Ravno zaradi pietete do umrlega pišem/objavljam  tale zapis. Nikoli več se ne sme zgoditi samomor iz tako banalnega vzroka, kot je bil ta – mislim pa na javni linč, po predhodnem moraliziranju – ki se je zgodil mariborskemu ravnatelju Dragu Kameniku. Malo sem v moralni zagati, ko sedaj vidim/spoznavam, da sem malce nasedel določenimi predpostavkam/»dejstvom«, ki sem jih dobil (od novinarjev), ko sem odgovarjal na novinarska vprašanja o aferi »ravnatelj – profesorica«. Rečeno mi je bilo, da je dijak posnel »pornič« … Malo sem bil res butast/glup, da se/jih nisem vprašal: »Kako veste, da je bil res dijak?! Ali ste bili zraven?!« Morda je bila dijakinja?! Sedaj vem/sklepam, da je (bil) v ozadju verjetno ljubosumni sodelavec, morda sodelavka …

Ampak, v celi zgodbi je bila zame še najbolj fascinantna foušija oz. zavist, če že ne kar ljubosumje vseh teh dežurnih moralistov. Govorimo seveda o nezavedni zavisti tistega (desnega) dela slovenskega občestva, vključno levimi latentnimi konzervativci, ki se niso nehali zgražati nad nečem, kar se redno in povsod (po svetu) dogaja ravno na delovnem mestu in to med delavnim časom. Ta patetična fraza »to sta počela med delavnim časom in z davkoplačevalskim denarjem« je najbolj analizabilna. Psihoanaliza izpostavlja ravno nezavedno zavist kot tisto/ključno, da so moralisti situacijo zavestno/manifestno povezovali z »(med) delovnim časom« in »davkoplačevalskim denarjem«. Največja patetika je šla v smer, da omenjena pedagoga ne smeta (nikoli) več prestopiti praga (te) šole ali podobne izobraževalne/pedagoške inštitucije. Psihoanalitična interpretacija moralnega cuanmija se mora sedaj zgoditi natančno zato, ker je ravnatelj storil samomor. Ni ne prvi, ne zadnji, ki ga je doletel ta pridigarski/moralni (medijski) linč. Če je koga treba linčati, so to moralisti – in seveda tistega ljubosumnega/zavistnega sadista, ki je posnel ali pa zmontiral sporni posnetek in ga dal na splet.

»YouTubeovski šofer« in »smešni Dino« sta bila ravno v objemu (nezavedne) zavisti v svojih natolcevanjih seveda všečna in gledljiva, vendar še zdaleč ne dovolj modra – kajti situacija je terjala malce več modrosti. Svojevrstna, a pričakovana, norost je v tem, da sta si v enem tednu nabrala okrog 150.000 obiskov na YouTube. Osebno sem že v prvem (radijskem) intervjuju, še tisti dan, ko se je posnetek znašel na spletu, omenjal možnost samomora obeh akterjev in tudi nujnost psihoterapije oz. svetovanja. Profesorica je premogla dovolj flegmatizma, ki je bil nujen za njeno preživetje, ravnatelju to pač ni uspelo, in zgodilo se je, kar se je pač zgodilo.

To, da so bili glavni mediji – z izjemo RTV (TV Odmevov z Rosvito Pesek) in radijca Miha Šaleharja v eni od svojih jutranjih oddaj, ko je skušal obsojati ravno zavist moralistov – izjemno molčečni, je malce čudno. Rumeni tisk se je bohotil – Delo, Dnevnik in Večer, pa so molčali. Če se jih lotim s psihoanalitičnim skalpelom naj rečem, da so mnogi odgovorni čutili odpore do poročanja natančno zato, ker so se z afero precej identificirali. Prepoznavali so se kot akterji tega porniča.   

Alarmantna ni afera sama po sebi, pač pa moralni cunami, ki je pustošil po Sloveniji. V tem trenutku se ne bom skliceval na dejstvo, da sem osebno že od vsega začetka zagovarjal stališče, da domnevna akterja v bistvu nista kriva. V isti sapi sem namreč tudi izpostavil, da gre morda za foto/video-montažo ali celo za dvojnika obeh domnevnih porno akterjev. Ampak potem so (zopet) neki »znalci«/strokovnjaki oz. forenzični računalničarji izjavili, da ne gre za ponaredek … In res je, lahko bi se vprašal, od kje ima Slovenija takšne strokovnjake, da bodo vehementno nekaj takšnega izjavili, pa se nisem (kar pač sam nisem računalniški mojster).

Ko sem dobil možnost, da za Radio Europa 05 v nedeljo post-festumsko izpovem nekaj na svojo roko, nekakšno radijsko kolumno, sem pod vprašaj postavil kar nekaj izhodišč, ki sem jih imel – in jim nasedal – sprva, takrat, ko so me nagovorili za prve tri intervjuje (radio C., Svet24, Slovenske novice).

In v pripravi na to nedeljsko radijsko kolumno sem se zamislil: če bi bil dijak (ali pa skupina dijakov) akter tega porniča, ali pa video-trika/video-montaže, ali pa najetja dvojnika, ki igrata ravnatelja in profesorico, bi bila res v resnici sporna moralna (ne)razsodnost tega oz. teh dijakov. In kriv bi bil oče glavnega pobudnika, ki v mladca ni naselil moralne razsodnosti, torej močnega Nadjaza, instance vesti, ki peče, če kršimo moralne kodekse. Sprva sploh ni bila opcija, da bi bila »nerazsodna nagajivka« lahko dijakinja, torej dekle/ženska – torej, da bi dijakinja/ženska lahko zagrešila kaj takega (snemanje/montažo, objavo na spletu).

Sedaj pa, ko se malo zamislim, se mi zdi, da so ljubosumni in hkrati moralno nerazsodni sodelavci, bodisi ženske/sodelavke, ali pa moški/sodelavci, tisti, ki so zagrešili to nemoralno dejanje – bodisi skrivno snemanje tega posnetka, bodisi foto/video-montiranje (ali pa najetje dvojnikov). Užaljeni in revanšistično-sadistični očka kakšnega (domnevno) krivično slabo ocenjenega dijaka/dijakinje, bi tudi lahko bil avtor tega posnetka in dajanja le-tega na splet. A brez sadizma, taka moralno sporna »mojstrovina« ne bi pristala na spletu. Torej: nekdo je moral biti zelo revanšistično in sadistično motiviran, da je to dal na splet; za dijake se mi zdi, da še ne premorejo te frustracije. Frustracija »mora biti« oz. je očitno seksualne narava – npr. zavrnitev in posledično ljubosumje; vprašanje je: s strani koga oz. v povezavi s kom – ali z ravnateljem, ali profesorico. Bolj so na sumu, verjetno pa tudi na preiskovalne/kriminalističnem udaru, ljubosumni sodelavci. Če gre za foto/video-montažo, se v ozadju skriva še ogromno mukotrpnega in vztrajnega montažerskega dela, ki ga je sposoben izvesti le strokovnjak (ki je sadistično/ljubosumno motiviran). Strokovnjaki za kaj takega so tehnični tipi, torej (spet) moški – računalničarji, profesionalni (računalniški, filmski) montažerji. Tudi če ne gre za fotomontažo, se kakšen ljubosumnež prej domisli takšnega sadizma, kot je dajanje posnetka na internet, kot nek »hihitajoč« dijak. Moški, ki je to dal na splet (in se poprej še tako ali drugače mučil s posnetkom), najverjetneje ni bil v nobeni libidinalni/čustveni/seksualni vezi – drugače rečeno: bil je samski in seksualno nepotešen (in imel hkrati najverjetneje še potlačeno jezo do mame in odsotnega ali pa simbolno kastriranega ojdipskega očeta). (S tem mojim hitrim profiliranjem si lahko pomagajo kriminalisti – in upam, da ne brcam preveč v temo.)

V celi zgodbi je bilo vmes najbolj zavajajoča medijska informacija, da je ravnatelj, ki je storil samomor, priznal, da je bil na posnetku on. To (menda sploh) ni res. In tudi profesorica še vedno trdi, da na posnetku ni ona. Poslovilno pismo, ki ga je ravnatelj verjetno napisal, marsikaj razkriva. Prav je, da te stvari v fazi preiskave in fazi iskanja storilca objave (snemanja/montaže) ne pridejo v javnost. Ampak ni pa prav, da se o celi zgodbi ne govori več - iz te zgodbe se je treba nekaj naučiti. V tem trenutku – po mojem prepričanju – ni aktualna pieteta do umrlega, aktualna je resnica in diskurz o neumnosti občestva ter podlosti novinarjev, ki so polovične in mestoma zavajajoče informacije plasirali v eter (in nenazadnje zavajali tudi mene). Celo jaz sem misli in nasedal raznim informacijam – npr., da je (bil) ravnatelj star 41 let, profesorica pa 45. Sedaj vem, da je (bil) ravnatelj star 53 let, profesorica pa jih ni imela niti 40. Med njima ni bilo takšne starostne razlike kot se mislil, ko sem analiziral kunilingusni položaj, ko je »podrejen« ravnatelj »obdeloval« nadrejeno/dominantno profesorico (kar matematičarke ponavadi resnično so). Seksualni položaj je seveda v vsakem primeru analizabilen. Toda če gre za foto/video-trik ali foto/video-montažo, bi rekel, da je akter te »fantazmatske« poze ljubosumen moški. Namreč: ljubosumnežu bi bilo preveč mučno delati foto/video-montažo fafajočega položaja, kjer lastnik penisa ne bi bil on, pač pa nek njegov (domnevni in krati zaradi ljubosumja osovraženi) konkurent (ravnatelj). Čeprav … – tudi kunilingusna poza ima pasti in je obenem tudi sporočilna – tudi način pobritja/zabritja akterkinega pubičnega/sramnega predela je identitetno sporočilen. (Mož profesorice bi/je z lahkoto rekel: »To ni(si ti), moja žena« – tudi po odtisu sonca/kopalk na akterkinem kolku je identiteta ženske na posnetku hitro ugotovljiva oz. izločljiva.) Skratka – bolj »intelegibilno« in logično je, da je kot foto/video-montažer oz. avtor posnetka moški in ne ženska, in to odrasel moški in ne dijak. Kar se mene tiče so osumljenci prej sodelavci, kot pa dijaki.

In še in še bi se dalo pisati o tem, in bi se tudi moralo - zato, da bi vse moralistom zrasla oslovska ušesa. Obsojali so človeka do te mere, da je storil samomor. Ali je bilo tega treba?! Nezavedna zavist se je zopet – kot že tolikokrat – izkazala kot izjemno zahrbtna človeška lastnost, ki vsakodnevno zaznamuje družbo v številnih kontekstih.

Lahko da ima tole moje razmišljanje kakšne (teoretsk) zdrse. Toda to moje razmišljanje je teoretsko in ni zaznamovano z zavistjo/ljubosumjem. Četudi se bo – ko se bodo storilic (verjetno je le eden) razkrili – morda izkazalo, da sem se v čem motil, sem ta teks moral napisati, da boste vsaj nekateri, ki boste to brali, spoznali, da se da o tej aferi razmišljati tudi mimo pridige/moraliziranja.