Pred par leti (nov. 2009) sem dal nek odmeven in kritiziran intervju (o Tomažu Humarju), v katerem sem bil dokaj kritičen do Humarjevega klatenja po Himalaji. Med drugim pa sem bil (v zadnjih treh vprašanjih/odgovorih) tudi kritičen do slovenske (arhetipske/cankarjanske) matere. In ker je danes Materinski dan, je morda prav, da nekaj mojih takratnih misli obudim:

Smo po čaščenju humarjevskih likov Slovenci kaj posebnega v svetu? Po naših dosledno izjemnih statističnih dosežkih glede samomorov, alkoholizma in prometnih nesreč se zdimo idealna topla greda za tovrstne ekscese?
Slovenski nacionalni karakter premore veliko neke latentne patologije. Ta se vselej napaja iz primarne družine. Problematična je falična, dominantna in nemalokrat čustveno hladna mati, ki frustrira svoje otroke. Problematični so predvsem dečki – deklice pa predvsem toliko, kolikor postanejo kopije teh svojih mater. Kolapsirani, mnogokrat »tiho« zapiti in frustrirani očetje so posebno, a pomembno poglavje – za dečke kot identifikacijski liki, deklice pa imajo na račun slabega lika očeta probleme pri izbiri svojih partnerjev v odraslosti.

Po drugi strani pa se recimo Martin Strel ne more dovolj naprhati čez Slovence, češ kako ga niso sposobni niti približno dovolj častiti in kako imajo Američani za njegove zgodovinske dosežke neprimerno več posluha?
Chrisophe Lasch je že pred 30 leti ZDA označil kot deželo patoloških narcisov. Po mojem mnenju so Johni za Janeze, ko govorimo o nacionalnem narcizmu, »sitne ribe«. Janezi morajo svoji mami celo otroštvo nositi neki titule in si na ta način kupovati ljubezen … In to jih z avtodestruktivnostjo ter vase obrnjenim sadizmom – torej mazohizmom – zaznamuje za celo življenje. Ves ta športni ali pa tudi kakšen drug ekstremizem ima svoje ozadje – morda v hrepenenju v stilu: »Mama, kdaj me boš končno vzljubila? Do kdaj bom moral hoditi na konec sveta – ali pa na Luno, da me boš imela rada?« Slovenske emancipirane mame se bodo morale enkrat strezniti, da bomo Slovenci postali končno normalni. Če ne, nas bodo še naprej smešili razni Kekci in Rožleti ter zapiti Bedanci.

Ha ha, kolikor v striktno kavarniškem in skrajno posploševalnem duhu sicer delim model vaše slovenske družinske idile dementnih zagrenjenk in zapitih ničetov, me vseeno zanima: kaj lahko te, kot pravite, ‘emancipiranke’ za mentalno zdravje svojih otrok storijo? Naj se morda de-emancipirajo? Ker ne pozabimo: za razliko od ameriške razočarane gospodinje je morala slovenska mati v zmagovitem socializmu hoditi v službo! Za otroke in praktično za kompleten dom pa je morala potem poskrbeti popoldne, v prostem času, in pri tem pogosto tolerirati apriorno vzvišenost ali celo nasilje nekega zapitega degenerika. Mar ni logično, da je marsikatera ob tem postala kar malo … no, zagrenjena?
Mati se mora svojim otrokom brezpogojno predajati, jih ljubiti takšne kot so, ne pa da jim morajo ti vse otroštvo nositi neke titule in trofeje. Toda kako naj otrok – v tem primeru mislim na dečka – povratno brezpogojno ljubi svojo mamo, če je ta kronično odsotna, karieristična? Na ta način ima morda sčasoma raje kot svojo mamico varuško – tako kot bo v odraslosti imel raje ljubico kot svojo ženo. Feminizem jo je Sloveniji močno zagodel, in to na dolgi rok. Ženske, ki bi jim bilo v tem kontekstu treba reči »moškinje« ali celo »decinje«, postanejo aseksualne, svoje može frustrirajo ali pa jih izženejo iz družine. Res je, tudi Janezi znajo zganjati doma hudo patologijo – bodisi sami od sebe, bodisi nezavedno revanšistično. Partnerska oziroma družinska zagata je v marsikateri slovenski družini nemalokrat popolna. V odraslosti so tako mnogi otroci prežeti z latentnim sadizmom ali pa mazohizmom. Zaradi kolapsiranega očeta imajo mnogi probleme z etiko oziroma Nadjazom – npr. tajkuni – da o narcističnih ekscesih in raznoraznih karizmatičnih ekstremistih sploh ne govorimo.

Morda še tole: po zadnjem blogu (Cankarjanska mati) se mi je oglasila neka starejša gospa (z Gorenske, amapk cela Slovenija je podobna) - glej, glej, tudi take me berejo -, ki mi je napisala tole:

"Ob branju bloga o cankarjanski materi sem se spomnila na neko sosedo. Ko je imela sedmega otroka (dojenčka), ji je umrl mož (to je bilo pred 50-imi leti). Nato je sama vzgajala 6 sinov in 1 hčerko. Nikoli ni imela drugega moškega. Postala je možakarska mati, žrtvovala se je za njih, živela za otroke ... - nekakšna oz. prava cankarjanska mati. Vam povem rezultat?! Sinovi katastrofalni, eden je pristal med klošarjih, kjer so ga nekoč tako poškodovali, da se je vrnil domov (kot invalid), drugi je naredil samomor, tretji je povzročil (vsaj) dve hudi prometni nesreči - obakrat je povozil (2) človeka do smrti ... Obakrat bil seveda pijan, saj je bil alkoholik. Po prihodu iz zapora je postal razvalina - itak ... pije, ima neke napade (morda psihozo/epilepsijo) ... Četrti pije, peti je (edini) kolikor toliko normalen. Ima pa zelo dominantno, karieristično ženo (verjetno na podoben kot mama), ki ga ima na špagci. Šesti, ki je bil v času očetove smrti še dojenček, pa je popolnoma zgubljen ... Hčerka pa je začuda normalna - ima družino, ugledenga moža, lepo živi(jo) - vsaj teko se zdi. Meni nikoli ni bilo jasno, zakaj v tej sosedovi družini toliko patosa pri fantih (sinovih) - pri punci (hčerki) pa ne. Imeli so denar, materialno so bili preskrbljeni - dobili so neko odškodnino in veliko penzijo po očetu, ki je delal v tujini (in oče je bil vzgojno odsoten že od vsega začetka) ... In ob branju vašega bloga mi je postalo marsikaj jasno ... Hvala!"

PS: Ta teden, 27. marca s svojo odrsko terapijo "Lepotica in psihoanalitična  zver" gostujem v Trbovljah (ob 19h). 4. aprila pa v Medvodah (ob 20h).