Dve leti nazaj sem za Večer spisal nek tekst z naslovom »Predzadnji na Evronoriji?!«

Uredništvo mi je tekst takrat objavilo, ker je bilo pač v drugi zasedbi kot danes. V zadnjem času, ko sta na uredniško sceno stopili Katja Šeruga in Vaness Čokl (Pogledi) se seveda objavljajo predvsem enoumni anarholiberalni in (pro)feministični teksti, kakršnega so/sta (mislim na profeministični tendem Šeruga-Čokl) v post evrovizijskem času objavili bivši »Sestri« Tomažu Miheliču - Marlenni.

Anarholiberalna scena, ki jo podpihuje feminizem je »ubila« vso razsodnost glavnih slovenskih časopisov, da ne rečem medijev – tudi nacionalna TV SLO (MMC). Delo, Dnevnik in Večer so postali derivati/sateliti Mladine – in ni čudno, da Reporter tako mimobežno ropota, Demokracija pa se opoteka od svoje desne zmešanosti. V Sloveniji se fura enoumje, pluralizem v razmišljanju ni dovoljen. In … vse nam hudič jemlje. S takšnimi mediji – s (pro)feminističnimi babami v uredniških stolčkih –, se stvar ne morejo postaviti na noge. Zelena veja, na katero bi bilo mogoče splezati, če bi imeli uredniško politiko »pod kontrolo« moralno razsodni moški, je odžagana.

Večerov oz. »ex-Sestrin« oz. Miheličev/Marlennin tekst o Conchiti Wurst in »spremljajoči sceni« (Brada, Evropa ma te rada) v katerem »ex-sestra« zliva vodo na svoj mlin, je skrajno spoldetel – urednica Pogledov Venessa Čokl pa ga na Twitterju neizmerno priporoča in hvali – in moj obup je toliko večji.

Za Večer sem po Bakuju (2012) med drugim napisal:

»Za moj »pogled s strani«, pa je vseeno absurdno, da se paradigma merjenja in ocenjevanja prenaša iz športa v umetnost – četudi bolj kič-umetnost. Resnici na ljubo, in na žalost, moramo tudi kiču, ki se mu reče Evrovizija (Eurosong), reči umetnost. Ampak, da bi umetnost merili, to pa je vendarle absurd. A ljudje to pač hočejo, po tem hlepijo. In potem se v resnici na nek način meri ekscesnost, senzacionalnost, šokantnost, karizmatičnost – da ne rečemo norost – samih izvajalcev in tudi scenskega nastopa. Paradigma evrovizijskega izbora »najboljše« popevke je bila in je (p)ostala skrajno paradoksalna. Paradoks Evrovizije kot koncepta je približno take vrste, kot če bi moškemu penisu merili lepoto. Ljudje božji – predvsem ljubitelji glasbe – všečnosti neke pesmi oziroma popevke se vendarle ne da meriti po enem niti po parih poslušanjih. Šele ko se »komad« usede v nezavedno, torej ko dobi neko simbolno zastopstvo, nam lahko postane všečen. Koncept Evrovizije pa je takšen, da poskuša na vrat na nos neki popevki pospešiti proces naselitve v poslušalčevo nezavedno, v njegove simbolne procese – z namenom, da bi naša zavest dotično popevko prepoznalo kot všečno. To se pač ne da. Če pa ljudje, nekateri lobiji, vendarle hočejo na silo imeti spektakel, pa moramo na nek način odmisliti, da imamo opravka z glasbo oziroma umetnostjo (ali pa s kičem) – in celo kič je mogoče na silo meriti in ocenjevati. Denar se bo obračal, ljudje bodo noreli, ker so pač nori, in karavan gre dalje, če psi lajajo, ali pa ne.«

V tem delu, spoštovani bralci, Conchiti Wurst še ne zaznavate. No, preroško pa sem Večerov tekst že pred dvema letoma nadaljeval takole:

»Ko smo ravno pri psih: morda bi naslednje leto Slovenci na Švedsko eksperimentalno poslali kakšno papigo, ki bi jo naučili deklamirati, če že ne peti, psi pa bi tulili kot »back vokali«. S takšnim šokom bi morda vendarle osvojili srca norcev po celi Evropi, pa tudi kakšnih »strokovnih« komisij. Če nam ni uspelo s travestitskimi Sestrami, »govejim rockom«, Majo Keuc, Evo Boto, bi morda poskusili s kakšnim »zoo-bandom« – no, imamo še enega aduta: Perpetuum Jazzile. Glede na to, da se ve, da kolesje Evrovizije – lahko bi ji rekli tudi Evronorije« – obvladujejo gejevski lobiji, morda ne bi bilo narobe, če bi slovenski izbor (EMA) opravili kar na slovenski Paradi ponosa.«

Avstrijci so podlegli ravno Paradi ponosa oz. gejevsko-feministični ideologiji. Njihova »klobasa« je zgolj in samo kazalec kontaminiranosti laične javnosti z gejevsko-feministično ideologijo. Feminilni gej Tom si ne more pomagati glede svoje spolne usmerjenosti. In da ne bo pomote: ni bolan, ker ga »zanaša« v spolni usmeritvi. Biti gej pa vendarle ni normalno in naravno. Kaj botruje njegovi »napačni« spolni usmeritvi, si ne bi upal gvoriti kar na prvo žaogo, ker vem, kako zapletena je etiologija spolne usmerjenosti oz. homoeksualnosti. S trikom, ki ga je uporabil/apliciral v nastopu/performansu, torej to nebulozo, da se je z neobrito in lepo dekorirano brado in preoblečen v žensko (kot da bi bil Pust), pojavil na odru, je računal ravno na aktualno anarholiberalno klimo, ki zadnja leta povsem obvladuje koncept in celo paradigmo Evrovizije. S trikom je hotel ukaniti glasovalno telo – ne toliko strokovne komisije, pač pa gledalce/poslušalce oz. televoting. Torej: Conchita Wurst je vendarle feminilni gej Tom/Thomas Neuwirth, ki se je našemil v žensko, bolje rečeno v neobičajno prikazen, ki služi čudenju in zavajanju/zmedenju glasovalnega telesa. Provokativno ime si je nadel seveda simptomatsko. Z njim sporoča, da ni zadovoljen s svojo spolno identiteto, da ima »klobaso« (= Wurst) in je v resnici »klobase«/penisa si želeča »mala pizda« (= Conchita) – beri: pohotna/sprejemajoča promiskuitetna/»fehtajoča« »luknja«/vagina.

No, saj ni edini, ki se je ujel v to feminilno-gejevsko paradigmo. Je pa zagotovo eden redkih, ki je na tak način potegnil za nos oz. naplahtal številne ljudi/laike, tudi nedolžne, vendar sugestibilne ljubitelje Evrovizije.

Thomas Neuwirth ni zmagal na Evroviziji zato, ker je ubogi feminilni gej, ki je ujet v napačno telo – pač pa je zmagal zato, ker se mu je pustilo zapeljati (beri: se zmesti) glasovalno/televoting telo, in ker mu je pri tem suportirala vsa gejevsko-lezbična (in feministična) mašinerija. 

Če bi bila Evrovizija radijski – torej »nevizualni« – projekt, Thomas Neuwirth s svojo pesmijo ne bi prišel niti v finale, še posebej, če bi predstavljan s svojimi imenom. Vrstni red bi bil povsem drugačen in tudi »kuhinja« bi ubrala povsem drugo logiko. In »kuhinja« je in bo v umetnosti – tudi kič-umetnosti – vselej prisotna; že zato, ker se umetnost drugače ne da meriti/ocenjevati; po drugi strani pa zato, ker so umetniki navadno (v povprečju) zelo »zmoteni«/»spotaknjeni« z lastnimi potlačitvami/patosom, saj so (po drugi stani) navadno zelo narcistični. Tisti umetniki, ki hlepijo po odru, so imeli nekoč zelo preprosto ime: zabavljači. Izraz »umetnost« je prepogosto le še olepševalna krinka, ki skriva narcistično patologijo »bivših« zabavljačev.

Torej: Evrovizija nima nič skupnega ne z umetnostjo, ne za glasbo – prej s kičem in Paradami ponosa, ki se bohotijo po Evropi; in ljubitelji glasbe s(m)o zelo razočarani oz. apatični. Ekscesini (gejevski/anarholiberalni) kič, ki bo sledili naslednja leta – tudi drugo leto na Dunaju – se bo še verjetno potenciral, dokler sedanja paradigme Evrovizije ne bo zvodenela, oz. je ne bo zasenčila kakšna protiutež iz registra normalnosti oz. heteroseksualnosti in dokler je normalni/konzervativni ljudje ne bodo ignorirali.

Problem gejev – ne toliko lezbijk – v resnici ni njihova spolna usmerjenost, pač pa njihov speči/latentni (dobro skrivani in kompenzirani) patos (zmedenost), ki vselej preži in se tudi mestoma dekompenzacijsko reflektira/manifestira v družbi; če je posredi dobra sublimacija, dobimo Evrovizijo, kakšni smo bili nedavno priča; če je sublimacija neuspešna, dobimo Parado ponosa in (na referendumu padli) Družinski zakonik in »porodniški« zakonik (ki je padel že v javni obravnavi).

Moralno odgovorni ljudje ne morejo pristajati na »kuhinjo« televotinga in lobiranja okrog glasovanja, geji pa to lahko, ker imajo deficit v moralnem razsojanju. Namreč – veliko gejev je postalo identitetno homoseksualnih zaradi napačno razrešenega, torej nerazrešenega Ojdipovega kompleksa. V paketu spodletelega Ojdipa pa prihaja tudi moralna nerazsodnost in ves spremljajoči »patos«, in to je tisto, kar je problematično pri vsem gejevskem (in lezbičnem/feminističnem) gibanju. Projekti, kot so družinski in »porodniški« zakonik, enakost spolov, t. i. novo očetovstvo ipd., so plod ravno te (»nadjazovske«) patologije v moralnem razsojanju, kjer je lastna/egoistična korist postavljena pred splošno koristi oz. »splošno dobro«.

Naj tale tekst zaključim tako, kot sem ga zaključil pred dvema letoma:

»Te dni se veseli Švedska z maročansko »multikulturnico« Loreen – če bi zmagala Norveška, bi bilo, glede na Breivika, prehudo oziroma preočitno. Lani je zmagal – in bil že prej favoriziran – kapitalistično prosperirajoči Azerbajdžan. Leto prej je Angela Merkl na vsak način hotela zmago za Nemčijo – in Lena je bila zgolj dovolj všečna in seksi. No, tudi Srbe je bilo treba pred leti »povojno« rehabilitirati, in Marijina Molitva je prišla na svoj račun. (Vprašanje je, koliko je bila za zmago takrat pomembna Marijina »liberalna« - beri: lezbična - spolna usmeritev.)
In končno, naj se ve: dovolj dobre pesmi in scenski nastop imajo vsi udeleženci, vse države, »fušajo« pa tudi ne. Umetnosti, še posebno tiste v popevkarski pop glasbi, se ne da (iz)meriti na tak način, kot je to mogoče v športu oziroma kot si to zamišljajo ideologi Evrovizije. Biznis pa ima tudi svoje zakonitosti. Svet bi se sesul, če ne bi bilo družbene galame, kakršna se je ustvarila okrog »Evronorije«. S slovenskimi evrovizijci tudi tokrat ni bilo nič narobe – ne z Evo Boto (NITI SEDAJ S TINKARO KOVAČ), ne s spremljevalnimi vokalistkami, ne s pesmijo. Tudi naši »strokovni« komisiji – ne tisti, ki je delila glasove drugim udeležencem, ne tisti, ki je Evo Boto (SEDAJ TINKARO KOVAČ) (so)izbrala kot našo zastopnico – nimamo kaj očitati. »Evronorija« je, tako kot vsak družbena norost/psihoza, pač nepredvidljiva.«

PS1: Fantazma malega Toma se je (verjetno) nekoč glasila: "Oče, rad bi bil tvoja hčerka!"

PS2: Tole "klobaso" bom vtkal tudi v mojo "Lepotico & psiho-zver" - najprej v petek, 16. maja v Trebnjem/Galaksija (ob 20h), v Ljubljani/Kolosej pa naslednji petek, 23. maja ob 20h.