Že par mesecv se lotevam spregovoriti o begunski krizi – ampak ne na pridigarski način. Toliko tega se da povedati o begunski krizi, vendar je težko kjerkoli začeti in tudi nehati se ne da. Diskurz o begunski krizi je vsaj tako dolg kot o obeh svetovnih vojnah. Lahko se zberejo vsi modreci tega sveta – pa še boga lahko pokličemo na pomoč (politike bi bilo treba iz takega diskurza seveda nujno odstraniti) – in poskušajo kakšno pametno reči o tej begunski krizi, pa bodo zagotovo kaj pomembnega ali celo bistvenega izpustili. Ure in ure se da govoriti o že brezsrčni madžarski novinarki, ki je begunske starše z otroci v naročju hudobno in brezsrčno spotikala. Kako to, da je ena ženska, ki bi morala kipeti od sočutja, sposobna česa takega?! Nezanemarljivo ni niti to, kako je dotični, spotaknjeni očka »v hipu« našel svoj novi komforten dom v Španiji – v okviru nekega nogometnega kluba – in kako je sedaj tam »čez noč« postal trener in končno spodobno živi s svojo z družino (milijoni beguncev, pa se še vedno gnetejo po šotorih, vlakih, živilskih vagonih, avtobusih, kombijih, pešačijo po cestah ...).

Z lahkoto je knjigo napisati o naplavljenih truplih, tudi znamenitem utopljenem dečku, ki je (bil) sin moškega, ki je krmaril čoln po razburkanem morju in na stiski beguncev služil mastne denarce ... V religioznem diskurzu je mogoče celo reči, da ga je prav njegov bog, torej Alah, »štrafal« na svojevrsten način … Morda se res »dobro z dobrim vrača, slabo pa s slabim« … In le kaj dobrega (ali pa slabega) s seboj nosijo trume (resnično obupanih ali pa zgolj parazitskih ) beguncev ...

Skozi psihoanalizo se da seveda še marsikaj drugačnega povedati. Lahko bi se razpisali o desnih konservativcih, ki se apriorno otepajo beguncev in/ker se bojijo za lastno državo – država pa je po psihoanalitični percepciji simbol mame (begunci so za nacionaliste tisti tujci, ki so jim nekoč, v otroštvu, kradli mamo …). Točno v to (legitimno) smer  gre »jelinčičevski« (ali pa »breivikovski«) oz. nacionalistični diskurz …

Tradicionalno opozicijo v gledanju na begunce (in tudi na karkoli drugega) tvorijo levičarski anarho-liberal(c)i, ki ponujajo apriorno dobrodošlico vsem tem trumam beguncev (četudi bi šlo za kriminalce, bi ti »apriorni liberalci« že našli neko kritje, da bi upravičili svoje brezkompromisno humano »pomoč«). V Sloveniji se vsi ti (anarho)liberalci (npr. iz Mirovnega inštituta in Amnesty International ali pa Združene levice) kar nočejo in nočejo zavedati, da mi (Slovenci) ne moremo nahraniti še lastnih revežev, kaj šele trume beguncev … Fiksne ideje pozitivnega multikulturalizma pač po klasični stari navadi lahko vzklijejo le na levo-liberalni strani (tropa »ovc«).

V desno-konservativnem, nacionalističnem oz. »jelinčičevskem«/»breivikovskem« diskurzu se da – zopet legitimno –  o beguncih govoriti kot o parazitih, ki bi se radi prisesali na vir ugodja. Rešitev zase vidijo v blaginji drugih/zahodnih držav – kar je zopet na nek način tudi legitimna trditev. Nekaj dejstev kaže na to, da bi se begunci lahko nastanili v toplem Sredozemlju, ne pa da rinejo v mrzlo Nemčijo in celo Skandinavijo. (Marsikdo bo letošnjo zimo tam zmrznil!) Zato bi se dalo res legitimno sklepati, da ne bežijo toliko pred vojno, pač pa hlepijo po udobnem življenju – ki je, v luči povedanega – (na nek način) resnično parazitsko strukturiran.

Pri logiki (begunskega) bežanja gre za stihijsko/kronično bežanje pred neugodjem (ki ima načeloma dispozicije v otroštvu) – poosebljeno neugodje je seveda smrt oz. telesna bolečina, tukaj bi lahko bila tudi lakota.

Afrika je prežeta tudi z lakoto, in ko Evropa dobi lačno Afriko na puklo, bo šele križ. Sedanji križ/hudič aktualnega vala beguncev bi znala počasi postati res vera/Islam oz. – blago rečeno: »druga kultura«. Prav ta »druga kultura« bi znala precej zaznamovati še tako multikulturalne družbe. Ker: ljudje so »po naravi« nacionalisti in ksenofobi zaradi specifik (ojdipalnega) življenja v primerni družini. In tudi o tem je mogoče ure in ure govoriti in povezati z begunsko krizo, nacionalizmom, ksenofobijo, multikulturalizmom ...

Se da pa o begunski krizi razmišljati tudi na čisto tretji, ali pa četrti način. Namreč: Američani so doslej pogosto igrali »svetovnega policaja«, ki se ga morda prav v teh časih pogreša, v Siriji, Afganistanu …, skratka na Bližnjem vzhodu, (Mali) Aziji in Afriki. 60.000.000 lačnih ljudi preži na priložnost, in prav ti milijoni beguncev se lahko v naslednjih mesecih in letih vsujejo v Srednjo Evropo (in Skandinavijo) – tudi v Slovenijo in/oz. preko Slovenije.

Koncept »svetovnega policaja«, ki ga je doslej predstavljala Amerika in bila pri tem svojem poslanstvu osovražena – ponuja se pa tudi Putin –, niti ni tako spodletela rešitev za sedanjo begunsko krizo. Kot možna konceptualna rešitev se ponuja opcija, da bi se Siriji kot državi pomagalo. V mnulih obdobjih se je ta logika tudi prakticirala; prakticirali so jo prav Američani, ki so imeli seveda svoje oz. druge interese (nafta, naravne poti, dostopi do morij …). Konceptualno izhodišče za iskanje rešitev begunske krize bi lahko bilo tudi naslednje: v teh spornih državah, ki proizvajajo največ beguncev, bi bilo morda/verejtno treba sanirati kaos, zadušiti vojno (med verskimi sektami/ekstremisti) in vzpostaviti red, torej organizacijo »dobrega življenja«, torej družbenega uživanja … In prav to je morda primernejša rešitev, kot pa sprejemati vse te milijonske trume beguncev. Evropa – niti Nemčija – ne bo prebavila vseh teh beguncev iz Sredozemlja oz. Bližnjega vzhoda in (Male) Azije. In če se »nam« sesuje Nemčija, bo šele »jeba« ... Kaj če se zgodi, da se po celi Afrike razve oz. razširi laž, da se po Evropi »cedita med in mleko« tudi za begunce?!

Vprašamo se lahko, ali se je vseh teh beguncev morda res prijela (predvsem) parazitska logika. Kaj če se begunci držijo načela »prisesati se na donatorja«, in »živjeti ko bubreg u loju«?! Logika je – glede na človeško naravo – namreč legitimna. Še najbolj se jo zaveda Viktor Orban in konservativno misleči politiki in tudi desni laiki in seveda desni intelektualci.

»Treba je …« in »morali bi …« sta načeloma pridigarski frazi, ki postaneta uporabni šele skozi moralni diskurz. Če »subjekt izstopi iz diskurza«, kot se reče v epistemologije (v teoriji, ki tematizira spoznanje), je o begunski krizi mogoče biti manj pridigarski in bolj spoznavno teoretski, in (šele) potem tudi kritičen. Če se nam bodo begunci samo smilili, še nismo naredili nič. In četudi jih zalagamo s humanitarno pomočjo, (še) nismo naredili (skoraj) nič. Pomagati bi jim morali vzpostaviti red v njihovih matičnih državah, torej v Siriji, Afganistanu in v vseh tistih državah od koder bežijo.

V polemični (laični) razpravi se pojavlja Nostradamusova napoved, da se bodo kamele napajale v Renu – v smislu, da bodo Arabci/muslimani okupirali Nemčijo.

In res je: v tem trenutku je nemogoče kaj dokončno pametnega povedati na temo te begunske krize – pa o beguncih v Sloveniji še sploh nisem začel govoriti ... Gre za neskončno zagatno temo!