Galerija slik
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo

Če se name kdo obrne - ali študent(ka), ali dijak(inja), ali novinar(ka) - pač odgovorim na zastavljena vprašanja. Pred kratkim sem neki dijakinji odgovoril na spondja vprašanja (ta blogarska verzija je začinjena z nekaterimi dodatki, ki jih maturitetna naloga ne bi prenesla).

1. Kakšni tipi ljudi se navadno odločijo za ukvarjanje z ekstremnimi športi?

Vse, kar človek dela, je po psihoanalitični percepciji simptom, torej vrnitev določenih nezavednih oz. potlačenih vsebin. To, da si moški želi tekmovati, je simptom oz. simobl ojdipalne borbe z očetom, ki mu je nekoč kradel mamico. Ženska tekmovalnost v možatih športih ima drugačno valenco oz. ozadje. Ženska tekmovalnost »pred ogledalom« ali pa v estetskih športih je povezana oz. začinjena tudi s kastracijskim, ne samo Ojdipovim, kompleksom. Ekstremni športi pa so specifični v tem, da se z njimi navadno ukvarjajo že odpisani športniki, ki so tako rekoč že opravili svojo prvotno športno kariero. In ker nimajo notranjega, torej psihičnega miru, se podajajo v določene ekstremizme. Ljudje, ki imajo v svojem psihičnem ustroju določene neporavnane račune, da ne rečem travme iz otroštva, se podajajo v določene ekstremizme. Človek, ki ni predelal določenih frustraciji – predvsem tistih iz otroštva – ga bo vleklo v nek ekstremizem oz. v »čudnost«, odstopajočost, drugačnost. Potlačitve oz. nezavedno je tisto, kar nas v resnici sili v ekstremne športe.

2. Zakaj ljudje čutijo potrebo po ukvarjanju s takimi športi?

Nezavedno ima svojo kalkulacijo, ta je povrhu vsega še simbolno strukturirana. To pomeni, da človek, ki kronično sili v gore – npr. v Himalajo – v resnici, torej na simbolni ravni, nekaj išče, ali pa pred nečem nezavedno beži (npr. pred spolno zlorabo, ali pa celo pred užitkom, ki se je zhodil/občutil v spolni zlorabi). Navadno ekstremiste (npr. kronične popotnike) preganja v otroštvu preveč odsotna mama, ali pa oče, ki otroku morda ni dal priznanja. Lahko bi se reklo, da ljudje v gorah ali podobnih ekstremih iščejo nekaj – npr. ljubezen ali pa priznanje, spoštovanje – za kar so bili prikrajšani v otroštvu; ali pa se v gore umaknejo/zbežijo pred nečem (nrp. spolno zlorabo, mora celo pred »neznosnim« užitkom, ki se je zgodil/občutil med spolno zlorabo). Narava nekega ekstremnega početja, ali pa športa, daje slutiti, kaj bi lahko bilo v človeku, v njegovem nezavednem, v njegovih potlačitvah, takega, kar ga sili v ekstremizem. Vsi ekstremizmi imajo določeno simbolno strukturo – predstavljajo simbol nečesa potlačenega, nezavednega.

3. Ali se za ekstremne športe res večinoma odločajo moški in zakaj je temu tako?

Narava Ojdipovega in kastracijskega kompleksa je pač taka, da ste moški in ženske med seboj ločijo. Moški oz. dečki razrešujejo Ojdipov kompleks čisto drugače kot ženske/deklice. Moški so tudi kastratibilni, deklice pa ne. Anatomija genitalij je ključna za to, da se kastracijski kompleks oz. bojazen vgravira v duševne procese. Deklica ni kastratibilna in se ji ni treba podajati v različne ekstremizme. Moški pa kronično rabijo »ring« oz. tekmovanje/borbo, premagovanje, zmagovanje. Ženske pa predvsem, če imajo v svojih potlačitvah vgravirane določene predstave povezane z zavidanjem penisa. Upiranje kastraciji – kar je temeljna karakteristika ekstremnega športa (povezana tudi z užitkom) – je domena moških in ne žensk. Sprijaznjenje s kastracijo pa je za nekatere falične ekstremistke zadnje, na kar pristajajo – zato tudi so oz. postanejo ekstremistke. Sinovi imajo kronično neporavnane račune z očetom, zato so bolj tekmovalni in tudi ekstremistični. Hčere pa ne tekmujejo s svojimi mamami na faličen/možat način. Ekstremistke bolj očetu igrajo sina in se v objemu (ojdipalnega, nezavednega) zavidanja penisa zgledujejo po moških.

4. Zakaj veliko ljudi meni, da te vrste športov niso za ženske, navsezadnje je Lynn Hill prva prosto preplezala steno the Nose v El Capitanu, ki ostaja mejnik za sodobne proste plezalce?

Ljudje imamo intuicijo, ki nezavedno bere simboliko vseh teh simptomov. Nelagodje, ki ga je mogoče občutiti, ko se motri/opazuje žensko ekstremno športanje v primerjavi z moškim, je posledica prav fenomena kastracije (v povezavi z Ojdipom). Za dotično Lynn Hill bi rekel, da je morala biti izjemno frustrirana v mladosti – ni nujno, da s samimi dogodki, pač pa je frustracijo lahko zgolj ustvarila v svoji psihični realnosti. Njeno plezanje ima simbolno struktura – v resnici ne pleza po steni, na goro, pač pa morda simbolno išče materino ali pa očetovo ljubezen oz. naklonjenost, morda zaščitno (pred npr. spolno zlorabo). Pri ženski se navadno simbolni procesi ne obrnejo kar tako v falično smer, ker je anatomija genitalij, v povezavi s kastracijo, drugačna. To da ženska nima penisa, se z dejanji ne more »kurčiti«, »kurči« se lahko le, če se v njej zbudi zavidanje penisa, ker pa se pri normalnem Ojdipu ne zgodi pogosto. V ženskem ekstremizmu je pogosto problematična prav (potlačena) spolna zloraba.

5. Ali smo Slovenci adrenalinski narod?

Slovenci imamo specifično družino. Kronično odsotna, karieristična in pogojno ljubeča pogosto zelo ponesrečeno zaznamuje sinove, dečke, moške. Preveč frustrirani otroci imajo pogosto v odraslosti (za)nihanja v ekstremizme. Pojem oz. koncept adrenalinskih športov je v resnici zavajajoč, ker ne gre za hormon adrenalin, pač pa za miselne procese, ki pridobijo/zadobijo simbolno strukturo v povezavi z naravo ekstremnega športa. Infantilna frustracija je ključna, da nekoga zanaša v različne eksremizme, tudi športne. Ekstremizmi pa sprožajo različne miselne plazove, ki potem botrujejo tudi izlive hormona adrenalina v kri. Manj kot je harmonije v primarni družini, večja je frustracija otrok, bolj bodo ti otroci v odraslosti nagnjeni k ekstremizmu.

6. Ali vas je že kateri ekstremni športnik pozitivno presenetil in ga občudujete zaradi njegovega dejanja ali dosežkov?

Jaz šport analiziram in interpretiram. Nekatere športnike tudi psihično pripravljam – vendar ne ekstremiste. Načeloma pa se v nikogar ne vživim prav posebej, niti jih ne občudujem preveč – bolj se čudim njihovim norostim, a jih razumem; večina jih je zelo narcističnih. Mnogi ekstremni športniki se mi v resnici smilijo – v smislu: »Poglej kako trpijo – tako zelo, da morajo početi vse te ekstremizme.« Nekoč sem spoštoval preminulega kolesarja Robiča, ki je bil še najbližje pravemu (tekmovalnemu) športu. Spoštujem tudi vse tiste ultra maratonce (predvsem ženske, ultramaratonke), ki tečejo npr. 100 ali 200 km, ker vem, da pred nečem potlačenim/seksualnim bežijo – navadno je to res spolna zloraba.

PS: Ta teden z "Monico Bikinsky" gostujem v Škofji Loki (Kulturni dom Sv. Druh) - v petek, 17. aprila; v soboto, 18. aprila pa v Majšperku.

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Svoboda govora Vs. sovražni govor
2
Ojdipov kompleks (in oče)
3
Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije
4
Motnje hranjenja – 4. del
5
Estrogenski SD/Židan
Sorodne vsebine
Ojdipov kompleks (in oče)
Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije
Motnje hranjenja – 4. del
Demokracija, »kultura posilstev« (in Eugenija Carl)
Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca