Ženska fantazmatska fikcija je pogosto prav nora/»psihotična« – torej, da bo oz. lahko dobra/feminilna/normalna ženska v red spravila še takega psihopata (ali celo na smrt obsojenega serijskega morilca). In ta »ženski« film ni izjema. Otroštvo, ki ga je imel Christian Grey je seveda takšno, da nekega ustaljenega/harmoničnega odnosa z žensko, ne more imeti, in to je seveda hkrati tudi simptom – predvsem simptom slabih odnosov in s krušno materjo (na katero svojega libida, kot se reče v psihoanalizi, ni mogle nalepiti takoj po smrti biološke matere) in še prej z biološko (narkomansko-prostitutsko) materjo. (Ima pa lahko starejšo prijateljico »Mrs. Robinson«, ki je (že) simbol krušne matere.) Vir Christianovega psihičnega patosa (psihopatije in/oz. seksualnega sadizma) je seveda bolj/predvsem povezan z biološko materjo, ne pa s krušno materjo; in 4. leto starosti je dejansko za otroka/dečka najbolj občutljivo – takrat se namreč rojeva spolna želja ... In ravno spolna želja je pri Christianu popolnoma zavozlana, iztirjena, popačena, sadistična … Zaradi krušne, pogojno ljubeče matere je »zgolj« (poslovno) uspešen, brezsrčno kapitalističen, in takih v narcistični kulturi kar mrgoli. Se je pa krušna mati najstniškemu/pubertetniškemu Christianu simbolno vrnila v obliki privolitve v sado-mazohizem z mamino prijateljico »Mrs. Robinson«, ki že simbolizira krušno mamo. Ampak v ta submisivno-mazohistično pozicijo/vlogo 14-letnik ne bi pristal, če bi imel normalen odnos z biološko mamo. Torej moramo izreči priznanje pisateljici, da se je domislila takšnega scenarističnega kontekst. V isti sapi pa naj dodamo, da Christianov sadizem, ki ga je izvajal nad An(astasi)o, ni imel nobene posebne/primarne povezave z sado-mazohizmom, ki ga je bil deležen z »Mrs. Robinson«. Morda je zgolj sadistični kompas malce bolje kazal in lažje je sestavil sado-mazo pogodbo za svoje (konsenzualne) »žrtve«. Če laiki, ki so brali knjigo in si ogledali film, mislijo, da je najstniškega Christiana »pedofilska«/»pederastična« zloraba pripeljala do spolnega sadizma, se seveda motijo. S tega vidika bi lahko rekli, da je vpeljav »Mrs. Robinson« povsem odveč. Odveč so bili tudi kondomi in slavnostni govor Christiana Greya na podelitvi An(astasi)ine diplome, pa razkošen avtopark, pa postrešček/šofer … Predvsem gledalke je »bolelo« (prikazano) poljubljanje z zaprtimi usti … – ki pa bi vendarle lahko bila karakteristika sadista, ki se pač ne poljublja (pač pa zgolj »grobo fuka«). Za sadista je bilo v filmu celo preveč romantike. Bi se pa za sadista spodobilo, da bi imel vsaj (svojo sadistično) igralnico (play room) »na tipko«, torej elektronsko uravnavano na »sadistični diktat«.

V filmu pa ni prikazana Christianova moralna (ne)razsodnost – (ne)moč/šibkost Nadjaza –, ki je domena kaznovalnega ojdipskega očeta, ki ga mali Christian seveda ni imel. Postojdipski krušni oče, po psihoanalitični logiki, pač ni tako pomemben za razvoj moralne (Christianove) (ne)razsodnosti. Christianova (kapitalistična/eksploatatorska) brezsrčnost gravitira v dva registra: nadjazovsekga in sočutnega. In ravno sočutja Christian ni premogel – no, tudi zaradi tega ne, ker ni premogel močnega Nadjaza; močnega Nadjaza brez močnega ojdipskega očeta pač ni; še posebej ne, če mu ojdipski oče (libidinalno) »ne krade« ljubljene matere (in nekaj seksualnega počne z njo – ljubljene mame mali Christian pač ni imel).

Še največ (vsaj navideznega) Nadjaza je Christian pokazal, ko ni spolno zlorabil mrtvo pijane An(astsi)e. Vendar je ta pisateljičina/scenaristična gesta lahko zgolj sekundarni element, ki nastopa v knjigi/filmu kot všečna, »za lase privlečena boniteta«, ki daje filmu več (»pocukrane«/»kičaste«) romantične konotacije (za gledalke/ženske). Tak psihopatski sadist bo težko moralen do, zaradi omame nebogljene, ženske. Čeprav: količina užitka, ki ga spolni sadist doživlja, ko psihično zlorablja in ponižuje ter biča žensko, ne more priti do izraza, če je »mazohistka« omamljena, v »komi«; v omami se pač ne odziva na njegovo sadistično naslado, in po svoje »logično« je tudi to, da se Grey An(astasi)e ni seksualno-sadistično lotil prav zaradi primanjkljaja njegovega sadističnega užitka, ki bi bil odsoten (ga ne bi bilo), če se Ana(stasia) ne bi pri polni zavesti z bolečino odzivala na njegov sadizem.

Normalni (sadistično nepsihopatski) moški je v spolnih praksah z žensko zadet predvsem od ženske lepote, njene nežnosti, feminilnosti oz. od lastnega užitka, ko je deležen ženske lepote/nežnosti/feminilnosti, nenazadnje pa tudi njene pohote. Sadist pa ne! Sadist je zadet/omamljen z lastnim užitkom, ko prizadene ženskemu telesu in duši/psihi bolečino. In natančno temu užitku se ne more odreči, ker je zanj tako omamen. Ta in zgolj ta psihopatski užitek »povozi« užitek, ki ga sicer doživi normalen/običajen moški, ko obožuje lepoto ženskega telesa in omamo ženske pohote. Ta filmska/knjižna anomalija je v filmu/knjigi zopet prisotna zato, da je knjiga bolj (romantično) berljiva, film pa gledljiv – predvsem za ženske; »50 odtenkov« je pač klasično ženski (»pocukran«) film (no, »cuker« je v filmu pač zamenjan z Natrenom). Tiste, ki trumoma hodijo gledati »50 odtenkov« ni mogoče zmerjati, češ, da nimajo okusa za dober film. Filem je in gledljiv in splača se ga gledati, pa tudi dobro je narejen.

Ženska – v tem kontekstu mislim na pisateljico/scenaristko in režiserko – pa je kronično ujeta v znameniti (ojdipalni) kastracijski kompleks, zaradi katerega ženska hlepi po lepoti, telesni in obrazni. In biti lepa za moškega je eden od največjih ženskih užitkov. In ko Grey obožuje An(astasi)ino lepote, je to bolj želja pisateljice/scenaristke in režiserke, kot pa osebnostna lastnost klasičnega spolnega sadista. »Rojenemu« sadistu ni pomembno, da je ženska lepa (obrazno in telesno), pomembno mu je, da (uživa, ko) jo kaznuje, da se sadistično izživlja nad njo – in zgolj preko tega »ovinka« zapade v sadistično naslado, v seksualni trans. Sadističen užitek povozi tisto uživanje moškega, ki ga je deležen, ko je (vizualno in seksualno) deležen ženske lepote (in njene pohote). Imperativ sadizma t. r. povozi zadetost od lepote (in pohote), ki je sicer karakteristična za moške (ki so kot (doječi) dojenčki zadeti od materine lepote).

Od neke pisateljice/scenaristke (in/ali režiserke) pač ni mogoče pričakovati, da bi vedela za vso to psihoanalitično logiko. Film (in knjiga) ima(ta) preveč dobrih lastnosti, da bi si jaz na tem mestu dajal duška s kritiko. Medtem, ko na mnogih mestih poudarjam, da so mame tiste, ki iz svojih sinov delajo moške psihopate, se ne bi spodobilo, da bi kritiziral ta film – bi pa dodal, da ta film zagotovo ni film, ki bi bil posnet po resničnih dogodkih (ki so bili poprej zapisani v knjigi).

Ravno zato, ker ima film genialni konec, torej ko ženska, Ana(stasia) Steele, Christiana Greya brezsrčno in dobesedno »odfuka«/»odpizdi«, poprej pa plača visoko ceno (ker dopusti, da jo »njen« sadist prebiča), bi film priporočal na ogled vsem ženskam, ki so se ujele v klešče takšnih pishopatov. No, ujela se je zato, da je lahko nastala knjiga. Lahko bi ga skužila že prej – čeprav: toliko omamnih atributov »boljšosti« premore »gospod« Grey, da se taki karizmi in omamljenosti od možatosti lahko odreče samo normalna ženska. In Ana(stasia) Steele je dokaj normalna ženska (ob »rahlo« nenormalni mami – ki ima za seboj 4 zakone; An(astasi)in oče je, vsaj v filmu je tako prikazano, normalen – in natančno zato je normalna lahko tudi Anastasia). En detajl je v filmu zamolčan: kako je z An(astsiji)nim orgazmom, ni razvidno. Ženske, ki nimajo harmonije z očetom, s težavo doživljajo orgazem. Ampak ta nejasnost osnovnih libidinalnih zakonitosti filma ne spotika.

Moteče pa je to, da Ana(stasi)a Christianu ni predlagala psihoterapije. (Niti enkrat!) No, verjetno so ta adut ustvarjalke filma prihranile za II. ali/in III. del. Če se vprašamo, če je še kaj manjkalo v filmu in/oz. kaj je bilo odveč – bi se seveda lahko razgovorili.

Tako, "to je bilo to" ... Mika me, da bi par psihoanalitičnih "opažanj" spisal še na temo kinematografske paradigme, a si bom to "poslastico" prihranil za kdaj drugič. Za zdaj naj namignem le to, da je gledanje filmov v kinodvorani čisto nekaj drugega, kot gledanje filmov doma prd TV-sprejemniki. Kaj vse se da o kinematografiji napisati skozi psihoanalizo, si v tem trenutku niti ne upam razmišljati, ker je kinematigrafska paradigma interpretacijsko gledano res megalomanska. In o tem raje kdaj drugič.