Če bi naslednji dve trditvi pomenili eno in isto, bi bilo srečo mogoče (linearno) enačiti s količino ugodij in užitkov, ki jih v življenju doživljamo. »Jaz sem (v življenju) srečen«, bi bilo torej mogoče spremeniti v kakšno drugo – npr: »Jaz sem (v življenju) 'užitka-poln' in/oz. 'ugodij-poln'.« Teh besed oz. skovank v našem besednjaku ne premoremo. Pojem oz. koncept sreče pojasnjuje, koliko ugodij in/oz.užitkov človek prejme iz okolja oz. jih doživi v svoji psihični realnosti. Vendar je treba vedeti, da vsako doživljanje užitkov v čisti obliki, še ne pomeni dodajanje kamenčkov k mozaiku sreče. Določeni užitki in ugodja se med seboj tepejo, če že ne kar izključujejo. Ta tepež zagotovo ne pripomore k doživljanju sreče. Lahko bi rekli, da je tepež parcialnih ugodij in užitkov onojevskega in nadjazovskega porekla tisti osnovni krivec, da sreča nikoli ne more biti popolna oz. je izmuzljiva vsaj tako kot želja in (seksualni) užitek. Vedno se najdejo še »če«-ji in »še«-ji. Treba je vedeti, da troslojnost duševnega aparata terja najmanj dva, če že ne tri oz. več tipov ugodij (užitkov), na katere se človek odziva z odobravanjem. Za libidinalno Ono vemo, da prisega na ugodja in užitke, ki so v končni fazi vselej seksualni (četudi včasih zgolj na latentno-simbolni ravni). Meseni seksualni užitki, ki Onemu največ štejejo, so za moralni Nadjaz še kako moteči. Moralni maček (beri: pečenje vesti), ki morda nastopi po razuzdanih seksualnih orgijah, ki si jih lahko človek, na pobudo Onega privošči, še kako zniža količino sreče, ki jo človek občuti, ko potegne črto pod nekim življenjskim obdobjem. Nelagodja pa ne povzroči samo vest, pač pa tudi pogled na trpljenje sicer ljubljene, a (eventualno) prevarane osebe. Že samo zato, ker po marsikaterem onojevskem uživanju peče vest, človek (na pobudo Jaza v navezi z Nadjazom), ne spelje vseh scenarijev v smer (seksualnih) užitkov. Načelo realnosti seveda tudi opravi svoje. Jaz namreč kalkulira. Vselej se ne spušča v takšne ali drugačne avanture, ker količina užitka morda konsekventno (na ta račun) povzroči obilico neugodja, ki ob koncu zmanjša končno občutenje sreče. Srečo bi namreč lahko pojmovali kot materializiran skupek oz. zmes ugodij in užitkov, med katerimi seveda nekateri niso medsebojno kompatibilni in se tepejo – torej znižujejo nivo sreče. Rekli smo že, da se sreča v človeku (v občutenju) izmuzne že zaradi tega, ker se nadjazovski tipi ugodij tepejo z nekaterimi tipi onojevskih užitkov. Z drugimi besedami: več ugodij kot jih občuti Nadjaz, manj jih preostane Onemu – za Ono pa vemo, da se ga ne da popolnoma prelisičiti s sublimacijo in nekaterimi latentno-simbolnimi formami oz. oblikami uživanja. Brez seksualnih ugodij Ono skorajda ne (z)more preživeti na tak način, da bi človek na koncu brez zadržkov rekel: »Jaz sem srečen.«[1] Če bi vendarle izustil tako formuliran stavek, bi bil napad Onega na končni produkt občutenja sreče nekako takle: »Kaj pa jaz? Kaj pa moje želje«?

Ko smo izrekli besedo želja, smo se zopet pogreznili do vratu v diskurz o užitku in sreči. Želja je po Freudu v bistvu vselej (tudi) nezavedna. Če smo rekli, da Ono hoče uživati, se mora s svojim apelom obrniti na Jaz. Evolucijsko oz. ontogenetsko gledano, je moralo Ono delček sebe odstopiti za formiranje instance Jaza, ki mu bo služil za zagotavljanje pridobivanja ugodij in užitkov iz okolice. Jaz je torej tisti, ki (nezavedno) težnjo oz. hotenje oz. »poriv« oz. na-gon Onega (skozi proces mislenja te težnje oz. hotenja, oz. »poriva« oz. (na)gonske pobude) preformulira oz. pretvori v zavestno željo. Želja, ki se pojavi v Jazu oz. želja, ki jo formulira Jaz, je zelo specifična – do neke mere in v določenih kontekstih se jo da celo udejanjiti. Vendar je treba poudariti, da ima želja izmuzljiv status. Ko jo Jaz realizira, sčasoma pridobi status »to ni to« oz. »to ni tisto (kar sem si želel(a))«.  »Hotenje« Onega[2] v obliki (na)gonske pobude, ki bi jo lahko na prvo žogo označili kot »nezavedno željo« – čeprav to ni v pravem pomeni besede –, postane drugačno. Rekli bi lahko, da se Ono obnaša, kot da ve, kaj hoče, v resnici pa se potem izkaže, da ne ve. Teoretsko korektno je, če poudarimo, da ima Ono (po Freudu) najprej določeno, dokaj nedefinirano, (na)gonsko pobudo (seksualne narave) v okviru (sektorju) katere je detektiran zgolj objekt. T. i. (na)gonska pobuda mora šele (najprej) postati nezavedna želja. To se zgodi v tistem trenutku, ko mora Jaz (instinktivno)[3] »(po)misliti«, da (in kaj) Ono od njega »nekaj« hoče. Ker Ono ne zna jezikovno misliti, tako kot Jaz, mora Jaz v bistvu »na slepo« ponujati Onemu različne opcije želje (ki gravitirajo k ugodju – v genitalni fazi psihoseksualneg razvoja libida so pač seksualne). Kateri so zastopniki spolnega nagone, pa se Jaz tako ali tako (retroaktivno oz. vnazajsko) »nauči« v času soočenja in/oz. míslenja anatomije spolnih organov (v ojdipalno-kastracijski oz. falični fazi). Če odmislimo zgodnje faze psihoseksualnega razvoja libida, ki so v kontekstu razumevanja načela ugodja in užitka poglavje zase, ter se osredotočimo na genitalno fazo, v bistvu lahko rečemo, da se (genitalna) seksualna želja nauči želeti takrat, ko opazi, anatomske razlike med spolom (ko oče domnevno nekaj počen z materjo) – in to se zgodi v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi.[4] Jaz v bistvu ve samo to, da ima (na)gonska pobuda seksualno poreklo, in znanj je objekt. Jaz postane začuden, ko mu Ono »post festum« diktira drugo željo, ko pa (mu) je vendarle realiziral tisto željo, za katero je dobil od njega (Onega) konsenz: »to je (verjetno) t(ist)o«. Ko Ono pošilja Jaz v gonjo za drug(ačn)o željo, češ da ima prejšnja realizacija želje status »to ni t(ist)o (kar sem si želel(o/a))«[5], Jazu ne preostane drugega, kot da gre naprej in detektira ter »iz-misli« oz. »iz-želi« drugo željo, nato pa se še trudi, da jo (za Ono) realizira, saj v končni fazi za svoj početje nenehno dobiva od Onega obilico psihične energija – libida. Po drugi strani je treba vedeti, da Jazu pri form(ul)iranju želje stoji na poti tudi načelo realnosti in Nadjaz – Lacan bi v tem kontekstu rekel, da je »želja podložna zakonu«. Brus Fink dodaja, da: »Kar zakon prepoveduje, želja išče,«[6] kar seveda po svoje drži. Moramo pa vendarle dodati, da je imperativ Onega (po uživanju) tisti esencialni moment, od katerega želja dobiva energijo za svoje želenje. »Zakon« pri formiranju želje nima nič neposredno skupnega, je pa res, da je videti, da »kar zakon prepoveduje, želja išče«.

Dikcija, da »Drugi ustvari željo«, se dobro sliši. No, nam - mislim na freudovski diskurz - se ljubše sliši (to), da željo (imperativno) zahteva Ono, in da mu jo (torej Onemu) Jaz formulira oz. »iz-želi«, pri čemer se mora kompromitirati z načelom realnosti in Nadjazom. Subjekta (in Lacanove Reči) v tej konceptualizaciji (pač) ni, niti ni Drugega, čeprav se ponuja v določenem socializacijsko-konceptualnem momentu. Fink se sprašuje: »Kaj je tisto, o čemer lahko govorimo, da obstaja zunaj Drugega, kot neodvisno od Drugega?«[7] Finkov odgovor je, da je to Ono. Potem je Drugi oz. ta Drugost vezana na sfere Nadjaza ali kvečjemu na nezavedni Jaz. Toda če Jazu namenjamo zgolj kognitivne sposobnosti in funkcijo kompromitacije (režije) imperativa (zahteve, hotenja) Onega s (pred)pogoji Nadjaza (in realnega okolja) – iz metapishološkeg spisa Jaz in Ono, je to popolnoma jasno –, potem so dejansko sfere Nadjaza tiste, v katere je mogoče umestiti koncept Drugega. Ko Jacques-Alain Miller modruje in v diskurzu želje pravi: »Želja samo sebe zatre s premišljevanji kot so: 'Zato tega ne bom storil/a', ali pa 'Po tej poti naj ne bi šel/šla, zato hočem iti po tej poti, morda pa tega po tej poti ne bom zmogel/zmogla',«[8] se v bistvu (z Jazom) potika po Nadjazu oz. je v dialogu z njim, njegovimi instancami, ideali-Jaza, identifikacijami… Želja sama sebe ne more zatreti. Zatre jo lahko nosilec želje – Jaz (na pobudo realnega okolja ali Nadjaza), za kar ima na voljo kopico (nezavedno delujočih Ego-)obrambnih mehanizmov. Toda ta želja je zgolj interpretacija (na)gonske zahteve oz. pobude (hotenja) Onega, ki jo strukturira navadno okrog nekega (ljubezenskega) objekta. Za Lacana je v diskurzu oz. v etiologiji želje odločilen »ne (smeš)«, ki dejansko predstavlja konstitutivni element v etiologiji želje. No, brez vpeljave statusa »to ni t(ist)o« oz. željine večne etiolološke zagate – kar je seveda maslo/diktat Onega – o želji zopet ne moremo nič pametnega povedati. Vendar je to, da si želja želi natančno tisto, kar je prepovedano (in/oz. odsotno[9]), zgolj nek spremljajoč moment, ki je posledica izmuzljivosti. Ono kot pobudnik želje, pa s prepovedjo nima nič neposredno skupnega.

Fink v navezavi na Millerja pravi, da je »(na)gon, ki je najprej pod jarmom zahtev Drugega in potem želje Drugega, je končno svoboden, da se lahko žene za objektom 'a'«.[10] Čeprav Miller, in Fink se sklicuje nanj, po drugi strani trdi, da (na)gon nikoli ni v zagati – torej tudi glede objekta ne: »Gonu po tej plati ne bi moglo bolj vseeno za prepoved: o prepovedi ne ve ničesar in gotovo ne sanja po tem, da bi jo prekršil. Gon sledi svojemu nagnjenju in vselej doseže svojo zadovoljitev.«[11] (Na)Gon je zgolj in predvsem pod jarmom lastnega imperativa (zahteve, hotenja, poriva): užitka. (Na)Gona niče ne misli - (na)gon samo zahteva oz. hoče in rine/poriva, še sam ne ve kam, (v) kaj in zakaj. S tega vidika ima težave kvečjemu Jaz – in to pri formulaciji in míslenju želje. Drugače povedano: v zagati se vselej znajde želja – in to takrat, ko se realizira, ob enem pa pridobi status »to ni t(ist)o«. Jaz »mora« formulirati (beri: »iz-želeti«) željo v koridorju Zakona in koridorju (libidinalnega) objekta (čeprav: objekt se v določenih koteksti lahko tudi umkna in se želja fiksira na neki simbolni dejavnosti, povsem mimo objekta). Vleče pa ga vselej onstran Zakona, v sfere prepovedanega. Jaz si torej željo v resnici »iz-želi« in ne »iz-misli«. Ravno misli diktirajo nezavedne želje. Po tej plati je torej jasno, da so določeni izumi in konstrukcije nekaterih iger, orodij, ritualov in še česa »iz-želeni« in ne »iz-misleni« oz. »iz-umljeni«. V um se vselej vtihotapi (nezavedna) želja, ne da bi um to vedel. (Tako je npr. nastal nogometni oz. žogarski gol.)

[1] Izjema je morda verski fanatizem – pa še to le s pomočjo angažmaja nekaterih racionaliziranih avtoprevaralnih obrambnih mehanizmov.

[2] Da se bomo lažje znašli, bomo rekli, da Ono »hoče« (oz. nedefinirano terja) uživanje, Jaz pa si, na (to) pobudo Onega, želi oz. tvori željo. Seveda nekaj »predlaga« oz. zahteva tudi Nadjaz. Lahko bi celo rekli, da Nadjaz pri formiranju želje (v Jazu) postavlja določene (pred)pogoje.

[3] Morda pojem instinkta, ki je bolj značilne za živalski svet, ni pravi, toda drugega, s čemer bi označili neko »naravno nagnjenje«, nimamo.

[4] Nakazali smo, da je vzpostavljanje in formiranje želje zapisano logiki vnazajskosti oz. retroaktivnosti. Otrok si za nazaj interpretira (in retroaktivno aktivira) določene dogodke, ki jih ima dotlej zgolj shranjene v spominu. Identična vnazajskost in retroaktivnost je včasih značilna oz. aktualna tudi pri vzpostavljanju nevroz.

[5] Ono je psihična instanca, ki bi ji lahko prisodili moški spol – in to zaradi njegove pohotnosti. Resnici na ljubo Ono spola nima oz. ima srednji spol. Zaradi personifikacije Onega bi bilo včasih celo dobro govoriti in Ono sklanjati po moški sklanjatvi.

[6] B. Fink: Želja in gon, Problemi, 36-7/8, 1998, (str. 18).

[7] B. Fink: Želja in gon, Problemi, 36-7/8, 1998, (str. 18).

[8] Gre za Millerjev »Komentar Lacanovega teksta: Gon nikoli ne pride v zagato«. – Glej B. Fink: Želja in gon, Problemi, 36-7/8, 1998, (str. 19).

[9] Želja se resnično rada organizira okrog prepovedanega, vendar je po drugi strani tudi odsotnost oz. nedosegljivost tisti mičen atribut, ki premami željo, da si začne želeti. Eklatanten primer na tak način organizirane in strukturirane želje je ženska (nezavedna) želja po penisu, kjer ne gre toliko za prepoved, kot za konstitutivno odsotnost oz. nedosegljivost.

[10] B. Fink: Želja in gon, Problemi, 36-7/8, 1998, (str. 21).

[11] »Komentar Lacanovega teksta: Gon nikoli ne pride v zagato«. – Glej B. Fink: Želja in gon, Problemi, 36-7/8, 1998, (str. 18).