Problem polnega doživetja sreče pri psihično zdravem človeku je med drugim tudi ta, da se, kot je videti, Ono naveliča monotonega uživanja oz. realizacije ene in iste želje (ki mu jo ponuja Jaz). Nevrotičen človek ima po tej plati še problem s pretiranimi prepovedmi (s strani okolja in Nadjaza), zaradi katerih si Ono utre svojo (nevrotično) pot, »pametni« oz. misleči Jaz pa situaciji ni kos. Psihotik seveda podleže Onemu do te mere, da ima v oblasti Jaz precej bolj, kot bi bilo to potrebno za normalno funkcioniranje subjekta.  Pri psihično zdravem človeku pa se, kot smo rekli, Ono nekako naveliča istega užitka oz./in iste želje. Mozaik sreče je v tem primeru mogoče dopolniti z drugačnimi tipi užitkov – in prav v tej smeri Jaz išče rešitve. (Koliko Scil in Karibd mora na tej poti obiti, v tem trenutku ne bomo govorili.) Večkrat izpolnjena želja počasi, a vztrajno izgublja status »vroče« želje. Količina užitka, ki se (energetsko) sprosti, izgublja na energetski investiranosti. Velikost enega tipa užita sčasoma kopni. Nekoč veliki užitki sčasoma izgubljajo/padajo na lestvici prijetnosti. Zdi se, da bi sčasoma realizirane želje izčrpale ves libidinalni afekt, ki je, dokler želje niso bile realizirane, tako bučno pritiskal na Jaz oz. na misel. V prispodobi rečeno: če je v loncu sreče prostora za 100 enot, identični tipi užitkov (beri: »malih srečic«) sčasoma lonec napolnijo vedno manj, npr. samo do polovice, čeprav so ga včasih vsaj dve tretjini. (Ena tretjina je navadno namenjena nadjazovskim ugodjem.)

[1]Paradigma je analogna v primeru, ko na Jaz s svojimi zahtevami(N) pritiska Nadjaz. No, v primeru Nadjaza, je situacija malce bolj specifična, saj je energija, s katero Nadjaz zalaga Jaz prav tako libidinalna – torej sposojena od Onega. Težko sicer rečemo, da ima tudi Nadjaz svojo nezavedno željo – željo(N). Zagotovo pa ima Nadjaz nezavedno tendenco oz. nekakšno hotenje(N), ki je zalo podobno nezavedni željiO, saj se ob realizaciji prav tako sprosti določena količina ugodja. Med nezavednim hotenjem(N) (Nadjaza) in nezavedno željo(O) (Onega) obstajajo določene razlike. Nemalokrat se zgodi, da je ugodje(N) za Nadjaz takšne vrste, da ga Ono prepoznava kot sebi pisanega na kožo – torej: ugodje(N(+O)). Ravno paradigma latentno-manifestna nosi v sebi lastnost, da pomiri tako (pogoje(va)ne) zahteve(N(+O)) Nadjaza, kot težnje(O) in pobude(O) (hotenje(O)) Onega. Ono ima sposobnost, da uživa tudi na  simbolni ravni. K mozaiku sreče Ono prispeva svoj delež tudi, če mu je zagotovljeno simbolno uživanje, s katerim je v manifestni podobi tako zadovoljen (beri: nima nič proti) Nadjaz – torej: užitek(O(+N)). Rečemo lahko, da so Nadjazove zahteve(N), takšne kot so, v bistvu plod lisičenja (nekakšen ukane). Ono ukani/prelisiči Nadjaz in (seksualna) uživa, ko doživlja neko življenjsko/vsakodnevno situacijo, ker jo »(pre)bere« latentno, torej simbolno. Takšno situacijo lahko zgolj teoretično razberemo, če jo prevedemo oz. dešifriramo. Večina religioznih/verskih užitkov, ki imajo navidez ne-seksualno naravo, je v bistvu deseskualiziranih ravno po načelu latentnosti/simbolnosti. Ono in Nadjaz vsak na svoj način, po svoji logiki, v isti situaciji in istem spletu dogodkov doživljata svojevrstno ugodje oz. uživanje – Ono uživa(O), Nadjaz pa doživlja ugodje(N) oz. prijetnost. Ono ga »(pre)bere« seksualno, Nadjaz pa namesto latentne/simbolne forme, ki je v bistvu odločilna, sprejema/dobiva (nesimbolizirano) manifestno podobo. Nič drugače ni na področju umetnosti. Eklatanten primer evforičnih užitkov seveda predstavlja šport. Toliko latentne seksualnosti in posledične evforičnosti, kot jo je v športu, verjetno ni nikjer drugje.[2]

Vsi ti sublimirano in latentno/simbolno doživeti užitki – bodisi užitki(O(+N)) ali pa ugodja(N(+O)) – pripomorejo k končnemu doživljanju sreče oz. pomirjenosti. Koncept pomirjenosti vpeljujemo zato, da bi pokazali, da se med željo in njeno realilzacijo oz. izpolnitvijo vzpostavlja določena napetost. Le-ta se sprosti (abreira), ko se želja uresniči oz. udejanji. Freudov terminološko-teoretski aparat bi v tem kontekstu obšel željo, saj bi se bolj osredotočal na realizacijo (na)gonske pobude(O) oz. nekega (nezavednega) hotenja(O). Lacanov koncept želje – ki je vselej želja(O) – ima v tem kontekstu več potencialov. No, pri Lacanu se koncept želje(O) zaplete v razmerje z Drugim. Koncept Drugega seveda ni kompatibilen s Freudovo topiko Jaz-Nadajz-Ono, zato prihaja ravno v polju želje do konceptualnih zapletov in zagat, celo zdrsov. Če Freudu lahko kaj očitamo, je to ravno nedorečenost na relaciji želja - užitek. Lacan je z vpeljavo Drugega zapletel psihoanalizo in skregal klinične psihologe (terapevte in psihiatre) oz. psihoanalitike-praktike s teoretskimi psihoanalitiki. Tisto, ker resnično manjka v Freudovi psihoanalizi je tematiziranje relacije (na)gon-želja-užitek. Za koncept sreče, ki seveda sodi v sklop teh relacij, pa smo že rekli, da ga je v Nelagodju v kulturi Freud pomanjkljivo predstavil oz. preveč črno-belo enačil z doživljanjem ugodja. Lacanov koncept želje se »utrujajoče« in brez potrebe navezuje na jezik oz. govor – s smelo predpostavko, da je željo nemogoče formirati brez jezika. Če bi Lacan rekel, da si je želeti nemogoče brez míslenja in/oz. mišljenja, bi še nekako razumeli. Toda, da bi bil Jezik pogoj míslenja in/oz. mišljenja pa je malce smela predpostavka. Zdi se, da je realna opcija tudi slikovno oz. predstavno míslenje, neodvisno od jezika oz. govora. Težko je pristati na tezo, da najbolj razvite živali ne mislijo (zgolj) zato, ker ne poznajo jezika. Slikovno míslenje oz. míslenje (in mišljenje) na ravni predstav (angl.: imago), je opcija, ki jo Lacan in njegovi nasledniki ter lingvisti niso vzeli v obzir. Morda bi Lacan svojo konceptualizacijo duševnega aparata skozi (Velikega) Drugega spremenil, če bi Freud svoj dvanajsti metapsihološki spis (Pregled transfernih nevroz) objavil takrat, ko ga je napisal – okrog leta 1915. Tako pa je ta spis veljal za izgubljenega. Našli so ga šele leta 1983.[3] V tem spisu eksplicitno govori o (pra)človeku, ko le-ta še ni govoril, pa vendarle se vidi, da je pračlovekov duševni aparat Freud pojmoval identično kot danes. Freud je pripomnil le to, da je bil človek v pradavnini bolj kolektivno podvržen nevrotičnosti – torej je bil množično prežet s simptomi. Za simptome (kot nadomestne tvorbe, ki se vračajo iz potlačenih, nezavednih sfer) pa vemo, da predstavljajo neko simbolno formo, ki nastane na relaciji odpovedi (na)gonskih pobud (navadno zaradi načela realnosti in/oz./ali pa Nadjaza). Nemogoče je, da bi o potlačitvi, simptomu, simbolu govorili mimo míslenja oz./in mišljenja. Iz konteksta njegovega »izgubljenega« metapsihološkega spisa o Pregledu transfernih nevroz pa vemo, da je predpostavljal, da človek v pradavnini še ni govoril.[4] Pa vendar je imel »zahtevo po razplojevanju«,[5] ki mu je bila v užitek. Iz nekaterih Freudovih del – mislimo na Totem in tabu, Prihodnost neke iluzije in dvanajsti metapsihološki spis o Pregledu transfernih nevroz – je razvidno, da je pračlovek že nekoč (po)tlačil nekatere vsebine, ki so bile usmerjene proti njegovi seksualnosti. Že v takratnem obdobju so nastala plodna tla za nekatere sublimativne/sublimirane akte in dejanja, ki so tudi pračloveku predstavljal ugodje.

Če bi Freud definiral zaporedje v realizacijo nekega planiranega ugodja oz. užitka skozi (na)gonsko pobudo (poriv, potisk), bi moral reči, da je to želja(O). Med užitek(O) (kot posledico (na)gonske pobude) in željo(O), je mogoče umestiti míslenje, ki po našem mnenju ni nujno zgolj funkcija jezika, temveč morda tudi »barantanja«, kombiniranja in premetavanja slikovnih predstav. Želja je torej funkcija mislenja (in ne jezika oz. govora oz. »govorjenja v mislih«). Ko Ono apelira na Jaz, da naj nekaj postori za njegov užitek, je Jaz prisiljen misliti. S tem, ko misli užitek (za Onega) začne misliti in planirati – začne si želeti. To, da je želja vselej vezana na spomin, v tem trenutku ni najbolj pomembno. Pomembno pa je takrat, ko se Jaz vpraša, kaj naj si želi. Takrat seveda brska po spominu (že-)doživetih ugodij. Želja si začne želeti, ko Jaz pomisli, kaj v preteklosti je bilo vezano na ugodje. V tistem trenutku pride (po spominu) do prvega objekta želje – (uzrtja) matere, do sesanja dojke (ali/in/oz. stekleničke), do izločanja lastnega blata, do uriniranja, do ugodja ob soočenju z različnimi drugimi objekti (očetom), do razlike v anatomiji spolnih organov (ki jo otrok še kako misli – četudi ne takoj, temveč vnazajsko oz. retroaktivno) in avtoerotike itd. Želja v dobi odraslosti se v bistvu (transferno) nauči želeti. Paradigme transferja, ki jo poznamo bodisi iz konteksta transfernih nevroz ali pa transfernega odnosa iz terapevtske prakse, je aktualna tudi v kontekstu (»naučeno« transferirane) želje. Iz paradigem transferja vemo, da se infantilnost vselej vrača (oživlja) v odraslost oz. poznejšost. Človek v bistvu v odraslosti podoživlja svoje otroštvo – torej se mu tudi želja zgleduje po nečem že-doživetem. Otroštvo je oče odraslosti, bi rekel Freud.Tudi želja je v bistvu oživljena, torej vrnjena. Želja je vselej želja po nečem izgubljenem (in morda tudi prepovedanem), kar je nekoč prineslo ugodje. Toda »vračanje« in »oživljanje« želje oz. nekoč že-doživetih ugodij ima (v resnici) latentno/simbolno strukturo. Torej: manifestna realizacija neke manifestno-zavestne želje načeloma (v resnici) nima nič skupnega z ugodjem, ki se ob tem sprosti. Ugodje je plod realizacije nekih latentno/simbolno strukturiranih vsebin.

Ugodje, če že ne kar užitek, ob koitusu z izbrano oz. želeno žensko,[6] je za moškega izjemno psihično/libidinalno investirano (»oenergeteno« – in to (v resnici) zato, ker si je kot deček ojdpalno nezavedno želel imeti svojo mater tudi v genitalnem/koitusnem smislu, kar je morda razumel šele retroaktivno (vnazajsko) – takrat, ko je spoznal vse razsežnosti anatomije spolnih organov. Freud je v Malem Hansu dokazoval, da si deček želi matere tudi genitalno/koitusno – in to v tistem trenutku, ko spozna anatomijo spolnih organov (oz. materino »ne-celost«, ob očetovi »obdarjenosti s penisom«, torej »celosti«). Morda dokončno »(s)formatira« svojo željo po primarnem objektu želje (materi), šele pozneje, npr. pri šestih leti. V nekaterih primerih otrok (deček) šele takrat dokončno spozna anatomijo spolnih organov in pripadajoče koitusne funkcije. Vnazajsko, torej retroaktivno pa (nezavedno) interpretira, kaj si je pri materi oz. v zvezi z materjo v bistvu želel že nekaj let prej. Želja po koitusni združitvi z žensko postane polno investirana, in kot želja tudi aktualna, v dobi odraslosti (v resnici) zato, ker si je deček retroaktivno (za nazaj delujoče) (koitusno) želel matere. Želja je torej vselej (tudi) nezavedna oz. nezavedno pogojena in za nazaj delujoča, torej transferna oz. transferirana – in to zato, ker je bila infantilno naučena. V odraslosti se zgolj oživitveno oz. transferno vrača, v raznih (spremenjenih) oblikah in variantah. Ker otrok niti ne ve natančno, kaj si je sploh v zvezi z infantilno izbranim objektom želel, se mu verjetno tudi v dobi odraslosti ta želja izmika in ima status »to ni t(ist)o«. S tega vidika so aktualne in logične različen seksualne perverzije, ki v bistvu predstavljajo odgovor na otrokove (npr. dečkovo) zavestne in nezavedne dileme, kaj si v bistvu (v zvezi z izbranim objektom želje sploh) želi. To, da so v tem kontekstu seveda aktualne različne potlačitve, ne bomo posebej omenjali. Dejstvo je, da si vsi vzgibi v smeri ugodij v otroštvu ne utrejo poti do realizacije. Še več. Otrok jih mora (po)tlačiti, ker so zaradi načela realnosti prepovedane. Postanejo del nezavednega oz. se ponotranijo v Nadjaz (npr. prepoved/tabu incesta) in od tam naprej diktirajo določene vedenjske paradigem, ki se potem vtkejo v celotno družbeno paradigmo.