Lacan je 13. marca 1963 v Seminarju X zapisal: »Zgolj ljubezen dovoli užitku, da popusti (sestopi k) želji.« (»Seul l'amour a la jouissance de condescendere au desir.«) Freudovske replik, bi se v tem kontekstu glasile nekako takole: ljubezen se v dobi odraslosti vzpostavi v tistem trenutku – in zato, kjer se je otrok v najzgodnejšem (predojdipalnem) soočil z objektom, ki mu je prinašal zadovoljstvo in obilico ugodij. Ko je začel »slikovno misliti« svoje uzrtje tega objekta (matere), in ko se je sčasoma začel (slikovno) »spraševati«, kdaj se bo ta objekt (mati) zopet prikazal (in mi nudil prijetnost, ugodje, užitek), takrat so bila zasejana semena, na katerih pozneje, v dobi odraslosti vzklije zaljubanje. Zaljubljanje v odraslosti je torej nasledek najzgodnejšega »zaljubljanja« otroka v svoj prvi (ljubezenski oz. libidinalni) objekt – mater. »... pri zaljubljenosti v mater nikoli ne gre za njeno zdajšnjo osebnost, temveč za otroški spomin na njeno mladostno podobo,«[1] pravi Freud. Tako kot predstavlja ugodje oz. užitek (in zadovoljstvo) uzrtje oz. prikazovanje matere, tako je užitek v zaljubljanju in ljubezni (v odraslosti) čisti užitek. Ljubezen s tega vidika ne dovoli užitku, da popusti (kakršnikoli) želji, pač pa sta ljubezen in užitek eno in isto – gre za obdobje uživanja (ko se prikaže mati), torej pred rojstvom želje. Zametki (poznejše) zaljubljanja segajo v obdobje, ko si želja še ni začela oz. naučila želeti, torej, ko želje še ni bilo – ker otrok takrat še ni (jezikovno strukturirano) mislil (»mislil« je zgolj na ravnih priklica v spomin določenih slikovnih predstav. Tako kot zaljubljenci (v prvi fazi) med seboj še ne vzpostavljajo nobene (prave) želje (po spolnosti, torej manifestni seksualnost), tako si otrok ne želi matere v ničemer, razen, po tem, da je ob njem, da se mu prikaže oz. da (ob njem) obstaja (biva). Lahko bi rekli, da sveži (pravi) zaljubljenci (še) nimajo želje po spolnem  (mesenem) užitku/uživanju, ker je ljubezen že sama po sebi užitek. Želja je takrat odvečna – odvečna na približno tak način, kot jo ni bilo treba takrat, ko se je otrok zaljubljal v svojo mater, ko jo je videval. Doživljanja ugodja, ko se otroku prikaže mati, je tisto, ki je v temelju vezano na zaljubljanje, kot ga poznamo iz ljubezenskega življenja v puberteti, in pozneje tudi v odraslosti. Tako kot se pri najzgodnejšem obdobju v otroku (verjetno) še ne vzpostavi želja – ker pač še ne zna konkretno oz. definirano misliti – tako užitek/uživanje v zaljubljenosti na nek način obide željo. Želja med zaljubljencema, ki je seveda seksualna, se vzpostavi (šele) naknadno. Takrat pa je želja že tista želja, ki jo je otrok v zvezi z izbranim objektom želje vzpostavil nekaj kasneje – torej ne takrat, ko je doživljal ugodje, ko se mu je (občasno) prikazoval (prvi) objekt ljubezni – mati.

Če razpravljamo o ljubezni in zaljubljanju, zopet ne moremo mimo Freuda in njegovega teksta iz leta 1920 oz. 1921 Množična psihologija in analiza Jaza.[2] V tem tekstu se je v VIII. poglavju z naslovom Zaljubljenost in hipnoza izjemno poglobil to »trans stanje«, in zaljubljenost na teoretski ravni primerjal s hipnotskim stanjem. »Od zaljubljenosti očitno ni daleč do hipnoze. Zelo opazno je, v čem se ti dve stanji skladata: hipnotiziranec kaže, kar zadeva hipnotizerja, isto ponižno podvrženost, poslušnost in nekritičnost kot zaljubljenec pri ljubljenem objektu. Tudi pri hipnozi je lastna iniciativnost kakor posesana od hipnotizerja; ni dvoma, hipnotizer je stopil na mesto ideala jaza.[3] […] Hipnotični odnos je neomejena zaljubljena predaja, pri kateri je seksualna zadovoljitev izključena, medtem ko je le-ta pri zaljubljenosti vendarle samo začasno odrinjena in ostaja v ozadju kot mogoč poznejši cilj.«[4]

Morda bi bilo smiselno v etiologijo ljubezni vpeljati tudi razmerje Onega do Jaza in Nadjaza. Otrok se zaljubi v mater v tistem trenutku, ko Ono delček sebe oddvoji za konstituiranje instance Jaza. Trenutek pozneje pa Jaz konstituira Nadjaz, da v njem skladišči določene spomine (potlačitve so sicer pod ingerneco Jaza, težko pa jih je enoznačno umestiti/locirati).

Z malce špekulacije bi lahko rekli, da se »na-smrt« in »na prvi pogled« (v odraslosti) zaljubljajo tisti, ki so kot otroci na daljša obdobja videvali svoj (prvi) objekt ljubezni – mater. Otroci, katerim sej je mati prikazoval po daljših obdobjih, se pozneje, v odraslosti, (predvidoma) hitreje in močneje zaljubljajo (»na prvi pogled«). Tisti otroci, ob katerih je bila mati tako rekoč vseskozi, vselej in v vsakem trenutku, tisti naj bi bili v dobi odraslosti manj podvrženi »smrtni« oz. »nori« zaljubljenostim (»na prvi pogled«), vendar pa bi, teoretično gledano – mislimo predvsem na logiko transferiranja infantilnosti v odraslost –, težje menjali svoj (poznejši, vnovično najdeni) objekt ljubezni (ali pa tudi ne, odvisno od nekaterih dogodkov, ki so se mu dogodili v kontekstu objektnih odnosov znotraj družine). Bi bilo pa pri slednjih lahko ljubosumje ob prevaranju močnejše, kar je sicer lahko povezano še z nekaterimi drugimi okoliščinami.

Pomisleki, da predstavljena teoretska paradigma ni univerzalna glede na spol, niso povsem upravičeni. Deklica pozneje sicer zamenja objekt ljubezni – preide iz matere na očeta (ki ima nekaj/organ-več, kar njej manjka – penis), vendar se je paradigma z materjo kot prvim objektom ljubezni oz. ugodja »prijela« tudi nje. Specifika v zaljubljenosti med spoloma se vzpostavi šele takrat, kot otrok začne intenzivno »misliti užitek« v kontekstu anatomije spolnih organov. Takrat se med spoloma vzpostavi distinkcija. Ženske si (genitalno) želijo moške, moški pa ženske.[5] Mogoče bi bilo s teoretskega vidika pametno vpeljati distinkcijo glede na pojav biseksualnosti. Ženske bi se ravno zaradi menjave ljubezenskega objekta v dobi odraslosti znale večkrat (biseksualno) zapletati z ženskami oz. bi se jim takšne fantazije morale prikrasti večkrat v misli.[6] Ljubezen do matere v oralni (in analni) fazi lahko pušča določene nasledke v psihičnem doživljanju odraslih žensk – in to na ravni nezavedne (seksualne) želje. Vendar anatomija spolnih organov, skozi míslenje le-te, opravi svoje. Pojav biseksualnosti (in homoseksualnosti) postane s tega (teoretskega) vidika realna opcija v odraslosti v tistem trenutku, ko človek kot otrok izkusi (seksualno) ugodje ali zgolj izkušnjo (npr. v nenasilnih spolnih zlorabah, ki pogosto – največkrat vnazajsko interpretirano oz./in retroaktivno delujoče – prinaša ugodje infantilno doživetemu »partnerju« v odnosu). Izkustvo ugodja – tako lastno, kot misel na tisto ugodje, ki ga je (domnevno) doživel »partner« v odnosu – se namreč vtisne v (nezaveden) spomin. Na podlagi že-doživetega se v spominu strukturira tudi želja(O).

Na tem mestu bomo vpeljali neko teoretsko špekulacijo, ki se v teoretskih psihoanalitičnih krogih verjetno še ni pojavila. Izkušnje kažejo, da v partnerskih razmerjih po začetni zaljubljenost, ki lahko traja tudi do nekaj let, prihaja do »razprtij« oz. do tendence po varanju in flirtanju z drugimi objekti. Na videz prednjačijo moški, vendar v nič drugačen algoritem ne zapadejo ženske. Varanja (in flirtanja) so bila in bodo vedno mamljiva – Ono pač pritiska na Jaz. Najmilejša oblika, ko Jaz podleže Onemu, so seksualna fantazijska varanja na ravni psihične realnosti. Določeni moralni zadržki, ki jih diktira Nadjaz, Jazova preračunljivost in načelo realnosti povzročijo, da do varanja morda ne pride – želja(O) oz. namera(O) (hotenje(O)) pa zagotovo obstaja v nekem univerzalno paradigmatskem smislu. Če se vprašamo, zakaj je temu tako, in če transfernost kot paradigmo v človekovi duševnosti, jemljemo kot dejstvo, moramo seveda brskati po infantilnih vedenjskih izkušnjah in vzorcih oz. situacijah, da bi rešili to enigmatsko tendenco seksualnega varanja (oz. flirtanja in fantazijskega varanja), ki je tako aktualna v odraslosti.