TALE BLOG NAMENJAM PISMU SINA NEKOČ VODILNE NIZOZEMSKE FEMINISTKE
Ime mi je Edgar van de Giessen. Star sem 45 let in sem sin ene nekdanjih vodilnih nizozemskih feministk v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Moja mama je bila prva ženska, ki je prejela nagrado Harriët Freezer, ki jo podeljuje vaša organizacija Opzij za izjemen feministični aktivizem.
S tem pisanjem ne iščem vašega sočutja, temveč bi vam rad povedal, kaj mi leži na srcu, da bi nekega dne moški in ženske vendarle živeli v medsebojni ljubezni in spoštovanju, ne zgolj na ravni vzajemne enakopravnosti.
Preden vam opišem lastne posledice feministične vzgoje, ki sem je bil deležen kot deček med sedmim in sedemnajstim letom, želim izraziti spoštovanje do vseh žensk in moških, ki upravičeno protestirajo proti zatiranju in diskriminaciji na osnovi spola, barve kože ali etičnega izvora.
Rad bi, da si zato predstavljate, kako se počuti desetletnik v času odraščanja, ko mu mama vsak dan govori, da so moški vzrok vseh težav na svetu, da so moški krivi vseh zločinov in vojn in zatiranja na svetu, da bi bilo treba vse moške kastrirati, potem ko bi globoko zamrznili njihovo seme za zagotovitev naslednje generacije, da bi moški morali živeti v mestih, ločenih od žensk, zato da bi se lahko med seboj pobili in tako rešili problem svojega obstoja.
Takega feminističnega poduka sem bil deležen vsak dan, kar je v meni vzbudilo globoko nezaupanje vase in v moško avtoriteto ter občutek, da zaradi svoje moškosti nikoli ne bom mogel biti dober človek ali vreden ljubezni. Zaradi tega sem materi želel dokazati, da se vsaj kot sin razlikujem od drugih moških. To se je kmalu sprevrglo v aroganten odnos do drugih moških, kar pa me je pahnilo v osamo in oropalo prijateljstev večji del mojega življenja.
V meni sta se vzbudila tudi sovraštvo do žensk in jeza, ki sem jo lahko zgolj potlačil, saj bi z izraženjem le-te samo potrjeval mamine izjave. Tako sem postajal »prijeten« moški, s čimer sem kompenziral potlačitve, ki so tedaj nujno vsebovale skrivno sovraštvo in agresijo do žensk s fantazijami posiljevanja in nasilja.
Zaradi vseh teh pritiskov zagrizene feministke na lastnega sina sem šele po 25 letih terapevtske pomoči, duhovnega iskanja in globokega čustvenega zdravljenja začel odkrivati svojo vrednost in doživljati izpolnjujoč odnos s seboj, z moškimi in ženskami.
Vojna med spoloma še vedno ni razrešena. Število ločitev priča o svoji žalostni resnici. Nasilje med moškimi in ženskami še vedno zapolnjuje časopise, te težave pa tudi feminizmu ni uspelo razrešiti. V mojem osebnem primeru je feminizem, kakršnega še posebej zagovarja vaša organizacija, večinoma prispeval k nastanku, ne pa preprečevanju težav. In če zaradi feminizma, ki preklinja temo, namesto da bi prižgal luč, moški sovražijo ženske, se mora feminizem zamisliti, ali sploh dovolj pozna človeško srce in njegovo zapletenost, da bi zmogel rešiti težave, ki jih opisuje.
Kadar me je kot dečka mama zasipala s svojimi feminističnimi poduki in tiradami, vsa tista leta ni niti enkrat pomislila, kako se njene besede in energija zažirajo v njenega lastnega sina. Osebna ljubezen se prenaša prek zmožnosti zaznavanja občutij druge osebe, ki čuti ljubezen. Čustvena rana, ki mi jo je zadala mama, ni izhajala le iz njenih besed, temveč tudi iz njene nezmožnosti, da bi čutila, kako so me, majhnega dečka, njene besede zaznamovale. Ravno tako pa je moja mama imela svojo čustveno rano, zaradi katere je postala brezčutna feministka, ki ponosno sovraži moške in katere odpor do moških, ki ga na svoj način podpira tudi vaša organizacija, se je v meni izrazil kot sovraštvo do samega sebe in žensk.
Rad bi poudaril, da v nekaterih vidikih feminizem sicer opravlja pomembno vlogo pri ustvarjanju enakih pravic za ženske, vendar pa nima pozitivnega prispevka k oblikovanju načina sobivanja moških in žensk v medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Intenzivna feministična vzgoja je v meni sprožila ravno nasproten učinek. Čustveno zdrav moški ne bo nikoli imel želje po zatiranju ženske. Čustveno zdrava ženska ne bo nikoli imela želje po pobijanju moškega s svojim orožjem.
Feminizem sedemdesetih in osemdesetih let, ki je zdaj vaša dediščina, je reaktivno gibanje, ki je uporabljalo enako zatiralsko silo, proti kateri se je borilo, namesto da bi se tvorno spopadalo z resničnimi težavami in tako uspešno ustvarjalo ozračje, v katerem bi se ljubeča in močna feminilnost razcvetala z zaupanjem in spoštovanjem do moške moči. Res čutim in razumem, da ženske zmorejo ceniti moško moč, samo če je ta zakoreninjena v odkritosrčni ranljivosti, vendar feminizmu in gibanju za emancipacijo ni uspelo ustvariti generacije takih moških, samo po sebi pa tudi nima primernih sredstev za dosego le-tega.
Na tak način feministično gibanje ni sposobno zaznati ključnih posledic dejstva, da vsakega moškega v veliki meri vzgaja ženska in da tudi njegov odnos do žensk v odrasli dobi zavestno ali nezavedno v veliki meri določa njegov odnos do matere. Zakaj feminizem ni ustvaril vizije o vzgoji dečkov v ljubeče in močne moške, ki jim ženske lahko zaupajo in jih ljubijo? Kako je mogoče, da dečki zrastejo v moške, ki zatirajo, sovražijo, prezirajo ali ne cenijo žensk? Prepričan sem, da se ob čustveno zdravi ljubezni matere do svojega otroka to ne more zgoditi!
V tem smislu feminizem nikoli ni imel vizije o tem, kaj je čustveno zdravje, kako se čustveno zdrava ljubezen prenaša iz srca ene osebe v srce druge, z matere na sina, z očeta na hčerko, z moškega na žensko in z ženske na moškega.
Brez te vizije, katere odsotnost je tako in tako zunaj zaznave kratkovidnega feminizma v odnosu do človeškega srca – ne glede na spol, feminizem ostaja zgolj reakcijsko gibanje, ki zaobjema povsem enake teme, ki jih kot zgrešene izpostavlja pri moških, in tako si ne bo nikoli dal možnosti, da doseže svoj namen.
S pozdravi, Edgar van de Giessen
In te feministke se zbirajo na znamenitih feminističnih konferencah (o enakosti spolov in "genderizmu"), kakršna je bila 1995 v Pekingu.
PS: Zahvaljujem se kolegici, ki je prevedla to "sinovo pismo" Povezava na angleško verzijo.
Feb 15, 2015