Galerija slik
Parada frustracij - ali: vsako tele ima svoje vesele

Določene družbene fenomene je pač treba psihoanalitično diagnosticirati in kritično misliti – in očitno je (med drugim) prav to moje poslanstvo. V temi družbenem/političnem oz. medijskem trenutku je jasno, da se na nekem občutljivem področju dogaja (levo) enoumje – v mislih imam fenomen LGBT. In prav to LeGeBiTrovsko ideologijo, ki je sicer derivat feminizma, sem že pred časom označil kot psihopatsko oz. psihotično. Način, kako se pri nas poskuša uzakoniti novela ZZZDR to samo potrjuje.

Medtem, ko osebno nimam nič proti, niti to ni družbeno škodljivo, če so geji že pred leti po tihem prevzeli projekt Evrovizije (in modno pa tudi vrtnarsko industrijo) – vmes so se jim priključile se še lezbijke in celotna LGBT scena. LeGeBiTrovci so v tem kontekstu, pri tem projektu – kot protagonisti – (dokaj) nemoteči, kljub temu, da občasno na teh popevkarskih šovih proporcionalno zelo pogosto pojavljajo in celo zmaguje prav geji in lezbijke, ki se, če ne bi bilo LGBT-lobijev, na Evrovizijo ne bi niti uvrščali. V mislih imam razvpitega »bradača« Conchito Wurst pa (lezbijko) Mario Šerifović in nenazadnje tudi naše (gejevske) Sestre. Svet je nor, amapk: "Vsako tele ima svoje vesele", in naj ga ima … Pa naj se meri sedaj (pač) še (nemerljiva) umetnost, bolje rečeno (v tem primeru) »kič- umetnost«.

Ampak s temi Paradami ponosa so šli pa sedaj predaleč, ker gre v resnici za latentno izzivanje drugače/tradicionalno/konzervativno mislečih/opredeljenih – ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v svetu. Vse se je nekako začelo okrog znamenite (ameriške) seksualne revolucije, ko se je seksalo kar vse vprek – seveda heteroseksualno; in homoseksualci so se čutili prikrajšane, na samo frustrirane.  In potem so se leta 1969 zgodili protesti. Skupina gejev in lezbijk se je (upravičeno) uprla racijam in nasilju policistov v Stonewallu (New Yorku). To heteroseksualno nasilje je res (vz)klilo na krilih manifestne, torej nepredelane in nesublimirane homofobije. In solidarnost vseh LeGeBiTrovcev po celem svetu je rodilo sedanje »parade ponosa«. Sprva se je v objemu vse te latentne seksualne frustracije in heterofobije dogajalo nekaj, kar bi res lahko povezovali s (seksualnim) ponosom. Dandanes pa se je družbena situacija spremenila. Postala je bolj tolerantna, manj manifestno homofobična. Latentne homofobija še vedno obstaja, saj je logična in pričakovana, torej naravna in dokaj normalna. Manifestne homofobije pa skorajda ni več. »Ponosno paradiranje« je sedaj pridobilo nove latentne, torej nezavedne (in simbolne) razsežnosti. Parade ponosa so v resnici sedaj popolnoma nepotrebne/odvečne in celo moteče. Družbena galama in »rompompom« se sedaj ustvarja(ta) iz nič – torej iz čiste seksualne frustracije, ki bo pri LeGeBiTrovcih pač večna in kronična. Družbeno nerganje se perpetuira iz njihovih ojdipalnih zdrah – iz tistih libidinalnih depojev oz. potlačitev, kjer se napaja njihova specifična, da ne rečem, napačna/spodletela spolna identiteta in spolna želja. Žal pa v paketu napačnega »Ojdipa« prihaja tudi spodletel, torej šibek oz. moralno nerazsoden Nadjaz. Slovenska LeGeBiTrovska ideologija je v tem družbenem trenutku – tako v Sloveniji, kot v svetu – mestoma (konceptualno) popolnoma zgrešena/ponesrečena.


				STOP SEKSIZMU! PSIHOANALIZA JE OD FEMINISTK. ROMAN TACE STRAN!

Vseskozi se oklepajo 14. člena Ustave, pa tudi 14. člena EKČP in »jokajo«/tarnajo in se pritožujejo, kako je njihova spolna usmeritev še vedno diskriminirana, ne vedo pa, da je v resnici problematičen in sporen njihov vhodni spol – npr. v starševanje (pri posvojitvah), ali pa v ritualih poroke in »zakonske zveze« oz. družine. LeGeBiTrovci se popolnoma zgrešeno sklicujejo na človekove pravice v povezavi s spolno usmerjenost. In svojega zdrsa ne vidijo; svojih oslovskih ušes si ne otipajo; svojega »i-a, i-a« ne uslišijo. In tisti, ki kritično mislimo, jim moramo pomagati, da ne bodo stihijsko in konfuzno zastrupljali družbe s svojim simptomom, torej (predvsem) s svojo (napačno) spolno usmeritvijo, torej s (spolno) frustracijo.

Še enkrat: pravice, ki jih ima nek/en spol zato, ker je natančno ta spol, in ki so se – pravice namreč – v raznih mednarodnih konvencijah in nacionalnih ustavah ustoličile/zapisale natančno zato, ker ima rasa homo sapiens dva spola (torej vaginalna in penisna bitja), ne morejo biti predmet človekovih pravice. Ženske nimajo (apriorne) človekove pravice, da očetov(sk)ega očetovanja; moški (npr. geji) pa ne morejo materinovati (in prevzeti pravice žensk/mater). In ženske tudi ne morejo biti ženin ženski, torej lezbični partnerici (moški pa nevesta svojim gejevkim ženinom). Ker: rasa homo sapiens ima ženine in neveste ter očete in matere. Moški in ženske imajo kot tandem določene ekskluzivne pravice, ker imajo prokreativne sposobnosti. In (pravno) pametne/logične mednarodne konvencije in (pravno) pametne/logične nacionalne ustave se v tem kontekstu obnašajo tradicionalno, v skladu z diktatom anatomije genitalij, kot bi se reklo v psihoanalizi.

Če bi bili geji in lezbijke res spolno/seksualno neobremenjeni in ponosni na svojo spolno usmerjenost, njihovo zborovanje, torej njihova parada/stavka/protest ne bi v imenu imela atributa »ponosa«/»ponosnosti«. Ravno zato, ker v resnici (sploh) niso tako ponosni na svojo spolno usmeritev, se oklepajo teh svojih »ponosnih povork« in »paradiranja«, stavkanja. Ne samo, da nezavedno niso ponosni nase, pač pa so tudi frustrirani. Svojo frustracijo pa so inkorporirali v družbo preko svoje spodletele, mestoma psihopatske ideologije in/oz. politike.

V resnici jih njih same lastna spolna usmerjenost nezavedno precej moti, saj je vir njihovih številnih življenjskih težav, frustracij, neugodja. Sočasno pa so neizprosno (latentno in nezavedno) heterofob(ič)ni – in heterofob(ič)no jezo (po)kasiramo vsi tisti, ki se ne strinjamo z njihovimi pogledi (zahtevami) na določene libidinalne kontekste in njihovimi željami oz. pričakovanji. Enkrat se hočejo poročiti, enkrat tečnarijo z družinami – češ da so tudi njihove libidinalne/življenjske/partnerske/čustvene/seksualne skupnosti oz. dueti/tandemi »družine«, tretjič bi spet radi posvajali otroke, se umetno oplojevali in/oz. imeli nadomestna materinstva. Kontekst ni samo nor, »oslovski« – v celi zgodbi gre za parodijo gluposti levih ovc, ki kar slepo sledijo tej LeGeBiTrovski in/oz. feministični norosti. Mnogi levi politiki in levi intelektualci kar tekmujejo, kdo se bo LeGeBiTrovcem bolj prikupil.

 

Prvo slovensko Parado ponosa so si LeGeBiTrovci organizirali leta 2001. Manifestno so trdili, da gre za odziv oz. protest na nestrpno in žaljivo ravnanje osebja v enem izmed ljubljanskih lokalov. V latentnem ozadju je seveda seksualna in siceršnja frustracija, ki jo LeGeBiTrovci – resnici na ljubo – doživljajo takoj, ko vstopijo v puberteto.

V Sloveniji imamo Parado »ponosa«, torej frustracij že petnajsto leto zapored; in vse bolj megalomanske so. Medtem ko mnogi mislijo, da so ti shodi/protesti/stavke nepotrebni/odvečni, »frustracija« oz. »ponosno paradiranje« vse bolj mutira in dobiva raznorazne derivate. Dogodek sedaj ni več skoncentriran na eno od junijskih sobot oz. vikendov, pač pa kar na en cel (prvi junijski) teden. Slovenski LeGeBiTrovci imajo letos še posebej veliko kondicije za številne delavnice in raznorazna »ozaveščanja« – torej pranje možganov (z njihovo ideologijo) – ker mislijo, da bodo, tako kot na Irskem, s trikom, če bo nujno pa tudi preko referenduma, prišli do svojega zakonika, torej novele ZZZDR, ki so ga ukradli heteroseksualcem, torej tradicionalnim družinam, mama in očetom in njihovim otrokom. 

In kaj naj sedaj naredimo mi, ki nimamo tovrstnih seksualnih frustracij? Ali naj jih strpono/ponižno toleriramo?! Ali si naj kot protiutež organiziramo heteroseksualno parado/shod/stavko?! Referendum se nam hoče onemogočiti ... Ker nimamo tovrstnih frustracij, tega pač (motivacijsko) nismo sposobni. Država nam denarja ne bo dala, tako kot ga »stran meče« za Parado ponosa in podobne LeGeBiTrovske akcije in projekte … Aktivirano smo zgolj zato, ker nam/družbi kradejo in sesuvajo tradicionalno družino, in ker hlastajo po otrocih. A njihove frustracije nikoli ne bo konec. Njihove manjšinske zahteve bodo mutirale in postajale vse bo radikalne, (pre)drzne.

 

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
2
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
3
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
4
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
5
Estrogenski SD/Židan
Sorodne vsebine
Vpeljava cenzure (»sovražnega govora«) za utišanje kritično mislečih
Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 4. del
Geji tudi v sinhronem plavanju in ritmični gimnastiki (III. del)
Bobu (psihoanalitični) bob o ZZZDR
Moška homofobija je logična, pričakovana, samoumevna, neizbežna – celo koristna