TOLE JE PRVI ZAPIS, KI SE BO OSREDOTOČAL NA TEMELJNO ZABLODO SLOVENSKEGA FEMINIZMA, (ANARHO)LIBERALNOSTI OZ. (TRANZICIJSKE) LEVICE. V KAR NEKAJ NADELJEVANJIH SE BOM KRITIČNO RAZPISAL O ZAKONU ENAKIH MOŽNOSTI MOŠKIH IN ŽENSK.

Ena od pomembnih tendenc v psihičnem doživljanju človeka/subjekta je nezadovoljstvo. Zato se mu v mislih vzpostavi želja. Sestavni del (Freudovega) načela ugodja je izmuzljivost ugodja (in tudi izmuzljivost želje) in nanjo navezujoče se nezadovoljstvo. Šele ko človek izkusi neugodje, je sposoben zapopasti – zopet preko (izpolnitve) želje – ugodje v vsej njegovi veličini, tudi v kontekstih, ko se ugodje stopnjuje do užitka.

Da bi se ljudje dokopali do še večjega ugodja v družbi, si izmišljujejo razne ideologije, ki povezujejo/združujejo podobno/enako misleče. In po natančno tej paradigmi deluje feminizem, le da je pri pretiravanju zajadral v stratosfero. Zato je treba feminizem prizemljiti. Slovenski feminizem je eklatanten primer neke ideologije – beri: fiksne ideje – ko pobesni/znori, ko je odnese v stratosfero. V tem/takem primeru so dotične norosti družbeno domala neopazne – kritičen um (če se sploh pojavi) se ne opazi, ali pa je izžvižgan, v kali zatrt oz. v objemu militantnosti dotične ideologije (fiksne ideje) označen za (znamenit) »sovražni govor«. In nekaj »sovražnega govora« je zapisanega na tem mestu, ne tem blogu in številnih zapiso – tudi v obliki kritike enega najbolj spodletelih, absurdno koncipiranih (ideoloških) zakonov Zakona o enakih možnostih moških in ženske (ZEMŽM).

Problem mnogih ideologij – in feminizem ni izjema – je pomanjkanje ugodja, če že ne kar kronično nezadovoljstvo. Za feministke bi lahko rekli, da so kronično in simptomatsko nezadovoljne s svojim življenjem oz. svojim družbenim statusom. Zgledovanje po moških jih je tako prevzelo, da bi storile vse, da bi se dokopale do identičnega statusa, kot ga imajo v družbi moški. Da je družbeni status pogojen z nezavednimi oz. simbolnimi procesi smo doslej že nekajkrat izpostavili – predvsem v odsekih, kjer sem skozi Ervinga Goffmana tematizirali in kritizirali gender, t. j. družbeni spol.

Uvodoma, v »splošnih določbah« ZEMŽM določa/opredeljuje »skupne temelje za izboljšanje položaja žensk in ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na političnem, ekonomskem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem ter na drugih področjih družbenega življenja«, kar zakon imenuje »enake možnosti«. Seveda je fiksna ideja feministk – in natančno na tej točki se hudo motijo – da »izboljšanje« pomeni »približevanje« moškim, njihovi identiteti in položaju, ki ga zasedajo v družbi in tudi delom/službam/funkcijam, ki jih opravljajo v družbi. Feministkam oz. ideologinjam koncepta omenjenega zakona je pojem simbolnih (nezavednih) procesov popolna neznanka. Sanja se jim ne – oz. tega nočejo ne vedeti, še manj sprejeti – da anatomija genitalij (v povezavi s konceptom koitusa in seksualnega uživanja) diktira/determinira te simbolne procese. Če peščica žensk/»moškinj«/feministk oz. ideologinj tega zakona ne bi podlegla imperativu nezavednega zavidanja penisa ali pa, če ne bi bile slepo sugestibilne in podlegle feministični ideologiji, tega zakona sploh ne bi bilo. Če pa že mora biti nek »ženski« zakon, ne bi bilo treba, da vsebuje takšne konceptualne zdrse, kot so zapisani domala v vseh členih ZEMŽM.

V človeški družbi v resnici ne gre za »ustvarjanje enakih možnosti«, pač pa ustvarjanje različnih možnosti, torej možnosti, da se tudi ženske najdejo v družbi tako, kot jim veleva nezavedno in kot jim diktirajo simbolni procesi. Ker: le peščici žensk »ven tolče« zavidanje penisa in želja/hotenje po zgledovanje po moških. Pri veliki večini ta »patos«, ta nenormalno/nepravilno razrešen Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, ni izražen. Ampak ta večina normalnih žensk je tiho in se ne pritožuje. Famozno »odstranjevanje ovir za vzpostavljanje enakosti spolov zlasti s preprečevanjem in odpravljanjem neenakega obravnavanja spolov kot oblike diskriminacije v praksi« se jim zdi absurdno oz. te »ovire« jih ne motijo, ker vedo, kakšen privilegije kot ženske v resnici (po tihem) imajo in kakšna je v resnici njihova moč. V svojih gledanji na svet/družbo in na razlike/enakost med spoloma jih tradicionalnost ne moti. Nobena »zgodovinska pogojenost različnih družbenih vlog« se jim ne zdi relevantna, na nobeno »ustvarjanje pogojev za vzpostavljanje enake zastopanosti obeh spolov na vseh področjih družbenega življenja« se ne sklicujejo. Nobenih »splošnih in posebnih ukrepov (za ustvarjanje enakih možnosti)« ne rabijo … – nobenih »nosilcev nalog, njihove pristojnosti in obveznosti« …. Zakon pa (absurdno) uvaja »posebno neformalno obravnavanje primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov in zagovornico oziroma zagovornika enakih možnosti kot pooblaščeno osebo za obravnavanje teh primerov ter določa pravice in obveznosti subjektov, udeleženih v teh primerih« (2. člen).

V 3. člen zakon kar sami Vladi nalaga, da »sodelujejo s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju enakih možnosti«, in na ta način feminističnim združenjem zagotavlja financirane iz državnega proračuna. Opozicijsko gledanje na problem spolov pri tem popolnoma zanemarja/izključuje. Po tem taktičnem ovinku so financirane tudi gejevske in lezbične organizacije/združenja. Po drugi stane pa se vsa »konzervativnost« zbira okrog Cerkve in krščanskih združen/organizacij, ki jih država seveda ne financira. Neinstitucionalizirani ateistični konzervativci nimajo prav nikakršnih možnosti, da se pridejo do javnih financ ali javne besede.OPOMBA: BRALEC NAJ VE, DA SEM JAZ DEKLARIRANI (ATEISTIČNI, BOLJE REČENO NEKRŠČANSKI) LEVIČAR.

Še večja predrznost je v tem, da od države (Državnega zbora) v 10. členu zahtevajo še sprejem nekakšne resolucije »o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških«. Sočasno (v istem členu) še poskrbijo, da prav Državni zbor »upošteva načelo uravnotežene zastopanosti spolov pri oblikovanju delovnih teles in sestavi delegacij, ki jih ustanavlja v skladu s svojim poslovnikom.«

Ideologinje ZEMŽM enakost spolov pojmujejo in zahtevajo, »da so ženske in moški enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, da imajo enak položaj ter enake možnosti za uživanje vseh pravic in za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k družbenemu razvoju, ter enako korist od rezultatov, ki jih prinaša razvoj« (4. člen). Takšen absurd lahko zagrešijo le aktivistke/ideologinje, ki imajo oprane možgane s feminizmom, ali pa so frustrirane na osebni ravni – npr. s kakšno spolno zlorabo – in v svojih nezavednih temeljih simptomatsko proizvajajo takšna spodletela gledanja na spol(a) in družbo. Enako zastopanje je absurdno zato, ker imajo ženske v resnici – v to jih sili nezavedno in nanj vezeni simbolni procesi – povsem druge interese in želje kot moški.

Le kako naj »enako obravnavanje spolov pomeni odsotnost neposredne in posredne oblike diskriminacije zaradi spola«, če so ženske v svoji naravi, v svoji psihi, svojih nezavednih in simbolnih procesih radikalno različne kot moški?! Le kako naj npr. ženska vozi buldožer (težko mehanizacijo) ali vlak, avtobus, ladjo, letalo ipd. enako kompetentno kot moški, če nima penisa, ta falična vozila pa na nezavedno simbolni ravni predstavljajo simbol penisa?! In večina normalnih žensk moškim (nezavedno/ojdipsko/kastracijsko) ne zavida penisa na tak način kot »moškinje«/lezbijke – beri: feministke – in si enakega obravnavanja v resnici (po tihem, nezavedno) sploh ne želi. Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisuar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustriranje za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higijeno javnih stranišč/sanitarij.

In potem si izmislijo/»izželijo« splošne in posebne »ukrepe«, to »so ukrepi normativne narave, s katerimi se v zakonih na posameznem področju prepoveduje diskriminacija zaradi spola ali zapoveduje določeno vedenje in ravnanje za dosego enakega obravnavanja spolov, ter se določijo sankcije v primeru kršitve te prepovedi oziroma zapovedi« (6. člen). Potem pritiskajo na Vlado in njene podinštitucije (do leta 2012 na Urada za enake možnosti, po ukinitvi Urada pa na resorno Ministrstvo), da brezpogojno in na vsak način ustvarjanja »enake možnosti« v družbenem življenju (v različnih nacionalnih programih).