Vrnimo se h Goffmanu. Z idejo, da je telo »besedilo«, sredstvo komunikacije, da poze telesa nosijo globoke pomene, seveda ni nič narobe. Goffman pa na nek način to dejstvo smeši in prepoveduje – torej je ideološki. Skozi psihoanalizo lahko ves ta oglaševalski kontekst razumemo, ga pojasnimo/interpretiramo, ne prizadevamo pa si ga spremeniti, in to ravno zato, ker razumemo njegove korenine, njegovo izvorno podstat. Goffmanove analize na nek način držijo –  »ritualizacija podrejenosti« je opazna, vendar ne gre za podrejenost/podložništvo v smislu sužnja in gospodarja. Ženska moškemu ni podrejena/podložna tako kot bi lahko bil en moški v podobni situaciji podrejen drugemu moškemu. Torej: ženska ni »drugi« spol, pač pa »prvi« spol, ki diktira obnašanje »prvemu« spolu, moškemu. Ženska telesa niso uporabljena za »prikazovanje širše družbene ideje, da ima to, kar družba definira kot ženstveno, podrejeno razmerje do tega, kar kultura definira kot moškost«, kakor vseskozi namiguje Goffman. Vzrok in učinek Goffman popolnoma pomeša – kavzalnost je obrnjena: vse kar v družbi velja za moškost je posledica moške anatomije genitalij in kastracijske bojazni. Moškost, torej faličnost/možatost pri ženski pa je posledica kastracijskega kompleksa.

Če bi srednješolce spustili v analizo oglaševanja, bi brez posebnega umskega napora ugotovili to, kar je opazil tudi Goffman, namreč to, da je  so ženske veliko pogosteje kot moški, prikazane v ležečem položaju. Predpubertetniški otroci bi morda sklepali, da so ženske bolj zaspane kot moški – no, Goffman pravi/misli, da se je v tem položaju težko braniti, in da je človek, torej ženska v tem položaju odvisna od nekakšne »ne-nevarnosti okolja«. To za Goffmana pomeni, da ženske v tem položaju nimajo možnosti samoobrambe pred možnimi grožnjami. Le kakšnimi grožnjami. Normalna, feminilna ženska se uleže (pred moškim), ker trguje s svojo nemočnostjo in seksualnostjo. To je znamenje napada na moško željo, in v taki ženski pozi/situaciji se ji moški ne more upreti, in ženska ga porazi s tem, ko se moški uleže nanjo ali pa k njej. Tak ženski »podložen« in »nemočen« položaj je njeno ultimativno orožje – to je njen bojni položaj, ki ji obeta zmago nad moškim. Zmago skozi pasivnost. Goffman se moti, ko misli, da se ženska zanaša na to, da je svet/okolica brez tveganj in groženj. Ženska točno ve, kaj je šibka točka moškega. Moški je ujet v svojo željo/pohoto, in kadar le-ta udari, postane moški ohromljen in oropan svoje avtonomnosti. Postane suženj ženske skozi lastno pohoto/seksualnost – in ženska to ve, zato se pred njim uleže. Čeprav: vsi ti ženski pasivni/»podložni« položaji v oglasih so resda projekcija moške želje, so kompatibilni z žensko željo in njenim (in moškim) nezavednim. Moški scenaristi oglasov nezavedno vedo marsikaj o svoji in ženski (nezavedni) želji. Le Goffman je slep in gluh za vso to psihoanalitično podstat oglaševalske (med)spolne paradigme. Paradoksalno je, da Goffman celo predlaga, da si v teh kočljivih telesnih položajih predstavljamo moškega in spremljamo svoj odziv; jasno, da nelagodje kar veje iz nezavednega – ker nezavedno pač ve, »po čem so hruške (in jabolka)«. Nezavedno pač natančno ve za kastracijsko/anatomsko simbolno logiko. Nelagodje, ki pricurlja v zavest, je zgolj znanilec nezavedne vednosti. In Goffman vsega tega psihoanalitičnega teoretskega/kastracijskega ozadja ne razume, ga ne prebere/razbere, čeprav ve/vidi/razbere, da je kontekst seksualiziran. Vpelje celo dikcijo »konvencionalizirane seksualne dostopnosti«, v isti sapi pa vpelje še pornografijo s tam prisotno »podložnost«/»podrejenostjo«, nemočjo in odvisnost.[1] Jasno je, da je skozi ta objektiv/vidik, razlika med ženskostjo/feminilnostjo in moškostjo/možatostjo/faličnostjo velika, povsem nepremostljiva, saj so radikalno različne tudi moške in ženske genitalije ter nanje vezan fenomen kastracije in posledični simbolni procesi. Če so v raznih oglaševalskih prizorih prisotni še moški, je razlika evidentna/jasna in transparentno radikalna. Natančno zato, ker je moški spolni organ aktiven, erektilen/erektiran/erektibilen, penetirajoč, so moški – kot pravilno ugotavlja Goffman – »aktivni, pozorni, pripravljeni na takojšnje dejanje«. Na drugi strani so »vaginalna bitja«, torej ženske, »nezaščitene in v položaju, ko se ne morejo braniti same«. Vprašanje, ki si ga zastavlja neobremenjen laik: »Le pred kom naj bi se ženske branile, le kdo jim kaj hudega – torej takega, ker si same ne bi želele – hoče?!« Da bi Goffman še bolj psihoanalitično banalno izpadel – torej, kot da ne bi vedel, da sta oba spola skrajno seksualna (večinoma heteroseksulana) –, svojo zablodo potenciral – češ, da so ženske nemočne, ko so naslonjene čez operacijsko mizo, ali si na kolenih popravljajo obleko pred mišičastim moškim, ali pa sedijo ob njegovih nogah in ga gledajo z željo, da mu ustrežejo.[2] Diskurz, ki mu tukaj – in ves čas – sledi Goffman je povsem (pro)feminističen. Celo (feminilnih) gejev se domisli – povsem upravičeno, dajo prav feminilni geji kopirajo ženske vedenjske vzorce, saj bi bili radi čim bolj podobni ženskam – na ta način napadajo moško (/homo/seksualno) željo. In potem vpelje stereotipe, ker je klasična navada feministk, in absurdno sklene, da bi ljudem to lahko sporočilo/povedalo, da glede tega dejanja/položaja ni ničesar naravnega, pač pa kulturni/družbeni konstrukt. Goffman je nespreten/nepreviden tudi v sklepu, ko pravi, da je v obeh primerih – torej v primerih ženske (in gejevske) podrejenosti –  gledalec moški. Ni res! Gledalka je lahko tudi feminilna ženska (v nekaterih primerih tudi gej, če je v pasivnem položaju moški), in pri gledanju/videnju uživa, se z akterko položaja tudi identificira. Seksizem v teh položajih vidijo in hkrati občutijo nelagodje predvsem falične ženske, »moškinje«/feministke. Res pa je, da so protagonisti, torej naročniki in režiserji raznoraznih oglasov predvsem moški – in moški imajo predvidoma tudi večjo kupno moč. Predpostavke o moškem poželenju, torej o tem, kar si želijo moški, so povsem logične in legitimne, kljub temu, da se (aseksualne ali lezbične) feministke ne strinjajo z njim. Moško poželenje (pohota) gre feministkam/lezbijkam, ki se vidijo/gledajo kot objekt moške želje, seveda zelo na živce. Razmerje »podložnosti« med gledalcem/gledalko in gledanim/videnim je načeloma povsem kompatibilno z diktatom genitalij, kastracijskim kompleksom in (/hetero/spolno) pohoto. Če že obstaja omembe vredne oz. tipična skupina ljudi, ki jih (navidezna/domnevna) »razmerja podložnosti« motijo, so to seveda feministke; ravno feministke imajo ponesrečeno zapeljano lastno seksualnost, ki jih spotika pri dojemanju vsakdanje simbolne seksualnosti/realnosti v dnevnih rutinah.

Goffmanovih nebuloz je še malo morje. Vendar ne gre toliko zato, da bi Goffman stvari napačno videl – napačno jih razume in interpretira, poleg tega se pa še »zavzema« (za ukinitev podrejenosti, nemočnosti …), ker je zelo (spodletelo) ideološko. Nemočnost je eden od najpomembnejših libidinalnih adutov, ki ga lahko ženska unovči, ko se spusti v (nezavedno) libidinalno trgovanje z moškimi. In Goffman to »sporočanje nemoči« obsodi – torej, ko ženske stojijo »sramežljivo s pokrčenimi koleni«, je to za Goffmana nesprejemljivo in obsojanja vredno. Ta »nagibna poza rahlo nagnjenega telesa« Goffmana moti, medtem ko se v psihoanalizi ta(ka) poza zgolj interpretira. »To so položaji, v katerih telo ni zravnano in pravokotno ter vpliva na ravnotežje. Kot drugi podložni položaji, tudi ta prikazuje žensko kot neprizemljeno, ki se v svojem okolju ni pripravljena odzvati hitro in odločno,« zapiše Sut Jhally.[3] Goffman pa: »Ponovno imamo pozo, ki v okolju predpostavlja naklonjenost tistega, ki bi morda lahko škodoval.«[4] Goffmanova obsedenost z aluzijo, da bi nekdo/moški želel ženski škodovati je prav moteča – psihoanalitično rečeno: nepredelana. In ni čudno, da vsak erotični položaj ženske zaznava kot moteč/neprimeren, ga pa pravilno umešča v »samo jedro ženstvenosti«: v procesu seksualizirana ta poza/položaj utrjuje prepričanje, da je ženska seksualnost v sinergiji s podrejenostjo in ustrežljivostjo.

Ženska tudi v vsakdanjem ritualu nudenja išče in prakticira te položaje nemočnosti, podrejenosti in ustrežljivosti – zato, da bi udejanjila svojo libidinalno/seksualno željo. Goffman pa se nikakor ne more sprijazniti s tem dejstvom, ki je v oglaševalskih paradigmah zgolj skopirano iz vsakdanjega življenja, kljub temu, da je bolj projekcija/posledica moške želje. Se pa ortodoksna ženska želja s to moško željo povsem strinja, je z njo kompatibilna. Probleme je (pro)feministično (in Goffmanovo) nerganje/nasprotovanje.

Identičen Goffmanov zdrs v smer »(po)škodovanja in nevarnosti« je zaznan v različice poze »sramežljivo pokrčenih kolen« – gre za položaj s prekrižanimi nogami, ki naj bi imel za Goffmana zopet atribut zanj nesprejemljive/moteče nemočnosti, z aluzijo, »da v okolici ni nevarnosti«.

Goffman v registru nesprejemljive nemočnosti najde še položaj, kjer ženske držijo svoje stopalo ali peto čevlja. Goffman to poveže z zanj motečo izgubo ravnotežja, opotekanjem in negotovostjo/nemočnostjo (stoja na eni nogi). Psihoanalitično gledano gre resnično za izraz ranljivosti in nemočnosti, ki kliče moškega (kot naslednika odrešujočega/vsemogočnega ojdipskega očeta, ki je vselej reševal hčerko). Ta tipičen ženski ritual/položaj je (nezavedna) »iz-želja« žensk samih, ni pa to avtonomna moška pogruntavščina. V tej zvezi naj še rečemo, da so visoke pete nasploh fetišizirane – v smislu: tisto, kar manjka ženski, da bi bila moški, je nekaj (faličnih) centimetrov, ki se intelegibilno skoncentrirajo v (visokih) petah čevljev/»štiklov«. Visoke pete so znamenje (ženskega) zavidanja penisa – drugače rečeno: ženske visoke pete so znamenje želje po penisu.

Z izgubo ravnotežja Goffman najde še nagib glave. Pri tem opaža, da se glava ponavljajoče nagiba na eno stran. Ženske se – v oglasih, fotografijah in tudi sicer –, namesto, da bi držale glavo pokonci, ravno in trdno, vedno znova nagibajo v specifičen, Goffman pravi »neroden položaj«, nagnjen in zvit. Da je vrat pomembne erogena cona, ki jo ženska avtonomno, torej na častno pobudo, nastavlja moškemu – v upanju, da se bo te erogene cone (vratu) dotaknil/»lotil« – Goffman seveda ne pomisli. Goffman spet enoumno in zgrešeno trdi, da vsi ti nagibi glave in telesa žensko pahnejo v položaju brez obrambe. In res zato lahko (pre)beremo kot izraz/posledico »sprejetja podrejenosti, poniževanja, podložnosti in popuščanja«. Goffman ni sposoben preklopiti na logiko, da so vsi ti izrazi iz oglasov/fotografij posledica avtonomne ženske želje, ki so iz vsakdanjega ženskega življenje oz. flirtanja z moškimi dobesedno skopira v oglase/fotografije. In jasno, da ti položaji namiguje na spolnost – ampak so pobuda ženska samih, ki so prav tako in prav toliko uejte v pohoto kot moški. Goffman pa je za to resnico popolnoma slep in gluh, v isti sapi pa obtožuje kreativne direktorjev in/oz. fotografe in se pri tem banalno/absurdno sprašje, kaj se dogaja v glavah teh moških, ki ženske postavljajo v takšne položaje/poze.

Še bolj ponesrečeno/spodletelo/absurdno logiko uporabi Goffman, ko v svoj diskurz vpelje živali – npr. pse. Namreč ravno pes je ranljiv, ko ima glavo obrnjeno navzgor in ima ob tem (na ranljiv način) izpostavljen vrat. Goffamn – ki ni kinolog – pravi, da pes s to pozo/položajem vratu signalizira podrejenost drugemu agresivnemu bitju. To živalsko/pasjo logiko Goffman noro preslika na človeka, kot da bi vedel, kaj si žival/pes v takem položaju misli. Za Goffman kar »drži kot pribito« in je dejstvo, da je »ženska v družbenem svetu predala svojo moč in sprejela svojo nemoč«.[5] V tej zvezi Goffman vpelje še položaj moške moči: »… obraz obrnjen navzdol in oči usmerjene navzgor, kot žival, ki zasleduje svoj plen.«[6]  Goffman še enkrat spodletelo vidi »preprosto zgodbo, ki nam jo kultura pripoveduje o tem, kako se predstavljata ženskost in moškost«. Slep in gluh je za vso psihoanalitično logiko, ki kavzalnost popolnoma obrne – feminizmu pa njegova logika godi in jo izkoriščajo v svoje (ideološke) namene.

PS: Ko sem Zofijnim ljubimce javno očital to njihovo enoumnost, sem dobil tale odgovor: "Na spletu smo zasledili vašo "kritiko" vsebin, ki jih izpostavljamo v sklopu društvenega cikla o "mediozofiji". Čeprav smo vsakomur hvaležni za odziv, se po prebiranju vašega prispevka nikakor ne moremo odločiti za to, da bi ga na kak način lahko sprejeli kot konstruktivnega. Seveda nikakor ne zanikamo, da imate pravico do mnenja in do svoje interpretacije, naj bo ta še tako absurdna, vendar, kot na več mestih priznavate tudi sami, je to vendarle zgolj vaša osebna interpretacija, ki je v najboljšem primeru psevdo-znanstvena in utemeljena na enem samem vsepojasnjujočem (in še to vprašljivem) argumentu -, teoriji kastracije. Vaša interpretacija je tudi diametralno nasprotna našim prizadevanjem (ki deloma temeljijo na izročilih razsvetljenstva in humanizma), katerih temeljni postulat je razvoj človeškega bitja in njegovo nedisikriminatorno kultiviranje na podlagi razuma. To, kar ponujate vi, je regresivni biološki determinizem, ki bi, če bi (ob)veljal, med drugim človeka in človeški napredek zaustavil na nivoju prazgodovinskega jamskega životarjenja. Upamo, da boste naše zadržke napram vašim stališčem znali razumeti."