SVOJE PSIHOANALITIČNO MNENJE BOM STRNIL V 3 DELE - TOLE JE PRVI.

Spodobi se, da napišem kaj o »50 odtenkih sive«. Ta film sem si šel ogledat zato, ker … nekaj žensk se hodi k meni pogovarjat in so se v ta film zelo vživele, in želele so, da si ta film ogledam in ga komentiram, seveda s psihoanalitičnim skalpelom. Identificirale so se z glavno junakinjo Anastasio/Ano – nekatere je (celo) glavni junak (mestoma) rajcal. Knjig(e) (avtorice Erike Leonard James) pred ogledom filma nisem bral – berem pač samo »poučne«/»težke« knjige – slišal pa sem, da obstajajo trije deli, in da se v tretjem delu Ana(stasia) in Christian celo tako zelo zbližata, da mu Ana(stasija) rodi otroka – hmm, čisto ženski scenarij. Če bi bral teh »50 odtenkov« jo/jih bi bral zato, da vidim, kje je pisateljici Eriki Leonard James spodrsnilo (torej v osnovnem scenariju za film). Film sem si šel ogledat tudi zato, da sem videl, če ima film oz. osnovni (knjižni) scenarij konceptualne zdrse – in nekaj jih je res ima, ne pa veliko. In glej ga šmenta – med pisanjem tega teksta, sem si film šel ogledati še enkrat. Predvsem zato, da se prepričam, ali je glavni moški igralec »korekten« psihopat ali ne, glede na to da me je ena ženska prepričevala, da ni.

Pri drugem ogledu sem imel s seboj notesnik, in dva kulija – za vsak slučaj, če mi eden neha pisati … in mi je res nehal pisati, le da sem to pogruntal šele po 10 minutah pisanja brez modre sledi na belih listih notesnika. Ampak drugič sem film (še) bolj dojel kot dobro izpiljeno »limonado«, ki bo postala romantična farsa, če bo film imel še II. del (in III. del – tako kot v knjižni obliki).

Fatalnih »napak« film sicer nima – skoraj vse prikazano v filmu ima dokaj konsistentno (psihoanalitično) logiko (no, eno pa sem vendarle zasledil). Za pisateljico bi rekel, da ima kar nekaj filinga oz. psihoanalitičnega talenta, ali pa izkušenj z moškim spolnim sadistom – ali pa je imela dobre »prišepetovlace«, torej svetovalce (in svetovalke). Genialen in predvsem poučen je pri tem filmu konec – poučen za ženske. »Nauk te zgodbe« je, da naj se ženske pazijo psihopatov, naj jih dobesedno »odfukajo«/»odpizdijo«, in to trajno, dokončno, ne samo do nadaljevanja, torej druge in tretje knjige oz. do II. (in III.) dela filma. Zdaj, ko vem, da si je v II. in III. delu pisateljica Erika Leonard James dala romantičnega duška, tudi genialnega konca tega filma ne morem (več) sprejeti evforično.

Pri prvem ogledu filma, ko nisem vedel, da sta II. in III. del knjige tako pocukrana, sem na koncu, ko se je po frazi »Ana! Christian!« dvigalo zaprlo, čutil pravo olajšanje. Ker: glavni junak Christian Grey je psihopat, spolni iztirjenec, sadist, ki se ne bi smel niti približati ženskemu telesu – razen tistim, ki s konsenzom podpišejo sado-mazo pogodbo. Toda An(astasi)o je sebično/egoistično silil v podpis pogodbe. »Z(a)jeban« je v 50-ih odtenkih, kot se je nekje sredi filma sam resignirano in pravilno izrazil. In natančno takšni psihopati držijo kapitalizem pri življenju, izkoriščajo delavce/reveže, sklepajo posle v deželah »tretjega« sveta, torej tudi v Afriki. In dokler bodo takšni (anti)junaki imeli privilegij v žensk želji, kakršno v filmu pooseblja prelepa Dakota Johnson, bo šlo v družbi vse narobe.

V filmu mrgoli drobnih detajlov iz katerih se vedi, da ob pisateljici tudi scenaristka Kelly Marcel obvlada svoj posel, in režiserka Sam Taylor-Johnson tudi.

Ko ga glavna junakinja filmu (in knjig(e)) študentka angleške književnosti Ana(stasia) Steele vpraša, zakaj je tak (sadist), ji »odkritosrčno« prizna, da tak pač je (»That's what I am«), kar je po svoje prefinjen in zadosten odgovor za laičnega gledalca. In natančno v tem kontekstu manjka An(astasi)in pridigarski napotek: »Pojdi na terapijo!«. Pisateljičin in/oz. scenarističen kiks/zdrs je v tem, da gledalcu – verjetno pa tudi bralcu 1. knjige – daje namig, kot da sadistični bednik ve, zakaj je v 50-ih odtenkih »z(a)jeban«. V resnici tega ne ve in ne more vedeti, ker je očitno, da ni hodil na terapijo, sam si pa v tilnik, torej v slepo pego, torej v nezavedno, v svoje potlačitve ne more pogledati. Resnica sadističnega patosa glavnega junaka Christiana Greya je nezavedna – in skozi film se dobro in vseskozi blago nakazuje – vendar ni in niti ne more biti obelodanjena. Na tej točki se da biti »malo« (psihoanalitično) kritičen do filma; osebno ne vem(o) točno na koga naj kritika leti – bodisi na scenaristko filma Kelly Marcel (ali/oz./in avtorice knjige Erike Leonard James); režiserka Sam Taylor-Johnson spodrselega scenarija pač ne more korigirati. Skozi psihoanalitično prizmo je mogoče soglašati, da so mnogi detajli o ozadju Greyevega sadizma dokaj dobro (etiološko) zastavljeni, čeprav iz samega filma (verjetno pa niti iz knjig(e)) ni jasno, od kje točno se napaja ta njegov spolni sadizem. (Etiologija analnega sadizma je – teoretsko gledano – sploh problematična.) Problem sta (lahko) in njegova biološka narkomanska in prezgodaj umrla mati, ki je bila tudi prostitutka, deloma pa tudi (krušna), pogojno ljubeča mati, ki ga je pri 4 letih posvojila in mu v osebnost naselile patološki narcizem. Njegovi talenti, da ne rečem genializmi so posledica pogojno ljubeče krušne matere: znal je »brati« ljudi, tudi s t. i. »cold readingom«, in bil zato poslovno uspešen, na ta račun pa je bil uspešen/učinkovit tudi pri »naboru« svojih petnajstih mazohistk (tudi An(astasi)e), pri šestih letih je igral klavir, seveda na željo staršev … Etiologija spolnega sadizma pa vendarle ni domena krušne matere. Cigaretne brazgotine vidne po telesu, ki mu jih naj bi kot otroku prizadejala biološka mati, naj bi bile tiste, zaradi katerih ima Christian potlačeno jezo do žensk in z ženskami ne more navezati normalnega, torej romantičnega stika/odnosa. Če je bila mati res prostitutka, in če je to poudarjeno, je malega Christiana tudi to »smrtno« prizadelo, kar pa v filmu (scenaristično) ni dodelano oz. prikazano/pokazano (morda je v knjigi). Psihoanalitično zanimiv oz. neprikazan/manjkajoč je tudi analni sadizem, ki je v domeni analne faze psihoseksualnega razvoja. Toaletnega treninga narkomanske matere načeloma skorajda (po vsej verjetnosti/logiki) ne premorejo aplicirati na svojem sinu, in mali Christian se v bistvu ne bi smel razviti v doslednega »control frika«, za kakršnega ga je označila Ana(stasia) in kakršen je v resnici tudi bil. Ta scenaristična anomalija/zdrs (nas) moti predvsem tiste, ki vemo, kaj pomeni toaletni trening, redoljubnost/doslednost in analni sadizem. Si pa vseeno lahko – z malce fantazije – domišljamo, da je narkomanka/prostitutka svojega sinčka vendarle občasno skušala dostojno navajati na kahlico (od tu se namreč napaja redoljubnost, v katero je bil Christian vpet).

PS: V petek 6. marca in soboto 7. marca bom "predavateljsko" gosotoval v Mariboru - v petek v Koloseju s Seks Freud in jaz, v soboto pa skupaj z "Monico Bikinsky" v Hotelu City. V nedeljo 8. marca pa bom soliral v ljubljanskem Koloseju s Seks, Freud in jaz.