Tale zapis je nastal pred dobrimi petimi leti, pa je nekam zalutal. Sedaj ga dajem na blog v parih nadaljevanjih. Prvotno je imel tekst naslov: Med željo, (na)gonom, ugodjem, užitkom in srečo – ali: (ne)lagodje v kulturi

Če bi poskušali doreči nekaj osnovnih dejstev, ki so vezana na delovanje človekovega duševnega aparata, bi z veliko gotovostjo lahko rekli, da človeka obvladuje načelo ugodja. To pomeni, da je nemogoče, da človek ne bi počel stvari v svojem življenju, ki se v končni fazi ne bi dotikale njegove osnovne težnje po doživljanju ugodja. To, da hodimo ljudje v službo, ker moramo, in da včasih delamo stvari, ki jih v bistvu ne želimo delati, torej jih delamo pod nekakšno »tiho« prisilo in nujo, je kljub navidezni kontradikciji s tezo o načelu ugodja, s tem konceptom še kako povezano. Človek namreč kalkulira – tudi nezavedno, ko se prebija skozi življenje. Mnogo stvari, ki jih ne maramo, počnemo zato, da bi bilo v končni fazi naše doživljanje življenjskega ugodja dvignjeno na višjo raven. Včasih stvari postavljamo na kocko, torej na nek način hazardiramo samo zato, da bi v končni fazi doživljali več ugodja in bili posledično srečnejši.

Res je, korelacija med srečo in količino prejetih ugodij oz. užitkov,[1] ki jih prejmemo iz okolja, je izjemno visoka. Nikakor pa ni linearna (r ≠ 1). To pomeni, da ne drži (popolnoma), da je bolj srečen tisti, ki bolj uživa. Denar kot ekvivalent načela ugodja, ki je ob svojem rojstvu sploh polno zaživel, je dobil svoja (praktična) krila predvsem zato, ker je bilo mogoče z denarjem kupiti nekatera mala ugodja in tudi velike užitek – sreče same pa ne. Da »prenažrtje« z užitki (tudi kupljenimi) vodi v ne-srečo, je že stara modrost. Vemo pa, da se dandanes brez denarja ne da živeti. Pri obravnavanju melanholije in žalovanja, ki se v bistvu še kako navezuje na občutenje sreče, Freud pravi, da ima obubožanje, ki je seveda vezano na denar, privilegirano mesto v melanholiji.[2]

Tezo, da sreče in uživanja ne moremo povsem enačiti, moramo malce bolj predstaviti. Očitno je, da Freud tej distinkciji ni posvečal velike pozornosti oz. je ni razložil. Videti je, da je obe kategoriji imel za sinonim. Naša replika se seveda nanaša na spis iz leta 1929 Nelagodje v kulturi,[3] kjer se je Freud na nekaterih mestih posredno spraševal »o smotru človekovega življenja« (str. 23). Na koncu pa je ugotovil, da se je »potrebno obrniti k skromnejšemu vprašanju, k temu, kaj nam ljudje sami s svojim ravnanjem dajejo razpoznati, kot smoter in namen njihovega življenja, kaj sami od življenja zahtevajo in kaj bi hoteli v njem doseči. Odgovor skorajda ne moremo zgrešiti: ljudje stremijo k sreči, želijo postati srečni in taki ostati.«[4] Freud nadalje pravi: »Stremljenje ima dve plati, pozitiven in negativen cilj. Po eni strani si želi odsotnost bolečine in neugodja, po drugi strani si želi doživljati močne občutke ugodja. 'Sreča' v ožjem pomeni besede, se nanaša le na zadnje. […] Kot smo opazili, je preprosto program načela ugodja tisti, ki postaja smoter življenja. To načelo obvladuje dejavnost duševnega aparata že od začetka.«[5] Te Freudove misli so ključne za razumevanje kompleksnosti družbenih dogajanj v vsej človeški kulturi, v kateremkoli obdobju človekovega bivanja. Škoda je, da Freud koncept »vladavine načela ugodja« ni speljal na koncept sreče bolj pazljivo in preudarno, z več pomisleki. Na prvi pogled se zdi, da je enačenje obeh konceptov mogoče. Iz malce poglobljenih analiz in teoretskih sklepanj pa se izkaže, da enačenje vendarle ni tako enostavno. Obetavna se zdi Freudova dikcija, da »načelo ugodja vsiljuje program imenovan sreča« – oz.: »Program, ki nam ga vsiljuje načelo ugodja, namreč postati srečen, ni mogoče izpolniti, a zato prizadevanj, da bi se izpolnitvi na kakršenkoli že način približali, ne sme opustiti – ne, še več, ne moremo jih opustiti.« Torej: »Sreča v tistem umerjenem smislu, v katerem je spoznana za nekaj mogočega, je problem individualne libidinalne ekonomije.«[6] Povezanost (načela) ugodja oz. užitka preko želje s srečo je konstitutivna in inherentna.

No, v končni fazi bi se z določenega vidika – torej, če zamižimo na eno oko – celo lahko enačilo doživljanje različnih (sublimiranih) ugodij in užitkov s srečo. Vendar se mora v tem primeru razložiti kar nekaj ozadij, ki so vezane na doživljanje ugodij in užitkov v kontekstu sreče. Vsako (navidezno) uživanje »v čisti obliki«, še zdaleč ne pomeni sreče v končnem stadiju. Narediti moramo kar nekaj ovinkov, da bomo bralca pripeljali do točke, ko bo razumel, zakaj odvisnost med doživljanju užitkov in (življenjsko) srečo ni linearna – oz. je linearna, vendar s kopico pri/o/pomb. Poskusili si bomo pomagati s filozofsko-analitičnim sklepanjem, čeprav v tem nismo vešči kot kakšni izurjeni analitični filozofi.