Medtem ko bi za sodobnega skopuha lahko rekli, da (tisti) potrošnik, ki kupuje na razprodajah (in prihrani kakšen evro), bi v političnem/politološkem smislu lahko rekli, da je skopuh konzervativni (srednjeevropski) desničar (v Angliji konzervativec, v Ameriki pa republikanec), v Sloveniji pa tudi marsikakšen (povprečen) deklarirani levičar. Denar je slednjim degradiral na raven fetiša oz. samega užitka. Užitek je tisti s katerim (manifestni pa tudi latentni konzervativec/»analec«) skopari – tako pri sebi, kot v povezavi z drugimi. Če gre za odkritega desničarja – »rojenega kapitalista« –, ga drugim še posebej ne privošči. »Rojeni desničar« skopari z užitkom še posebej v povezavi s tujci – pri nas »čefurji«/»južnjaki« (odtod lahko razumemo naše desničarje, zakaj so bili radikalno proti temu, da se »izbrisanim« podeli/vrne državljanstvo). Njihova »analna (preveč dosledna/redoljubna) mama« je po eni strani v resnici kriva za njihovo skopuškost (redoljubnost, trmo, sadizem …), po drugi strani pa je ta ista »analna mama«, kriva oz. se jim vrača v obliki obsedenosti s patriotizmom in/oz. nacionalizmom) z domovino/državo, večinoma tudi s Cerkvijo, ki je (tudi) simbol mame (Bog je oče – in v Boga ljudje šele verjamejo, in pogosto zato pristanejo v Cerkvi, ko na sceno (v)stopi močan/avtoritativni ojdipski oče).
Desničarji so tudi bistveno bolj sadistični od pravih/ortodoksnih »rezpuščencev«, torej (anarho)liberalcev (ki ne premorejo niti latentne konzervativnosti) – drugo ime za »analni karakter« je namreč »sadistični karakter«. Desničarji so tradicionalisti, že obstoječih stvari/stanj ne bi spreminjali. So asketski – včasih pravi nasprotniki uživanja/hedonizma – ne privoščijo ga niti sebi, še manj drugim. Postanejo celo nestrpni do liberalnejših derivatov življenjskega stila, npr. do pornografije, prostitucije, do kontracepcije (in abortusa), da razuzdanega uživanja, ki (si) ga ne privoščijo – ne sebi, ne drugim. Tisti, ki se najbolj utapljajo v svoji karakterni analnosti/konzervativnosti, se jim mnogi derivati uživanja celo gnusijo. Nekaterim radikalno konzervativnim moškim se klasična (libidinalna/seksualna) želja sprevrača (v svoje nasprotje) skozi sram naravnost v gnus. Takšni »zadrteži« imajo navadno ob »analni mami« še strogega/avtoritativnega ojdipskega očeta, ki ga z leti ponotranjijo v njihov močni/konzervativni Nadjaz. In ni slučaj, da se ameriški republikanci skozi zakonodajo borijo npr. proti oralnemu seksu (fafanju, konilingusu) in podobnim (javnim) »perverzijam«; ne smo, da so proti abortusu in kontracepciji, tudi proti uporabi kondoma – nekateri »analni ortodoksneži/zadrteži« se zavzemajo za seksualno vzdržnost do poroke; seks jim služi za razmnoževanje/prokreacijo, ne pa za uživanje. Samozadovoljevanje je zanje umazana praksa, smrten greh. Bonton – kot koncept, s katerim je mogoče skriti (lastno) seksualnost – jim je pisan na kožo. V objemu sadizma raznorazne prestopnike/delikvente/kriminalce bi najraje strpali v dosmrtni zapor, simpatizirajo pa tudi s smrtno kaznijo za najhujše kriminalce – zato, ker v/ob kaznovanju drugih sadistično uživajo. Takšne ali drugačne drugačnosti ne tolerirajo – niso samo nacionalisti, pač pa tudi ksenofobi – nasprotujejo vsakršni tujosti. So tudi manifestno homofobični (odkriti in agresivni nasprotniki »mavričnih« Parade ponosa in pripadajočih LGBT-derivatov) in še dandanes so sposobni rasističnih izpadov. S kakšno sublimacijo agresivnosti/sadizma si ne znajo pomagati. Po drugi strani ljubijo/odobravajo razlike med bogatimi in revnimi ter kapitalistično »individualnost« – posledično so tudi za majhne davke, ki (skopuhe) udarijo po žepu/denarnici ravno »lastnike produkcijskih sredstev« (kapitaliste) z bajnimi zaslužki. Razprodali bi državna podjetja/lastnino in jih predali v zasebno lastništvo ...
Namignil sem že, da se pogosto – ne pa vselej – (v Sloveniji) zgodi, da ima redoljubna (»analna«) mati, ki ne dela kariere, ampak je doma s kopico otrok, ob sebi (še) avtoritativnega »provajderja«/moža (alfa samca). Ta jo zalaga z dobrinami in podobnimi faličnimi atributi (varnost, zaščita, denar), in tega moža (vsaj malo/uradno) spoštuje; in ob takšnem moškem liku (očetu) otroci dobijo ob vsej analnosti tudi nagnjenost/dispozicijo za verovanje v Boga, ker jih kmalu potegne v institucijo, ki nosi pri nas ime Cerkev/RKC. Zato ni slučaj, da so konzervativni ljudje navadno tudi verni. Verni so zaradi mogočnega očeta in ne zaradi mame. Mama jim konzervativnost, vsiljuje/diktira po drugem/»analnem« kanalu. Torej: v psihičnem paketu konzervativnost pride vernost po čisto drugi liniji/logiki, torej po logiki avtoritativnega (ojdipskega) očeta. Redoljubna in vselej prisotna »analna« mama je prisotna in je redoljubna/pedantna in k čistoči svojega otro(čič)ka hlepeča ravno zato, ker ji ni treba delati kariero in ni kronično odsotna od svojega (analnega) »malega sralca«, ker ima ob sebi moža, alfa samca, očeta svojih otrok. Otrokom se lahko »patološko« posveča, jih posledično dela konzervativne, ker premore ob sebi močnega/avtoritativnega moža, očeta svojih otrok – ta pa posledično poskrbi – ne da bi sploh vedel, da otroci verujejo v boga natančno zaradi njega, in navadno tudi pristanejo v inštituciji (Cerkvi/RKC). Mimo vsega tega Cerkev/RKC skozi svojo ideologijo konzervativnost svojih vernikov/ovčic še utrjuje.
Tiste falične/(pro)feministične mame, ki delajo kariero, se nimajo časa ukvarjati z »malim sralcem«, ker so preveč odsotne – takšni otroci v odraslosti ne razvijejo konzervativnosti oz. analnega karakterja, natančno zato, ker je bila njihova »analnost« zmotena, premalo dosledna in privajanje na kahlico zapoznelo oz. slabo speljano. Oz.: »analne mame« sploh ni bilo v pravem pomenu besede; mama ni bila dovolj prisotne, da bi jo otrok ponotranjil kot »staro dobro mamo« (»ki sem jo navajen, ko me daje na kahlico«; v simbolnem smislu to pomeni »stare dobre čase«). Mama se z analnim »sralcem« ni dovolj oz. pogosto ukvarjala; ker je bila preveč odsotna, otročiček pa je taval od varušk/babice/dedka do babice/varuške/dedka, ali pa je brezosebno kakal, sicer v kahlico, vendar v vrtcu (ali pri babici/varuški/dedku, ali pa pri očetu) – konzervativnosti ob takšnih »sralnih/toaletnih/kahkičnih navadah« ne more razviti. Po drugi strani pa ravni zaradi odsotnosti mame in kompenzacijski prisotnosti raznih drugih ženskih likov/varušk, deček lahko razvije poligamijo/poliamorijo oz. varajoče/promiskuitetno libidinalno življenje v odraslosti, ki seveda gravitira k liberalnosti. Zaradi preveč odsotne analno-ojdipalne matere, ljubi ostale ženske like/varuške, v odraslosti pa ljubi, in/oz. ima z njimi (tiho) organizirano seksualno življenje, tudi več žensk/ljubic (hkrati).
Analni otro(čiče)k/»mali sralec« je namenil premalo »kilobytov« psihe/misli za míslenje »analnega« trgovanja s »staro dobro« mamico – v smislu nezavedne fantazme: »Jaz ti da(je)m drekec v kahlico, ti mi daj v zameno/zahvalo nežnost, ljubezen, pohvalo, naklonjenost!«. Predhodnica (poznejših) misli (poznejšega) liberalca, ki jih otro(čiče)k/»mali sralec« sprva infantilno mislil, ne uberejo take smeri, da bi imele v svojem simbolnem nasledstvu v odraslosti obeležje/atribut konzervativnosti – sploh pa niso bile dovolj libidinalno investirane, kot bi se reklo v (psihoanalitičnem) jeziku libidinalne ekonomije.
Če banaliziramo/karikiramo ta analni oz. »predkonzervativni« kontekst lahko legitimno rečemo, da je »mali sralec« šparal svoje (prvo) darilo (svetu, torej mamici) prav za mamico – le-te pa ni bilo (bodisi je bila prezasedena z gospodinjskimi opravili ali drugimi otroci, ali pa je delala kariero), tako da je »mali sralec« zadržal drek zase, se pokakal v pleničke/hlače, ali pa brezosebno/rutinsko (»nemenjalno«/»netrgovalno«) sral/kakal v kahlico v vrtcu ali pri (rutinski) varuški (dedki in babice ter očetje so bolj dojemljivi za trgovanje s svojo ljubeznijo/naklonjenostjo do otro(čič)kovega »kahličnega darovanja«, prvega »darila«, torej drekca/kakca v kahlico). »Analne mamice« pač ne more zamenjati nihče. Toaletni trening, torej privajanje na kahlico, mora opraviti/trenirati mama in ne kar kdorkoli. Analno prisotna mama predstavlja temeljni kamen poznejše človekove konzervativnosti.
PS: Pred dvemi leti (maj 2012) je šel moj (skrajšan) psihoanalitični diskurz v tole smer (in do danes sem zbral preko 30.000 obiskov/firbcev!):
Jul 25, 2014