Na 4. (pekinški) konferenci o ženskah (potekala je od 4. do 15. septembra 1995) je bila sprejetja t. i. Pekinška deklaracija in pekinška izhodišča[1], torej akcijski (ideološki) načrt za »ukrepanje«, za »akcijo«. Slovenija se je kot podpisnica te deklaracije – naroda seveda ni nihče vprašal, ali je takšna deklaracija za narod/državo sprejemljiva – zavezala k uresničevanju zastavljenih »ukrepov« za doseganje večje enakosti žensk in moških. Nihče ni naroda (referendumsko) vprašal, ali se strinja z »ukrepom«/»akcijo« nasilnega in spodletelega enačenja obeh spolov, žensk in moških. S konferenco na Brdu pri Kranju (ki bo drugi teden, 13. in 14. novembra 2014) bodo slovenske feministke počastile 20. obletnice pekinške konference, Na enoumni konferenci, minila bo brez opozicijskega menenja - npr. mojega - bodo skušale »odpreti prostor za razpravo o tem, kaj je bilo storjenega in uresničenega na področju enakosti žensk in moških v Sloveniji, kakšen je položaj žensk danes v primerjavi z letom 1995 na nekaterih ključnih področjih Pekinških izhodišč za ukrepanje, kateri so bili ključni dogodki, politike in zakonodajne spremembe. Katera so področja, na katerih je bilo narejenega največ in kjer dejansko lahko govorimo o večji enakosti spolov in katera so tista področja, kjer ni vidnejšega napredka v zadnjih dvajsetih letih? Ali lahko govorimo predvsem o spremembah na bolje, o spremembah v smeri večje enakosti spolov ali predvsem o slabšanju razmer in družbenih, političnih in ekonomskih okoliščin, ki vodijo v slabšanje položaja žensk in povečevanje neenakosti v Sloveniji? Glede na ugotovitve želimo oblikovati naš pogled naprej in oblikovati konkretne zahteve.«[2] Seveda se feministke poslužujejo taktike enoumnih konferenc, kjer se opoziciji, ki ima seveda drugo mnenje, ne pusti do besede. Za svoje enoumne mitinge vselej prejemajo državni/davkoplačevalski denar - tudi kadar je na oblasti desnica.

Da so se feministke zapičile ravno v enakost med spolom je simptom(atično) zato, kar jih v resnici moti natančno tisti »organ« oz. del človeškega/moškega telesa – v mislih imamo mednožje, torej genitalije –, po katerem se spola razlikujeta in sta različna. Psihoanaliza izpostavlja zavidanje penisa in/oz. kastracijski kompleks kot rojstveni moment/vzrok (počelo) feminizma. In logično je, da se zaradi zavidanja penisa feministke osredotočajo na natančno to, ker moške in ženske dela različne. Moti jih različnost, moti jih lasten/ženski genitalni manko (penisa), moti jih njihov/ženski genitalni »nič«, (vzdolžni) kastracijski rez, njihov (domnevni) »hendikep«.

Seveda feministke v svojih stališčih na konferenci v Pekingu niso bile poenotene. Vzpostavila se jim je tudi feminilna opozicija, lahko bi se ji reklo »družinska koalicija«. Okrog 50 držav (od 189) se je do feminističnega gledanja na enačenje spolov hrabro in javno distanciralo. Svoje stališče so poenotili – glasilo se je takole: »Pekinška akcijska platforma je neposreden napad na vrednote, kulturo, tradicijo in versko prepričanje velike večine prebivalstva sveta, tako v deželah v razvoju, kat v razvitem svetu. Dokument ne pokaže nobeno spoštovanje za človeške vrednote, poskuša uničiti družino, ignorira zakon, razvrednoti pomembnost materinstva, podpira drugačne spolne prakse ter spolno promiskuiteto in seks za mlade.«[3]

Slavnostna govornica v Pekingu je bila Hillary Cinton – takrat prva in hkrati prevarana dama ZDA, ideologinja pa militantna lezbijka Judith Butler, ki je v feministični diskurz vpeljala psihotično logiko družbenega spola (gender). Zaradi svoje prodornosti jo tudi rinejo naprej – dajejo jih plenarna predavanja (tudi tista »gostujoča«, na univerzah), gala intervjuje, razne nagrade ipd. Na podoben način slovenske feministke suportirajo svoje liderice (aktivistke/ideologinje) in jih – brez opozicijskega mnenja – rinejo pred kamere, mikrofone in jim zagotavljajo intervjuje v dnevnem časopisju oz. v vseh pomembnih medijih.

Feministični aktivizem temelji na ideji »Gender-Mainstreaming« (»generalni princip in naloge«). Feministični aktivizem se začenja že v vrtcu – pri pisanju vrtčevskega kurikul(um)a. Slovenska nacionalna kurikularna prenova (1998)[4] je na feminističnih krilih Ljubice Marjanović Umek ter Eve D. Bahovec (in njene knjige Vrtci za današnji čas), v vrtcu, torej v koreninah, skušala naseliti/ustoličiti novo gender-ideologijo. Na posebnem feminističnem udaru je bilo področje »Družba«, kjer se skušajo rušiti t. i. spolni stereotipi, ki v resnici to sploh niso. V osnovi/temeljih je šlo in pri feminizmu vselej gre za (dolgoročno) »dekonstrukcijo spolnega reda« in razpustitev heteroseksualne norme, (domnevne) »normokracije«.