Kot intelektualec, ki ima srce na levi (pišem pa z desno – torej sem zaradi psihoanalize precej konzervativen, predvsem na področju razumevanja razlik med spoloma), si ne morem kaj, da ne bi bil ob zmagi Ciprasove Sirize vesel. Hkrati pa sem skeptičen, ker »se mi zdi« – da ne rečem, da »vem« – da Ciprasove oz. Sirizine reforme nimajo takšne perspektive, kot si obubožani Grki domišljajo, torej želijo. Želja in um se pač konstitutivno »tepeta«. To, da omnipotentni Cipras misli, kako bo situaciji kos, je domala logično - glede na strukturo njegove osebnosti. Ampak samo z velikim egom in mega samozavestjo, se peč ne da rešiti Grčije.

Tale mehka revolucija – torej (radikalen) zasuk v (radikalno) levo –, ki se je zgodila na parlamentarnih volitvah v Grčiji je na videz všečna, me pa osebno asociira na misijo nemogoče – kot če bi se skupina ljudi zmenila, da bo živela in dihala pod vodo, ali pa, da bi se ribe domenile, da bodo dihale na suhem. Kar skleniti, da se ne bo varčevalo, je najmanj pogumno, bojim pa se, da tudi otročje. Če bi šel Ciprasov apel, da morajo bogataši zapravljati, in da se na ta način ne bo več varčevalo, bi njegov apel »proti varčevanju« pil vodo. Tako pa se njegovo »antivarčevanje« zgolj upira pronemški »EU-trojki«, ki zahteve varčevanje, torej hiranje na obroke.

Super je, da se je tale (radikalen) obrat v (radikalno) levo zgodil ravno v Grčiji. Grčija ima neko karmo ali pa arhetipsko danost, da se epohalne stvari dogajajo na njenih tleh. Po svoje bi bil osebno sicer vesel, če bi se tak zasuk naredil pri nas. Konec koncev – če se malo pošalim: živim v Butalah, nekoč se jim je reklo Trbovlje – Luka Mesec je bil izvoljen za poslanca ravno v Butalah/Trbovljah. (In ne sprašujte me, zakaj Trbovljam rečem Butale – ker živim tukaj in VEM zakaj!)

No, da ne bi pozabili: največji grški in tudi naši reveži, ki so volili Sirizo (oz. Združeno levico), bi bili oz. sčasoma postali - če bi jim bila sreča naklonjena - najbolj sadistični, krvoločni in izkoriščevalski kapitalisti. To je v naravi človek, in številni obrambni mehanizmi mu omogočajo racionalizacijo v vse te smeri, tudi v smer opravičevanja (neupravičenega) bogatenja in izkoriščanja.

Ko je Freud komentiral Oktobrsko revolucijo, je to »boljševistično avanturo« označil kot nekaj prehodnega, ki bo trajalo par mesecev – no, zmotil se je za 80 let. Hotel pa je povedati, da socializem oz. komunizem nimata perspektive, ker to ni v naravi moške »testosteronskosti«, torej tekmovalnosti oz. ojdipske/kastracijske konfliktnosti. Kapitalizem je (v osnovi) »ONO-jevski«, socializem pa (v osnovi in načeloma) »NADJAZ-ovski«. Ono je živalsko, Nadjaz je bolj moralen, bolj »človeški«, bolj etičen - čeprav se tudi v Nadjaz vselej vtihotapi tudi Ono. (Samo poglejmo si totalitarne socialistične/komunistične režime.) Ampak ravno zaradi »človeškosti« je človek največja (sadistična) žival. Mesečevo oz. levični/levičarski demokratični socializem je, po mojem iskrenem prepričanju, utopija, iluzija. Osebno vidim rešitev za »boljše življenje« (za vse) v čisto drugih registrih (ki sem jih na nekaterih drugih mestih že obelodanil).

Naj se vrnem k Ciprasu … – v kontekstu Ciprasa bi se dalo povedati par stvari, ki sem jih omenil že neštetokrat – tudi takrat, ko sem teoretsko seciral Titov narcizem. Disidentstvo, ki okaraktarizira Ciprasa, je derivat narcizma, patološkega narcizma. Morda celo t. i. histroničnosti, ki je po svoje še hujša kot patološki narcizem, in ki ji podlegajo mnogi verski guruji, karizmatični politični voditelji in podobni »psihotičn/psihopatskii« fanatiki. O Ciprasu bo treba pač par stvari zvedeti, spoznati nekatere pikantnosti, ki jih verjetno premore – če jih ne, je potem pa res »ta pravi«. Skozi psihoanalizo ga bo treba »diagnosticirati«; treba bo povrtati v njegovo otroštvo in v njegove simptome, ki jih je nizal kot otrok, najstnik. To da je bil pri 17-ih letih že upornik (»brez razloga«), se ve. In to je lahko problematično – torej, »lahko«, ni pa nujno. Če je imel ojdipskega očeta močnega, nekastriranega (in ljubečo mamo), bi znal biti in »testosteronski« (prodoren) in moralno razsoden (z močnim Nadjazom).

Toliko je bilo že povedanega o samem Ciprasu in predvsem Sirizi, da bi suhoparno ponavljal, da Nemci pač ne bodo prebavljali grške lenobe in kronično terjanje posojil – ker, tudi mi živimo v bedi in tudi nam bi prav prišla (nepovratna) posojila.

PS: Te teden z "Lepotico, torej Monico Bikinsky" gostujem/a na Kokrici, drugi teden pa v grosupeljskem Kongu.