Pred recesijo sem – vsaj zase lahko to trdim –  prav dobro vedel, kako je mogoče misliti 1. maj, praznik dela. Za lokalno TV (Trbovlje) sem se pred par leti kritično razgovoril – v smislu, da ga bi bilo treba praznovati z molotovkami, ne pa s kresovi (npr. na Rožniku, ali pa v Trbovljah na Kipah – povprečna starost »proslavljajočih« je 99 let), jutranjimi pleh-budnicami in shodi motoristov (ki se kurčijo s svojimi »prdečimi« falusi) in »ne-vem-čem-še«. Kopico nekega sekundarnega balasta se je v socializmu nalepilo na 1. maj in na nek način izmaličilo prvotno prvomajsko paradigmo, ki je bila, takšna kakršna je bila (bila pa je protestniška), zaradi izkoriščevalskosti kapitalizma. Nekaj je definitivno: 1. maja se dandanes pri nas, v Sloveniji, ne da več praznovati tako kot se ga je praznovalo v socializmu ali še pred desetimi leti. Preveč je brezposelnih, in … –  vsaj 120.000 brezposelnih ljudi 1. maja ne more (več) praznovati. Ne gre za to, da ga ne bi smeli praznovati – ker pač nimajo (plačanega) dela – gre za to, da se jim tovrstno praznovanje »ne lušta«, mnogim se tako (patetično) praznovanje preprosto gnusi. Le kako bi praznovali oz. proslavljali, če nimajo (plačanega) dela?!

Drugi del bednikov – torej delavcev –, ki sicer službe imajo, vendar so slabo plačane, bi dandanes lahko dobili zgled za novodobno praznovanje 1. maja v razvitih zahodnih državah – npr. Nemčiji ali Franciji ali "suženski" Aziji. Tam imajo delavci (pa tudi kmetje) za »praznik dela« protestna zborovanja, morda celo stavke, na katerih zahtevajo delavske pravice: večje plače, boljše delavne pogoje, krajši delavni čas, socialno varstvo ipd.. Na kapitalističnem zahodu je 1. maj dan boja za delavske pravice, ne pa praznik oz. praznovanje. Koncept praznika – proslavljanja in praznovanja – se je (tudi) pri nas (v Sloveniji in poprej v Jugoslaviji) prijel zaradi socialistične oz. marksistične družbene paradigme – v smislu: »Delu čast in oblast!« In v socializmu so praznovali ljudje, v kapitalizmu pa je 1. maj bolj »omejen« na delavce. Za socializem je valjalo, da imajo delavci tovarne v svojih rokah – zato je bilo mogoče praznovanje vseh ljudi, tudi v obliki počitka (od dela(nja)). V bivši Sovjetski zvezi, pa tudi v Jugoslaviji, morda tudi na Kubi in na Kitajskem, se je v času »praznika dela« politična oblast kurčila na vojaških paradah – latentno sporočilo takratnega vojaškega paradiranja (v resnici naslovljeno na Zahod oz. na kapitalizem) se je glasilo: »Pri nas ljudje, delavci 1. maja ne stavkajo, se ne zbirajo na protestniških, shodih, ki jih organizirajo sindikalisti – pri nas, v socializmu, ljudje slavijo, proslavljajo … In poglejte – vi kapitalisti –  kako uspešni smo, kakšno (vojaško) moč imamo …« 

V Ameriki kot zibelki kapitalizma 1. maja kot praznika dela ne proslavljajo oz. ga uradno obeležujejo (prav posebej). Zahodu, torej kapitalizmu kakšno posebno proslavljanje 1. maja »ne diši«. Tudi slovenski desničarji – beri: »ljubitelji kapitalizma« – imajo kar nekaj zadržkov pri »praznovanju« oz. obeleženju 1. maja – še posebno ob oz. zaradi dvodnevnega praznovanja. Namreč: Slovenci imamo edini v EU 2 dni dopusta, ki se preplete v prvomajske počitnice – jasno, ker je bila levica, kot nasledek socializma, v času tranzicije dolga leta na oblasti, in dvodnevno praznovanje je (pač) ostalo. In na prvomajskih proslavah so najpogostejši slavnostni govorniki prav levi politični petelini, ki si pri obubožanem narodu nabirajo politične točke (za volitve). Zadnji tak primer je Jankovićev/županov govor na Rožniku. Veliko hujši/beden je bil Barovičev (župan & poslanec hkrati!!!) na Kipah (nad Trbovljami) 2009. Politiki, ki imajo več kot 5000 Eurov plače in milijone na bančnih računih nimajo pravice govoriti na delavskih zborovanjih.

V resnici smo Slovenci – milo rečeno – prvomajsko zbegani: po eni strani bi 1. maj praznovali in častili delo – ampak: preveč ljudi (120.000) je brezposelnih, in prav brezposelni nimajo kaj praznovati in »kipeti od sreče«, ker je (spet) dela prost dan, in to dva (zaporedoma), ki se povežeta še s 27. aprilom, in »beda je popolna«. Po drugi strani pa bi lahko bil novodobni 1. maj vendarle bolj srdit, bolj sindikalističen, bolj protesten, »štrajkarski«, morda celo »molotovski« (upam da veste, kaj so molotovke). Pri nas pa se še kar naprej (na silo) proslavlja – očitno po načelu »navada je železna srajca« –, tako kot se je 1. maj proslavljalo zadnjih 70 let; saj veste: kresovi, budnice, pleh-muzika, redeči nageljni, slovesnosti (s slavnostnimi govori), ponekod – na Vzhodu – tudi vojaške parade, kakršno Putin še vedno vzdržuje).

Zdaj pa se vendarle zdi se, da bi obubožani narod rabil svojega ideologa – morda Žižka –, neko svojo (novo) »prvomajsko ideologijo«. A bog ne daj, da ne bi v novo ideologijo delavstva vstopila Združene levice s svojimi političnimi nedonošenčki, ala Luka Mesec, Matej Tašner Vatovec ali (igralka) Violeta Tomić. Namreč: v nekaj mesecih haranja po Državnem zboru so ti zelenci, politični nedonošenčki s trikom (mimo demokracije) izsili LeGeBiTrovski/gejevski družinski zakonik – ukinili koncept očeta in matere. V mislih imam novelo ZZZDR. Halo?! Ti isti politični nedonošenčki – psihoanalitično bi se jim lahko reklo predojdipalci – so Socialnim demokratom čez noč ukradli všečen predlog zakona o enkratnem odpisu dolgov najrevnejšim oz. najranljivejšim, kar je po eni strani »zanimivo«, všečno, celo hvale vredno … Vendar: metodologija  izbire dolžnikov bi lahko hitro postala krivična, vzbujala bi zavist in revolt pri tistih, ki so kronično oz. patološko varčevali samo zato, da se ne bi zadolžili, da bi sproti plačevali vse položnice/račune. Plačati nekomu dolgove za komunalo, elektriko, telefon, najemnine in še kaj, drugemu pa ne, ni tako enostavno, kot si predojdipalci iz Združene levice mislijo. Zavist bi hitro dobila krila. Tudi znameniti UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek) ni mačji kašelj oz. je dvorezni meč – kaj hitro bi se med ljudmi ustoličila lenoba. V primeru uvedbe UTDja bi bilo praznovanje 1. maja še posebej delikatno. Če se malce pošalim: morda pa bi vendarle lahko 1. maj transformirali v »dan UTD-ja«, kjer bi – pikro rečeno – človek dobil plačilo za nedelo, za brezdelje, s katerim bi lahko preživel, se prebijal iz dneva v dan, iz meseca v mesec.

Časi so hudi – to je res! Vendar moramo biti še posebej previdni na »ho-ruk« akcije, ki jih na politično sceno skuša plasirati ravno »zelena«, »nedonošena«, »predojdipalna« Združena levica. Socialistična paradigma, manko intelekta oz. ustvarjalne pameti začinjene z delavsko lenobo, so vendarle opravili v socializmu svoje. Socializem je propadel! Medsebojno enakost, z vsiljeno (nekakšno) uravnilovko, moški med seboj pač ne trpijo. To je prvi izpostavil prav Freud, ko je za Oktobrsko revolucijo oz. boljševizem predvideval, da bo trajal(a) le par mesecev – no, zmotil se je za 80 let. Kastracijski kompleks na moške neusmiljeno pritiska – z delanjem oz. kurčenjem si je treba pač izboriti privilegij v ženski želji. Denar je simbol penisa in moški ga morajo ženska dajati – morajo ga zaslužiti v enormnih količinah in prav kapitalizem jim to (iluzorno) obeta. »Dajajočim« moškim ganitalijam, je kapitalizem pisan na kožo, ženskim »sprejemajočim« genitalijam pa tudi. Kapitalizem je pač nujno zlo, ki mu socializem nikoli ni mogel parirati. Ker: kapitalizem je (bolj) Ono-jevski/Id-ovski (nabit z libidom), socializem pa (pač bolj) Nadjaz-ovski/Superego-ovski (Nadjaz si libido od Onega zgolj sposoja) …

Socializem je res propadel, ampak tudi sedanja oblika kapitalizma, ko revež crkuje na obroke, je graje vredna. A delo se naj še naprej časti – z vpeljavo UTD pa lenoba lahko dobi krila. Morda je socializem propadel (tudi) zato, ker se je premalo delalo in preveč lenarilo, se predajalo ugodju, brezdelju. Zdelo se je, kot da se – če se športno izrazim – maratona socialistično delavstvo loteva s hojo, kapitalisti pa so delavce napodili na tek, na hiter, ubijavski/divji tempo. In jasno je (lenobna) hoja ne more parirati (ubijajočemu) tekaškemu tempu, ki ga diktira kapitalizem. Če malce banaliziram, bi rekel: če ne bi bilo kapitalizma, bi bil socializem čisto zgledna družbeno ekonomska paradigma, kjer bi bilo več ljudi srečnih, kot pa jih je dandanes v kapitalizmu.

Morda bi bilo na koncu – v poduk Slovenceljnom – treba dodati neko pikro modrost: protagonisti praznovanja 1. maja so levičarji oz. delavci/delavstvo, ki so, in bodo vselej, latentno jezni na razlike med njimi, torej revnimi in bogatimi. Zavist je seveda logična in legitimna.

Moj apel bi pa bi se vendarle glasil: »Ej, narod! Zbodi se!« Čas proslav je mimo – razlike med peščico bogatih in trumo revnih oz. obubožanih se povečujejo. Če ne drugega, morajo za sedaj brezposelni od države izterjati delo, spodobno delanje! Po drugi strani, pa se morajo slabo plačani delavci in prekarci oz. sindikalisti (srdito) boriti za višje plače in socialne oz. delavske pravice. A ne enega, ne drugega se ne bo dalo (več) doseči z mišicami in »predojdipalnimi« akcijami »Gotof si!«, »Mi smo Univerza«, »15o« … – treba bo aktivirati pamet.

PS: Ta kolumna se bo, v sicer malce skrajšani obliki, predvajala v tem tednu (po 1. maju) vrtela na Radiu Europa 05 – začenši danes, v nedeljo, 3. maja, ob 12.45 uri.