Za konec bomo v diskurz (na)gonu, ugodja, užitka in sreče bi bilo morda pametno vpeljati tudi zasvojenost z drogo, za katero pravijo, da prinaša enormne količine užitka – bojda doza heroina presega tisočkratni orgazem. Posledično pa uživalci droge zagotovo niso srečni. Droga zanje predstavlja nočno moro, ker pride do zasvojenosti z, vselej periodično odsotnim, tovrstnim tipom užitka. Prav ta zasvojenost s fizičnim občutenjem »doze« užitka v obliki (trde) droge dolgoročno predstavlja  nekakšno »smrt za srečo«. Droga je smrtonosna v kontekstu življenja ravno zato, ker se jo človek ne more znebiti, saj je v svojih temeljih vezana na uživanje.

Tudi vse druge vrste zasvojenosti – od zasvojenosti z alkoholom, cigareti, do zasvojenosti s seksom ali celo zasvojenosti z delom – imajo skupno točko: užitek/uživanje. Vsaka zasvojenost torej temelji na užitku. Rečemo lahko, da se zasvojenost z nečim lahko naseli v človeku zgolj zato, ker človeka obvladuje načelo ugodja oz. hlepenje za užitkom/uživanjem.

Morda je v tem kontekstu treba izpostaviti, da predstavlja užitek tudi stanje (srečne) zaljubljenosti. Ambiciozni Britanci so proučevali fiziološka stanja (srečnih oz. vzajemnih) zaljubljencev in ugotovili, da se ta stanja dajo primerjati s stanji omame, ki jo povzroča droga – npr. kokain. Zanimivo je, da so tovrstne raziskave opravljali znanstveniki, ki so raziskovali zasvojenost z drogami. Po besedah Johna Marsdena se v času zaljubljenosti v možganih izločajo iste snovi kot se izločajo v času omame oz. uživanja drog oz. poživil. Zasvojenost z ljubeznijo je izraz, ki bi v tem teoretskem  kontekstu celo vzdržal. V bistvu gre za zasvojenost z ugodjem, ki ga človek doživi, ko se mu v možganih izločajo določene snovi, ki botrujejo občutenju ugodja. S tega vidika se zdi logično, da je človek vselej izpostavljen skušnjavi, da se ponovno zaljublja, ker mu to prinaša veliko ugodje. Vprašanje pa je, koliko ga na ta račun peče vest. Treba je namreč vedeti, da v tej kulturi velja, da se partnerji, ki se enkrat zaljubijo in se poročijo ter imajo otroke, en do drugega sicer ljubezensko ohladijo, vendar vztrajajo v partnerskem življenju – večinoma zaradi otrok.[1] Zaljubljajo pa se načeloma ne tako pogosto, kolikor pogosto manko v užitku in/oz. sreči krpajo v seksualnih avanturah, ki bi jih v tem kontekstu lahko pojmovali kot nadomestek za užitek, ki bi ga človek doživel, če bi se ponovno zaljubil (v nek drug objekt).

Če sklenemo tale diskurz o želji, (na)gonu, ugodju, užitku in sreči, naj še enkrat poudarimo, da smo v tekstu namignili smer, v katero bodo verjetno šli tisti računalničarji, ki bodo skušali računalniško simulirati človekovo duševnost. Dobro bi bilo, če bi se s tem teoretskim tekstom spopadli tudi oblastniki oz. politiki, saj se je mogoče s predstavljenimi koncepti precej bolje znajti v določanju koordinat in smernic za (nadaljnje) vladanje in vodenje neke državne politike.[2]