Članek
Meseno uživanje (lahko) znižuje nivo sreče - VI. del
Objavljeno Aug 26, 2015

Prejšnji blog, ko sem dokaj laično tematiziral norost/psihopatijo/psihopatskost nagih "pohoTnikov" na Kum je v par dneh prebralo 3000 bralcev.. Tokrat se metapsihološko oz. filozofsko vračam k želji, uživanju, sreči in še čem.

V tem kontekstu bom govorili za dečka oz. moškega (za katerega vemo, da ostaja pri svojem prvem objektu ljubezni, torej materi). Situacija v bistvu ni nič drugačna pri deklicah (po tem, ko zamenjajo svoj prvi objekt ljubezni – in iz matere preidejo na očeta).

Rekli smo, da je zaljubljanje in ljubezenska »norost« v odraslosti nasledek tistega otrokovega uzrtja matere, ki ga tako prevzame in navda z ugodjem. Ta zaljubljenost traja kar nekaj let. Vendar se otrok kaj kmalu začne zanimati za ostale objekte, ki so potencialno oz. na nek način vselej (retorično rečeno) ljubezenski. Posebej je aktualen ojdipalni trikotnik, v katerem oče dečku jemlje mater (deklici pa mati očeta). V sili razmer, ko je mati na nek način »oddana« oz. rezervirana za očeta, se deček začne zanimati tudi za ostale »nadomestne« objekte nasprotnega spola. Lahko bi rekli, da mu že takrat služijo kot nadomestek za mater, katera je rezervirana za očeta. (Začenja jih imeti rad po vzorcu v ljubezni do matere.) Prav ta paradigme, ko se deček začne libidinalno zanimati za ostale objekte (npr. za sosedovo deklico, teto, varuško …[1]), se kot pardigma »transferno« ponovi oz. postane aktualna v dobi odraslosti. Ravno zato, ker deček ob »zaljubljanju« oz. videvanju novega objekta »ne-mame« doživi določeno ugodje, ga v odraslosti vleče v flirt in varanja s še drugimi ženskami. V najboljšem primeru se zadovolji z varanji na ravni seksualnih fantazij. Ni zadovoljen samo s primarno naslednico matere (s katero ima družino, otroke), pač pa ga vleče tudi k drugim objektom ljubezni – k drugim ženskam. Te druge ženske v bistvu predstavljajo vse tiste objekte ženskega spola, ki so se v obdobju ojdipalnih dogodkov preko libidinalnega ugodja[2] paradigmatsko vtisnili v spomin otroka (dečka). Transferiranje iz infantilnosti/otroštva v odraslosti je ob sedanjem poznavanju duševnega aparata že postalo splošno priznano dejstvo. Zdi se, da je v bistvu nemogoče, da se omenjena paradigma prenosa (transferiranja) infantilno naučenega libidinalnega vzorca v odraslost oz. »poznejšost«, ne bi držala.

V teoretski psihoanalizi je diskurzivno prenašanje Freudovih kliničnih in teoretsko elaboriranih spoznanj edina opcija, ki ostaja nam teoretikom na razpolago. Lahko bi sicer insinurirali določene klinične slike, vendar je v tem primeru omenjena (univerzalna) libidinalna paradigma tako evidentna, da je skoraj nemogoče, da ne bi držala. Nemogoče torej je, da se (v tej kulturi) ne bi vzpostavile nezavedne tendence in fantazijske namere o varanju svojega ponovno najdenega ljubezenskega življenja – naj si gre za ženske ali pa za moške. Glede na to, da je bil ojdipalno doživeti oče večinoma veliko bolj »kastracijko preteč« do svojega sina, kot je mati ogrožujoča do svoje hčerke – deklica materi zgolj pripiše lastno kastracijo, njun medsebojni konflikt pa (načeloma in v mnogih primerih) ni tako markanten, kot konflikt med očetom in sinom (in zato je ženska precej lažje biseksualna kot moški). Ravno s tega vidika je deček precej bolj prisiljen na »prijateljevanja« – bolje rečeno flirtanja in varanja – z drugimi objekti, kot deklica; nenazadnje ga v to »aktivno aktivnost« silijo tudi »aktivne«, torej »penetrirajoče« genitalije (penis). Moška libidinalna »dolžnost« je, da dvori, torej »rine« v žensko. Res je sicer, da so prijateljstva v otroštvu bolj vezana na isti spol, vendar se zagotovo najdejo nekakšna flirtanja z nasprotnim spolom – vsaj na ravni fantazij v psihični realnosti.

V prejšnjih petih delih tega diksurza o načelu ugodja (in sreči) smo nakazali, da užitek ne more popuščati želji, kot je rekel Lacan, ko je opredeljeval ljubezen, ker je želja v bistvu poslanec užitka oz. Onega in počne samo tisto, kar ji – želji oz. Jazu – v bistvu Ono (domnevno) diktira, da bi užival. V našem oz. Freudovem konceptualnem aparatu je seveda nesmiselno govoriti o želji kot o »želji Drugega«, ker bi se skrajno zapletli. Veliko bolj konstruktivna se zdi opcija dveh tipov želja oz. hotenj – želje(O) Onega, ter zahtev(N) (»želja«(N)) Nadjaza. Kam bi v tej konceptualizaciji umestili Drugega, je diskutabilno. Dikcija, da je »želja zdravilo za tesnobo«, kot pravi Lacan v Seminarju VIII, je prav tako iz »drugega vica«. Po drugi strani pa je želja(O) dejansko lahko ključ za uspešen zaključek analize – seveda, če v etiologiji nevroze najdemo infantilni moment, v katerem se je v spletu okoliščin znašla želja(O), za katero moramo vedeti, da se izza nje  skriva nek libidinalni vzgib(O), kot bi rekel Freud. Onkraj libidinalnega vzgibaO (Onega) pa seveda domuje ugodje(O) oz. užitek(O) (ki na Jaz pritiska z apelom(O), da le-ta sproža željo(O)). Analitik se v bistvu spopada z analizantovim libidinalnim vzgibom(O), ki je interpretiran v obliki jazovsko formulirane želje(O). Kot smo že rekli željo(O) formulira in konceptualizira Jaz skozi proces (jezikovnega) míslenja oz. mišljenja.[3] Vprašanje je, ali kljub temu, da misli Jaz (namesto Onega), misli tudi Ono samo.[4] Zdi se, da je Ono zadržalo sposobnost slikovnega (ali celo še kakšnega drugega) míslenja. V mislih imamo »míslenje« na različnih čutilnih področjih. Kot primer bomo vzeli že omenjeno jahanje. Jahanje je za ljubiteljico (in ljubitelja) konj oz. jahanja – torej za žensko (in moškega) dejavnost, ki ji/mu godi in prija ter ji predstavlja užitek(O(+N)). Onstan tega užitka(O(+N)) se zagotovo nahaja tista koitusna želja(O), ki jo je Jaz formuliral, ko je infantilno (nezavedno) mislil anatomijo spolnih organov. Odrasla ženska uživa(O(+N)) v jahanju zato, ker: prvič – sedi na enem velikem »organu« – falosu oz. gmoti mišice (v obliki konja), ki ji (med nogami) manjka in ki si ga (penis namreč) že od nekdaj želi(O). (Moška etiologija užitka/uživanja pri jahanju je zaradi specifike njegovih genitalij pač drugačna.) Drugič – pri jahanju ga (penis v obliki falosa) na simbolni ravni poseduje ravno tam in na takšen »koitusno-jahalni« način, kjer ga nezavedno želi(O) imeti (beri: (s)prejeti vase). Tretjič – konja jaha natančno tako, kot v fantazijah in v svojih (morda zgolj nezavednih) fantazijskih scenariji želi »jahati« moškega (z vaginalno sprejetim penisom). (Če konja jaha lezbijka ali možata aseksualka, je v ozadju uživanja v jahanju seveda zavidanje penisa.) Užitek(O(+N)) oz. ugodje(O(+N)) seveda občuti in pobudno terja Ono, zato na Jaz naslavlja dokaj nedefiniran apel – »ljubezen do konjev« in jahanja. Odtod užitek(O) (Onega) pri jahanju (za ženske)[5], ki ga v zavesti občuti subjekt. Ne Jaz, ne Nadjaz seveda ne razumeta/prepoznata simbolne strukture akta jahanja. Jezik ima v tem kontekstu verjetno precej manj skupnega, kot utemeljujejo lacanovske interpretacije. Morda je (za heteroseksualno žensko) odločilen zgolj kinestetični občutek jahanja (na konjskem hrbtu), ki je asociativno zelo blizu koitusnemu pozibavanju na moškem v seksualnem aktu (za lezbijko in moškega pa je konj simbol penisa, ki ga imata dotična lezbijka in moški na sebi in je del njunega telesa). V tej alternativni tezi namigujemo, da asociacija ni (zgolj) miselna, temveč predvsem kinestetična (gibalna).[6] Na račun angažiranosti Onega in vseh njegovi nezavednih kapacitet, ni čudno, da kljub fanatični moški tekmovalnosti ženske dosegajo boljše športne rezultate v dresurnem jahanju. Etiologija ženskega ugodja ob jahanju narekuje sklep, da ženske pri jahanju konja nekako »bolj čutijo« oz. se mu bolje prilagodijo, kot moški, ki so po tej plati brez pravega (jahalnega) občutka.

Če se vrnemo k Lacanu in njegovi konceptualizaciji želje, naj dodamo, da sicer drži, da je cilj analize »nič drugega kot to, da osvetlimo manifestacijo subjektove želje« (Seminar VIII), vendar je dobro osvetliti sam (na)gonski vzgib oz. imperativ užitka, ki je botroval formulaciji želje v takšni obliki in v takšnem kontekstu, kot se je zgodila. V psihoterapijah so namreč aktualne analize potlačitev, ki so se infantilno zgodile. Če vemo, da je osnovni namen potlačitev ta, da se otrok izogne neugodju, potem velja na pomoč poklicati tudi samo ugodje, za katerega je bil otrok domnevno prikrajšan, ko se je izogibal neugodju. Nemogoče se zdi, da pri procesu izogibanja neugodja ne bi bila udeležena zahteva(O) (želja(O)) po uživanju. V bistvu moramo proučiti pot (»slepega«) užitka, kateremu »pes vodnik« je želja. Ko Lacan v svoj Etiki psihoanalize svetuje za pacienta (analizanta), da naj ne popusti glede (svoje) želje(O), v bistvu predlaga, da naj Ono uživa skozi realizacije svoje želje(O), in naj se ne ukloni zahtevam(N) oz. hotenjem(N) Nadjaza, ki so jih vanj »ideal-jazovsko« naselili Drugi. Ne bomo sicer rekli, da je ozdravitev nevroze mogoča šele takrat, ko bo Ono pomirjeno. Rekli bomo raje, da do nevroze ne pride, če Ono izterja svoje davek – torej, ko uživa (po drugi logiki) do te mere, da mu Nadjaz in zahteve realnega okolja ne moreta do živega. Če se to ne zgodi, si »Ono (vselej) utre svojo pot«. Kajti nevrotski simptom ni nič drugega kot kompromisna tvorba, nekakšna stranpot, v etiologiji užitka/uživanja(O).

Nevrotik stopi k psihoterapevtu zato, ker ga nekaj muči, ker ni pomirjen – torej ker ni srečen. Ne moremo sicer reči, da ne uživa, ker nezavedno/Ono »uživa« ravno v svojem simptomu. Vemo pa, da ga muči to, da okolica ne sprejema njegovega simptoma na tak način, da njega, »uživača v simptomu«, reakcija okolice ne bi motila. »Z vsem srcem« se loti analize in terapije, čeprav ne ve, da nezavedno noče ozdravitve – beri: odstranitve simptoma. V trenutku, ko se analitik/terapevt etiološko približa jedru simptoma, nevrotik (od)reagira z ODPOROM. Prav odpor je tisti znanilec resnice, s katerim reagira Ono – seveda preko svojega (od)poslanca Jaza. Jaz se vztrajno upira interpretaciji, ki mu jo ponuja terapevt. Šele, ko se  med terapevtom in pacientom vzpostavi transfer(ni odnos) – torej, ko vmes poseže nek drug tip užitka (libidinalno-objektni), se pacient vendarle zmehča in se skozi priznanje interpretaciji (uvid) odpove (motečemu) »užitku«. Jaz je v tistem trenutku resignirano pomirjen, toda vprašanje je, kako se bo (glede užitka) reagiralo Ono. Iz hipnotskih terapevtskih praks je znano, da močna posthipnotska sugestija lahko ukine simptom, vendar se zaradi imperativa(O) (po užitku/uživanju(O)) Onega simptom pojavi ne nekem drugem mestu oz. v neki drugi obliki! Če je ta druga oblika simptoma kulturno sprejemljiva in če zavestno ne moti (še ne ozdravljenega) nevrotika, je pač ta druga opcija simptoma sprejemljiva. Uživa namreč Ono, pa tudi ostale instance znotraj subjekta niso prizadete do te mere, da se v subjektu ne bi mogla naseliti sreča (ki edino šteje).

Če bi bilo količino sreče, ki jo človek občuti, mogoče izmeriti, bi videli, da se pri seštevanju ugodij zalomi v tistem trenutku, ko se nadjazovski tipi ugodij(N) tepejo z užitki(O), ki jih postulira Ono. Toda trik, na katerega je mogoče pristati in s katerim je pomirjeno Ono, je ravno simbolna organizacija uživanja(O(+N)), ki jo (kulturna) okolica sprejme. Malo prej smo rekli, da se včasih kak (nevrotski) simptom prelevi iz ene oblike v drugo, ki je morda manj moteča za subjekt in (kulturno) okolico. Prav zaradi simbolne organizacije duševnega aparata – torej ker ob manifestnosti (tudi v budnosti) obstaja latentnost, znotraj katere uživa Ono – je mogoče marsikatero libidinalno zahtevo(O) sublimativno pretvoriti in navidezno deseksualizirati v takšno obliko, da postane družbeno sprejemljiva in nemoteča za Nadjaz, Ono pa bo še vedno (simbolno) uživalo(O(+N)). Šele v tem kontekstu je mogoče (dobro) razumeti družbeno funkcijo latentno libidinalno nasičenega športa, kulture, religije in še česa. Mozaik sreče se res tvori iz kamenčkov manjših ugodij (»srečic«) in večjih kamnov libidinalnih užitkov(O), toda kontradikcije, ki se medsebojno vzpostvljajo v človeku/subjektu, vzbujajo toliko neugodja, da se marsikateremu užitku(O) odpove – vendar z namenom oz. kalkulacijo, da bi bil bolj srečen. Jaz namreč še kako kalkulira, saj ve za tepež nekaterih užitkov, ve za logiko impetrativa(O) Onega (Uživaj!) in (moralno) logiko Nadjaza, ki mu seveda tudi godijo nekatera ugodja(N). Zato Jazu pridejo (libidinalno) simbolno strukturirani užitki(O(+N)) še kako prav. Z njim pretenta cenzuro Nadjaza nekako tako kot v sanjah. Lahko celo rečemo, da se svet sanj in realni svet (v budnosti) z vidika doživljanja ugodja oz. uživanja sploh ne ločita. Medtem, ko sanje predstavljajo realizacijo nezavedne želje(O) – in to skozi latentno strukturo sanj, je tudi življenje v budnosti zavezano simbolni strukturi (latentnosti). V sanjah je epicenter nezavedna želja(O) (ki se v budnosti ne more realizirati), v sanjah pa – vendar v latentni obliki; v budnosti pa je v epicentru načelo ugodja oz. užitek(O) (kot njegova kulminacija). V sanjah se energetska tenzija na relaciji želja-realizacija-ugodje, niti ne občuti (ker Jaz spi) – teoretsko se lahko zazna zgolj v obliki živosti predstave. V sanjah je užitek v bistvu odsoten (razen morda v primeru erotičnih sanj); v budnosti pa latentno strukturo neke dnevne prakse, ki je latentno (beri: simbolno) libidinalno strukturirana, še kako občutimo kot ugodje – celo užitek/uživanje(O(+N)). Tipičen primer so simbolno strukturirane športne igre in katerih veje latentna/simbolna seksualnost in iz nje strukturirana evforija - beri: užitek(O(+N)). Tudi različna opravila, pri katerih delavec uživa oz. čuti afiniteto, imajo zagotovo latentno (seksualno) strukturo, ki je vezana na nekaj temeljnih zastopnikov spolnega nagona (penis, vagina, koitus ...) in nekaj temeljnih (seksualnih) ritualov (npr. osvajanje libidinalnega objekta).

Rekli smo že, da so tudi mnoga, navidezno nadjazovska ugodja(O(+N)) (oz.  ugodje(N(+O))), še kako libidinalno strukturirana, saj jih Ono dojema kot latentno seksualna – vendar imajo v svojem primarnem, onojevskem svetu simbolno, torej latentno formo oz. funkcijo. Na koncu vendarle štejejo ugodja, ki se vtkejo v končni mozaik jazovsko občutene sreče. Slednja, torej nadjazovska ugodja(N(+O) oz. O(+N)), ki imajo latenstno-simbolno formo se v bistvu še najmanj tepejo z drugimi ugodji. Pomirjena oz. potešena sta tako Nadjaz kot Ono – čeprav Ono rabi »več« in »še«, poleg tega pa vselej replicira Jazu, da »to ni t(ist)o«. Tako kot je izmuzljiva želja(O), je torej izmuzljiv užitek(O). Trajna ugodja oz. užitki, na katera se lahko vselej zanesemo, so nadjazovska strukturirana ugodja(N(+O) oz. O(+N)), s katerimi soglaša, oz. zaradi latentno-simbolne strukture uživa(N(+O) oz. O(+N)), tudi Ono. Nesublimirano meseni seksualni užitki(O) pa so navadno grobarji sreče. Po eni strani toliko obetajo, in resnici na ljubo tudi nekaj dajo, po drugi strani pa, tudi zaradi statusa »to ni t(ist)o«, znižujejo nivo sreče, pa še tepejo se radi z nekaterimi nadjazovskimi ugodji(N) in vsakdanjo realnostjo. Iz številnih izkušenj in življenjskih praks običajnih smrtnikov lahko upravičeno in utemeljeno domala dokažemo, da se nivo sreče zmanjšuje na račun ravno teh nesublimiranih mesenih seksualnih užitkov, ker niso kompatibilni z realno vsakdanjo okolico. Če na račun njih trpijo drugi libidinalni objekti (otroci, življenjski partnerji, prijatelji …), trpi – torej se počuti nelagodno, tudi Jaz (seveda zaradi moralnih zapovedi in apelov Nadjaza). Kratkotrajni seksualni užitki, ki imajo razsežnosti začasne blaženosti, lahko na račun vesti oz. kasnejšega kesanja, ki trajno peče, v subjekt naselijo obilico nelagodje oz. neugodje.


[1] Sestra je v tej družbi na nek način izvzeta oz. ima posebno mesto, saj mu hkrati vendarle predstavlja tudi konkurenco za mater kot (še vedno) vodilni ljubezenski oz. libidinalni objekt.

[2] Libidinalno ugodje pomeni, da je deček te deklice red videval ali se jih celo rad dotikal (morda zgolj na ravni fantaziranja – torej na ravni svoje psihične realnosti).

[3] Instance črke in jezika (govora) se ogibamo, ker menimo, da je človekovo mišljenje oz. mislenje kljub vsem argumentom lingvistov mogoče tudi slikovno. Posledično se ogibamo tudi koncepta označevalca (in označenca), ker prav tako menimo, da so simboli lahko tudi slikovno koncipirani. Da je mogoče tudi formiranje simbolov na ravni jezika, seveda ne oporekamo. Poudarjamo pa, da ima človek kar nekaj vrst čutil (od akustičnih, vizualnih, taktilnih, do kinestetičnih), katerih dražljaji imajo lahko prav tako simbolno strukturo. Faloiziran je lahko zvok (npr. električne kitare), latentni (simbolični) koitus se kot gibalni akt lahko prepozna v (ženskem) jahanju itd.

[4] Freud v Pregledu transfernih nevroz pravi, da »je bil govor zanj (pračloveka) čudež, misli so se mu zdele vsemogočne, razumel je svet po (vzorcu) svojega Jaza«. Glej S. Freud: Pregled transfernih nevroz, Metapsihološki spisi, SH, Lj. 1987 (str. 232-233).

[5] Etiologija moškega užitka pri jahanju konja (ali vožnji motorja ali avta) je, kot smo se v tekstu bežno dotaknili, seveda popolnoma drugačna. Vezana je na kastracijsko bojazen in infantilno željo po posedovanju večjega penisa – vsaj takega, kot ga ima oče (ki domnevno z materjo nekaj »počne«).

[6] S tega vidika so veliko bolj razumljivi eventualni prvič doživeti orgazmi deklet pri nekaterih spontanih in nehotnih »jahalnih« draženjih klitorisa. Suhoparne fiziološke interpretacije v teh psiholoških kontekstih po psihoanalitični logiki seveda ne (vz)držijo.