Preden nadaljujem diskurz o človekovovih pravicah in spolu v športu, naj se dotaknem (za nas že minulega) EP v košarki, pa tudi nogometnih tekem - predvsem tisto s Švicarji (in deloma Estonci).

Torej spodobi se, da kakšno rečem o tej naši reprezentančni košarki in tudi nogometu – predvsem o porazu s Švico. Svoj čas sem pisal knjige o športu in ideologiji, torej šport sem seciral precej filozofsko … Na Fakulteti za šport Katedre za filozofijo športa ne bi bilo, če ne bi bilo mojih teorij o ideologiji v  športu in moje psihoanalitične intervencije v športologijo oz. kineziologijo, kot se modno reče vedi, ki proučuje šport.  Moj nesojeni doktorat se je, tako kot moja 2. knjiga, imenoval Šport skozi psihoanalizo. Pa o tem, da gol ni gol – niti koš ni koš – pač pa simbol vagine – ne bom govoril. O športu se da skozi psihoanalizo govoriti veliko bolj konstruktivno, uporabno – v smislu PSIHIČNE PRIPRAVE.

Če se dotaknem poraza s Švico (in zmage z Estonijo) naj rečem, da načeloma zmaga tista ekipa, ki ima kolektivni/ekipni indeks oz. zmnožek ali pa seštevek med željo in verjetjem višji. Govorimo seveda o nezavednem verjetju. Švicarji in Slovenci smo si kar nekako enako želeli. Morda smo si celo mi želeli bolj kot Švicarji in na račun želje po zmagi, smo celo povedli z 0:2. Vendar smo na koncu »popušili«, kot se reče v fuzbalu – ker so Švicarski nogometaši bolj VERJELI; bolje rečeno VEDELI so, da bodo zmagali, in so –  v 10-ih minutah so nam dali 3 gole (in se skoraj že uvrstili na Evropsko prvenstvo). Gre torej za NEZAVEDNO VEDNOST oz. VERJETJE oz. PREPRIČANJE v svojo zmagovalnost, superiornost. No, pri verjetju je treba vpeljati še kategorijo (konstrukta) nezavednega dvoma. Ta ista zakonitost, torej vsota/zmnožek med željo in verjetjem (in ob spotikljaju nezavednega dvomljenja), je relevantna tudi pri interpretacije naše zmage nad Estonci. V tem primeru smo mi vedeli, da bomo zmagali, Estonci pa so zgolj upali, da jim bo bunker zdržal in da bodo morda remizirali.

Pri košarki (rokometu, odbojki, hokeju …) je paradigma oz. zakonitost identična. Hrvati so (v tekmi z nami) bodisi bolj verjeli oz. vedeli, da nas bodo premagali, ali pa so si to bolj želeli in dvom jih ni odločilno spotikal. V zagrebu se je čutič še NACIONALNI IMPERATIV, oz. nacionalna SUTESTIJA (ki pa je v Franciji čisto popustila – s Čehi so zgubili za 20 pik tudi zato, ker so vedeli in se hkrati bali, da se bo ta neizbežen poraz s Čehi res zgodil! Čehi pa so vedeli, da lahko na krilih Jana Veselyja premagajo Hrvati – in so jih »razbili«.) Slovenci pa torej (s Hrvati) malo preveč dvomili … Veliko preveč nezavednih dvomov pa se je potem vzpostavilo še v tekmi z Grki. Mankajoči Goran Dragič, Beno Udrih, Erazem Lorbek, Gašper Vidmar in nenazadnje tudi Boštjan Nachbar so okrepili kolektivni/ekipni konstrukt nezavednega dvoma. Gruzijce, Nizozemce in Makedonce pa smo nekako nadvladali ravno z logičnim sklepanjem, da smo pač boljši. Po želji so bile reprezentance (verjetno) povsem izenačene. No, mi smo se na Hrvaškem navzeli še želje gledalcev, ki so se kar gnetli v Zagrebu na vseh naših tekmah. Gledalci pač dvignejo pričakovanje v zmago. Verjetje se skozi nacionalno sugestijo (gledalcev) pač dvigne.

In potem je prišla Latvija (in to v dokaj oddaljeni Franciji, kjer tudi naših gledalcev ni bilo prav veliko – kot da bi še gledalci nekako nezavedno vedeli, da se nam ne bo izšlo po naših željah). Tudi pri Latvijcih je bila kolektivna, in ekipna in nacionalna želja velika, tako kot pri nas – samo oni so, skupaj s svojo nacijo, bolj verjeli; vedeli so, da nas lahko premagajo, saj so nas ne nazadnje tudi v pripravljalnem obdobju že premagali. Njihov kolektivni/ekipni duh je bil manj spotaknjen z dvomljenjem. Oz. – rečeno v jeziku libidinalne ekonomije: Latvijci so se očitno manj bali poraza kot naši. Flegamtizacije v semer: »Kaj pa če izgubimo?!«, naši niso vpeljali – balili so se poraza kot hudič križa, in to v luči psihološke priprave ni dobro. Veliko lažje je igrati, če si sproščen in ne dramatiziraš eventualnega poraza oz. neuspeha – ker: roka igralca bolj uboga, kolktivno igro igralci bolje »bere«, če ne dramatizirajo eventualen neuspeh. Trener je Latvijcem očitno vlil več sproščenosti in očitno tudi več zmagovalne mentalitete (podobno tudi češki trener napram hrvaškemu Perasoviću). Naš Zdovc se v tem kontekstu (in še katerem) ni najbolje znašel – in po tekmi tudi pošteno prevzel vso krivdo za poraz, ker je suhoparno gledano trenerska vrlina, ki je ne premore vsak. Znameniti pozitivni transfer, ki je tako odločilen pri športu (in v psihoterapiji), našim trenerjem v mnogih žogarskih športih ne gre od rok – torej niti Zdovc, niti nekateri njegovi predhodniki niso znali narediti »kemije« v ekipi. In da ne bo pomote: »kemijo« v ekipi mora narediti oz. vzpostaviti trener, četudi s čaranjem. Če mu tega ne uspe, pač ni dober trener.

V luči povedanega – torej v luči (pozitivnega) transferja, ga tudi Katanec zadnje čase biksa. Počasi si nekako zapravlja status t. i. »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore (reprezentanco pripeljati na EP ali SP)«. Njegove nespretne izjave, po katerih slovi že vseskozi, o preminuli psički, ki ji je poklonil zmago nad Estonci, so smešne. Katanec bi rabil nekakšen »coachinga« iz področja »PR«in nekaj socialnih vešči, da bi se znašel v komunikaciji z mediji, novinarji in strokovnimi komentatorji (ne Protega ne Zupan niti ostali niso bili slabi) – ne pa da se jih t. r. zmerja s »foteljaši«. Zdovc je v tem kontekstu boljši, čeprav ima pa on verjetno drug zdrse.

Ure in ure bi se dalo govoriti »drugače« o športu – v tem primeru o reprezentančnem fuzbalu in basketu. Tovrsten meta-športološki diskurz, kot sem ga nakazal v tem tekstu, se seveda ne more pojaviti ne v nacionalnih medijih, ne Gortanovi 22, torej na posvečeni »fukulteti za moč in mišice«.

Se bo pa ta četrtek (17. Septembra od 14. do 19. ure) v okviru društva za filozofijo športa na FF odvija nek kolokvij z naslovom »OLIMPIJSKO GIBANJE ZA 21. STOLETJE: OHRANJANJE IZROČILA IN OHRANJANJE GIBANJA« Moj polurni prispevek (ob 16. uri) bo nosil naslov: »Človekove pravice in spol v športu.« Dreznil bom v LeGeBiTrovske poglede na šport.