Če že tematiziramo srečo, ne moremo mimo depresije, ki jo je smiselno v tem kontekstu (pre)brati kot transparentno ne-srečo. Očitno je, da bi se dalo s konceptom libidinalne ekonomije daleč priti. Freud je v metapsihološkem spisu z naslovom Žalovanje in melanholija[1] nakazal nekaj poti iz zagat, do katerih prihajamo, ko želimo opredeliti pojem sreče v kontekstu načela ugodja. Tako žalovanje kot melanholija oz. depresivnost, kot bi v današnjem jeziku rekli melanholiji, sta stanji, ki omejujeta občutenje sreče. Po svoji valenci obe stanji pripadata kategoriji/registru neugodja, in s tem onemogočata vzpostavitev stanja sreče. Zdi se, da se pri žalovanju zgodi nekaj, kar bi morali povezovati z željo. Vendar v tem primeru zadeva ni tako enostavna. V jeziku libidinalne ekonomije bi lahko rekli, da gre bolj zato, da je bila v nek (izgubljen) objekt investirana znatna količina libidinalne energije, ki se je pretvorila v žalost – torej v neugodje, ko je bil objekt izgubljen. Energetska oz. libidinalna investicija, ki je bila že utečeno odtegnjena za ta objekt, je ostala neizkoriščena in se energetsko odrazi ravno v občutenju žalost oz. neugodja, ki zmanjšuje občutenje sreče. Če v ta diskurz vpeljemo željo, se ne moremo ogniti aluziji, da ima želja neko vlogo pri vzpostavljanju določenih libidinalnih afinitet do izgubljenega objekta. Objekt, ki se izgubi in za katerim se žaluje, ima na subjekt vezano določeno željo. Drugače povedano: na izgubljeni objekt je vezan nek užitek – torej  tudi želja. Ko je objekt za subjekt izgubljen, Jaz ne ve, kaj bi sedaj z željo, ki je bil vezana na ta, sedaj izgubljeni objekt. Namreč: želja še vedno (utečeno) ostaja, objekta pa ni več – in libido, ki je rezerviran za užitek (vezan na objekt), boleče ostane. Energija se pretvori v žalost oz. neugodje. Za žalost pa vemo, da je nasprotje sreče – poosebljena ne-sreča. Žalost ni patološki pojav, temveč nastopi v spletu (realnih) okoliščin – npr. ob smrti bližnje osebe, razen če se žalovanje ne spremeni v t. i. psihozo želje, o kateri Freud govori na več mestih, ko tematizira sanje in žalovanje.[2]

Melanholija oz. (manična) depresija pa je nekakšna nadgradnja žalosti oz. popolno predajanje žalosti – kronična ne-sreča. Melanholične oz. kronično depresivne osebe niso sposobne vzpostaviti želje v zvezi z nobenim (novim) objektom, razen v zvezi s tistim, za katerim »žalujejo«.  Freud omenja, da zapuščena nevesta kronično žaluje za izgubljenim ženinom, saj le-ta ni umrl, temveč jo je zapusti, kar je z vidika žalovanja še hujše oz. trajnejše. Torej, če ni želje, se tudi užitek ne more energetsko manifestirati v obliki dobre volje oz. sreče. Sreča torej ne dobiva hrane oz. energije za lastno občutenje. Izguba prejšnjega objekta je bila tako velika, pereča in specifična, da Jaz ni sposoben najti oz. izbrati objekta, na katerega bi nalepil željo oz. libido kot bi freudovsko rekli v jeziku libidinalne energije. Jasno je, da je melanholijo oz. depresijo mogoče povezovati s konceptom narcizma, kar je Freud tudi jasno zastavil. Zdi se, da včasih Jaz trmasto vztraja na izgubljenem objektu, na katerem ne more več izživeti želje in posledično uživati, za kar ima oddvojeno energijo – libido. Užitek se tako ne sprosti, in zanj oddvojena energija se nenehno troši za žalost oz. neugodje. Ne-sreča, katere drug izraz je kronična žalost – torej inverzna plat sreče – se bohoti zaradi neporabljenega libida v smeri užitka oz. navideznega vztrajanju na starem, »ne-popolnoma« izgubljenem objektu. V resnici se libido (narcistično) zadržuje znotraj subjetka. Včasih se v tovrstno samoljubje Jaza prelevi v sadizem, katerega izhod je včasih tudi samomor.[3] Pri grandioznih oz. patoloških narcisih se dogaja, da veliko užitka pričakujejo (beri: si želijo) na račun zunanjega priznanja. Če priznanja ni, jim užitek propade, energija pa se porabi za depresijo. Kronična ne-sreča namreč pogosto spremlja patološke narcise, za katere je značilno ravno nihanje v razpoloženju. Po eni strani so sposobni vélikih dejan – in ob tem kipijo od sreče (za kratek čas), po drugi strani pa so večkrat prežeti z depresijo oz. odsotnostjo sreče – takrat, kadar ne doživljajo javne glorifikacije. Za svojo depresivnost navadno ne najdejo pravega vzroka, ker je le-ta nezaveden. Nihanja v samospoštovanju (Jaza) spremljajo skesane melanholike, za tiste, ki trenutno žalujejo, pa je prazen zgolj zunanji svet – Jaz načeloma ostane nedotaknjen, razen v kontekstu začasne nezmožnosti izbire drugega objekta, na katerega bi naslovil željo. Za slednjega je sreča vselej dosegljiva – v saj začasno, medtem kot je pri melanholikih oz. kroničnih depresivcih sreča nekaj nedosegljivega. Pri patoloških narcisih je sreča mogoča in včasih celo euforično doživeta – vendar le za določen čas, npr. v nekaterih vélikih senzacijah, seveda če je on, narcis, akter in epicenter same senzacija, ali če je deležen napihnjenih javnih priznanj. V ljudskem jeziku je narcistično strukturirana reakcija na izgubo objekta tista, v kateri »se človek sam sebi smili«. Freud je okrog leta 1915 v tem kontekstu rekel, da se je »izguba objekta preobrazila v izgubo Jaza, konflikt med Jazom in ljubljeno osebo v razcep med kritiko Jaza in Jazom, spremenjenim zaradi identifikacije«.[4] Treba je pripomniti, da v takratnem obdobju še ni vpeljal natančne razmejitve med Jazom in Nadjazom. Zato moramo to njegovo misel jemati z rezervo. Kadar je govora o identifikaciji, je vselej aktualen Nadjaz oz. ideali, ki so (ponotranjeno) naseljeni v njem. Za (zgodnjega) Freuda včasih Jaz ne pomeni instanco, ki kompromitira Nadjaz in Ono, temveč nekakšen »self« (»sebstvo«), ki se je kot koncept v klinični psihologiji razvil po Freudovi smrti. Tudi Lacanov distinkcija na Jaz-ideal in Ideal-Jaz je bistveno bolj teoretsko operativna.

Če se vrnemo k sreči in narcizmu moramo reči, da narcis nikoli ni (povsem) srečen – oz. je njegova sreča bolj nedosegljiva v smislu neke trajnejše pomirjenosti, kot pri manj narcistično strukturirani osebnosti. Grandiozni oz. patološki narcisi imajo na lestvici sreče še posebno velika nihaja. Zdravi narcizem, ki se v današnji kulturi izjemno ceni, s seboj (v paketu) prav tako nosi spremljajoča obdobja ne-sreče. Patološki narcizem je infantilno pogojen, zdravi pa nekako priučen, čeprav se prav tako »transferno« napaja iz otroštva oz. iz nekaterih odsekov infantilnih okoliščin, ki se morajo zgolj energetsko okrepiti. Odrasel človek jih mora na nek način obuditi oz. oživet, če se mu le-te same ne vračajo. Tudi v tem primeru je aktualen simbolno strukturiran človekov duševni aparat, ki ob realni realnosti pozna tudi simbolno realnost, ki v bistvu oz. na nek način edina šteje. 

Glede na to, da se v Freudovem teoretskem opusu želja ne pojavlja tako pogosto, kot bi se morala, in ker je Lacan željo tako zelo povezal z jezikom oz. govorom (namesto zgolj z míslenjem), bi bilo potrebno spisati kar nekaj metapsiholoških spisov, da bi bil koncept človekovega duševnega aparata elaboriran do te mere, da bi si s teorijo pomagali tudi klinični psihologi (psihoterapevti), ki zdravijo psihični patos. Ravno vpeljava želje v (Freudov) koncept libidinalne ekonomije bi ogromno pripomoglo, da bi medikamentozno zdravljenje psihičnega zdravljenja zamenjalo »zdravljenje z besedo«, kar je psihoanaliza v Freudovem času bila. Po drugi strani bi podrobnejša teoretska elaboracija nekoč pripomogla pri računalniški simulaciji človekovega duševnega aparata, znotraj katere bi se tudi laiki precej bolj znašli in razumeli svoje duševne procese. Zdi se, da dandanes ni aktualen zgolj psihični patos, ki se klinično zdravi, pač pa je aktualen normalni »patos« (beri: psihopatija/psihopatskost), skozi katerega je subjekt vtkan v družbeno strukturo. Videti je, da kolesje družbe (namazano) teče, če so medsebojno kompatibilni užitki posameznih subjektov oz. družbenih skupin. Če smo natančnejši, morajo biti kompatibilne želje, ki predstavljajo (od)poslanke onojevsko diktiranih užitkov. Če se še drugače izrazimo moramo reči, da gre v človeški družbi v bistvu za to, da se simptomi (kot, bodisi »vrnitve potlačenega«, ali pa zgolj kot »transferirana infantilnost«) simbolno vpnejo v družbeno strukturo. Odrasli subjekt je vpet v družbeno strukturo na točki svojega simptoma, svoje (potlačitveno) »transferirane infantilnosti«. Realnost, ki jo v življenju doživlja sploh ni odločilna. Odločilna je tista (realna) realnost v simbolnem svetu, po kateri funkcionirajo tudi sanje. Tako kot imajo sanje svojo simbolno oz. latentno strukturo, jo ima tudi budnost. Diskurz sreče tega dejstva ne more obiti.