Toliko upanja sem imel v to slovensko novo (Združeno) levico, da bi bil celo pripravljen biti sept (življenjski) optimist. Pa so me razočarali. Ne toliko s svojimi »sirizičnimi«/»ciprastimi«, torej (pro)socialnimi stališči/pogled in držo, pač pa bolj s (paketno) kontaminiranostjo s feminizmom, s feministično psihopatokracijo in anarholiberalnim pogledom na spolno enakost oz. razlike med spoloma.

15. decembra (2014) je Združena levica organizirala tiskovno konferenco, na kateri je predstavila Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Marca 2012 smo »nov« (»(pro)feministični«) Družinski zakonik, ki naj bi zamenjal ZZZDR, zavrnili na referendumu. A poraženci – med podporniki novega Družinskega zakonika so bile tudi nekatere stranke oz. člani sedanje Združene levice (ZL) – se nikakor ne sprijaznijo in da se postfestumsko »tečnarjenje/nakuhavanje« ne spodobi, še najmanj ne z zdrsi/nebulozami o istospolnih družinah in/oz. partnerskih skupnostih in posvojitvah otrok. ZL pa znova oz. še vedno tarna, da »smo še vedno priča neustavnosti na področju enakosti pred zakonom in sistematični diskriminaciji, ki se dopušča z razlikovanjem med raznospolno in istospolno usmerjenimi osebami«. Vsepovsod vidijo nekakšno diskriminacijo. Registrirane istospolne partnerje bi kar popolnoma izenačili z poročenimi in neporočenimi možmi in ženami.

Slogan, ki so ga v ta namen sestavili se glasi: »PROTI DISKRIMINACIJI, ZA ENAKOST PRED ZAKONOM!« Zato da boste lažje mislili zagato vpeljimo ginekologa: (feminilni) geji se ne morejo in ne smejo pritoževati, da niso enaki pred zakonom, ker ne morejo h ginekologu na pregled (vagine/maternice/rodil). Tudi (falične/možate) lezbijk niso diskriminirane, ker ne morejo k urologu na pregled prostate. Gejevski in lezbični pari se ne morejo in ne smejo pritoževati in niso diskriminirani, ker zanje niso aplikatibilni in/oz. se ne uporabljajo heteroseksualni zakoni (ala ZZZDR), ki urejajo razmerja med moškimi in ženskami, ki imajo prokreacijske sposobnosti/tendence/ambicije/želje. Geji in lezbijke se ne morejo in ne smejo šlepati za zakone, ki niso pisani za njih (ker pač nimajo prokreacijskih sposobnosti). In njih v resnici ne zanima ne dedovanje, ne preživnina ne bolniški dopust (za partnerja) – nič od tega kar manifestno zahtevajo od države/zakonodajalca; njihov resnični, vendar latentni, torej nezavedni problem spolna/seksualna »nenormalnost«, torej frustracija in/oz. hendikep, ki izvira iz njihove spolne usmerjenosti. To nerganje okrog raznoraznih zakonov oz. (človekovih) pravic je v resnici zgolj simptom, torej dežurni/fasadni/lažni izgovor globljih (seksualnih) FRUSTRACIJ.

Pa vendarle – če tak zakon, kot ga sedaj sili v obravnavo/sprejem ZL pride v veljavo, se bo njihova spolna/seksualna frustracija, torej svojevrstna psihopatija, šele dobila krila. Psihopatija (ki je skozi feministično ideologijo dobila status PSIHOPATOLOGIJA, zato) ker njihova spolna identiteta in spolna želja gravitira v isti register, kjer domuje MORALNO RAZSODNOST, torej NADJAZ. Ljudje brez moralne razsodnosti so »rak rana« oz. (glavna) tegoba družbe. Če se katerakoli ideološka psihopatija/psihopatokracija zažre v družbo, se tej/taki družbi obeta razkroj. In če se feminizem in vsa ta gejevsko-lezbična ideologija/psihopatokracija enačenja spolov vgravira v družbo, bo sledil razpad sistema/družbe - VSE BO HUDIČ VZEL!. Če izgubimo kompas na področju družine in razmerij med spoloma, bodo potomci/otroci nepovratno zaznamovani, in z razpadom tradicionalne družine bo razpadla tudi družba. V psihoanalitičnem jeziku bo to pomenilo, da se bo aritmetična sredina prijetnosti življenja (sreče) v povprečju drastično znižala. Zdravo konzervativnost bo zamenjal anarhični liberalizem, ki bo dovoljeval vse, tudi npr. poliamorijo/poligamijo, incestuozna razmerja, pedofilijo, nekrofilijo, sodomijo/zoofilijo ipd..

In moralna dolžnost vseh tistih, ki po srcu gravitiramo na levo – v mislih imam tiste, ki smo bolj prosocialistični, kot (pro)kapitalistični, da se znotraj (»naše«) levice upremo takšnim nebuloznim predlogom, kot je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga v sprejem sili Združena levica. Enačenje spolov, ki ga zagovarja feministična ideologija/psihopatokracija ne sodi kar po difoltu/definiciji na levico – in do feminizma je treba biti kritične znotraj levice.

P.S.: In ker mi tosmerni (antifeministični) diksurz prepovedujejo predavati v običajnim predavalnicah/knjižnicah, se pač pojavljam na (gledališki) oder – danes na Gorenjskem, v Kranju oz. v Kulturnem domu Kokrica – ob 19.30 uri; drugi teden, za Valentinovo v grosupeljskem Kongu.