Tale naslov: "51 odtenkov psihopatije" bi lahko veljal tudi za včerajšnji sprejem spremenjenega ZZZDRja, torej "družineskega zakonika" oz. "posvojitvenega" oz. "gejevskega zakonika", v Državnem zboru. Izid v glasovanju je bil namreč 51 : 28 "ZA" psihopatsko  feministično-legebitrovsko ideologijo. Ampak - tole spodaj pa je vendarle zgolj II. del mojega psihoanalitičnega razmišljanja o filmu "50 odtenkov sive".

Kakorkoli pač hočemo razumeti spolni sadizem glavnega igralca, je dovolj, če vemo, da je bila ključna predvsem potlačena jeza do narkomanske matere, ki mu je prizadejala »težko otroštvo«, kot se je – ko je Ana(stasia) spala – sam izrazil. Zdrsi krušne matere v filmu niso niti nakazani – v koridoru narcizma si jih lahko le mislimo. Ko je igral klavir – ta »ponesrečeni« inštrument – je psihoanalitična ugotovitev, da je to (tipična Lacanov(sk)a) »želja Drugega«. Če bi Christian uslišal lastno željo, bi (sadistično) igral in bobne in kitaro – predvsem akustično, ki simbolizira (manjkajoče) pogovore z mamo, in električno, kjer gre (v rock glasbi) za najbolj transparentno (sadistično) »kurčenje«; klavir bi igral le, če bi bil »Elton John«. Ampak OK – tudi klavir, ki je izbira krušne matere, je legitimna scenaristična/pisateljičina izbira.

Tudi to, da je poslovno uspešen, je seveda simptom – predvsem pogojno ljubeče krušne matere; ampak spet gre za scenaristično oz. pisateljičino znajdenje, ki gravitira v register t. i. sekundarne elaboracije (drugotne obdelave) kot bi rekel Freud. Natančno zato, ker ženske padajo na moško karizmo, »boljšost«, zmagovalnost, junaška dela in dosežek, tudi v poslu, je Christian Grey uspešen; to (poslovno) uspešnost si je »izmislila«, torej »iz-želela« v osnovi pisateljica. Pisateljičina oz. scenaristična »iz-želja« je še marsikaj, kar je vezano in na glavnega igralca in igralko. Za psihopata, kakršnega je Christian Grey bi se v resnici – po psihoanalitični logiki »spodobilo«, da bi bil vsaj na nekaterih mestih potetoviran, tudi kakšen piercing bi bil legitimen. Vse to sodi v osebnostni register psihopata, ki je bil zaznamovan s »preveč slabo« mamo, kot bi se izrazila Melanie Klein in Donald Winnicott. Seveda je bil in pisateljici, predvsem pa scenaristki in režiserki filma, ljubši lik, ki smo ga videli v Christianu Greyu.

To, da ta »lik« kronično teče – in tako se film tudi začne, glavni junak namreč začne svojo in An(astasi)ino kalvarijo s tekom – teče po mestnih ulicah, seveda simbolizira beg pred vsemi temi infantlnimi oz. potlačenimi frustracijami. Morda še najbolj beži, kot se tokom filma vidi, pred svojim sadističnim spolnim patosom, torej pred vračanjem sadističnih tendenc do biološke matere, torej do (vseh) žensk; mogoče je tudi, da (simbolno, nezavedno) teče »k normalnosti«. Ko smo revno pri teku, in simbolnem bežanju: zanimivo je, da tudi Ana(stasija) sredi filma teče – torej (simbolno) »beži«, in to in pred pogodbo in pred Christianovim sadizmo, ki jo čaka – namreč: pogodbe nikakor noče podpisati – s Cristianovim spolnim sadizmom se nikako noče sprijazniti –, in celo odslovi ga, vendar egoistično-narcistični Christian ne odneha, kljub temu, da jo sprva »všečno« svari, da ni tip zanjo – kot da bi se delal lepega. Lepega ga seveda delajo ženske, ki so si Christiana Greya skreirale/ustvarile, »iz-želele«. No, potem jo s podarjenimi knjigami (pozneje pa z novim avtom), torej z znanim trikom, ceneno spravlja v dolžniški odnos, kot bi rekla in antropolog Marcel Mauss in Freud.

Kadar film ustvarjajo tri ženske – pisateljica, (dodatna) scenaristka in režiserka – se v film naseli ogromno nekega romantičnega in nepotrebnega kiča, ki ima status že omenjene sekundarne elaboracije (drugotne obdelave), kot bi se freudovsko reklo v psihoanalitičnem diskurzu. Zato da je film gledljiv in hkrati intelegibilen, je osnovno zgodbo potrebno »zamašiti« oz. jo dekorirati z všečnimi »mašili«, manami (kot se reče v antropologiji). In teh simptomatičnih man v filmu ne manjka. Naj jih nekaj omenimo: Ana(stasia) si neprestano grize ustnice, ki so vselej tudi simbol »spodnjih«, torej vaginalnih ustnic. Tudi »prekrvavi« jih z rdečo šminko, ko gre na žur, kjer ji bratovski prijatelj, fotograf »zadvori«/»zateži« (ljubosumni Christian pa se zakadi vanj kot v smrtnega sovražnika). V usta si v uvodnem intervjuju (nezavedno) daje (Christianov) svinčnik – z nezavenim/fantazmatskim apelom: »Rada bi ti ga fafala!«. V trgovini, ko si Christian nakupuje/nabavlja pripomočke za svoje sado-mazo prakse ima (po nepotrebnem) rajcljivo odpet en gum majice – še posebej zato, ker je ta gumb odpet že v času, ko Christiana še ni bilo v trgovini. An(astasi)ina simpatična opomba, da so pripomočki, ki jih je kupil v biustvu pripomočki serijskega morilca (žensk), kar seveda še kako drži. Iz psihoanalize vemo, da med moškim (serijskim) spolnim sadizmomo in serijskim (moškim) morjenjem (žensk) je tanka črta. In v tem delu se vidi, da je osnovna fabula oz. scenarij – bodisi knjižni, ali pa zgolj fimski – psihoanalitično zelo konsistenten. Morda celo preveč – ker je toliko tega »mašilnega« kiča čez cel film.

Po drugi stran pa so si ženske privoščile žrtvovati prelepo Dakoto Johnson za žrtev sadista. Namreč: Dakota Johnson je preveč lepa in hkrati kot Ana(stasia) preveč normalna, da bi nasedla sadistu, kakršen je Christian Grey. Čeprav: zato da bi vse te ženske legitimizirale An(astsi)ino ujetje na sadistične/psihopatske limanice, so ji – odločilna je bila (verjetno) pisateljica – »odstranile« biološkega očeta, ki naj bi mali An(astasi)i umrl, še ko je bila dojenček. Namesto njega vskočil normalni očim – materin verjetno drugi mož (od štirih) –, ki se (kot normalen) pojavi na podelitvi diplom.

Tisti, ki se ukvarjamo s psihoanalizo in terapijami, torej z ženskimi problemi z moškimi in žensko seksualnostjo, vemo, da je ženska seksualnost fatalno zaznamovana z očetom, in z biološkim in eventualnim očimom. In pisateljica je kontaminirala An(astasi)o ravno s problemom očeta (in očima). In vse, kar Ani v odnosu s Christianom spodrsne – torej, ko takoj ne odide/zbeži/zapusti Christiana – je psihoanalitično legitimno, ne sice povesem logično, ampak zgolj legitimno. Tudi to, da se – kot se izkaže v II. in III. delu knjige – da se h Christianu vrne; kljub temu, da je to vračanje h Christianu proizvod pisateljičine, bolje rečeno (spodletele) »babje« želje, da bi ukrotila »pobesnelega« (sadističnega) moškega. Na te fantazmatske limanice se ujamejo mnoge ženske, ki začno v zapor pisariti najhujšim zločincem, celo serijskim morilcem (žensk) in se vanje zaljubljajo ter jih potem po 20 let čakajo, da pridejo iz zapora (potem pa spoznajo hudiča in svojo libidinalno zablodo).

PS: Naj še dodam, da bom ta teden (v petek in soboto) gostoval v Mariboru (Kolosej in Hotel City),  za Dan žena (v nedeljo) pa v ljubljanskem Koloseju (Seks, Freud in jaz)