14. člen slovenske Ustave se glasil:

»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.«

Dopolnilo bi moralo opredeljevati, da se državljani enega od spolov – bodisi ženske ali moški – ne morejo pritoževati, da so diskriminirani glede na spol, če so določeni zakoni spisani natančno zato, ker sta pri rasi homo sapiens (na planetu Zemlja) dva različna/nasprotna razploditveno kompatibilna spola: moški in ženske. Torej, če je nek zakon – npr. Zakon o zakonskih zvezah in družinskih razmerjih (ZZZDR) – pisan zato, da se ureja (vzajemno, skupno) življenje »penisnih« in »vaginalnih« bitij (in njunih potomcev/otrok), potem se ne more in ne sem (to bi bil pravni absurd/»error«) nekdo, ki ima nek spol in je zato domnevno »diskriminiran« pritoževati, da je diskriminiran zaradi spola ali spolne usmeritve kot znamenite »osebne okoliščine«.

Geji in lezbijke (homoseksualci, »legebitrovci«) ne morejo in (pravno gledano) ne smejo pritoževati, da se za njih ne uporablja nek zakon, ki v osnovi ureja heteroseksualce, torej sobivanje »penisnih« in »vaginalnih« bitij, moš(kih) in žen(sk).

Po identični logiki si npr. normalni, neinvalidni/nehendikepirani ljudje ne morejo in ne smejo pritoževati, da je njihova »osebna okoliščina« (ker pač niso invalidi/hendikepirani) kriva, da so pri nečem (npr. pri dodeljevanju neke pomoči/dodatka) diskriminirani. Res je, da so diskriminirani (ker niso invalidi/hendikepirani), vendar le v odseku življenja in zakonskega urejanja, ki tangira invalide/hendikepirane, ne tangira/zadeva pa normalne, neinvalidne/nehendikepirane ljudi. Če je nek zakon pisan za invalide/hendikepirane, se neivalidi/nehendikepirani ne morejo pritoževavti, da so diskriminitani zaradi »osebne okoliščine«. Taka pritožba (glede diskriminacije in sklicevanje na 14. člen) bi bilo neupravičena, absurdna/»errorska« in pravno nevzdržna. 

V pravno podobnem oz. identičnem kontekstu se geji in lezbijke (homoseksualci, »legebitrovci«), ko hočejo zase uporabljati zakone, ki v osnovi niso bili pisani in ne urejajo njih (bitij, ki skupaj živijo in so istega spola), pač pa za dve bitji različnega spola, ki živijo v življenjski skupnosti imenovani »družina« oz. v »zakonski zvezi/skupnosti« ali »izvenzakonski zvezi/skupnosti«.

Torej: ko se geji in lezbijke (homoseksualci, »legebitrovci«) pritožujejo, da je pri določenih domnevnih diskriminacijah kriva njihova »osebnostna okoliščina«, mislijo na svojo spolno usmerjenost, v resnici sploh ni kriva spolna usmerjenost, pač pa napačen spol. Oz.: geji in lezbijke (homoseksualci, »legebitrovci«) ne smejo in ne morejo – to bi bilo pravno nevzdržno – zase uporabljati/aplicirati zakone, ki tangirajo oz. so bili napisani za urejanje življenje dveh bitij, ki sta nasprotnega spola, torej »penisnih« in »vaginalnih« bitij, torej moških in žensk. Pri tem življenjskem/libidinalnem druženju/sobivanju, je (pravno) ključno – zaradi tega so se sploh spisali tovrstni zakoni in nekateri členi v nacionalnih ustavah –, da imajo nasprotispolna bitja poleg bioloških tudi libidinalne zakonitosti, ki jim omogočajo reproduktivno sposobnost: potomce/otroke. Prav reproduktivna sposobnost je ključni moment, da so se doslej v zgodovini in v vseh državah/kulturah (s)pisali nekateri zakoni, ki so urejali življenje/sobivanje/druženje dveh reproduktivno kompatibilnih bitij. In potem se najdejo »marsovci« – beri: geji in lezbijke – ki bi te zakone kar slepo uporabljali zase.

Zato je (zame) sporno, da je Ustavno sodišče – verjetno levo politično kontaminirano (če bi bilo Ustavno sodišče desno pristransko, bi bila odločba drugačna) – izdalo odločbo v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Mitje Blažiča in njegovega partnerja Vikija Kerna (2. julija 2009). Ustavna obrazložitev:

»1. Člen 22. Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05) je v neskladju z Ustavo.

2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do odprave ugotovljenega neskladja za dedovanje med partnerjema registrirane istospolne partnerske skupnosti veljajo enaka pravila, kot veljajo za dedovanje med zakoncema po Zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 67/01).«

Druga logika je namreč tale: zakon o dedovanju se je v raso v človeško družbo (na planetu Zemlja, pri rasi homo sapiens) naselil zato, ker so modreci/filozofi/politiki želeli urediti imovinsko/premoženjsko nasledstvo. Imetje oz. premoženje so iz (reproduktivno sposobnih) staršev prenašali na otroke z zakoni/ustavo; v paketu urejanja, torej sekundarno, pa so se zakoni/ustava lotili tudi prenašanja imovine/imetja/premoženja na življenjske/libidinalne »sopotnike« (može in žene oz. življenjske/libidinalne/čustvene/bivanjske heteroseksualne partnerje in/oz. partnerice), torej na tiste, s katerimi so imeli umrli (reproduktivno aktivni) ljudje potomce/otroke. Homoseksualci pa nimajo in ne morejo imeti s svojimi istospolnimi partnerji potomcev/otrok. Dedovanje ima pri njih drugo logiko oz. druga konceptualna izhodišča. V nekem »polisu«/državi se lahko glede tega zmenimo – in to zapišemo v zakon/ustavo – tako ali drugače; torej tako, da je dedovanje pri istospolnih libidinalnih/življenjskih/bivanjskih/čustvenih/partnerskih skupnostih takšno kot pri heteroseksualnih/različnospolnih življenjskih/libidinalnih/čustvenih/bivanjskih/partenrskih skupnostih, ali pa drugače (in to zapišemo v posebni zakon). »Legebitrovski« ZRIPS (od leta 2006 naprej) »nekaj« zapoveduje/opredeljuje/določa, tudi 22. člen »nekaj« zapoveduje/opredeljuje/določa (ZRIPS večinoma opredeljuje prav dedovanje), in ni v nasprotju s 14. (in 15., niti s 33.) členom Ustave. »Legebitrovci« oz. geji in lezbijke se ne morejo in ne smejo – ker je to pravno nevzdržno/absurdno/»errorsko« – šlepati za/na zakone, ki niso pisani za njih (reproduktivno »gluhe« ljudi), pač pa za življenjske/libidinalne/čustvene/bivanjske/partnerske skupnosti »penisnih« in »vaginalnih« bitij, ki veljajo za reproduktivno sposobne/aktivne. Dve »penisni« ali dve »vaginalni« bitji (ki nimata reproduktivne sposobnosti) se življenjsko/libidinalno/čustveno/bivanjsko/partnersko tudi lahko družita v skupnosti, vendar je njuna logika druženja mestoma drugačna kot pri medsebojnem druženju »penisnih« in »vaginalnih« bitij (logika je pri njih drugačna okrog pogledov na potomce/otroke). Tudi logika dedovanja je lahko druga – takšna kot jo opredeljuje zakon, ki ureja dedovanje pri »legebitrovcih«, in to je v tem trenutku prav ZRIPS, in noben nov Zakon o (istospolnih) partnerstvih ni potreben oz. upravičen.

Na podoben način kot Blažič in njegov partner sta se (v začetku leta 2014) pritožili dve lezbični Kamničanki. V resnici gre v takih primerih za simptomatično nerganje oz. iskanje dlake v jajcu, razlogi za tovrsten pritožbe pa tičijo v nezavednem, v frustraciji - in dokler bo prisotna frustracija, in ta bo prisotna vedno, bodo geji/lezbijke nergali še naprej (pod pretvezo nekaterih za lase privlečenih vzrokov). Tožnici s tožbo proti državi izpodbijata odločbo kamniške Upravne enote. Z njo je Upravna enota zavrnila njuno zahtevo za registracijo istospolne partnerske skupnosti izven uradnih prostorov (ker pač to ne določa ne ZRIPS, ne »Pravilnik«, ki je navezan na ZRIPS), češ da je to v nasprotju z Ustavo. Tožnici sta zahtevali oceno ustavnosti 6. člena ZRIPS-a in ga najprej posredovala državnemu zboru. Zakon v omenjenem členu ureja zgolj postopek registracije skupnosti, ki je resnično drugačen kot je opredeljeno v ZZZDR. Vendar: če ima nek »polis«/država urejeno libidinalno druženje in funkcioniranje »tandemov« »penisnih« in »vaginalnih« bitij v enem/posebnem zakonu, lahko to isto naredi za libidinalne tandeme/skupnosti, dveh »penisnih« in/oz. dveh »vaginalnih« bitij – in to naša država dela, je doslej naredila/opredelila (imamo ZRIPS!). Država lahko vse to uredi tudi v enem zakonu, vendar mora biti eksplicitno opredeljeno kaj drži za ene, kaj za druge. S seksualnostjo in spolno umerjenostjo ljudi se ne sem šaliti. Posebno se ne sme šaliti z otroci in jim kot starše zakonsko vsilit oz. dopustiti, da jim staršujeta dve »vaginalni« ali dve »penisni« bitji – torej dve mami ali dva očeta. Večno vprašanje pa je, ali je smiselno in dopustno uporabljati zakone, ki so se v človeški civilizaciji/družbi vzpostavili zato, da so modreci/filozofi/politiki uredili libidinalni/partnerski/življenjski odnos med »penisnim« in »vaginalnim« bitjem (ker imata ekskluzivno onadva reproduktivno/rodno sposobnost), tudi za dve »penisni« in dve »vaginalni«, torej istospolni bitji (ki reproduktivne/rodne sposobnosti nimata).

Menim, da ima ZPS popolnoma napačna konceptualna izhodišča, ker meša oz. združuje (heteroseksualne) zveze/skupnosti/partnerstva, ki imajo reproduktivno sposobnost (!), z (homoseksualnimi) zvezami, ki reprodukivnih sposobnosti/kompatibilnosti nimajo. Zato bi ga bilo treba umakniti že iz javne obravnave, kaj šele sprejeti v Državnem zboru. (In ne pozabite: na volitvah volim leve stranke, torej sem levičar - no, pišem pa z desno in sem, zaradi psihoanalize, konzervativen).