»Jasno, da je Vodeb aktualen v času 'nogometne braziljade' in tudi časov, ko bi lahko o fenomenu Janševih (desnih) ovčice lahko kaj pametnega, teoretskega povedal. A če mu mi, odmevni (nacionalni) mediji, damo besedo, se bo njegova kredibilnost, vezana na razmerje med spoloma in feminizem, dvignila, in to za nazaj. To pa bi bila smrt za profeministične derivate levice. Ne smemo pozabiti, da je skupni imenovalec slovenske levice tudi liberalnost koncepta družine, torej da levica podpira enostarševske – Vodeb bi rekel razdrte – družine, in da za Vodeba gejevske/lezbične družin niso družine, torej da se geji/lezbijke ne morajo poročat ...«

To je pomislek, ki se misli in odmeva v glavah domala vseh urednikov v večjih medijskih hišah, ki so (v teh »antijanševskih« časih) obrnjene precej v leve. Dobro uveljavljena formula, kako premagati pametne in razumne ljudi, ki lahko drastično vplivajo na javno mnenje, je, da se ljudi ne pusti v eter, v medije. Dobro se namreč ve, če se kakšnemu pametnemu/razumnemu človeku da beseda, v trenutku deklasira vse svoje nasprotnike – beri: požre jih s kostmi vred. Zato se ljudem, ala Vodeb, ne sme dati javna beseda. Javno soočenje moje malenkosti z vsemi eminentnimi feministkami in (levimi) feministi lahko pomeni konec feminizma in smrten udarec za (anarholiberalno) levico.

Tokrat ne bom govoril/pisal o politiki, niti o feminizmu, pač pa o športu, natančneje o nogometu. Resnici v čast in spoznanju na ljubo, moram vsake štiri oz. vsaki dve leti obuditi teorije, ki sem jih zakoličil v metapsihošportološkem polju/koridorju pred kakšnimi dvajsetimi leti. Moj takratni epistemološki prelom oz. psihoanalitično intervencijo v razumevanje/interpretacijo športa sem zastavil ravno s teorijo žogarskega/nogometnega gola.

Ko me je pred kratkim – torej še v času brazilskih predtekmovanj – poklical nek naiven novinar iz glavnega slovenskega medija, torej iz RTVSLO, s prošnjo, če/da bi bil gost v neki nogometni oddaji, sem mu prijazno namignil, da naj se pred tem konzultira s svojimi šefi in odgovornimi uredniki, da ne bo »joj« (in se je). Pri mojem opozorilu ni šlo za to, da bi v oddajo, ki naj bi potekala v živo, naredil štalo, kakršno je Aščičevi naredil Troha. Šlo je in še vredno gre pač zato, da s svojo psihoanalitično/Frudovsko interpretacijo športa, predvsem žogarskega/nogometnega gola, lahko koga iz tira vržem, celo užalim. In to se mi je že zgodilo, ko sem Saši Jerkoviču in Sašu Udoviču ter Ani Tavčar Pirkovič v televizijski/nacionalni eter razlagal, da nogometni gol v resnici ni gol, pač pa simbol vagine, ter da gre pri nogometu za simbolno doseganje koitusa, torej »not dajanja« – penisa v vagino. Na vprašanje, kako je z ženskami v nogometu sem namignil, da je ravno v nogometu veliko lezbijk – in ker je bila oddaja kontaktna, je v eter poklical nek gledalec/poslušalec/moški in se hudoval, češ, da žalim ženske. Tudi Udovič je »modroval«, da nikoli ni pomislil na vagino, ko je zabijal gole. Dotični novinar me je potem/naknadno poklical in mi priznal, da imam prav: odgovorni ljudje, morda zgolj/samo (pro)feministične ženske, ki jih na RTV SLO kjar mrgoli, ne želijo videti/slišati kot sogovornika v kakšni nogometni (ali kakršnikoli drugi) oddaji.

Moja oz. psihoanalitična/freudovska interpretacija športa ima predznak »meta«. Freudov(sk)i metapsihološki spisi so resnično šokantni/provokativni in težki, pogosto povsem nerazumljeni, ali pa vsaj nepravilno/napačno razumljeni. Moja teza, da je gol simbolni nadomestek za vagino, in da je dajanje gola simbol koitusa – ter da pri teh tezah ne gre za všečne retorične fraze – je le vrh ledene gore mojih metapsihošportoloških teorij/interpretacij. Ne da se mi več ponavljati teh tez/teorij oz. »resnic«/»spoznanj«, ki jih že ptički čivkajo. O nogometu/nogometologiji bi lahko povedal še na desetine (obrobnih) novosti, ki bi šokirale športno/nogometno/nogometološko (laično in strokovno) javnost, a se mi ne da. Silil se pač ne bom. Rekel bi, da me je imela mama (brezpogojno) rada, za očeta pa sem bil car (in sem še), zato mi ni treba na vsak način prodirati v medijski eter in »uspeti«. Lahko pa »skromno« (še enkrat) namignem, da moja psihoanalitično interpretacija športa (v resnici) predstavlja epistemološki prelom v razumevanju/interpretiranju športa. No, za nagrado to moje »veličastno poslanstvo« sem (na ISH) pred skoraj 15-imi leti dobil prepoved zagovora doktorata; v tujini se mi kaj takega verjetno/zagotovo ne bi moglo zgoditi. Toda, če nekomu slovenski (levi) anarholiberalci podtaknejo gejevskega mentorja – pionirja gejevskega aktivizma na slovenskem (Bogdana Lešnika) – se dotičnemu doktorantu (ali pa diplomantu ali magistrantu) pač zgodi klasičen sadističen linč, kot se je meni. Po skoraj 15-ih letih pa, kljub izgorelosti in otopelosti, še vedno čutim tisti epistemološki (spoznavno-teoretski) poriv, torej (starogrški) THYMOS, zaradi katerega bi rad ljudem povedal, kaj mislim, da je v zvezi z interpretacijo športa/nogometa res res, torej res spoznanje, v tihem upanju, da ljudje ponujeno teorijo/interpretacijo (hvaležno) sprejmejo, jo vsaj vzamejo kot legitimno opcijo resnice/spoznanja (o športu/nogometu).

Tole moje pisanje je tako rekoč »obdobno«. Nekaj takega – nogometno postfestumskega – spišem po vsakem vélikem nogometnem dogodku, že od leta 1998 naprej, ko sem v Sobotni prilogi časopisa Delo napisal legendarni teks »Nogomet – užitek brez viagre«. Po desetih letih (2008) pa sem Slovenijo spet – še zadnjič – »udaril« z gala intervjujem za to isto Delovo Sobotno prilogo: »Gola ni, nogomet ne obstaja«.

V času (pred)zadnjega nogometnega svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki pa sem s tekstom/blogom »Nogomet skozi psihoanalizo« nekako zaključil svojo teoretsko intervencijo v razumevanje nogometa. V času sedanje »brazijade« zgolj ponavljam že povedano, z nekaj dodatki. Še enkrat poudarjam, da sem se naveličal samega sebe in raznoraznih bednih komentatorjev (iz) tega ali onega studia oziroma medija – tudi tistih, ki smo jih vajeni v času vsakoletne lige prvakov. Takšnih komentarjev, kot so jih sposobni nogometni strokovnjaki – ne samo slovenski – so sposobni sproducirati povprečni mladci/laiki, ki radi igrajo nogomet ali pa (zgovorni) ljubitelji nogometa. Poudarim naj, da (vsaj) mene (v komentarji) v povezavi z nogometom zanimajo čisto druge stvari – vse so seveda povezane s psiho(analizo/logijo) in njenimi koncepti, prvenstveno z željo in užitkom ter nezavednim (ki je vselej tudi simbolno) ter verjetjem.
Pisarij oz. besedičenja/govorjenja o nogometu je v teh časih dovolj – ne samo pri nas, pač pa povsod po svetu. Pisci se že kar malce podvajajo in ponavljajo. Njihove površinske ugotovitve so sicer bolj ali manj točne. »Barcelonizacija« koncepta nogometne igre se dokončno ni obnesla – že v letošnji (evropski) ligi prvakov ne, in to je videti iz helikopterja. Dandanes je težko povedati/zapisati kaj pametnega, takšnega, kar še ni bilo že stokrat povedano/izrečno/zapisano in premleto. Človeška pamet seveda ne pozna omejitev, in če si pomagamo s psihoanalizo (kot miselnim konceptom), se marsikaj nogometnega/nogometološkega vidi v povsem drugi luči. Epohalno, a spregledano in pozabljeno misel o nogometu je leta 1926 izustila in »nezapisano zapisala«, bolje rečeno namignil Freudova učenka Helene Deutsch. Neizrečeni namig je šel v smer, da je gol simbolni nadomestek za vagino. Čisto eksplicitna pa Deutscheva v tezi, da je gol simbol vagine – kot sem dolgo mislil – vendarle ni bila.

Abraham Brill – prvi Freudov prevajalec za ameriško tržišče – je lata 1929 napisal dokaj »površen«/»površinski« športološko-psihoanalitični tekst The Way of the Fun (»Način zabave/uživanja«). Kot psihoanalitično razmišljujoč pisec, bi lahko svoj tekst zastavil bistveno bolj freudovsko/psihoanalitično. Pa vendarle lahko prav ta Brillov tekst štejemo za enega prvih pravih znanstvenih/teoretskih/športoloških tekstov o športu.

Psihoanaliza je z Deutschevo in Brillom nakazala smer, v katero bi se lahko razvijal športološki diskurz, a se ni. Rezerve so ogromne in (še) neizkoriščene. Ne gre samo za čisto teorijo, pač pa tudi za uporabnost psihoanalitičnih znanj, ki se bodo slej ko prej povezala z nevrološkimi/nevroznanstvenimi in kognitivnimi znanji. Denar je sveta vladar, in prav v športu, še posebej v nogometu, se dandanes pretaka toliko denarja/kapitala, da so bodo slej ko prej aktivirala vsa znanja, da se bodo klubi in reprezentance/nacije prebile v svetovni vrh.

V psihoanalizi je temeljna fantazma, na kateri temelji razumevanje človeške psihe: »Kako biti materi želja – in hkrati fascinirati očeta?« Fantazma je nezavedna in poganja (tudi) šport – torej tudi nogomet. Cela igra se v resnici vrti okrog te dvodomne fantazme. Kronana pa je z »golom«, ki ga mali Ojdip sicer ni dal mami (njej je »gole« zabijal ojdipski oče).

S seciranjem te fantazme nikamor ne pridemo, razen v drobovje strukture in teorije nogometa kot igre. Za igralce in vse spremljajoče podporniki je razumevanje (latenten) strukture/teorije igre povsem nepomembno. Celo več: priporočljiva je nevednost – vseh resnic o latentni strukturi/teoriji te žogarske igre, ki v svoji strukturi vsebuje paradigmo gola, se pač ne sme vedeti.

Bilo bi pa dobro/priporočljivo vedeti, katere misli mislijo igralce in kakšna je z oenergetenji – torej libidinalno ekonomijo – vseh teh misli, ki jih mislijo igralci na terenu in tudi trener (kot strateg igre nekega moštva/ekipe/reprezentance. Znamenita »kvantiteta« in »kvaliteta« misli, ki jih igralci mislijo (in med sabo »mrežijo«/»grozdijo«) pred in med samo tekmo ter tudi kaj mislijo zavestno in kaj nezavedno je ključno, da bi razumeli, zakaj nekatere ekipe/reprezentance zmagujejo in zakaj druge izgubljajo. Vsako tekmo/derbi je mogoče analizirati in razumeti ravno skozi razumevanje miselnih procesov samih igralcev in tudi trenerja, ki jim velik del misli tudi diktira/(za)ukazuje. Celotna psihična priprava športnikov, torej tudi ekip, je odvisna od tega kako in na kakšen način športniki mislijo svoje zavestne (manifestne) misli in seveda koliko so vse te misli (libidinalno) investirane/oenergetene. Še najmanj pomembni so miselni procesi vratarja – predvsem zato, kar on – banalno rečeno – »brani kakor pač brani«. Veliko bolj pomembne so misli, ki jih mislijo obrambni igralci oz. igralci, ki so skozi igro/branjenje vpeti/aktivirani v fazi branjenja – v mislih imamo vse, oba centralna branilca, oba bočna branilca in (vse) veziste. Prav tako pomembni so miselni procesi (in spremljajoča libidinalna ekonomija), ki jih vsi omenjeni igralci mislijo (in povezujejo/usklajujejo oz. »grozidjo«/»mrežijo« med seboj) v prehodu v kontinuiran napad ali pa tudi protinapad. V samem napadu (in protinapadu) so izjemno pomembne tudi misli – zavestne in nezavedne (in spremljajoča libidinalna ekonomija) – ki jih mislijo (klasični) napadalci. Potem pa so tu še misli, ki jih mislijo igralci nasprotnega moštva. Tudi te je treba razumeti, jih vzporejano vtkati v korpus razumevanja nekega dogajanja na nogometnem igrišču.

Na tem mestu seveda ne bomo navajali misli, ki jih igralci lahko oz. morajo misliti, ko se naprezajo za zmago oz. se otepajo poraza in kakšna spremljajoča libidinalna ekonomija je vezana na te misli. Rečemo pa lahko, da le nekateri/dobri trenerji (zgolj) intuitivno poznajo to tematiko – torej, le redki trenerji vedo, kako vplivati na misli igralcev in kako ter v katero smer jim morajo »(o)prati možgane/misli«. Večina dobrih/uspešnih trenerjev pozitivno/pravilno/ustrezno vpliva/učinkuje na miselne procese svojih igralcev, na da bi sploh vedela, zakaj  in na kakšen način (po kakšni logiki) so trenersko uspešni. Pogosto igralci pravilno zapeljejo/zastavijo svoje miselne procese, trener pa je zgolj nekdo, ki bi jih lahko (nevede/nehote) spotikal v razmišljanju, pa jih (pač) ne spotika – in zato je potem dotična ekipa uspešna. (Taktiko in strategijo lahko dobro zastavi marsikakšen sivopovprečen trener.) Mnogi trenerji so si tokom trenerske ali celo zgolj igralske kariere izborili znamenit status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da zna, ve in zmore (ekipo popeljati do zmage)« (ta koncept je poznan predvsem iz antropologije) – in s tem statusom lahko njegova ekipa zmaguje, treningi, postavljena strategija in taktika ter vodenje tekem pa je lahko zgolj »dovolj dobro«.

Nemogoče je pričakovati, da bi tovrsten diskurz ubrali vrli strokovni komentatorji, ki smo jih te dni vajeni poslušati pred slovenskimi ali tudi svetovnimi TV ekrani. Tisti pa, ki se ukvarjamo s psihično pripravo športnikov, se ukvarjamo ravno s tovrstnimi enigmami – torej z mislimi, ki jih igralci mislijo in »mrežijo«/»grozdijo« med seboj, ko se branijo ali ko napadajo in skušajo doseči gol (ki v resnici ni gol). Ugotoviti, da je določen igralec naredil napako, ali pa, da je določen igralec dobro speljal/odigral akcijo (in jo zaključil z golom), zna ugotoviti domala vsak povprečni/laični ljubitelj nogometa. Ključno vprašanje pa je, ZAKAJ, je določen igralec storil/uprizoril/odigral natančno tisto, kar je na igrišču storil/uprizoril/odigral, in ZAKAJ so mu soigralci ravno tako, kot so mu sledili, in ZAKAJ nasportni igralci naredili ravno tiste napake, kot so jih storili. Vse kar vidimo na igrišču je posledica misli, ki jih igralci mislijo, in vprašane je, ZAKAJ igralci mislijo natančne tiste misli, ki jih mislijo in ZAKAJ ne nekatere (čisto) drugi, ter KAJ se jim misli v nezavednem (in ZAKAJ). Enigma je, KATERE/KAKŠNE (zmagovalne) misli mislijo (in ZAKAJ) brazilski ali argentinski ali nemški ali nizozemski igralci, in KATERE/KAKŠNE misli mislijo in (medsebojno) »mrežijo«/»grozdijo« bosanski ali hrvaški ali ruski ali italijanski ali iranski (ali pa slovenski) igralci.

PS: V to smer bi danes (petek ob 20h) govoril po nacionalni TV – seveda, če bi me odgovorni ljudje upali pustiti v eter, kar je bila ideja/želja/hotenje enega od njihovih novinarjev.