem teh levičarskih/liberalnih tekstov – in navadno so opozicijski komentatorji/replikanti anonimni. Prav leva Vlada/koalicija je na vrat na nos hotela sprejeti omenjeni ZMed, ki bi (v sedanji situaciji, ko je normalen dialog t. r. ukinjen) onemogočil še to, malce bolj agresivno polemiko, torej »sovražno«  svobodo izražanja/govora in/oz. kritičnega/drugačnega mišljenja.

Ravno zaradi ukinjanja normalnega dialoga oz. konstruktivne polemike je fenomen »agresivnih«/»sovražnih« anonimnih komentatorjev/replikantov logičen. Če bi se ti anonimneži identificirali, torej razkrili z imenom in priimkom, bi imeli probleme v službi, pa tudi tožiti, torej sodno preganjati, bi se jih dalo. Brez kulturnega dialoga se pod krinko anonimnosti kritika lažje izrazi, in jasno, tudi več besa oz. (latentnega) sadizma se po tej poti bolj izrazi. Ampak – če ni dialoga, se vsaj opozicijsko mnenje pokaže/izrazi, kar je dobro za državo, za narod/nacijo. Enoumje ne sme zmagati – ne levo, ne desno. Polemičen dialog mora potekati. V tem družbeno-političnem trenutku pa je slovensko medijsko enoumje nagnilo oz. monopolizirano v levo.

Brez opozicijskega mnenja, ki bi se lahko vzpostavilo v polemičnem dialogu, bo dejansko zmagalo enoumje, ki za nobeno nacijo ni dobro, za razcepljeno Slovenijo pa še najmanj. In v dobro slovenskega naroda se dialoško/polemično kritično mišljenje, deloma pa tudi ta zloglasni sovražni govor, moral tolerirati. Ker: če je (polemičen) dialog ukinjen, se je marsikaj mogoče naučiti ravno iz t. i. »sovražnega govora«, vendar ga je treba razumeti (tudi) dobronamerno. Obrambni mehanizmi včasih človeka zaslepijo in prelisičijo – lastne slepe pege človek na sebi ne more opaziti. Zato je potrebna svobodno kritično misleča opozicija. Kritično mišljenje, četudi z obeležjem sovražnega govora, se mora dogajati – še posebej, če ni polemičnega dialoga. In nad njim se ni treba (zgolj) zgražati, pač pa (včasih) pogledati onstran sovražnega govora (kot znanilca neke druge, opozicijske resnice).

S tem blogom/zapisom skušam nekaj civilnega doprinesti k Socialnemu tednu in spodbujanju polemičnega dialoga in pluralizma med različno mislečimi.