V primeru, ko subjekt postane nevrotičen, pride v analizo oz. terapijo zato, ker mu je skaljeno uživanje oz. ker zaradi svojega simptoma doživlja določeno (motečo) količino neugodja. Tega neugodja bi se rad znebil, da bi bil posledično v končni fazi bolj pomirjen – če že ne kar srečen. V bistvu gre pri nevrotiku za »zataknjen afekt«, kot bi rekel Freud (v zgodnjem obdobju), ko si Ono (v spletu okoliščin) v simptomu organizira uživanje (na simbolni ravni). Ostali dve, ali pa samo eno od obeh instanc – Jaz in Nadjaz –, pa to (beri: uživanje v simptomu) na nek način moti. (Nekateri simptomi so v tej kulturi pač moteči in obsojani.) Ono si v bistvu utre pot v uživanju na simbolni ravni – in to zato, ker (Jazova) želja (za Ono) ni opravila svojega poslanstva. Vulgarno rečeno so se Freudove histeričarke zvijajoč in nezavedno hlinjajoč orgazem »onojevsko odzivale« na odsotnost (koitusnega) orgazma, ki bi jim ga moral skozi jasno formulirane želje omogočiti Jaz. Jaz seveda v tistih konzervativnih časih (zaradi načela realnosti in moralno okrepljenega Nadjaza) Onemu ni mogel zagotoviti objektnega uživanja z libidinalno kulminacijo (orgazmom) in Ono je prevzelo vajeti v svoje roke v obliki simuliranega histeričnega »orgazmičnega« zvijanja. Želja histeričarke v Freudovem času ni bila niti jasno in nedvoumno libidinalno formulirana – če pa je bila, je Jaz popustil glede realizacije te želje (kar seveda ne bi smel – posledično je namreč ravno zaradi tega nastopila histerija). Ko je Willhelm Reich omenil, da je orgazmo-terapija edina terapija, ki je (za histerijo in nekatere nevroze) uspešnejša kot psihoanaliza, se je Freud z njim celo strinjal. V bistvu je s tem banalnim soglašanjem nekako nakazal paradigmo, ki so jo lacanovci dokončno teoretsko (modificirano) oblikovali šele pozneje – torej: pustiti analizantu, da uživa v svojem užitku – v svojem simptomu, oz.: pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe.

Očitno je, da se tako psihoanaliza, kot cel svet, organizira okrog uživanja/užitka (kot kulminacije ugodja oz. kot energetska sprostitev libidinalnih depojev). Psihoanaliza ga proučuje, svet pa se okrog njega vrti. Politiki (in ideologi) poskušajo sinhronizirati in kompatibilizirati užitke oz. uživanje različnih družbenih skupin, medtem ko ga psihoanalitiki (beri: klinični psihologi, psihiatri in različni psihoterapevti) skušajo vtiriti v določene kulturno sprejemljive tirnice oz. ga  »pozdraviti«. Slednji se v bistvu ukvarjajo z organizacijo uživanja (skozi oz. preko simptoma) – in posledično se morajo ukvarjati z željo (kot Jazovo interpretacjo užitka/živanja). Očitno - ali pa navidezno - brez doživetega užitka/uživanja ni sreče, ki, ko potegnemo življenjsko črto, edina šteje. Koncept sreče v bistvu predstavlja kulminacijo in nadgradnjo treh diskurzov: načela ugodja, užitka/uživanja in želje.[1]

Do sedaj smo ugotovili – in to lahko jemljemo kot izhodiščno (diskurzivno) dejstvo, da je Ono tista instanca, ki znotraj subjekta resnično uživa. Da sicer marsikaj (moralno) prija tudi Nadjazu, in da je Jaz zadovoljen, če uspešno kompromitira imperativ (hotenje) Onega oz. užitka/uživanja, s (pred)pogojnimi zahtevami Nadjaza, sicer drži. Klinična opažanja potrjujejo teoretsko aluzijo, da Jaz občuti ugodje, ko se upre skušnjavi, torej, ko se upre določenemu domnevno nemoralnemu užitku. Energijo za občutenje tovorstnega ugodja seveda oddvoji Nadjaz – saj je moralnost njegova »(pred)pogojna« domena oz. imperativ (zahteva). Resnici na ljubo je libidinalno-energetski kontekst v tem primeru težko teoretsko opredeliti. Na vprašanje, kdo je v resnici tisti, ki mu v tem primeru prija: Jaz ali Nadjaz, je težko odgovoriti brez pomislekov. Teoretski konsenz je sicer  mogoč, sej gre za vprašanje same konceptualizacije. Teoretsko bolj korektno namreč zveni, če rečemo oz. pristanemo na to, da je občutenje sreče ali pa žalosti (ne-sreče) domena Jaza. Nadajz in Ono sta zgolj instanci, ki po eni strani izrabljata Jaz kot (od)poslanca za realizacijo svojih imperativov (zahtev), apelov, hotenj in »želja«, po drugi strani pa tudi za občutenje ugodja. Videti je, da terminološko nekako vzdrži, če rečemo, da Nadjaz občuti ugodje, Ono užitek, Jaz pa srečo. Onstran te tro-terminske energetske topike pa kot generator stoji enotni libido. Zdi se, da je enotna tudi želja, čeprav se ponuja oz. vsiljuje tudi koncept »hotenja«. Če rečemo, da je nezavedna želja vselej seksualna, in jo Jaz formulira za Ono, moramo dodati, da je zavestna želja zopet nekaj drugega. Nekaj drugega pa je tudi nezavedno »hotenje« oz. apeliranje, izza katerega stoji Nadjaz. Res je, da so v polju želje in nezavednega stvari še nedorečene in zapletene. Več kot očitno je, da ima Nadjaz določene zahteve oz. hotenje, če že ne kar željo, vendar smo vse te izraze že porabili za formuliranje »porivov« Onega in želje, ki se vzpostavlja v Jazu. Za definiranje Nadjazove »želje« nam ostajajo izrazi z dodatno označbo – npr.: želja(N), hotenje(N), imperativ(N) …

Tudi ko v diskurz sreče vpeljemo srečo oz. trpljene (doživljenje neugodja) drugih, je v bistvu stvar konceptualizacije tiste, ki odgovori, katera subjektova instanca trpi zaradi trpljenja drugih: Jaz ali Nadjaz. Zagotovo je pomembna kompleksna medsebojna relacija.  Če rečemo, da se Jaz v doživljanju (med drugim) »o-ne-sreči« (beri: žalosti) tudi takrat, ko misli (na) ne-srečo drugih, je zagotovo na to »onesrečenje« kriv Nadjaz (in sočutje, ki pa ga je težko enosznačno umestiti; definitivno ne pripada Onemu). Jasno je, da Nadjazu vdan (poslušen) Jaz (delno) osrečuje tisto dejanje (izza katerega je določena nadjazov(sk)a želja/hotenje), ki je naperjena proti onojev(sk)emu užitku/uživanju. Če se Jaz odloči za ukrepanje v obliki nekega moralnega dejanje, ki je sicer v kontradikciji z imperativi Onega (po užitku/uživanju) – ker pač Nadjaz to hoče, akcija steče šele takrat, ko je neugodje (za Jaz) ob pogledu na trpeče večje od ugodja, ki mu ga nudi ignoranca (beri: zatiskanje oči pred nesrečo drugih).[2]

PS: Sledilo bo še 5 delov/nadaljevanj.