Na Facebooku (in Twitterju) redko kdaj napišem kaj (bolj) poglobljenega. Sem se pa vključil v debato o izključitvi Suareza z modrostjo/tezo: »Paradigma je podobna kot Zidane-Materazzi. Choellini je klon med (mladim) Gattusom in Materazzijem. Suarez pa klon med Pepejem in Tysonom.« (Tayso je namreč Holyfieldu med bojem v ringu odgriznil uhelj). Nek bednik me je potem nekaj negativistično/kritikarsko drezal/napadal – začel je z dikcijo: »Tale Vodeb …«. No, potem sem udaril nazaj:

»Tale Vodeb ima doma dva sinova, fuzbalerja (II. liga) –  od 100 do 150 tekem v živo si ogleda(m). Tale Vodeb je usmerjal fuzbal pri Branku Elsnerju (st.) in Zdenku Verdeniku. Tale Vodeb je (1.) magistriral iz psihoanalize motivacije na FŠ, 2. pa iz Ideologije (tudi v športu). Tale Vodeb je napisal 4 knjige o športu. Tale Vodeb daje intervjuje o fuzbalu tudi v tujini. Tale Vodeb bi moral biti jutri (petek) gost na TV SLO (oddaja o nogometu, vendar se ga nekaj odgovornih ljudi na TV SLO boji bolj kot Trohe – intervju je odpovedan naknadno). Tale Vodeb predava metanogometologijo ... Tale Vodeb je pisal v Sobotno prilogo o nogometu pred več kot 15 leti in imel o nogometu tudi gala intervju v SP Dela ...« Pod komentar sem prilepil še nek YouTube link predavanja »Nogomet – užitek brez viagre« 

No, in »Tale Vodeb« bi o nogometu govoril čisto drugi stvari, kot jih govorijo vsi ti strokovni komentatorji, ki ob Saši Jerkoviču vidijo tisto, kar vidijo tudi čisto običajni laiki, ljubitelji nogometa. Pa pojdimo lepo po vrsti.

V tem II. delu moje »meta-psiho-nogometo-logije« se bom osredotočil na 1., torej skupinski del »braziljade«; nadaljevanje ima, kot že vidimo, nekatere druge zakonitosti in posebnosti.

Glede na to, da se ukvarjam tudi s psihično pripravo športnikov, vem, da je ključno katere misli se športniku – tokrat pač govorimo o nogometu, torej nogometašu – mislijo/»motajo«/pletejo po glavi/možganih ter s kakšno intenzivnostjo, torej s kakšno libidinalno investiranostjo (oenergetenjem). Poenostavljeno povedano: na svetovnem prvenstvu bo zmagala tista ekipa/reprezentanca, ki si bo, bodisi najbolj (družno) želela zmagati, bodisi bo v svojo zmago najbolj/fanatično verjela, ali pa kar oboje. Če smo – za lažje predstavljanje – konkretnejši: za Bosance lahko rečemo, da so si napredovanja zelo, morda celo najbolj, želeli – ne vem sicer kako je bilo z (»razvajeno«) Đekovo željo –, niso pa ravno najbolj (družno) verjeli v svoje napredovanje. Ko se želja »razvadi« jo je težko nazaj naostriti in ponovno libidinalno investirati/oenergetiti. Kakšni Alžirci so imeli ob želji še dovolj (libidinalno) investirano verjetje, ki jim ga je v nezavedno skozi znameniti (psihoanalitični) transfer naselil njihov (bosanski) selektor Vahid Halilhođić. Rusom je na drugi strani – govorimo o odločilni tekmi z Alžirijo – manjkala predvsem ŽELJA, kajti verjetje so sprva imeli, in tudi povedli z 1:0 … V nadaljevanju se jim je (Rusom) očitno v zavesti/mislih družno okrepil konstrukt (izvorno nezavednega) dvoma, ki ga sicer imajo v zametkih vsi igralci (ker so pač le ljudje in ne roboti). Rusom je v mislih oenergeteno (libidinalno investirano) dvomljenje »povozilo« prvotno VERJETJE (beri: dvom je, potem, ko so povedli z 1:0, povozilo provotno verjetje v zmago), ŽELJA je pri Rusih igrala sekundarno vlogo. Niso je mogli hiperinvestirati, tako kot Alžirci.

Če se vrnemo k Bosancem (lahko pa bi skoti te koncepte razložili vsako dosedanjo »braziljansko« tekmo): morda je Bosancem manjkal ravno njihov Vahid Halilhođić. Safet Sušić očitno svojim varovancem ni znal (več) dovolj prepričljivo naseliti dovolj močnega/prepričljivega VERJETJA, da so v Braziliji konkurenčni za napredovanje – ali pa to sploh ni bilo mogoče in tega ne bi bil sposoben niti Vahid Halilhođić. Ko so Bosanci igrali proti nam/Slovencem, so niti niso pretirano želeli zmagati (tekma je bila zgolj prijatejska), ampak so zgolj vedeli/verjeli (beri: bili so popolnoma prepričani), da bodo zmagali – in Slovenci smo predvsem vedeli/verjeli, da nas bodo Bosanci premagali; zato tudi želja ni dobila krila, torej ni bila dovolj (libidinalno) investirana/oenergetena. Ko govorimo o verjetju/prepričanju govorimo o nehotnem in nekonroliranem nezavednem verjetju/prepričanju, ki ga igralci medsebojno spontano povezujejo pletejo/mrežijo/»grozdijo«. In potem dobimo fenomene, ki jih strokovni komentatorji strnejo v vsem dobro znane fraze, da določena ekipa igra »v krču« (beri: slabo), oz. ima ekipa na drugi strani pobudo oz. vsem dobro znano »terensko premoč« (Izrazi, ki jih uporabljajo strokovni komentatorji so povsem površinski in laični – v smislu (npr.): »Nizozemci so danes – v prvem polčasu – proti Kostariki – slabo igrali; bili so neprepoznavni …«.)

Če se vrnemo k odločilni tekmi, ki je Bosnaci niso zmagali, za napredovanje pa bi jo morali: res je, da je Bosance (na odločilni) tekmi »zmedel« tudi razveljavljen gol Edina Đeka, ki je bil dosežen čisto regularno, brez prepovedanega položaja. Toda ravno Đeko bi moral v sodnikovem dodatku te odločilne tekme zadeti gol in ne vratnice.

Fluktuacija oz. nihanje misli, ki jih igralec misli – gre pa za misli iz registra verjetja oz. dvomljenja, deloma pa tudi želje – včasih uberejo povsem nekontrolirano smer, saj v frustracijskih situacijah na dan privrejo potlačene/nezavedne misli, ki so sicer pri igralcu neizrazite/neuveljavljene.

Na uvodni/prvi tekmi z Argentino, so Bosanci imeli in veliko ŽELJO in veliko VERJETJE. Problem je le, da so večje verjetje imeli Argentinci – želja v tem obračunu ni bila odločilna, ker sta obe reprezentanci imeli veliko željo.

Ko govorimo o verjetju in želji moramo vedeti, da gre pri obeh dveh psihičnih fenomenih za sklop (prepletenih in dopolnjujočih se) misli – zavestnih in nezavednih – ter (predvsem) libidinalno investicijo/oenergetenje obeh sklopov misli, tistih, ki mislijo verjetje/prepričanje in tisti, ki mislijo željo. Želja gravitira v register Onega/Ida. Verjetje pa v register Jaza/Ega (v navezavi z Nadjazom/Superegom).

Ker (tokrat) govorimo o ekipnem športu moramo v tem kontekstu še dodati, da se morajo misli soigralcev medsebojno kompatibilno/ujemajoče prepletati/mrežiti/»grozditi«. V ekipnih športih moramo torej govoriti o kolektivnem verjetju/prepričanju in o »sumirani«/»sešteti« želji – seštevku/vsoti vseh želja posameznih igralcev, v kateri se gomili tudi vso trenerjevo/selektorjevo in celo nacionalno/arhetipsko verjetje. Konglomerat oz. zmes verjetja/prepričanja in želje v bistvu tvori ekipo in njeno uspešnost/prodornost na terenu; vse ostalo – trenerjeva taktika/strategija (napotki/zamisli), ki se igralcev (zgolj) bolj ali manj »prime« oz. jo igralci bolj ali manj resno jemljejo – je v resnici bolj/predvsem sekundarno.

Če to teorijo še malo konkretiziramo (v mislih imamo tekmo Argentina : Iran): argentinska, bolje rečeno Messijeva želja ni bila odločilna v obračunu z Iranom (želja je bila zgolj rutinsko prisotna) – kajti (tudi) Iran je imel enormno/veliko/neizmerno željo (fanatizem), s katero se je napajala njihova odličnost, le verjetje je bilo na tekmi proti Argentincem pri Irancih manjše (bolje rečeno: konstrukt nezavednega dvom(ljenj)a so imeli preveč investiran/oenergeten; dvom pa je diktirala dokaj običajna/preprosta nogometna logika). Tudi pri nezavednem dvom(ljenj)u gre za misli, ki se spontano/nekontrolorano/nehotno mislijo v nezavednem pri vsakem igralcu, in potem se seštejejo/odrazijo v »ekipnem duhu«. Ravno Véliki Messi je imel enormno/popolno/fanatično/neizpdbitno PREPRIČANJE/VERJETJE, da lahko Iran kar on sam premaga, in ga (v sodnikovem dodatku) tudi je, in to z neobranljivim strelom/udarcem/golom z roba kazenskega prostora.

Kaj metapsihonogometološkega lahko rečemo o Italiji, Španiji, Rusiji, Angliji in Portugalski, pa tudi Rusiji in Hrvaški – te so nam najbližje in jih najlažje razumemo? Predvsem to, da je bilo njihovo oenergetenje (libidinalno investiranje) misli zelo specifično, med prvenstvom oz. med nekaterimi odločilnimi tekmami celo ohromljeno. Z izjemo Hrvaške bi lahko mirno trdili, da so misli ključnih oz. kar večine igralcev osiromašene ne področju (míslenja) želje. Misli, ki si želijo/mislijo zmago, (si) evropski (vele)zvezdniki niso mogli oenergetiti (libidinalno investirati). V njihovi igri ni hrepenenja, ki smo ga videli pri večini južno in srednjeameriških ter afriških ekip. Ko pa jim je – v mislih imamo evropske (vele)zvezdnike – na odločilnih tekmah voda tekla v grlo, pa so se jim nepredvidljivo/nenadzorovano/nepričakovano oenergetile/investirale še tiste negativne/škodljive misli, ki so (bojezljivo) mislile poraz/izpad. Laično rečeno: med tekmo se jim je v misli naselil črv dvom(ljenj)a, ker se – če bi hoteli zmagati – (sploh) ne bi smelo zgoditi. Ta »črv«, torej natančno te (negativne) misli so tiste, ki se (sploh) ne bi smele misliti po glavah vseh, ali pa zgolj večine, (ključnih) igralcev. Izvorne (hiperinvestirane/hiperoenegetene) želje pri teh evropskih (razvajenih) (vele)zvezdnikih – verjetno tudi nekaterih Hrvatih – ni bil že v samem začetku. Z željo je tako, da, ko/če se skrha, se je ne da kar tako okrepiti, ponovno oenergetiti/investirati. Če banalizitramo in vzporejamo neko zelo seksualno situacija iz vsakdanjega življenje, moramo reči tol: moški, ki ima za ženo lepotico, in/ali pa seks-bombo, po številnih/tisočih seksih s to (isto) žensko, ne more enako strastno/pohotno (beri: z željo/užitkom) seksati; njegova želja se skrha/utrudi, užitek postane dezinvestriran oz. energetsko razvrednoten … Nekaj podobnega se na področju libidinalne ekonomije dogaja Realovim/Barceloninim in mnogim angleškim/italijanskim/ruskim (vel)zvezdnikom.

Tu je še neka »malenkost«: znameniti transfer, ki ga imajo večina (vele)zvezdnikov vzpostavljenega s klubskim trenerjem, ne pa z reprezentančnim selektorjem. Če ni karizmatični kapetan tisti, ki ima marsikaj v ekipi »pod kontrolo«, je prav trener/selektor tisti, ki diktira dobršen del míslenja igralcev med tekmo, postavlja pa tudi taktiko in strategijo igre svoje ekipe/reprezentance. Brez močnega transferja s trenerjem/selektorjem, se (vele)zvezdnikom ne da diktirati misli/míslenja igre (taktike/strategije). Kapetana, torej »(naj)starejšega brata«, ostali »bratje«, torej igralci ne jemljejo tako resno, kot »očeta«/trenerja/selektorja. »Jemati resno« pomeni, da izrečena beseda (s strani avtoritete – avtoriteta pa je znameniti »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve/zna/zmore«) zaleže na tak način, da učinkuje/vpliva na ključne misli, ki jih (ključni/vsi) igralci mislijo med igro. Govorimo seveda o mislih (igralcev), ki mislijo (pričakovano) zmago oz. (eventualni/nepričakovan) poraz ekipe/reprezentance.

Kakorkoli obračamo – in tega (načeloma) mnogi nogometni strokovnjaki/trenerji ne vedo –, ni odločilno nogometaševo nogometno (tehnično/taktično) znanje (in motorika) – tega ima na tisoče nogometašev – pač pa so ključne misli, ki jih igralec misli in prepleta/»mreži«/»grozdi« z ostalimi (so)igralci. In: ključna je ŽELJA po zmagi in osvojitvi svetovne titule in VERJETJE, tisto zavestno in predvsem NEZAVEDNO, ki je vselej nekontrolirano.

V tosmerni kognitivni analizi, torej analizi misli in nanje navezujoči se libidinalni ekonomiji je mogoče marsikaj v nogometu/igri razumeti drugače, kot nam to po medijih »strokovno« razlagajo vrli nogometni strokovnjaki, predvsem bivši igralci, trenerji. Težko je reči, da nič pametnega ne povedo. Rečemo pa lahko, da so njihovi komentarji tavtološki. Ko nekaj povedo, sami sebe ne znajo vprašati: ZAKAJ (npr. ekipa ni igral več z globinskimi podajami/žogami; ali pa: KAJ je v ekipi povzročili, da so se »zakrčili« … – torej: katere (napačne) misli so (družno) mislili in ZAKAJ?) Vse tukaj omenjene oz. nakazane malenkosti so tiste skrivnosti, ki jih bo treba prej ali slej začeti proučevati, da bomo izvedeli ZAKAJ nekatere reprezentance/klubi zmagujejo, druga/drugi pa izgubljajo (večina, tudi Slovenija, že v kvalifikacijah z SP ali EP, da o klubskem nogometu niti ne govorimo). Vse, kar je v igri (športu/nogometu) pomembnega se v resnici dogajajo v »računalniku«/glavi/možganih, torej v mislih in ne v mišicah/telesu. In res je: trener/selektor lahko in mora učinkovati/vplivati na misli, ki jih med tekmo/igro mislijo njegovi igralci. Samo kaj, ko trenerji/selektorji ne vedo točno KAJ morajo izreči in KAKO (na kakšen način), da se bodo besede/napotki adekvatno dotaknile in vplivale na razmišljanja/misli igralcev. Npr.: kako nevtralizirati ekipo, ki je »barcelonizirala« svojo igro, dandanes ve že vsak trener – ne zna pa vsak trener pripraviti igralcev do tega, da bi njegova navodila poslušali/usilišali in jih na terenu uveljavili/udejanili (četudi imajo kondicijo za presing na nasprotni polovici).