Galerija slik
Cankarjanska mati

Te dni so me zopet poklicali z nacionalne TV – za torkovo oddajo Dobro jutro (25. marec je Materinski dan) – in me povprašali, ali sem pripravljen kakšno teoretsko misel povedati pred kamero o slovenski t. i. cankarjanski materi; pa sem jim rekel, da bodo voditelj(i)/scenarist(i) izgubil(i) službo ali pa vsaj klicani na odgovornost. To je sej skoraj zgodilo Ani Tavčar (Pirkovič), ki me je gostila pred leti v tej isti oddaji. Rekel sem jim, da sem o cankarjanski materi že vse povedal na blogu (MMC), ki mi ga je vodstvo RTV SLO – z varuhom gledalčevih pravic Ladom Ambrožičem na čelu – likvidiralo. In ker so vztrajali, sem rekel, OK, pa bom povedal par stavkov, če že želite.

V tem zapisu bom obudil spomin in obogatil zapis izpred par let in v pripravi na intervju poudaril par stvari.

 

Izraz cankarjanska mati pogosto uporabljam, ko analiziram slovenski nacionalni karakter. Analizam predvsem moške, torej Slovenceljne/Slovenčkote oz. kolaps slovenskega arhetipskega očeta, onstran katerega stoji njegova mati (in/oz. žena, tudi mati njegovih otrok), ki ji je mogoče reči cankarjanska mati. Sam uporabljam frazo »cankarjanska mati« v kontekstu falične matere, ki, kot sužnja/inventar svojih otrok, te otroke hkrati tudi uničuje, predvsem svojega sina, Janez(ka)/Ivan(čk)a. Cankarjanska mati se torej po eni strani nesebično razdaja za svojega sina (hčerka ni toliko na udaru), po drugi strani pa se vzgojno niti ne znajde pri »gor-spravljanju« oz. vzgoji svojega sina. Osnovni (današnji) problem cankarjanske matere je, da se ne ukloni svojemu možu (če ga sploh ima, če ji ni ušel oz. če ga ni pognala – saj ga niti izbrati ne zna), ki bi jo lahko korigiral pri vzgoji otrok, predvsem sina. »Preveč slabo« mamo, mora pri »gor-spravljanju« (vzgoji) sina/otrok korigirati »dovolj dober« oče. Cankarjanska mati nosi t. r. (vse) štiri vogale hiše; je pa po drugi strani taka ženska ena trpeča reva, ki ob sebi, bodisi nima moža, ki bi jo razbremenil, ali pa temu/svojemu možu »ne da dihati«, mu ne pusti do besede – kot avtoriteto ga sesuva, ga (simbolno) kastrira. V prispodobi bi za cankarjansko mater lahko označili tudi (Vandotova) »teto Pehto«, ki je svojega »Bedanca« izgnala iz družine, in vzgaja svoje »Kekce in Rožlete«. Moderni moralno neodgovorni očetje (Boštjan M. Zupančič jim reče predojdipalci) pa pogosto iz družine tudi zbežijo – jasno, kar so že proizvod cankarjanske matere; zaradi kolapsa (beri: simbolne kastracije) očeta imajo nerazrešen Ojdipov kompleks.  Fenomen cankarjanske matere dandanes temelji na njeni faličnosti in/oz./ali emancipiranosti (»sama je za vse«), ki posledično zaznamuje njene sinove. V svoji emancipacijski stiski se je pomožatila, postala je falčina in s tem uničujoča za svojega sina (sinove, otroke). V paradigmi cankarjanske matere hčerke niso (tako) pomembne oz. niso »point«. V paket cankarjanske matere vselej sodi njen (simbolno) kastriran mož oz. odsotni mož/parner, oče njenega sina/otrok. Svojega sina skuša imeti oz. ga kar ima za nekakšnega »nadomestnega moža«, in ga tudi vzgojno (pri »gor-spravljanju«) zavozi. Sinovi ob cankarjanskih materah navadno postanejo razvajeni (ker jim preveč nudi) ali pa postanejo patološki narcisi (ker jih /le/ pogojno ljubi – ceni ga po tem, koliko titul ji prinese domov; in s temi sinovimi titulami se baha/»kurči«). V paradigmi cankarjanske matere gre za dvojno negativnost te nacionalne pasti: na eni strani so neodgovorni in sebični razvajeni sinovi, na drugi strani pa so (še hujši) patološki narcisi – to sta dva negativna nacionalna/patološka proizvoda slovenske cankarjanske matere. Bistvo cankarjanske matere je dandanes postalo to, da so njeni Ivan(čk)i/Janez(k)i karakterno/psihično uničeni. Ivan Cankar je bil nenazadnje uničeni, zapiti sin, ki ni vedel, kaj je moralno prav, ki ni imel nobene prave funkcionalne odraslosti. Imel pa je talent – talent pa navadno otrok oz. človek razvije seveda kot obrambni mehanizem, zato, da preživi. In ob cankarjanski materi njeni sinovi seveda ne morejo biti normalni, funkcionalno odrasli.
Naslednica cankarjanske matere – njeno novi prototip – bi lahko bila tudi "vancouverska Petra" (Majdič), ki je kljub zlomljenim rebrom (absurdno) vztrajala v nekem  – za ženske  – po svoje (absurdnem) faličnem cilju (kariernem »kurčenju«). Do (faličnega) uspeha, preko trupel (tudi lastnega). Cankarjanska mati je dandanes falična »moškinja«, ki ne zna biti feminilna, ki se ne zna zanesti na svojega »alfa samca« (ker ga niti izbrati ne zna, kaj šele, da bi znala ob njem feminilno živeti/uživati, se znala do njega feminilno obnašati). Cankarjanski materi je zagodel njen ojdipalni oz. infantilni oče  – ki je bil očitno »preveč slab« (do nje in njene matere) – morda je iz nje naredil svojega sina. Cankarjanska mati bi lahko bila današnja emancipirana, od nikogar odvisna, feministka, »moškinja«, ki vzgojno zavozi svojega (edinega) sina (in tudi eventualno hčerko). Sinovi cankarjanske matere se v življenju ne znajdejo, so funkcionalno neodraslu, živijo v »hotelu mama« do 40 leta …, ne znajo biti ne dobri partnerji ne, ne ljubeči očetje. Nimajo moralne odgovornosti (beri: močnega Nadjaza, ker niso bili deležni avtoritativnega očeta, pač pa falične oz. dominantne matere, ali pa matere, ki sinu pri vzgoji oz. »gor-spravljanju« ni znala in (z)mogla (kr to niti ni njena/ženska/materina funkcija) postaviti meja. Zbegani Ivan(ček) Cankar je rasel ob svoji zanj razdajajoči »cankarjanski« materi, brez očeta (ki je popihal v Bosno).

Cankarjanska mati dandanes nima nič z romanom Na klancu, niti z avtobiografsko zbirko črtic Moje življenje – vsaj zame ne – čeprav se na vse te Cankarjeve požrtvovalne ženske literarne like navezuje. Že v romanu Na klancu je Cankar ustvaril nek nov tip ženskega oziroma materinskega romana, v katerem je polno refleksij ravno Cankarjeve matere Neže. Prav v romanu Na klancu res spoznamo prototip neke skromno in (za otroke) požrtvovalne ter otrokom se predajajoče ženske/matere. Današnja cankarjanska mati bi morda bila res neko nadaljevanje Cankarjeva »junakinje« Francke (nezakonske hčere, ki je bila brez očeta) in same Cankarjeve matere (vključno s črticama »Skodelica kave« in »Mater je zatajil« ter ostalih avtobiografske zbirke črtic »Moje življenje«, kjer je /Cankarjeva/ mati predstavljana kot sužnja oz. inventar svojih otrok). Današnja cankarjanska mati pa je emancipirana in prav tako požrtvovalna, kot prototip Cankarjeva Francke in Cankarjeve mame (tudi tiste, ki nosi »skodelico kave« in tiste, ki so je, ko je pripešačila k »njemu« oz. Jožetu (gre za Ivanovega brata) na obisk, »zatajil«), le da je dandanes kontaminirana s feminizmom in na ta način – kot sužnja/inventar svojih otrok – uničuje svoje otroke (in nacijo). Če za prototip Cankarjeva cankarjanske matere lahko rečemo, da je bolj pozitivni lik, ki korigira kolaps svojega moža, očeta svojih otrok, je dandanes cankarjanska mati prej negativni lik, ki uničuje svojega sina (posledično pa tudi nacijo/Slovenijo) – najbolj s tem, ko v objemu feministične ideologija kastrira svojega moža, očeta svojih otrok.

 

PS2: Kontekst, ki sodi v paket/zmes cankarjanske matere je seveda tele (iz črtice Skodelica kave):

Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila oba dva plemenita, srečna in vesela. …/…/… Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar. Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: »Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!« Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala. Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom. »Dajte, mati!« Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice. Popil sem kavo, pa sem se tolažil: »Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen ...« Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ... Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je spreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkliknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...

PS2: Ko mislimo Cankarjevo cankarjansko mater moramo vedeti, da je bil Ivan(ček) osmi od dvanajstih otrok svoje požrtvovalne matere Neže (sužnje/inventarja svojih otrok) in simbolno kastriranega (propadlega) krojača Jožeta, ki je, ko je bil Ivan(ček) še otrok, dobesedno »zbežal« v Bosno. In jasno, da je Ivan (zapiti) »predojdipalec«, ki nikoli ni dostojno razrešil Ojdipovega kompleksa.

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
2
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
3
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
4
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
5
Estrogenski SD/Židan
Sorodne vsebine
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
40 mučenikov – ali: SEKSIZEM (1. del)