V II. delu mojega postvolitvenega psihoanalitičnega diskurza (Analnost, konzervativnost, desnost). Sem banalizirano/karikirano zaključil, da analni oz. »predkonzervativni« kontekst lahko legitimno rečemo, da je »mali sralec« šparal svoje (prvo) darilo (svetu, torej mamici) prav za mamico – le-te pa ni bilo (bodisi je bila prezasedena z gospodinjskimi opravili ali drugimi otroci, ali pa je delala kariero), tako da je »mali sralec« zadržal drek zase, se pokakal v pleničke/hlače, ali pa brezosebno/rutinsko (»nemenjalno«/»netrgovalno«) sral/kakal v kahlico v vrtcu ali pri (rutinski) varuški (dedki in babice ter očetje so bolj dojemljivi za trgovanje s svojo ljubeznijo/naklonjenostjo do otro(čič)kovega »kahličnega darovanja«, prvega »darila«, torej drekca/kakca v kahlico). Vendar, ker smo imeli vsi ljudje svojo analno fazo dokaj poenoteno doživeto, nas zanimajo ekstremi. Za Slovence, Švicarje in Nemce pa tudi republikansko zabeljene/nagnjene Američane se ve, da s(m)o nagnjeni k arhetipski konzervativnosti/tradicionalnosti. Rojeni anarhisti bi bil Romi, torej klasični Cigani, ki svoje »sralne navade« niso kultivirali – v smislu, da jih niso vcepili svojim otro(čič)kom/»malim sralcem«. Da se Romi/Cigani ne držijo nobenih kulturnih dogovorov/zakonov, niso dosledni, ne čutijo dolžniškega/obligatornega odnosa (kradejo z lahkoto in nikoli nikomur niso nič dolžni), kar nekako vemo – torej to, kar sem o Romih/Ciganih nakazal, ni stereotip(no).

Ekstremni skopuhi, torej ekstremi konzervativci – ki jih moramo ločiti od ekstremistov, ki jim v politološkem diskurzu rečemo »radikalni desničarji« – so v predojdipskem, torej analnem obdobju vendarle morali doživljati neke specifike v povezavi z »analno mamo«, torej z mamo, ki jih je privajal na kahlico. Zdi se nemogoče, da jim »analna/skopuška misel« ne bi v nekem trenutku, v otroštvu – če že ne kar večkrat – podivjala. To bi pomenilo, da se je v »kahlične/toaletne/analne/sralne čase« prikradel nek dogodek, verjetno več njih (dogodkov), morda celo neko obdobje, ki je »malim sralcem« zmotilo/kontaminiralo míslenje/razmišljanje konteksta darovanja »prvega darila« s katerim je trgoval z mamico oz. njeno ljubeznijo, torej z drekcem (v kahlico), ki ga je unovčil za materino ljubezen. Po vsej psihoanalitični logiki je morala mati zagrešiti nek zdrs/napako v tem obdobju, kar je spotaknilo/zavozlalo otor(čič)kovo misel. Vsak markanten in očiten spodrsljaj/spotikljaj/zdrs ali specifiko v míslenju rituala privajanja na kahlico v otro(čič)ku/»malemu sralcu« pusti specifično v simbolnem nasledstvu. Pri (redkih) radikalnih konzervaticih lahko rečemo najmanj to, da (jim) je mamica zagrešila neko napako pri privajanju na kahlico – verjetno je v nekem občutljivem obdobju, ko je svojega otro(čič)ka/»malega sralca« že navadila na kahlico, ni (več) bilo – morda se je po porodniškem dopustu vrnila v službo –,  in na čistočo (na kakanje na kahlico) že navajen otro(čič)k je zopet začel kakati/srati v hlačke/pleničke in s tem predrugačil svoje takratno míslenje/misli/pogojevanje. Takratno misel je tudi »(hiper)sadistiziral«, jo »(hiper)skopuhiziral«, jo naredil bolj (ekstra/ultra) konzervativno. Pomeben je torej miselni odtis, ki ga zapusti analna faza (pa tudi katerakoli druga faza/obdobje do 6 leta) libidinalnega/psihoseksualnega razvoja otro(čičk)a.

Dejstvo je, da »analne mamice« pač »ne more«/»ne sme« zamenjati nihče. (Zato so sporni vsi ti (pro)feministični zakoni(ki), od »Družinskega«, do »porodniškega«.) No, da ne bo pomote: lahko jo zamenja, vendar ne brez posledic. In če »malemu sralcu« mamica ne bo kultivirala njegovih sralnih navad na klasičen način – z »ljubečim« toaletnim treningom – otrok v odraslosti sicer ne bo zbolel, ne bo bolan, bo pa v mnogočem specifičen/drugačen, celo (za okolico) moteč. Če bi se toaletni trening, ki ga mamice izvajajo pri/na svojih otrocih radikalno spremenil, bi se precej spremenila tudi kultura/družba – že sodobne plenice (Pampers) bi ob množični in pretirani (do 4 ali 5 leta trajajoči) uporabi lahko vgravirale v kulturno/družbeno paradigmo na zelo ponesrečen način; nihče ne bi bil nikomur nič dolžan, sadizma in trme bi bilo bistveno manj, politika bi postala popolnoma anarhična, stihijsko liberalna – klasičen desnice/konzervativnosti v politiki ne bi bilo več. Torej toaletni trening, privajanje na kahlico, »mora« opraviti/»trenirati« mama in ne kar kdorkoli. Analno prisotna mama – prisotna pa mora biti za svojega oto(čič)ka/ »malega sralca« – predstavlja temeljni/stebrni kamen poznejše človekove konzervativnosti, pa tudi nekaterih ključnih karakternih/osebnostnih lastnosti brez katerih družba ne more funkcionirati. Torej: konzervativnost v družbi, tudi v latentni obliki (na levici), je zelo zaželena – če ne, nam družba lahko začne pokati po šivih.

Za ekstra/ultra-konzervativce, torej za »rojene« skopuhe (beri: »analce«) se skozi psihoanalitično teorijo ve, da so tisti, ki v osnovi vedo več kot ostali – vedo tudi to, da bo njihovo življenjsko uživanje zmoteno, če se bo razbohotila anarhija liberalizma (in demokracije) in svobodnih »libidinalnih pretokov«. Konzervativci se – kot »že-prilagojeni«, »že-kultivirani« in »že-socializirani« – borijo, da bi se drugi, »še-ne-prilagojeni«, »še-ne-kultivirani« in »še-ne-socializirani«, kompatibilizirali z njihovo viziji »primernega«, torej konvencionalnega/tradicionalnega vključevanja v družbo. Še raje imajo, da teh »drugačnih« »razposajencev«/ljudi sploh ni v njihovi bližini. Nestrpni (skrajni/radikalni) desničarji – najbolj znani so »obritoglavci« (pri nas pa so nekoč gravitirali v Jelinčičevo SNS, pri Avstrijcih je bil (nekoč) desni radikalec Jorg Haider, pri Srbih Vojislav Šešelj ) – iz ideologije konzervativnosti črpajo svoja izhodišča za agresivnost. Razne politične »ultrase« bolj kot analna faza zaznamuje falična/ojdipalna fazi libidinalnega razvoja, na katero, oz. iz katere, se razvije tudi afiniteta do različnih seksualnih praks. Jezo radikalnih desničarjev največkrat prejmejo različne marginalne skupine – npr. homoseksualci, pa tujci tujih ras, kulturi in/ali/oz. religij.
V Sloveniji so takšni »desni« volivci (pred leti) zagotovo simpatizirali z Jelinčičevo SNS. Skoraj propadla SNS je že od osamosvojitve naprej priznavala pozitivne vrednote NOB (v tem paketu jim tudi Cerkev/RKC ni blizu) – in že vsa leta jih spodletela politična analitika napačno uvrša na levo. Za Jelinčičevo SNS (in njene pristaše/volivce) bi morali že zdavnaj jasno in glasno reči, da je tipično (zelo) desničarska, torej konzervativna stranka, ki je – do rojstva vstajniškh gibanj in Združene levice (in/oz. Solidarnosti) – na sebe »magnetila«/»privlačila« tudi nekatere (pro)socialistične in k revoluciji hlepeče anarho-levičarje, ki so svojo manifestno liberalnost (obrambno) (s)preobrnili v svoje nasprotje (»(s)preobračanju v svoje nasprotje« je zelo podoben obrambnemu mehanizmu, ki nosi ime »reaktivna/reakcijska formacija«). Psihično »desničarska« in (latentno) konzervativna so tudi razna navijaška združenja ala (Olimpijini) Green Dragonsi in mariborske Viole. Čustven, bolj rečeno transferni odnos do kluba (Olimpije oz. NK Maribor) temelji na infantilni ljubezni do matere in hkratne jeze do ojdipskega (pogosto odsotnega ali zgolj slabega) očeta ali pa (predvsem) jeze na očima oz. materinega ljubimca ali več njih. Ves ta infantilni kontekst se potem simbolno/transferno vrača – tako kot se je pri norveškem desničarskem ekstremistu Andersu B. Breiviku.

Za intermetco: če obudimo spomin na simbolno ozadje Breivikovega pokola, recimo vsaj to, da je bil Breivik v osnovi ljubeč do svoje »dobre (simbolne) mame«, torej do države/Norveške – hkrati pa jezen na njeno (»mamino«/državno) multikultur(al)no/strpno politiko do tujcev, do »ne-Norvežanov«. Na materine ljubimce/tujcev je bil (kot) mali Anders tako jezen, da je to (potlačeno) jezo simbolno (transferno) prenesel na tujce/»ne-Norvežane«. (http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/breivik-kot-bruhanje-nezavednega/61548)

Če se vrnemo k Sloveniji: levi politični blok po drugi strani, niti ni tako enoumno levo-liberalen, kot je bil prvih 20 let po osamosvojitvi. Slovenski (latentni) tradicionalizem in konstitutivna oz. arhetipska/nacionalna konzervativnost je doslej zaznamovala tudi vrsto levih strank oz. volivcev – nazadnje (po novem) tudi Cerarjevo SMC. Skrajnih levičarjev, ki jih poznajo mnoge zahodnoevropske demokracije/države v Sloveniji verjetno nismo dobili niti z (danes parlamentarno) Združeno levico, čeprav je prav ZL (in Solidarnost) naslednica (»pred-Borznih«) gibanj, kot so »Mi smo univerza!«, »15o« in poznejše »Gotof si!«. Zdi se, da se je prav ZL (in tudi Solidarnost) preveč kultivirala – zdaj, ko je v parlamentu pa sploh –, in to verjetno prav zaradi latentne konzervativnosti samega članstva, pa tudi latentne konzervativnosti arhetipskega karakterja Slovencev.

V Sloveniji se doslej ni vedelo niti to, kdo si v resnici – razen sindikatov – lasti revne oz. socialno šibke sloje prebivalstva, torej delavstvo in brezposelne. (Ruralni kmetje so bili bolj ali manj »ljudski«/SLS (v skrajnem primeru SDS-ovi in/oz./ali NSi-jevi), pa še to bolj po logiki pripadnosti Cerkvi, kot kakšni ortodoksni konzervativnosti.) LDS (pred Katarino Kresal) zagotovo ni gravitirala k delavstvu, pa tudi po in/oz. med vladavino Katarine Kresal ne. Sedanja, ne Pahorjeva, ne Lukšičeva, ne Židanova SD za reveže oz. delavstvo ni naredila nič odmevnega. Še manj DESUS, ki se je preko Erjavca cufal le za pokojnine (regres in poceni zdravstvo) – ker je po eni strani, ker gre pri DESUS-u za interesno združenje, (na nek način) tudi prav. Liberalnost in prokapitalističnost LDS je (nekoč) prej (bolj ali manj) postulirala divje privatizacija, kot pa kaj socialnega, čeprav so z idejami liberalnosti poistovetili mnogi intelektualci, ki jim že sam intelektualni status ne dopušča politične »desnosti«. Še bolj so se z LDSom identificirani mladi povzpetniki (»prokapitalisti«), ki so »harali« po gospodarstvu brez trohice moralne razsodnosti (in tudi v/po seksualnosti). Celo Janševa SDS je bila – vsaj uradno – nekako bolj za delavstvo, kot elitna in (pro)kapitalistično podivjana LDS. In v tem kontekstu – torej v boju proti socialnemu razslojevanju in neupravičenemu bogatenju – je v politiko vstopil Zares, čeprav se tudi tam niso grupirali (ravno) revni. Med Zares-om in LDS-om je težko potegniti markantno distinkcijo/ločnico. Zdi pa se, da je LDS (pred Kresalovo) (pro)kapitalistično podivjala – denar (in ženske/seks) je glavne LDS-veljake premamil; s prihodom Kresalove (in ženskega sočutja) pa se je poudarke LDSa preusmeril k človekovim pravicam: izbrisanim, marginaliziranim in »mavreičarjem«/»LEGEBITRovcem« (pod tihim okriljem feminizma). Golobičevi Zares(ovci) pa so se bolj orientirali k gospodarstvu (mahinacijam okrog TEŠ 6), vso to gejevsko-lezbično (feministično) navlako pa so sprejeli pod svoje okrilje bolj v sili razmer in zato, ker so svojo latentno konzervativnost obrambno uspeli transformirati v svoje nasprotje, torej v naklonjenost k »mavričarjem«/»LEGEBITRovcem«. Prav LDS in Zares sta bili tipični stranki, ki sta hoteli obiti izvorno človekovo konzervativnost, torej »analnost«, pa sta se – kot danes vidimo – ušteli.

Izšlo se ni niti (Virantovi) Državljanski listi, ki je imela v sebi, svojem (ideološkem/nezavednem) jedru po eni strani preveč (pro)kapitalističnosti, po drugi strani pa se je silila biti (modno/demokratnično) »odprta« do drugačno spolno usmerjenih, torej do »mavričarjev«/»LEGEBITRovcev« in vseh njihovih zahtev/»pravic«, kljub temu, da je v osnovi/temeljih šlo za desno-sredinsko oz. konzervativno stranko (ki je spoštovala partizanstvo/NOB in bila ZA Cerkev/RKC). Celo SD, ki je v osnovi kontaminirana s FDVjem in tamkajšnjim feminizmom – še posebej pod vladavino Lukšiča – jih je na zadnjih volitvah dobila »po pički«. Vseslovenski (konzervativni) odpor proti »mavrični«/»LEGEBITRovski«/feministični ideologiji se je zgodil na referendumskem debaklu Družinskega zakonika.
Nenazadnje je treba reči, da imata politična »levost« in »desnost« v vsaki državi svoje odtenke/derivate – tudi na področju sekusalnosti in/oz. seksualnih praks. Skandinavska politična desnica je v mnogih segmentih bolj leva od mnogih levih strank v drugih državah, tudi od slovenske tranzicijske levice (predvsem LDS, deloma pa tudi SD in DESUS). Tudi angleški (levi) laburisti so v nekaterih svojih idejah bližje Janševi SDS kot pa LDS (iz časov pred Kresalovo), ker: liberal(c)i ljubijo denar (po tihem pa tudi razlike med bogatimi in revnimi), zato mnogokje gravitirajo v/na desno. Kaj je politično levo oz. liberalno in kaj desno oz. konzervativno, se po svetu, od države do države, kar precej razlikuje – kljub temu, da onstran levosti/desnosti stoj »nekaj psihičnega«, infantilnega, bolje rečeno »analnega«.

S statističnimi/multivariantnimi (faktorskimi) analizami bi bilo mogoče vektorsko prikazati/grupirati ljudi v posamezne stranke in/oz. posamezne tipe politične opredeljenosti. Liberalnost in (manifestna) konzervativnost oz. levost in desnost bi bila (prva) dva glavna faktorja/klastra/grupi. V nadaljnji faktorizaciji (in vseh rotacijah) pa bi našli nadaljnje vektorske snope/»grozde« (grupe/klastre oz. podfaktorje/podklastre), ki bi nosili v sebi določene psihične dispozicije, zaznavna pa bi bila tudi določena ideologija, pa vpliv staršev/vzgoje (in starševske politične opredelitve), vpliv Cerkve/RKC, pri nas (v Sloveniji) pa tud NOB oz. afinitete do partizanstva/domobranstva. Tretji faktor bi – vsaj v Sloveniji (in Franciji in še kje) – (hitro) nastal ravno iz »levosti«, ki bi se delila (se vektorsko cepila) na (povečano/ortodoksno) liberalnosti in latentno konzervativnost, ki jo je um/intelekt oz. leva/liberalna ideologija kontaminirala in skozi vpliv etike predrugačila, torej spremenila v bolj nadjazovsko/moralno, bolj sočutno, bolj egalitarno (= tendenca po enakosti med ljudmi).

Če bi grupirali oz. vektorizirali psihične lastnosti volivcev/pristašev NSi, bi videli, da se le-ti po svoji osebnostni strukturi ne ločijo bistveno od SLS volivcev niti SDS, da pa so fanatično krščanski – vpeti v Cerkev/RKC – okarakterizira pa jih tudi predanost domobranstvu oz. anti-partizanstvu; sovražijo tudi vse, kar asociira na star režim (socializem/komunizem). SLS pa v osnovi ni (bila) kontaminirana s fanatičnim anti-partizanstvom in anti-socializmom/anti-kapitalizmom. SLSovi volivci/pristaši niso imeli patoloških/fanatičnih zamer do bivšega režima in vseh atributov NOBa/partizanstva in socializma (pri SLSje šlo bolj za letentne/zmerne/neagresivne zamere), razen tega, da je bil v prejšnjem režimu (pretežno) krščanski kmet v senci (pretežno, uradno) ateističnega delavca.

SDS je po drugi strani (vsa leta) zaznamovan/»kontaminiran« z Janezom Janšo (kot voditeljem, kateraga SLS nima in ga ni imela niti v Ivanu Omanu ali bratih Podobnik). V mislih imamo transfer »vernikov«/ovčic do svojega voditelja Janeza Janše. Janša (v Sloveniji) predstavlja poosebljeno disidentskost, vključno z odcepitveno držo v času slovenskega osamosvajanja. Medtem, ko bi za NSi-fanatizem lahko rekli, da je zaznamovan/kontaminiran z jezo do partizanstva/NOB in afiniteto do domobranstva, je SDS bolj zaznamovan/kontaminiran z jezo do Milana Kučana, Jugoslavije in JLA ter real-socializma/komunizma oz. totalitarizma nasploh. Te jeze v NSi in SLS ni prisotna v tako fanatizirani obliki. SLS(ovsko kmetsvo/kmečkost oz. ljudskost) tudi ne premore toliko »testosterona« (faličnosti), torej potlačenih zamer in revanšizma kot SDS in NSi. Za SDS lahko rečemo, da je domobranstvo (negativistično) posvojilo (šele) naknadno, NSi pa je (šele) naknadno posvojila jezo do totalitarizma in real-socialističnega/komunističnega enoumja. Za SDS – njihove volivce/psitaše – bil hlahko rekli, da imajo v svoji osebnostni/psihični strukturi inkorporirane določen ojdipalno-kastracijske potlačitve/zdrahem kar nimate ne NSi ne SLS, je pa (bilo) »nekaj ojdipalno-kastracijskega« zaznati pri SNS. SNS je (bila – ko je bila še parlamentarna stranka) v tej (poitično-(psiho)analitični) zgodbi zelo specifična. Vektorska struktura psihološkega profila (in starosti) pristašev/volivcev SNS je bila specifična – gravitirala je v desno, le da je bila SNS pozitivno zaznamovana s partizanstvom/NOB/Titom in »anti-cerkvijo«, negativno pa s svojo faličnostjo/testosteronom/popadljivostjo, torej s ojdipalno-kastracijskimi zdrahami/potlačitvami, torej s slabim (ojdipskim) očetom, morda očimom oz. materinimi ljubimci.

Slovenska levica je bila – do pred nekaj let – manj zapletena kot desnica. SD in DESUS sta si bila zelo sorodna po psihološkem profilu volivcev/pristašev, le da se DESUSovci niso tako fanatično (čeprav še vedno potiho) oklepali »(dobrih) starih časov« in real-socialistične logike/ideologije, pač pa jih je bolj skrbela »lastna rit« (pokojnine, regres, poceni zdravstvo ...), torej lasten/sebični interes. DESUSovci so vselej premogli in še premorejo veliko (latentne) konzervativnosti/tradicionalnosti – že zato, ker gre za stare ljudi. Kakšna moderna »mavričnost«/»LEGEBItrovstvo« jim, DESUSovcem – tako kot NOBjevcem/borcem ne –, (nikamor) ne sede. Premorejo tudi neko zrelost, umirjenost, celo modrost, čeprav morda (mnogi že) tudi senilnost.

V SDju pa se gomili afinitete do partizanstva/NOBjevstva. Tudi pri SDju »mavričnost«/»LEGEBItrovstvo« ni bilo izrazito vse do pojava Družinskega zakonika in načelne podpore »mavričnih družin« ter »Paradno ponosnih« (LGBT/LEGEBITRA) gibanj, ki so od pristašev/volivcev terjale aktivacijo nekaterih obrambnih mehanizmov, ki so žlahtno konzervativnost pretvorili v latentno stanje. Liberalnost je bila levemu SDju t. r. podtaknjena, ker je postajala modna, inherentni/paketni del demokracije. Borčevskemu/NOBjevskemu delu SDja gre »mavričnost«/»LEGEBITRovstvo« močno na živce. Malo manjka, da jim bi/bodo geji/lezbijke rdečo zvezdo obarvali mavrično, in takrat bo borcem/NOBjevcem počilo.

Druga zgodba pa se je zavrtela okrog LDS. Večina pristašev in volivcev, predvsem pa sama LDS-elita, je predvsem ljubila denar (in razuzdani seks – z zgodovino/NOB si niso posebej belili lase): zatajila je svojo (latentno) konzervativnost in zaradi »ljubezni do denarja« (in mladih žensk; ko govorimo o LDSu, govorimo o povzpetniških moških, ki so vdor žensk/»moškinj« in feminizem v njihovo liberalno ideologijo zgolj dopustili) postala odprta za vse – tudi za »drugačne«, geje in lezbijke – le da se jim je kapital/denar stekal v žepe, ter da so lahko (po)uži(va)li nebrzdano uživanje (tudi adrenalinske seks-orgije). Afiniteto do LDSa so dobili/vzpostavili tudi vsi tisti »ne-konzervativci«, torej »razpuščeni« (mladi) (anarho)liberalci – predvsem moški in naivne/aseksualne feministke), ki se jih ni dalo uokviriti z raznimi tradicionalnostmi/konvencijami. Za delavstvo se LDS-ovci v resnici nikoli niso posebej brigali.

Tudi od tranzicijska SD se je bolj pričakovalo, da se bo borila za delavske pravice (sindikate), pa se ni; in šele pojav/razcvet vstajniških gibanj in rojstvo/razcvet Združene levico (in Solidarnosti, ki se je vključila ravno v SD), je SD v zadnjih volitvah (2014) prisilil k bolj očitnemu nagibu v levo, k simpatiziranju s sindikati (še posebej, ker je SD nase pritegnila/prikovala vstajniško Solidarnost).

Povprečna (stara) evropska levica je gradila svojo (delavsko) ideologijo na krilih zavidanja užitka bogatim slojem in aristokraciji. Za tranzicijsko slovensko levico (SD) pa tega ne bi mogli trditi. Po pojavu recesije in socialnih zaostrovanj ter po državnozborskih volitvah 2014 sedanja Združena levica bo že zaradi tradicije (in Delavsko-punkerske univerze, ki stoji v ozadju ZL) šla (spet) v tradicionalno delavsko smer, ki jo Zahodna Evropa, posebej Francija, pozna že desetletja. Po drugi strani se je sodobno (evropska) levico v zadnjih 20ih letih – vse do pojava recesija (2008) – (skoraj) sprijaznila s propadom socializma; »onesrečuje« jo povečan oz. poostren (kapitalistični) red in kapitalistična »pravila igre« ter rigidnost samega (kapitalističnega/političnega) sistema. Vse to levico dela nesvobodno. Sindikalna gibanja, ki terjajo spremembe na področju plačne politike in socialne zakonodaje, so seveda domena levice.

Če v diskurz zopet vpeljemo koncept analnosti – »fiksacijo na/v analni fazi« – lahko dodamo, da različne nacional(istič)ne stranke svojo nastrojenost proti tujosti gradijo na latentnem skopuštvu. Svojega teritorija, kot »analne lastnine«, ne privoščijo nikomur drugemu. »Teritorialno skopuštvo« je le ena od domen (desne) konzervativnosti, ki smo jo pri nas lahko zaznali v kontekstu boja (in referenduma) za Piranski zaliv. Slovenska desnica (in SNS) je bila popadljivo fanatična – svojega »dreka« (beri: imovine/ozemlja) ne bi  za nič na svetu postavila pod vprašaj, ga odstopila sosedom/Hrvatom.

Po drugi strani pa je anarhična liberalnost nora – torej ujeta v svojo »ne-konzervativnost« na svoj(stven) način (tudi skozi »specifično« seksualnost). »Rojeni liberalci« bi nebrzdano uživali – tudi v »sumljivih« seksualnih praksah. Nekateri ortodoksne liberalci, ki ne premorejo trohice latentne konzervativnosti (niti moralne razsodnosti), bi legalizirali bi vse (deviantne/patološke/parafilijske) seksualne/spolne prakse, tudi zoofilijo/bastializem/sodomijo in pedofilijo, celo nekrofilijo. Razne evropske ali ameriške pedofilske (politične) stranke se umeščajo/gravitirajo v/na levo. Slovenski »mavričarji«/»LEGEBITRovci« so pri nas (liberalni) levičarji, čeprav se tudi med »rojenimi (genskimi) geji/lezbijkami« lahko najdejo (latentni) konzervativci (»analci«), saj karakter (levi ali desni) oz. osebnost ne definira njegova spolna usmerjenost, pač pa toaletni trening, »analna mama«, »sralne navade«. Liberalci bi legalizirali marsikaj novega, netradicionalnega, čemur nasprotujejo konzervativci – npr. prostitucijo in (mehke) droge (konopljo). Liberalci bi torej tolerirali poroko ljudi z živali (in »marovci«), in jasno da so tudi za istospolne poroke, posvojitve otroke v istospolne partnerske/zakonske skupnosti. Levi se fanatično zanimajo za človekove pravice, domala za anarhijo; desni pa za tradicionalnost in za (že) ustaljeno, torej nespremenljivo/staro stanje, stare navade, za (star) red.

PS: In to še ni vse, kar sem vam nameraval povedatri – sledita še 2 nadaljevanji!