Vsi skupaj vstopamo v čase, ko skušamo pozicionirati Cerarja – bodisi na levo, bodisi na desno, ker: da bi bil na sredini, je (domala, za Slovence) nemogoče. Da bi razumeli levost in desnost, bom poskušal osvetliti nekatere psihične – raje bom rekel psihoanalitične – dispozicije za umeščanje v/na levo oz. v/na desno.

Nekaj slovenskih politični analitikov je sicer dobrih, nekaj tistih, ki so preveč politično opredeljenih, je (obupno) slabih. Vsem pa manjka nekaj psihoanalitičnega znanja. Mene pri politični analitiki »zvije« takrat, ko nimam vseh podatkov s katerimi razpolagajo raznorazne agencije in inštituti, ki delujejo v okviru nekaterih fakultet, npr. FDV. Po drugi strani pa moram v svoji stiski toliko bolj napenjati (teoretsko) misel/možgane, kar se mi pogosto obrestuje. Ker, kot »padalec« »iz drugega vica/zgodbe«, nisem fiksiran na neke indoktrinacije, sem v političnih/politoloških analizah pogosto v prednosti, ker izhajam iz drugih konceptualnih, (predvsem) psihoanalitičnih, temeljev/okvirjev.
Naj začnem. Kadar govorimo o ameriški notranji politiki, ne govorimo o »levici« in »desnici«, pač pa o (desnih) republikancih in (levih) demokrati. Politična polarizacij temelji na konstitutivnem konfliktu – in to duelu –, ki je ukoreninjen v človekovo, bolj rečeno moško, duševnost. Že stari Grki so govorili o agonu, ki v osnovi pomeni konflikt(nost) in ne toliko (zdravo) tekmovalnost, ki je tako značilna za šport. Temelj vseh tekmovalnosti je seveda Ojdipov kompleks, skupaj s fenomenom kastracije. Če ne bi bilo »Ojdipa« in nanj vezane kastracije, ne bi bilo ne športa, in tudi politika bi bila čisto drugačna, manj popadljiva, manj tekmovalna.

V naših krajih – še posebno v tem času – sta »levost« in »desnost« še kako nabita s čustvi. Reaganova in pozneje konzervativnost obeh Bushev – še posebno politika mlajšega (sina) Busha v kontekstu zunanje politike, je, za številne zunanje opazovalce/analitike, presegla vse meje dobrega okusa. Britanska »železna lady« (premierka) Thatcherjeva, ki je skupaj z Reaganom (in padcem Berlinskega zidu ter vzhodnega socializma, predvsem jugoslovanskega in sovjetskega) je svojo radikalno prokapitalističnost – torej poudarjanje t. i. »individualnosti« – ustoličila konzervativne, torej »desne« trende v svetu, še posebej v Nemčiji. (Francija se konzervativnosti kar uspešno upira.)
Evropska desnica, katere markantna predstavnica je pri nas že dolga leta SDS, v zadnjem času pa kar sam Janez Janša. (V senci Janše/SDSa je celo transparentno krščanska NSi; SLS se je v svoji »neradikalni prodesnosti« povsem izgubila.)

Ko že toliko omenjam Janšo, naj v tem delu diskurza vpeljem Janševo kronično uporništvo s prevratniškimi idejami izpred četrt stoletja: prav prevratniške ideje so značilnost (pro)levih oz. ekstremno levih anarholiberalcev, če ne že kar anarhistov. Anarhičnost je človekova (generalna) osebnostna lastnost, ki se seveda napaja iz otroštva, iz primarne družine – bolje rečeno: težave z (ojdipskim) očetom (posledično pa z Nadjazom) so tiste, ki nekega mladca zavedejo v anarhični levi ekstremizem. Podobno je z desnim ekstremizmom, le da je desni ekstremizem, ki ga je svoj čas pri nas v resnici zastopal(a) Jelinčič(eva SNS). (Tipični desni ekstremist je svetovno znan Norvežan Anders B. Breivik.) Janševa desnost pa je preveč zaznamovana (predvidoma) z infantilno/ojdipsko (redoljubno) materjo, da bi bil (levi) anarhist. Torej – (legitimno) sklepati je mogoče tudi v tole (psihoanalitično) smer: Janševa desnost/konzervativnost ni posledica kar stihijski naklonjenosti domobrancem (zaradi očeta) pač pa (verjetno) bolj »analno-ojdipske« situacije z mamo (seveda vselej tudi v povezavi z očetom).

Kar se tiče Slovenija kot kompleksen politične celote, je treba reči (vsaj) tole. Slovenija nima dolge demokratične tradicije – svoje politične bipolarne oz. diadne konfliktnost ne gradi toliko na konstitutivnem sporu konzarvativcev z liberal(c)i, kot je to značilno za nekatere druge družbene/nacionalne sredine po svetu. Slovensko politično razcepljenost na leve in desne (latentno) temelji pa na klasično faličnem konfliktu, ki je temeljna/inherentna značilnost moške duševnosti. Politika brez izvornega/inherentnega prepiranja (med moškimi) sploh ne more obstajati.
V naših krajih »desnico« že kar stereotipno, torej nehotno, spontano in nezavedno, povezujemo z dvema pomembnima političnima atributoma: Cerkvijo in domobranstvom/(anti)partizanstvom. Ravno negativen odnos do NOB in do partizanstva ter simpatiziranje z domobranci, je slovenski politični desnici zagodlo. Kdo je zmagal v II. svetovni vojni, vedo povsod po svetu, celo v Nemčiji; Angela Merkel je bila častna gostja proslavi ob 70-letnici zavezniškega izkrcanja v Normandiji. Slovenska desnica pa še kar naprej poveličuje domobrance, ki so kolaborirali z okupatorjem (Nemci in Italijani). Domnevna oz. hipotetična svetla točka domobrancev naj bi bila po mnenju slovenskih desničarjev ta, da so bili proti socializmu, socialistični revoluciji, ki je prišla v paketu z NOB. Lahko se celo strinjamo, da so bili domobranci simpatizerji kapitalizma, partizani pa socializma oz. (marksističnega) komunizma. Pred četrt stoletja se je izkazalo, da (real-)socializem vendarle ni tista družbenoekonomska ureditev, ki bi ljudem nudila/prinašala blaginjo. Saj tudi kapitalizem ni prežet z blaginjo (razen za skromen odstotek najbogatejših), vendar je se je očitno med te »humanoidne živali« – kakor bi lahko poimenovali (k ugodju/užitku hlepeče) ljudi – bolje prijel, bolj se je obnesel. Seveda so krivi tisti brezsrčni »lastniki produkcijski sredstev«, kot bi rekel Marx, ki so na svoje »sužnje« – torej delavce – tako brezsrčno pritiskali, da so v tovarnah (pridno) delali kot roboti (da so kapitalistom ustvarjali enormen dobičke, delavci in njihove družin pa so životarili ob mezdah). Če ne bi bilo tega brezsrčnega pritiska »lastnikov produkcijskih sredstev« (kapitalistov), bi se socializem izkazal – tako bi izpadel – kot čisto zgledna družbenoekonomska ureditev, le lenoba bi malce bolj cvetela/prosperirala in več humanistično-filozofskega bluzenja bilo, »poduhovljeni« zbeganci in k užitku hlepeči hedonisti bi se v družbi kar gomilili. Tako pa je današnji in že predvojni kapitalizem posredno pokazal, da ljudje/»sužnji« lahko precej bolj »pridno«, ubogljivo in robotsko delajo, kot se je to prakticiralo v socializmu.

Seveda desničarji niso sposobni gledati na problem kapitalizma in socializma na tak način. Desničarji bi morali enkrat za vedno oprostiti zdrs, ki si ga je s socializmom/komunizmom in nefunkcionirajočim samoupravljanjem privoščilo levičarstvo, pa tega niso sposobni.

Jasno, ker so bili desničarji, torej domobranci in kler ter njihovi pristaši, tudi tarča povojnih pobojev in raznoraznih diskreditacij, kar je velika napaka povojnega (socialistično-komunističnega) režima, katerega nasledniki so na nek način današnji politični levičarji. Vendar v paket vojne sodijo tudi povojne likvidacije in diskreditacije poražencev – takšna je pač vojna in tako se pač svet vrti; takšna je (psihična/sadistična/revanšistična) narava človeka, družbe, politike. In jasno, da je (dandanašnji) bes desničarjev dvojen, celo trojen oz. četvoren. Ne smemo pozabiti, na kakšen način je povojno (socialistično/komunistično) »levičarstvo« (UDBA, KOS) ohranjalo socialistične vrednote in »tekovine revolucije« (in NOB) in na kakšen način so zaustavljali »kontrarevolucijo«, torej svoje politične nasprotnike. Da bo mera polna, potem nasledniki teh »tekovin revolucije« zaprejo desničarskega voditelja Janšo, sočasno oz. medtem pa obvladujejo sodstvo, številne (para)državne inštitucije/podjetja, vse pomembne medije, z nacionalno televizijo (MMC in radiom) na čelu, da vseh treh vodilnih časopisov (Delo, Dnevnik, Večer) niti ne omenjamo. In ni čudno, da potem pobesneli desničarji skupaj spraskajo denar za svoje (desne) medije, predvsem Demokracijo in Reporter (prej tudi Mag), da poskušajo tudi skozi TV (sedaj delno s portalom Siol in/oz. Planet TV). Slovenska levost je desničarje tako (dokončno) razkurila, da je sadistični izbruh besa in ves ta patološki transfer z Janšo neizbežen. Desno norost v teh časih ni mogoče ne spregledati, ne tolerirati – toda, pri tem se bi bilo bolje vprašati, kako bo levica kos zdrsom/psihizmom/patosu v lastnih vrstah, v lastnih ideoloških temeljih/trendih ... Dosedanjo levico je pokopal ravno lasten patos, in nekaj podobnega se lahko zgodi – se obeta – tudi Cerarju oz. njegovi stranki SMC. Problem Slovenije je dandanes v resnici levica, ki ne zna očistiti s kretenizmom/zdrsi v lastnih vrstah.

Patriski denar je morda res romal v SDS, torej »v bližino« Janše, toda denarja, ki je po ovinkih romal »v bližino« LDSa je bilo (v 20 letih) verjetno precej več (obsojen in zaprt je pa bil le nek obrobni »sekretarček« Boris Šuštar). Brez denarja se strankam v Sloveniji nič dobrega ne piše – in kar se je preko Patrie (verjetno) šel SDS, je logično, je pa obsojanja/obsodbe vredno. A kaj, ko je pokasiral le Janša in nekaj njegovih pajdašev (najbolj ga je v resnici nasrkal Jože Zagožen, ki je t. r. umrl od žalosti).

Če se vrnemo k današnji slovenski levosti in desnosti je treba reči tudi tole. Dobršen del sicer levo politično usmerjene Slovenije je v osnovi tradicionalističen, torej konzervativen, ne pa tudi klerikalen. Ta konzervativnost pa je seveda posledica »vzgoje«, bolje rečeno »gor spravljanja« v primarni družini, in odnos matere do svojih otrok je odločilen. Vsa ta (post)tranzicijska (neo)liberalnost, katere »front man« je bila dolga leta LDS z vsemi svojimi petelini (še pred Katarino Kresal) je bilo zgolj modna, in to zaradi možnosti (velikega) zaslužka, ki se je tudi zgodil in Slovenijom skozi divje privarizacijem (so)pripeljal v krizo. Latentna konzervativnost pa je bila vendarle nezavedno vkoreninjena tudi v LDS. Vso to fanatično udinjanje »mavrično-LEGEBItrovskim« (gejevsko-feminističnim) trendom je predvsem odraz obrambnega sprevračanja (latentne) homofobije in (latentne) konzervativnosti v svoje nasprotje. Številni slovenski intelektualci so po odcepitvi/osamosvojitvi gravitirali v levo, kljub temu, da so bili v resnici zelo (latentno/nezavedno) konzervativni (in homofobni). Mnogi s po učinku/logiki sugestije in modnosti zgolj hlinili svojo (politično) levost in liberalnost. Modno in nobel se sliši/vidi, če je nekdo za liberalnost, demokracijo, enakost, tudi spolno … – in FEMINIZMU so bila na stežaj odprt vrata v (levo) visoko politiko. Številni obrambni mehanizmi so se morali aktivirati mnogim latentnim konzervativcem (in homofobom), ki so se gomilili na levi, in ki so morali priznati (še) na enakost spolov, ki jo je diktiral feminizem. Torej tudi svojo manifestno (in naravno) homofobijo so morali pretvoriti oz. sublimirano preleviti v »odprtost« za vsa ta »mavrična«/LGBT »ponosno-paradna« gibanja. V ideologiji levih strank se je v minulih 20-ih letih naselila (se prijela) feministična ideologija enakosti spolov, ki je prešla še na volivce, torej na ovce, ki so na volitvah volili leve stranka in sprejeli še (anarho)liberalno in feministično ideologijo, ki je bila povsem kontaminitana s (pro)kapitalističnimi trendi. Borut Pahor je še edino (dovolj prosocialistično) levo stranko (današnjo SD) »preformuliral« v socialdemokratsko. In ni čudno, da je letošnja Združena levica pokradla SDju ogromno glasov, in se pri nostalgično(pro)socialističnem narodu – skozi Luko Mesca – tako dobro »prijela«.

Slovensko latentne arhetipske konzervativnost seveda ne gre pripisati kakšni krščanski ideologiji. Psihoanaliza v tem kontekstu ponuja nekatere druge interpretacije. Res je, da je falična oz. cankarjanska mati zaznamovala marsikakšnega Slovenca, če že ne kar povprečen nacionalni karakter, ki je konzervativen, tako kot švicarski in nemški. Ravno iz tega infantilnega naslova se napaja tudi slovenska (arhetipska, latentna) konzervativnost. Ozadje oz. »problem« ni konzervativna primarna družina (z močnim očetom, ki ga Slovenci v resnici in na žalost sploh nimamo) – problem je redoljubna/»analna« mama (in njen "nadomestni mož", torej sin). Torej: ne gre zato, da imamo Slovenci iz naslova infantilne mame arhetipske psihi(oti)čne motnjo/specifike, ki bi ji lahko rekli narcisoidnost oz. patološka narcističnost – v smislu, da nas (pogojno ljubeča) mati obožuje le, če smo uspešni (ne pa zgolj zato, ker smo/živimo). Slovenska arhetipska mati je res odločna in neomajna, torej falična, nemalokrat pa tudi čustveno hladna oz. pogojno ljubeča. Podpira tri, če že ne kar vse štiri vogale hiše – še tistega, ki ga bi moral njen (kolabirani) mož, oče otrok … Problem in bistvo slovenske karakterne (latentne) konzervativnosti je materina »analnosti«, ki zaznamuje oro(čič)kove »sralne navade«, torej t. i. toaletni treninga. Mama, obsedena z redom in čistočo bi svojega »malega sralca« posadila na kahlico, ko komaj sedi, torej, ko še ne hodi – in to je odločno prekmalu. To pa slovenska mati počne že desetletja. Ne samo, da je doma vselej red, da so otroci pridni, čisti, ubogljivi (in ubogljiv je tudi njihov oče). Mama s svojo redoljubnostjo »malemu sralcu« – torej svojemu »analnemu« oto(čič)ku, ki bi v resnici moral biti še vedno »oralen« –  misli »(za)smeti«/zaznamuje s svojim simptomom, z redoljubnostjo, čističo, doslednostjo, in tak postane tudi njen oto(čiče)k. Pa ne zato, ker bi se identificiral z mamo, pač pa zato, ker »analne« misli zaznamujejo (vsakega) otroka – in če se otro(čič)ka pehitro posadi na kahlica, se vanj dispozicijonirajo osebnosten lastnosti, ki gravitirajo v konzervativnost. Torej: ko otrok še niti ne shodi, se že navaja na čistočo – pokakati se mora na ukaz, v kahlico. In ta t. i. analni karakter, kot bi rekel Freud, katerega temeljni atribut je konzervativnost, je rojen in je, skozi »analno« mater, arhetipski. Zato smo Slovenci v resnici zelo konzervativni, četudi v latentnem stanju, torej četudi/kadar volimo leve stranke – afiniteto do (pro)liberalnosti (v smer gejev/lezbijk in njihovih »pravic«) pa v resnici razvijemo obrambno (v smislu obračanja v svoje nasprotje – reaktivna formacija). Naš nacionalni karakter je res podoben švicarskemu in nemškemu – pa ne zato, ker »bla-bla-bla«, pač pa zato, ker so slovenske matere do svojih otro(čič)kov preveč zahtevne in redoljubne, ker jih prezgodaj posajajo na kahlico in z njimi (libidinalno) trgujejo: »mali sralci« se poserjejo/pokakajo na ukaz, mame jim v zahvalo vrnejo ljubezen (ali pa tudi ne, ker so emancipirano odsotne, karieristične) – in analni karakter (s pripadajočo konzervativnostjo, trmo, varčnostjo/skopuštvom in še čem) je rojen.