Če kdo misli, da se bom razpisal o (domnevnemu) seksu med mariborskim ravnateljem in profesorico matematike, se moti. Sem vse povedal v intervjuju za nek radio (Center/City?). Moj poudarek ni bil na moraliziranju, pač pa na dejstvu, da dijak oz. več njih, ni imel(o) moralne razsodnosti, da bi začutil(i) kaj je moralno prav in kaj ne. Dotičnima akterjema "porniča" se sedaj dela velika krivica. Za jajca bi bilo treba obesiti fotra (ali več njih) dijaka/dijakov, ki je/so to snemal(i) oz. naredil(i) fotomontažo in "pornič" objavil(i) na spletu. Problme odsotnosti moralne odgovornosti oz. šibek Nadjaz pri dijaku oz. več njih je kroničen problem slovenske družbe in ravno feminizem o katerem "kronično" pišem je glavni krivec za simbolno kastracijo slovenskih moških, ki posledično ne morejo dostojno očetovati svojim otrokom - torej tudi takšnim "paglavcem", ki dajejo na splet "intimo", ki se dogaja domala povsod (najbolj seveda po bolnicah v nočnih izmenah - šole so, če izvzamemo šlatanja sošolk s strani dijakov - pri dnu te pohotne lestvice).

Torej - v I. delu analize, bolje rečeno kritike Zakona enakih možnosti žensk in moških (ZEMŽM) sem zastavil antifeministični diskurz, ki se mora kot opozicija feminizmu razviti tudi v Sloveniji. Prav slovenski feminizem je prestopil vse meje dobrega okusa, in ZEMŽM predstavlka kulminacijo slovenske feministične pishoze.

V zakonu kot pereče feministke oz. ideologinje zakona izpostavljajo tudi »neuravnoteženo zastopanost spolov oziroma neenak položaj oseb enega spola« in pri tem omenjajo odstotek: 40%. V dotičnem 7. členu zapišejo tri povsem neživljenjske alineje:

·        »pozitivni ukrepi, ki ob enakem izpolnjevanju predpisanih meril in pogojev dajejo prednost osebam tistega spola, ki so zastopane v manjšem številu oziroma so v neenakem položaju glede na spol, dokler ni dosežena uravnotežena ali enaka zastopanost,

·        spodbujevalni ukrepi, ki dajejo posebne ugodnosti ali uvajajo posebne spodbude z namenom odpravljanja neuravnotežene zastopanosti spolov oziroma neenakega položaja glede na spol,

·        programski ukrepi v obliki aktivnosti za osveščanje in akcijskih načrtov za spodbujanje ter ustvarjanje enakih možnosti in enakosti spolov.«

Zamislite si neko gradbeno/cestno podjetje ali pa rudnik ali pa branže iz registra t. i. težke industrije, ki mora imeti v svojih vrstah 40 odstotkov žensk … Ali pa vrtec/jasli ali pa negovalni centri, kjer mora z otroci/starostniki delati 40 odstotkov moških. Zagata postane toliko večja, če se nihče od zakonsko diktiranega spola ne prijavi na razpisu za delovno mesto. Zakon predvideva zagovornika/zagovornico enakih možnosti, ki mora ukrepati, če dobi prijavo …

8. člen zakona apelira še na »akcijske načrte« z jasno opredeljenimi cilji, zato, da bodo »ukrepi« zanesljivo učinkoviti. Akcijski načrti morajo biti pred začetkom izvajanja »pozitivnih ukrepov« predloženi v predhodno soglasje Uradu za enake možnosti oz. resornemu Ministrstvu, da se slučajno v feministično indoktrinacijo prikradel kakšen (antifeministični) škrat. V 11. členu so si še zapisale, da morajo ministrstva »pridobiti mnenje in predloge Urada za enake možnosti o predlogih zakonov in drugih aktov, ki posegajo na področja, pomembna za ustvarjanje enakih možnosti, še preden jih pošljejo vladi v odločitev.« Kaj tako totalitarno koncipiranega in spodletelega si moški niti v svoji domišljiji ne morejo zamisliti, kaj šele, da bi od države/Vlade izsili zakon, ki bi imel v svojem konceptu inkorporirane takšne nebuloza, kot so si jih feministke zapisale v ZEMŽM.

Logika, ki obvladuje feministke je povsem spodletela, ker bazira na egoizmu. Ko mislijo politiko/vladanje, mislijo – beri: sklepajo po sebi – da politiki/moški sprejemajo zakone zato, da bi bilo oni/moški na vodilnih položajih, »pri koritu«, ne pa tako, kot moralno odgovoren in funkcionalno odrasel človek razmišlja – torej, da je treba za zakoni dvigniti nivo prijetnosti življenje v neki državi. Spol pri tem nima nobene veze. Feministke pa so prav obremenjene s svojim spolom. Ne gre se jim za to, da bi država vladala in sprejemal zakone tako in zato, da bi bilo za vse bolj prijetno živeti, pač pa se jim gre (izključno) za to, da bi bile one, ki so hendikepirane, ker niso nujno in apriori na oblasti, torej »pri koritu« (moči in oblasti), »zraven«, da bi imele »moč in oblast«, ki je po/v svoji simbolni strukturi falična. Z nezavednim/ojdipalnim/kastracijskim zavidanjem penisa in posledičnem zavidanju faličnosti so tako spotaknjene, da rabijo zakon, ki jih bi na silo in v resnici brez potrebe izenačeval z moškimi – da bi imele končno realizirano tisto nezavedno infantilno/ojdipsko fantazmo: »Četudi nima lulčka, sem čisto podobna/enaka fantom/moškim!«

Najbolj učinkovito pranje možganov se po preverjeni ideološki logiki začne v izobraževalnih inštitucijah. Zato je prefinjeno koncipiran 12. člen, ki posegajo v vzgojo in izobraževanja in tudi razna usposabljanja. Da so ravno usposabljanja namenjena indoktrinaciji tistih, ki jim sistem še ni opral možganov, verjetno ni treba posebej poudarjati. »Izobraževanje za enakost spolov je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja ter poklicnega usposabljanja, ki med drugim vključuje pripravo obeh spolov za aktivno in enako sodelovanje na vseh področjih družbenega življenja.« Pri tem so osredotočena »zlasti na pripravo, sprejemanje in izvajanje javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma poklicnega usposabljanja, na potrjevanje učbenikov in učil, ter na uvajanju organizacijskih novosti in spreminjanje pedagoških oziroma andragoških metod«, bdijo pa tudi nad »vzpostavitvijo ustreznega sistema ukrepov za odpravo ugotovljenih oblik neenakega obravnavanja spolov.«

V 13. člen si po vseh ministrstvih dobesedno odprejo nova (uradniška) delovna mesta, bodisi za same feministke ali pa za (moške) feministe (ki jih seveda tudi rabijo, da so videti bolj »uravnotežene«). Gre za »koordinatorice«/»koordinatorje« – v ideološkem diskurzu nosijo ime »tvorni agenti« – ki skrbijo za izvajanje nalog, uresničevanje feminističnih ciljev in pri tem seveda sodelujejo z Uradom za enake možnosti (po letu 2012 pa z resornim Ministrstvom). Apel po »koordinatoricah«/»koordinatorjih« je v 30. členu naslovljen tudi na lokalne skupnosti (občine).

Da bo indoktrinacija z ide(ologi)jo enakosti spolov še bolj učinkovita, so si umislile »Nacionalni program za enake možnosti žensk in moških«, v katerem še bolj ciljno/projektno zastavijo strateški plan udejanjanja svoje fiksne ideje enakosti spolov (predvidena so tudi poročila – 16. in 17. člen). In prvi Nacionalni program (za obdobje 2005-2013) je bil leta tudi 2005 sprejet.[1] Sklicujejo se na »strokovnjake in strokovnjakinje«, ki niso nič drugega kot ideološki vojaki oz. »tvorni agenti«, kot bi rekel dober poznavalec teorije ideologije (in inštitucije) Rastko Močnik. Paradigma resolucije in nacionalnega programa je v teoriji ideologije (in slovenski politiki) dobro poznana – najbolj iz športa in kulture. »Dolgoročni programski dokumenti« (z »obveznimi vsebinami« in »periodičnimi načrti«) pomagajo neki vidni ali pa marginalni skupini ljudi, da se obdrži na družbenem površju ali celo v vodilnih/(pre)napihnjenih družbenih kontekstih. 15. člen govori tudi o statističnih analizah, ki bodo tematizirale spol in sistemskih/proračunskih »sredstvih za izvedbo ukrepov«, ki bodo opredeljena v resoluciji. Na te statistične analize (in resolucijo) se potem lepi znamenita dikcija »še vedno«. In potem ni čudno, da se novinarske dikcije, ali pa dikcije visokih političark glasijo: »Čeprav je Slovenija visoko na lestvicah enakopravnosti spolov, še vedno obstajajo težave pri usklajevanju javnega in zasebnega življenja žensk.« To dikcijo je zapisala novinarka, ki je komentirala feministično konferenco na Brdu pri Kranju (15.1.2014) na kateri je takratna premierka Vlade Alenka Bratušek – prva ženska premierka slovenske vlade – med drugim izrekla tudi tole: »V zadnjih letih je v slovenskem političnem in gospodarskem prostoru čedalje več žensk in zato se na prvi pogled zdi, da z upoštevanjem enakosti spolov nimamo težav in da so ženske prisotne v zadovoljivi meri tudi v teh sferah. Vendar je resnica nekoliko drugačna … …/…/… Upoštevanje razlik med spoloma in hkrati zagotavljanje njune enakosti mora biti vključeno v oblikovanje vseh politik in ukrepov.« Ko je takratna predsednica Vlade govorila o krizi je še dodala, da protikrizni ukrepi lahko najbolj prizadenejo prav ženske in vodijo v ponovno privatizacijo skrbstvenih storitev in tradicionalizacijo spolnih vlog. »Tega si ne želimo, saj stremimo k družbi enakih možnosti za uresničevanje potencialov in potreb.«[2] Naj dodamo, da si »tega« feministke »ne želijo« – ni pa to »totalno« mnenje/želja, mnenje/želja vseh, niti ne vseh žensk, še manj moških. Omenjena feministična konferenca – njeni sklepi – je bila namenjena tudi oblikovanju podlag nove resolucije novega Nacionalnega programa, ki si ga je takratna in tudi sedanja resorna ministrica (v novi Cerarjevi Vladi) Anja Kopač Mrak tako želela in to v obliki, kot si ga zamišlja feminizem. »Na tem področju moramo vsi skupaj narediti več in država mora ponuditi določene ukrepe, ki bi ženskam in moškim pomagali pri usklajevanju obveznosti doma in v službi,« je olepševalno dejala. Prav to njeno izposojanje moških in »ponujanje ukrepov«, ki je v resnici vsiljevanje feministične ideologije, je taktičen trik, zato je kontekst (ala »vsi skupaj«) prav patetičen. In teh taktično-patetičnih (totalitarnih) kontekstov (ala »vsi skupaj«) je v strategiji feministične indoktrinacije in načrtnega/premišljenega »ukrepanja« malo morje.

V vsej tej feministični agoniji, ki je v resnici naperjena proti moškim – v (simptomatskem/nezavednem/simbolnem) epicentru je simbolna kastracija moških, posredno pa je tangirana/spodkopavana/ogrožena tudi mentalna/psihična trdnost otrok – ni izpuščenega nič. Ta feministični/ideološki/zakonski pristop je totalen. Nobene demokracije, nobenega drugega mnenja o problematiki enačenja spolov ni dopuščenega. Pluralizem interesov je povožen s totalitarnimi pogledi na problem (enačenja) obeh spolov. Izpuščene niso niti politične stranke, niti varuh(inja) človekovih pravic (30 in 31. člen). Po oz. zaradi tega zakona ne more biti ustanovljena npr. ženska ali moška stranka. Mnogi absurdi okrog ženskih/spolnih kvot v politiki so vezani prav na 31. člen: »Politične stranke, vpisane v register strank, vsaka štiri leta sprejmejo načrt, v katerem se opredelijo do vprašanja uravnotežene zastopanosti obeh spolov ter v skladu z opredelitvijo določijo načine in ukrepe za spodbujanje bolj uravnotežene zastopanosti žensk in moških v organih stranke, na kandidatnih listah za volitve v državni zbor in v organe lokalnih skupnosti ter za volitve predsednice oziroma predsednika republike.« Denarne kazni, ki sledijo na vseh področjih kršenja – posebno nedoslednost okrog ženskih/spolnih kvot v političnih strankah in okrog ignoriranje institucije (Urada, Ministrstva) za enaki možnosti – so enormne (33., 34. in 35. člen).

Itd.. Itd.. Itd..