Icon bars

Roman Vodeb, kritični mislec, (teoretski) psihoanalitik, osebni svetovalc, EnfantTerible ...

Followed by 59 people
Following 212 people
Motnje hranjenja – 4. del

Pred več kot desetimi leti je k meni prišla »gospodična«, stara blizu 30 let … Pri njej sem res »napenjal možgane«, si belil glavo ... – tudi zato, ker se je kar od daleč skoraj vsak teden vozila k meni, in to kar nekaj mesecev. In ker se v tem času spet (teoretsko) poglabljam v motnje hranjenja, ki so njo mučile celo mladost, posebno v najstniškem obdobju in tudi takrat, ko me je obiskovala na »svetovanjih« (beri: terapijah), sem se zdaj ponovno obrnil nanjo z apelom, če mi danes, ko je stara nekaj čez 40 let, napiše kaj o tej svoji težavi in o motnjah hranjenja nasploh. Pri njej sta bili prisotni odsotnost očeta in spolna zloraba, pa tudi ostale razmere v »specifični« primarni družini so bile take, da je še čudno, da je preživela.

Prijazno se mi je odzvala – in ... Nastala je tale njena izpoved oz. ekspertiza (ki je za potrebe te objave malce zakodirana): 

O motnjah hranjenja pa lahko knjigo napišem. Jezi me, da v teoriji motenj hranjenja predvsem psihiatri, pa tudi klinični psihologi, posplošujejo in poenostavljajo izvor te težave, ki seveda ni v tem, da bi mediji ali družbeni modni trendi vplivali na dekleta in mlade ženske, da bi bile vitke in lepe. Motnje hranjenja – kot sedaj točno vem (tudi zahvaljujoč Vam) – nastanejo v otroštvu, saj so posledica slabih razmer v družini, morda alkoholizma staršev, revščine, odsotnosti staršev, slabih staršev (beri: odsotnost topline, ljubezni …) ipd. – in seveda največ zaradi spolnih zlorab. Ko boste tu razlagali spolne zlorabe in nezavedno uživanje ob zlorabi, to izrecno poudarite – torej, da pri tem uživanju ne gre za pravo zavestno (»meseno«) uživanje, ki je znano iz spolnosti odraslih ljudi; v tem primeru si bo večina ljudi ves kontekst napačno razlagala – v smer, kot da je žrtev uživala med spolno zlorabo in da si je te zlorabe želela ali da si je ponovno želi. Razložite tudi, kako si žrtev (deklica) zaradi tega nezavednega »uživanja« v puberteti (ko začne masturbirati) lahko plasira oz. infiltrira v svoje seksualne fantazije (želje) prav dotičnega pedofila (posiljevalca), ki jo je nekoč, kot deklico, spolno zlorabil. Povejte tudi to, kako grozno se dekle ob tem počuti in si to »nehotno pohoto« potem (samo)očita in se posledično po eni strani (samo)kaznuje z mazohističnim samopoškodovanjem, po drugi strani pa to krivdo, (samo)očitek, (simbolno) ven daje z bruhanjem.

Večina teoretikov, tudi strokovnjakov za motnje hranjenja – v mislih imam psihiatre in klinične psihologe – tega ne razume. Še manj to razumejo – beri: tega ne vedo – dotične punce, torej »osebe z motnjami hranjenja«, kot se anoreksičnim ali bulimičnim puncam rado reče. Tu bodite res previdni, ker večina potem res sliši samo to, »da je žrtev v spolni zlorabi uživala«. Folk je zabit! Treba (jim) je v detajle povedati, za kaj tukaj gre in kakšno trpljenje to predstavlja za žrtev spolnih zlorab že med samo zlorabo in kakšno potem, ko se ji začnejo pojavljati prve seksualne fantazije.

Ljudje se ne zavedajo, da je hrana najhujša droga, zaradi katere človek počne prav enake ali pa še hujše stvari, kot jih počne npr. pri zasvojenosti s heroinom. 

Sama sem svoje motnje hranjenja nekako – torej z velikimi mukami – zajezila (le) tako, da sem v pristopu k hranjenju – torej v dnevnem jedilniku – prešla izključno na sadje in zelenjavo. Če tega ne bi naredila, bi verjetno kakšen mesec kasneje – potem, ko mi je umrla babi, ki je edina skrbela zame in me resnično imela rada, od (pre)nažiranja in posledičnega bruhanja umrla tudi sama.

Sem se pa zavedala, da lahko že jutri zapadem nazaj v klasično bulimično rutino prenažiranja in posledičnega bruhanja. Kajti zaradi tako dolgega obdobja motenj hranjenja že ves čas, vse do danes, nimam ne občutka lakote ne občutka sitosti. In tako (psihično) »ranjena« punca ne more pojesti samo enega kosa kruha, ampak kar nekaj kilogramov. Ne morem pojesti le ene pomaranče, ampak nekaj kilogramov. Kajti le tako se nekako da preživeti. Z nekaj požrtimi kilogrami kruha ali česarkoli drugega, kar – v mojem primeru – nista bila sadje in zelenjava, pa se na dolgi rok brez posledic (debelosti) ne da. Tako velika je praznina, ki jo ranjeno dekle fila(m). In vsak – vsaka punca – z motnjami hranjenja jo ima. 

Anoreksija, s katero sem začela pri petnajstih letih in se skoraj izstradala do smrti, je posebne vrste teror nad sabo, nad svojim telesom. To seveda ne zato, ker bi želele biti vitke kot manekenke – to (šele) sedaj vem – ampak ker je lastno telo edino, ki ga lahko v tistem trenutku nadziram(o), ga imam(o) pod strogo kontrolo, samo v svojih rokah, se nad njim izživljam(o), ga kaznujem(o), ker vsega tega ne moremo početi ljudem, ki so nas prizadeli, in ker ne morem(o) v red spraviti svoje družine in ljudi, ki jih imamo radi. 

»Enkrat odvisnik, vedno odvisnik« – tudi od motenj hranjenja. Vsak stresen dogodek je lahko sprožilec. Sploh kar se tiče družine, očeta, matere, partnerja. V sekundi se lahko spet vse podre.

Ko izvem kakšno stvar o svojem očetu, če se po dolgem času javi njegova žena, ki se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da sem njegova hči, se vedno znova sesujem in se mesece (psihično) nazaj sestavljam. Nazadnje sem tri dni jedla in se umirila šele potem, ko mi je tretjo neprespano noč glava v spanju dobesedno padla v pisker … Groza, če se sedaj spomnim in premlevam, kaj sem takrat razmišljala o svojem (biološkem) očetu, ki ga v resnici nisem nikoli videla. 

Danes lahko – kot »prekaljena anoreksičarka in bulimičarka« – rečem, da »zdravljene« (Vi bi rekli »predrugačene«) motnje hranjenja samo »počivajo«, so v »stand by« položaju; popolnoma »ozdraviti« (»predrugačiti«) se jih (pač, sploh) ne da. Vsaj pri meni ne. Lahko jih le nadziram. In to strogo. No, k sreči sta sadje in zelenjava tako zelo dobra, da mi ta strogost ne predstavlja težav ... Dokler se z one strani ne oglasita oče, mama, s te strani bivši partner in ostali sprožilci, ki jih moram stalno »miriti«, jih »zatučkati«, »utišati«, jih imeti pod kontrolo ... Lahko Vam povem še svoje najgroznejše misli, ki sem jih imela v najhujšem obdobju motenj hranjenja, ko mi je večkrat prišlo v razmišljanje, kako bi mi bilo lažje, če bi moja babi, moja najdražja babi – ki mi je pomenila vse in še (naj)več – umrla, ker bi potem jaz lahko v miru jedla in bruhala, brez da bi bilo to treba skrivati pred njo. Babica je bila edina, ki je v svoji prehranjevalni kalvariji nisem hotela prizadeti. Prav tako sem v sebi gojila neko »tolažbo« in si govorila, da še k sreči, da ni fotra in da naj tudi ne pride, ker bom potem morala še pred njim skrivati svoje kozlanje … In Bog ne daj, da bi on izvedel za moje »prehranjevalno početje« … Uh, kakšno razočaranje bi to šele bilo zanj (sem si takrat mislila). In naj dodam, da je bil moj (biološki) oče tisti, za katerega bi dala vse, da bi ga v življenju imela.

Naj dodam še tole: zase vem, da so motnje hranjenja nastale zaradi odsotnosti očeta in spolne zlorabe. Menim pa tudi, da bi lahko bile povezane še z alkoholizmom v družini (in seveda tudi s stricem, ki nam je vsem uničeval življenje – ga uničil – s svojim nasiljem, torej alkoholizmom) – predvsem z mojo mam(ic)o, ki je bila takrat kar (pravi) kronik. Spomnim se, kako zelo me je prizadelo, ko sem bila pri petnajstih letih hospitalizirana na kardiološkem in endokrinološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani, ker mi je od izstradanosti utrip padel na vsega 27 udarcev na minuto in tudi iz postelje nisem bila več sposobna vstati; mati je na obisk prišla pijana, s seboj pa je privlekla enega od svojih pijanskih prijateljev. Na oddelku se z vsem tem niso znali spopadati; njim je bilo v interesu samo to, da me čim prej zredijo. Ko se mi je stanje zelo poslabšalo in mi je po njihovem grozila odpoved srca, je prišla k meni babi. Uboga revica – vsa shujšana in skročena; stala je ob moji postelji, me držala za roko in jokala: »Ljubica moja, prosim te, začni nazaj jesti, da boš lahko prišla nazaj domov!« To me je zlomilo. Kot bi me takrat prešinilo, da je moje kaznovanje mam(ic)e brezvezno, zastonj – ker še vseeno ni nehala piti, kljub temu da sem ležala na smrtni postelji in mi je bilo takrat jasno, kako zelo večvredna mi je babi (in ne mati). Ko sem videla njo tako zelo trpeti, sem se takoj »(samo)ozdravila« anoreksije. Že zvečer sem pojedla vso večerjo in naslednji dan vseh pet obrokov, ki so mi jih predpisali, dva dodatna za čim hitrejše rejenje. V nekaj dneh sem pridobila 8 kg, pa me zaradi 200 g, ker nisem imela 63 kg, niso pustili domov. In sem v naslednjih dneh pridobila še 5 kg, da so me potem z 68 kg izpustili oz. »dali« domov. To je bilo čisto pitanje prašiča! Nobene psihiatrične obravnave več, v izvidu je bilo le omenjeno, da je v družini prisoten alkohol, ker so sestre na oddelku pač videle pijano mamico. Pod diagnozo je bil tudi napis »Bulimia nervosa« in ker nisem vedela, kaj to pomeni, sem vprašala svojega zdravnika – pediatra, zakaj to piše, pa je rekel, da je to bolezen, ko se človek prenajeda, potem pa to hrano izbruha na ta način, da si prste porine v grlo … Takrat bulimije seveda še nisem imela, ker sploh nisem vedela, da to obstaja. No, sem pa dobila dobro idejo in jo po enem letu preizkusila in iz »ozdravljene« anoreksičarke prešla na bulimijo, ki je kmalu prerasla v kronično. In spet začaran krog … Ni bilo WC-ja, ki ga jaz ne bi pobruhala. Kjerkoli sem bila v svojem življenju, vedno sem najprej pogledala, kje je WC, kakšen je in če/kako bom lahko tam bruhala oz. skrila bruhanje. Lahko sem živela še tako polno, a hrana in »skret« sta zasenčila vse. Ko sem bila osem let kasneje hospitalizirana na OMH (Oddelek za motnje hranjenja, op. a.) pri Karin Sernec, so me po enem mesecu »dali« na Prozac (!), ker sem po terapiji sproščanja povedala, da sem se med vodenim sproščanjem v mislih znašla na poti, kjer mi nasproti prihajajo pojave v črnih haljah s kapuco – take, ki izgledajo kot jezdeci apokalipse; obrazov ni bilo, mene pa je ob tem tako zelo dušilo, da sem se morala predramiti iz tiste meditacije. Rekli so – vrli psihiatri in klinični psihologi – da so to že tako očitni znaki depresije, da me morajo »dati« na Prozac. Po enem tednu na tabletah sem se v enem trenutku počutila tako hiperaktivno (zdaj vem, da je bila to hipomanija, kot stranski učinek), da bi lahko trikrat tekla na Triglav, čez nekaj minut pa sem samo gledala okoli sebe, kje bi lahko pograbila nož, britvico ali karkoli ostrega, da bi se porezala. Ker so bile to misli, za katere sem vedela, da niso moje, sem tablete zmetala v stranišče, osebju, torej terapevtom (psihiatrom), pa lagala, da mi je bolje. Zame je OMH takrat izgubil vso kredibilnost. Ko je bil ravno takrat, po mesecu in pol hospitalizacije, tudi doma en družinski problem, sem seveda začela ponovno bruhati in potem skrivati svoje bruhanje tudi na oddelku, tako da tudi oni niso prav nič vedeli za to in me po štirih mesecih (!) odpustili iz bolnišnice v prepričanju, da so me pozdravili. Tako se je moja kalvarija nadaljevala in stopnjevala. Zadevo sem imela »pod kontrolo«, nihče ni vedel nič, moja postava je bila super, vzdrževala sem jo s prekomernim športanjem.

Kaj vse sem počela v svoji bulimiji, ne bom opisovala, ker lahko dam s tem kaki pacientki ali pacientu ideje in jim »odprem obzorje« (pre)nažiranja in bruhanja, ki je ... O-ho-ho, olimpijsko zlato in Nobelovo nagrado lahko dobim na tem področju ... Ko je zbolela moja babi, pa se je zaradi vseh krivd moja bulimija tako razbohotila, da tega fizično nisem več zmogla, ker sem samo še jedla in bruhala, tudi spala nisem več nič. Ker sem vedela, da se ženem v smrt, ampak ne smem umreti, ker sem morala skrbeti za babi, sem prešla izključno na sadje in zelenjavo. To je bil edini način, da zajezim bulimijo, ker sadja in zelenjave nisem nikoli bruhala.

Z Vašo pomočjo pa sem kasneje dobila tudi uvid, zakaj toliko samopoškodovanja in bruhanja, ki sta (očitno) povezana s spolnimi zlorabami (morda tudi s tem, da nisem poznala biološkega očeta). 

Lahko pa povem, da ima motnje hranjenja ogromno deklet in da je tudi veliko fantov, športnikov, ki bruhajo. Ker ne smem govoriti o primerih oseb, s katerimi sem bila hospitalizirana, Vam lahko samo okvirno povem, da jih je mnogo iz navzven urejenih, tako rekoč popolnih družin, doma pa stalni prepiri, posesivne matere, copatasti očetje ali pa strogi očetje in matere, ki od svojih otrok zahtevajo popolnost. Večina pacientov je navajala, kako niso bili nikoli dovolj dobri za svoja starša (ki sta navzven vzor v družbi), ne glede na odličnost v šoli in titule, medalje, ki so jih nosili domov z raznih tekmovanj. Večina deklet je imela probleme z Véliko mamo, zato so v psihodrami za lik mame vedno izbrale mene – ker nisem ravno majhna – saj/ker sem jih očitno spominjala nanjo. Shujšani fantje, ki bi že morali biti moški, pa so ostajali v poziciji fantka, ki ga starša nikoli nista dovolj ljubila. Itd. Itd. Itd. ... 

Motnje hranjenja – 3. del

Pri motnjah hranjenja pri fantih so – po mojem videnju (in klinični praksi) – stvari zastavljene bistveno drugače. Narava kastracijskega kompleksa, torej kastracijske bojazni (znotraj »Ojdipa«), dečkovo psihično realnost zaznamuje radikalno drugače kot deklico. Dečkov »libidinalni adut« je kastratibilni lulček (penis, ki se ga da odrezati, kastrirati), ki mu že v falični ojdipalni/kastracijski fazi zastavi temelje (spolne) identitete in želje. Ko sem nedavno poslušal neko mlado strokovnjakinjo – pedopsihiatrinjo (dr. Ano Mirković – mislim pa na intervju na podkastu Klemna Selakovića) – je v kontekstu motenj hranjenja posplošeno govorila o otrocih in mladostnikih. Namesto da bi v tem kontekstu transparentno govorila predvsem o dekletih ter jasno vpeljala razlike med spoloma, (koncepta) spola t. r. ni vpeljala.

Naj še enkrat poudarim, da so motnje hranjenja domena ženskega spola, torej (pred)pubertetnih deklet in mladih žensk – in to zaradi narave kastracijskega kompleksa. T. i. simbolni procesi – ki potekajo na nezavedni, torej primarni oz. »realno realni« ravni – se med spoloma (radikalno) razlikujejo. T. i. libidinalno trgovanje v ojdipalnem trikotniku oče-mati-otrok se glede na spol radikalno razlikuje. Deklica v tej fazi zamenja svoj »prvi objekt želje« in preide z istega spola (mamice) na drugi, od njenega različen spol, na očeta (kot bitje s penisom). Deček pa ostane pri istem spolu, torej pri mamici, ki jo preko fenomena kastracijske bojazni in nanjo vezanega tabuja incesta t. r. prepusti očetu – zato da ne bi postal (genitalno) »ne-cel«, brez (identitetno velecenjenega) lulčka, torej kastriran. Falično simbolno strukturo pri njem z leti, torej v puberteti, pridobi (falično) telo, predvsem telesne mišice.

Motnje hranjenja – npr. pri športnikih, kjer je potrebna nizka telesna teža (smučarski skakalci, plezalci, tekmovalci v borilnih športih, ki imajo kategorije, vezane na telesno težo …) – se pojavijo zaradi popolnoma drugačne logike, kot je – seveda v nezavednem – prisotna pri anorektičnih (in bulimičnih ter kompulzivno ješčih) dekletih. Medtem ko pri dekletih apriorno »ne-celo« telo ni občuteno kot konkurenčno po lepoti, pri fantih – v njihovi intrapsihični (simbolni) realnosti – telo ni dovolj falično falos predstavlja simbol njihovega »kastratibilnega« (in vselej premajhnega) penisa. Moško, vselej falično, telo ima skozi športno naprezanje/tekmovanje kastracijsko preteče atribute/funkcije in pretenzije.

Za razumevanje motenj hranjenja v povezavi z razlikami med spoloma je potrebno vpeljati še dve pomembni razliki. Ena je vezana na vnos hrane – strukturo in kalorično vrednost; druga razlika (med spoloma) pa je vezana na bruhanje zaužite hrane. Obe razliki pa sta v osnovi vezani na simbolne procese, ki potekajo v nezavednem, torej na ravni (Freudovega) primarnega procesa (Lacanovega »realno realnega«). Tako »zaužitje« oz. »vnos« hrane kot simbola »dajanja (nečesa) vase«, kot tudi bruhanje kot simbol »ven dajanja (nečesa)«, se glede na spol – po mojem teoretskem videnju (in moji klinični oz. psihoterapevtski praksi) – bistveno razlikujeta.

Dekleta z goltanjem hrane večinoma sprejemajo vase ljubezen oz. sprejetost s strani očeta (kot nosilca »organa več«, penisa). Sprejemanje hrane oz. »ponotranjanje« hrane je simbol očetovega (libidinalnega) odobravanja. Prenajedanje ni samo način kaznovanja (»nelepega« oz. »nevrednega«, »pomanjkljivo opremljenega«, »ne-celega«) telesa, pač pa ima kot »sprejemanje (nečesa) vase« tudi simbol ne-prejete – torej odsotne, nedoživete – očetove ljubezni, očetovega priznanja, da je dekličino telo – četudi »ne-celo« (brez penisa) – lepo, sprejeto in ljubezni vredno.

Moško goltanje hrane – jaz tega v svoji klinični/psihoterapevtski praksi še nisem doživel – te simbolne interpretacije oz. povezave nima. V primeru, da moškega zgrabi »volčja lakota« (beri: kompulzivno prenajedanje), je simbolno ozadje (simbolna struktura) drugačna – zato ker moški nima kastracijskega kompleksa, pač pa kastracijsko bojazen.

Podobno je z bruhanjem kot »nesprejemanjem (nečesa) vase«. Ojdipska deklica se t. r. ne sprijazni, da svojega telesa v »libidinalni menjavi« ne more fantazmatsko unovčiti, torej z njim libidinalno trgovati (in v zameno za svoje lepo »preostalo« telo – na nezavedno-fantazmatski ravni – dobiti očetovega lulčka/penisa). V (pred)puberteti ne more sprejeti, se sprijazniti z dejstvom, da fantazmatsko ni mogla uveljaviti libidinalno-trgovalne (menjalne) paradigme (z očetom); zato bruha, zato to kruto, zanjo neljubo dejstvo »daje ven«, torej bruha, in to za nazaj (»vnazajsko«, retroaktivno). Nikoli ne gre za to, da je z dekletovim telesom (v puberteti) nekaj narobe, pač pa gre za to, da je bilo na nezavedno-fantazmatski ravni nekoč, torej v času »Ojdipa«/»Elektre« (kastracijskega kompleksa), narobe to, da od očeta ni dobila občutka (odobravanja, sprejemanja), da je njeno telo, njen (edini) libidinalno-trgovalni (menjalni) adut, konkurenčen pri naslavljanju fantazmatske želje na očeta (ki je v osnovi predvsem oz. zgolj nezavedna) – v smislu: »Poglej me očka, kako sem lepa – četudi nimam lulčka … Za tvojega lulčka (za tvoj penis), sem ti pripravljena dati (»preostalo«) lepo (»ne-obdarjeno«, ne-celo« »ne-penisno«) telo!« Zato mora oče za svojo hčerko tam – v njenem otroštvu – biti, biti z njo (vsak dan) v primarni družini (in ne zgolj »na stikih« po ločitvi).


Motnje hranjenja – 2. del

Zaradi določenih ideoloških trendov – v mislih imam predvsem feminizem – se v kontekstu motenj hranjenja oz. (samo)percepciji lastnega telesa, zadnja leta ne govori (toliko kot bi se moralo o razlikah med spoloma), kljub temu da je evidentno, da gre predvsem za dekliški problem. Iz psihoanalize je jasno, da se bo motrenje razlik med spoloma navezovalo na psihoanalitični fundament, to je Ojdipov kompleks s fenomenom kastracije. Ravno znameniti kastracijski kompleks je v teoretskem smislu ključen za razumevanje motenj hranjenja in razlike med spoloma. In ni slučaj, da se razlike med spoloma – v kontekstu motenj hranjenja – zgodijo ravno v času prehoda v puberteto in med puberteto ter v zgodnji odraslosti.

Pred puberteto se dekletom začenja vračati t. i. kastracijsko obdobje, ki se otrokom začne dogajati v času »Ojdipa«/»Elektre«, torej v falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat oba spola premlevata anatomijo genitalij – lastnih in nasprotnega spola. Glede na to, da so motnje hranjenja v domeni deklet, se bo interpretacija vezala na deklice oz. dekleta, pozneje ženske.

Ko mala »Ojdipinja« oz. »Elektra« motri svoje mednožje, svojo »genitalno ne-celost« – ko vidi dečka/bratca (moškega, očeta) – spozna, da njej na telesu, v predelu mednožja, manjka nek organ, »mezinček«, lulček/penis. Ta svoj manko/primanjkljaj misli in premleva, si »beli glavo« in tudi spozna, da je ravno njen ljubi očka, mamičin mož/partner, tisti, ki ta »organ« ima. Za normalen protokol vzpostavitve ženske želje, ki se bo v dekletu začela rojevati ravno v času (pred)pubertete, mora deklica v času kastracijskega oz. Ojdipovega/Elektrinega kompleksa »misliti« svoje genitalije in svoje »pomanjkljivo opremljeno (ne-celo) telo« v povezavi z moškim, torej očetovim »telesom«, ki pa je – za razliko od njenega in mamičinega – »celo«, torej opremljeno tudi z »organom več«.

Ta »organ več« (penis) je na očkovem telesu ključen, da se deklica spontano in samodejno (libidinalno/čustveno) obrne k očetu in istočasno zapusti mater (kot prvi in primarni objekt želje). Dekličina libidinalno-trgovalna fantazma se v tistem obdobju »obračanja k očetu« v dekličini intrapsihični realnosti glasi takole: »Očka – četudi nimam tega organa/priveska (lulčka), sem pa toliko lepša. Moje (pre)ostalo telo je toliko lepše. Poglej me, kako sem lepa, kako lepo je moje telo!« Ravno nezmožnost vzpostavitve te dekličine (intrapsihične) fantazme je kriva, da se v dekličini psihični realnosti – torej v zavesti – v (pred)puberteti pojavi ideja (fantazma) o »ne-dovolj-lepem«, torej nekonkurenčnem dekličinem/dekliškem telesu, kar posledično (najpogosteje) vodi v motnje hranjenja.

No, da ne bo pomote; odsotnost očeta v dekličini psihični realnosti, ki je najpogosteje kriva za motnje hranjenja, je po mojem videnju – po moji klinični, torej psihoterapevtski praksi – le eden, res da najpomembnejši vzrok za vzpostavitev motenj hranjenja pri dekletih. Drugi najpomembnejši vzrok, ki se pogosto nadgradi še s samopoškodovalnimi tendencami, so spolne zlorabe, kjer pa postane dekličino telo preveč in prehitro konkurenčno za moško spolno željo.

V prvem primeru (pred)pubertetna deklica/dekle (kot ujetnica motenj hranjenja), v kastracijskem obdobju fantazmatsko ni mogla ponuditi svojega telesa očetu kot (libidinalnemu) »bitju s penisom«, kateremu fantazmatsko ponudi svoje telo na vpogled – z »libidinalno-trgovalnim« apelom: »Poglej me, kako sem lepa – kako je lepo moje telo – četudi nimam lulčka, tako ko ti!« Manko oz. odsotnost te fantazme deklici v (pred)puberteti v intrapsihični realnosti vzpostavi (psihični) občutek, da je z njenim telesom nekaj narobe. Seveda je narobe! Narobe je to, da očka (kot bitje s penisom) svoji hčerki ni dal potrditve – beri: ni naselil fantazmatskega občutka, v smislu: »Lepa si! Natančno takšna – v tem telesu – si lepa, in to zame, ki imam »organ več« kot ti (in tvoja mamica, moja žena)!« Ta fantazmatski apel v dekličini psihični realnosti zapusti odločilno sled: »Moje telo je dovolj lepo, da si v libidinalnem trgovanju lahko izborim privilegij v očetovi želji – in oče je tisti, ki ima lulčka, ki ga jaz in moja mamica (njegova žena) nimava!«

V paradigmo motnje hranjenja lahko intervenira tudi spolna zloraba, ki zaznamuje psiho deklice, ki je bila s spolno zlorabo ranjena ravno v paradigmo »libidinalnega trgovanja«, v kateri deklica namerava (fantazmatsko) unovčiti svoje telo za »organ, ki njej – na telesu – manjka«. V to osnovno (fantazmatsko) paradigmo – v katero sta vpeta (»ne-cela«) deklica/hči in njen (z »organom več« obdarjeni) oče – se ne sme vmešati nič seksualnega iz registra spolne zlorabe, torej iz registra odrasle spolnosti. Če v to osnovno »libidinalno-trgovalno« paradigmo med očetom in hčerko intervenira spolna zloraba, »nastrada« dekličino (pred)pubertetno telo (torej njena duševnost), preko motenj hranjenja – predvsem skozi anoreksijo, ki se lahko nadgradi oz. prepleta z bulimijo, redkeje (zgolj) s kompulzivnim prenajedanjem. Namreč, (iz)bruhati je treba tisto, kar je neprebavljivo – in celo: »Kaznovati je treba telo!« Le kako drugače kot s samokaznovalnim »rezanjem«, torej samopoškodovanjem – v ekstremnih primerih tudi s pretepanjem vagine (kot »uživajoče«, česar si, kot del dekličinega telesa, ne bi smela dovoliti) …

 

Motnje hranjenja – 1. del

Nedavno sem posnel podkast o motnjah hranjenja – že 11. po vrsti. https://www.youtube.com/watch?v=TAhJOpQVG4I

Skupaj z moderatorko Tanjo Žuvela sva se malce pikro »zapičila« v uradne psiho-strokovnjake za motnje hranjenja, torej psihiatre oz. pedopsihiatre in klinične psihologe (psihoterapevte). Če sem malce piker, naj rečem, da priznavam, da vendarle nekaj vedo o tej temi – torej o motnjah hranjenja. Iz pogovora pa se je dalo razbrati, da se meni zdi, da psihiatri v resnici ne razumejo te teme dovolj dobro, da bi tako suvereno govorili, kot zastavijo v raznih intervjujih in predavanjih. Govoril sem – jih kritiziral – predvsem o (pedo)psihiatrih in kliničnih psihologih. Njihovi odgovori na problem motenj hranjenja so nepoglobljeni, preveč površinski, na nek način »srednješolski«, s premalo znanja, predvsem tistega, ki ima psihoanalitično valenco. Motenj hranjenja ne znajo povezati z nezavednim, z infantilnimi potlačitvami. Pri motnjah hranjenja gre v resnici za MOTNJE V AVTOPERCEPCIJI (SAMOZAZNAVI) LASTNEGA TELESA.

Kadar o čem spregovorim naglas, torej kritično, javno in odločno, zvenim suvereno in konsistentno – samozavestno, ker vem, o čem govorim. Nenazadnje imam tudi sam nekaj t. i. klinične prakse  na to temo. Drugače povedano: v svojih svetovanjih in psihoterapijah sem imel doslej kar nekaj opravka z osebami, ki imajo motnje hranjenja (samozaznave lastnega telesa) – predvsem mladostnikov, bolje rečeno, deklet. Psihiatri uporabljajo pojme »osebe« oz. »otroci« in »mladostniki«. Sam pa pretežno govorim o dekletih. Nekaj je predpubertetnic, veliko pubertetnic, pa tudi mladih žensk, torej popubertetnic. V obravnavi pa sem imel tudi že »neješče« fante, torej nekakšne »anorektičarje« – da o t. i. »bigorektivcih« (to so fantje, ki pretirano skrbijo za svoje mišičasto telo) ne govorim; fantovska/moška logika je pri motnjah hranjenja čisto drugačna. Namreč: za telesne mišice iz psihoanalize vemo, da so simbol moškega spolnega organa, torej, da imajo falično simbolno strukturo – ker: v moški (nezavedni) psihični realnosti – zaradi kastracijskega kompleksa – šteje samo ena mišica, tista mednožna.

Naj za začetek malo obudim spomin, za kaj točno pri motnjah hranjenja gre. Uvodoma bi rekel, da se dandanes kot motnje hranjenja diagnosticira marsikaj, kar po zdravi kmečki pameti pač (še) ni motnja hranjenja. Ravno že omenjena bigoreksija pač ni – ne more biti – motnja hranjenja, tudi razne shujševalne kure, torej diete – na kateri sem trenutno tudi sam – pač (še) niso motnje hranjenja. Če nekdo v fazi diete malce bolj pazi na vnos kalorij in je predvsem »zdravo« (nekalorično) hrano, npr. zelenjavo, ne more in ne sme dobiti (psihiatrične) diagnoze »ortoreksije«.

Med klasične motnje hranjenja štejemo znamenito ANOREKSIJO, ki jo je v mladi populaciji od 0,5 do 1 odstotka (precej deklet na skrivaj hujša »do onemoglosti« in morda tega nihče ne ve). Blizu enega odstotka je v mladi populaciji tudi BULIMIČNIH deklet, ki se prenajedajo in hkrati – v objemu krivde, da so »vnesle« preveč kalorij in se bodo zredile – tudi BRUHAJO. Tukaj je potem še »volčja lakota« (beri: bolestno »goltanje« hrane), torej KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE, ki je podobno bulimiji, le da v paketu te motnje ni bruhanja.

Z bruhanjem imajo psihiatri – in klasični klinični psihologi – (teoretske) probleme, saj ne poznajo simbolnih procesov, ki vselej potekajo v nezavednem, ki je edino »realno realno«, kot bi rekel Lacan. Freud pa je v tem kontekstu govoril o znamenitem »primarnem procesu«, ki je – za razliko od »sekundarnega procesa«, ki je zavesten in nepomemben – edini relevanten. Bruhanje psihiatrom dela teoretske probleme, zato ker na ta peristaltični problem gledajo medicinsko, namesto psihološko. Bruhanje ima namreč simbolno strukturo, saj gre za (simbolno) »ven dajanje« – bodisi nečesa, česar ne moremo sprejeti, ker je neprebavljivo ali na kak drug način ne sodi v človeka, v njegovo duševnost. Simbolno se lahko ven daje tudi kakšna neljuba resnica, morda občutek krivde in še marsikaj »neprebavljivega« …

Podkast na YouTube (Roman Vodeb)

Klasični blogi - pisana besedila - so nekako iz mode. Nastopilo je obdobje video-vlogov oz./in podkastov. Tule bosta sedaj predstavljena prva dva podkast, torej pogovora med Tanjo in Romanom, ki ste predvsem teoretske narave. Privi, uvodni podkast je namenjen razumevanju sanj. (Drugi pa je namenjen razumevanju serijskih morilcev.) Roman odgovarja na različne kontekste vezane na (v prvem podkastu) sanje in (v drugem podkastu na) serijske morilce.

Prvi in vsi nadaljnji podkast oz. pogovori/intervjuji so tandemski - vodi jih Tanja Žuvela - nekdanja radijska novinarka/voditeljica/moderatorka. Tandem je skupaj zastavila serijo pogovorov/intervjujev na različne teme. Najprej je (bil) na vrsti prvi intervju oz. pogovarjanje je bilo povezano s sanjami, njihovo interpretacijo (skozi Freuda). Pogovori naj bi bili enkrat "tradicionalni", 1x tedensko - teme pa bolj ali manj povezane s psihoanalizo. Pogovarjanja naj bi bila poučna, predavateljsko obarvana (dnevna politika ne bo na tapeti).

INTEPRETACIJA SANJ (po Sigmundu Freud) https://www.youtube.com/watch?v=OuJz_U5N398&t=2497s

00:00 "Intro" 5:02 Intervju z osnovnošolcem 11:58 Dnevno sanjarjenje, pubertetniki 19:33 Grozne sanje, spominjanje sanj 27:14 Otroške sanje, sanje odraslih 33:45 Zakaj se spomnimo otroških sanj 37:16 Ponavljajoče se sanje 40:52 Črno-bele sanje 46:35 Kako sanjajo slepi? 49:06 Rdeča barva v sanjah 49:33 Sanjske knjige 51:05 Sanjska simbolika ni (vselej) univerzalna 52:01 Sanje o kačah (simbol falusa) 53:17 Sanje o hotelu 53:45 Fobija v sanjah (in terapiranje) 57:04 Simbolika falusa in vagine 58:09 Spalna paraliza 1:01:51 Moške in ženske sanje 1:05:35 Spolna usmerjenost in sanje 1:08:16 Preroške sanje (in Vodebova izkušnja) 1:15:15 Vodebove sanje o gimnastiki 1:20:03 Freudova knjiga Interpretacija sanj 1:26:26 Moralnost v sanjah, cenzura, nadjaz 1:30:04 Ali spimo zato, da sanjamo? 1:32:22 Sanje o Irmini injekciji (Freud) 1:36:41 Interpretacija sanj v psihoterapiji 1:39:32 Interpretacija sanj s hipnozo 1:42:00 Primer interpretacije sanj (o "gasilcih") 1:47:50 "Outro"

SERIJSKI MORILCI https://www.youtube.com/watch?v=a_6IB_NXLdc

Kaj je tisto, kar v resnici (resnično) determinira serijskega morilca. Zakaj mori, kaj ga žene v to, kakšni so njegovi (nezavedni) motivi … - kako je z njegovim obžalovanjem, občutenjem krivde … - kako je s sočutjem do žrtve, gnusa do svojih zločinov? Roman bo obdelal dilemo okrog same psihopatije in sociopatije … Pojavljajo se dileme (o)zdravljenja oz. predrugačenja serijskih morilcev. Obstajajo razlike med spoloma pri serijskem morjenju …

0:00 Intro 3:26 Vodebovo profiliranje odmevnih primerov 6:00 Metod Trobec in Silvo Plut 9:24 Kako "nastane" serijski morilec 13:55 Bodoči serijski morilec (otroštvo) - se ga da ustaviti? 18:12 Požigalci, kleptomani 20:11 Moralni maček po prvem umoru 20:44 Potencialni serijski morilci 21:48 Motiv serijskega morjenja 23:46 Vpliv mame v otroštvu na ritual ubijanja 25:03 Ed Kemper 26:55 Vodeb o Kemperju 32:06 Nezavedna krivda, samoizdaja, morilčev podpis 32:39 Serijski morilci in Nadjaz 33:28 Tip užitka pri serijskih morilcih 36:21 (O)zdravljenje serijskega morilca? 37:50 Breivik - se ga da "ozdraviti"? 39:40 Psihopati in sociopati 43:07 Žensko serijsko morjenje, razlike med spoloma 45:56 Izbira morilskega orožja 47:57 Način umora in ravnanja z žrtvijo (nekrofilija, kanibalizem, pitje krvi) 51:30 Modus operandi serijskega morilca 53:25 Kako si morilec izbere žrtev 57:46 Serijski morilci, ki ubijajo geje 59:52 Trofeja (spomin na uživanje) 1:01:38 (Ne)organizirani serijski morilci 1:05:02 Profiliranje osumljencev 1:06:17 Nezaveden zdrs osumljenca, primer Priklopila 1:10:03 Kako prepoznamo serijski umor 1:11:54 Zaporniška Ančka (Jailhouse Annie) in oboževalke 1:15:58 Smrtna kazen za serijske morilce (Vodebovo stališče) 1:19:18 Outro (in napoved naslednje teme)

Žižek bi se moral bolj potruditi

Pred kratkim – 2. decembra – se je Slavoj Žižek, nekakšen pop-filozof, v kolumni za Russia Today razgovoril o globalnih posledicah širjenja COVID19. Glede na to, da se že 18 mesecev poglobljeno ukvarjam o problemi virusa Sars-Cov-2, bolezni COVID19 in same epidemij oz. pandemije, sem se kar zdrznil, ko sem prebiral Žižkov tekst. Nejevoljen sem, da si upa – po moji oceni – privoščiti toliko zdrsov, kot si jih je v tem tekstu. Formalno nimam veliko šans, da ga – s svojo kritiko – spravim v kozji rog. Pa bom vendarle poskusil.

Med drugi si je v svojem pisanju zadal vprašanje, kakšni so resnični motivi nasprotnikov cepljenja za svojo anticepilsko držo … In potem je suvereno zašel – saj je rekel, da anticepilci »vedo«, da bo nespoštovanje ukrepov pandemijo samo podaljšalo … Aluzija je seveda šla v smer nezavednega védenja. In potem se je še nespodobno vprašal, zakaj si anticepilci želijo, da bi epidemija – z vsemi ukrepi – trajala čim dlje? Moj odgovor na prvo žogo je, da si večina nikakor ne želi – niti nezavedno –, da bi pandemija/epidemija – z vsemi temi »nespodobni« ukrepi – trajal čim dlje. Niti – ali pa »še najmanj« – nezavedna želja bi bila, da ukrepi trajajo čim dlje. Običajen človek – četudi anticepilec – pač ni niti tak mazohist, niti sadist, da bi si želel, da epidemija – z vsemi ukrepi – traja čim dlje.

Svoje »brcanje v temo«, je zastavil z vpeljavo medijev – s tezo, da mediji ugibajo, zakaj nasprotniki cepljenja tako odločno vztrajajo pri svojih anticepilskih stališčih. Po Žižkovem mnenju, niti ne navedejo, zakaj to počnejo. Sam pa navede, da nek – po mojem videnju – banalen razloga. Takole pravi: »Nasprotniki cepljenja na nek način želijo, da se pandemija nadaljuje!« Po mojem videnju je ta Žižkova špekulacija absurdna – še posebej, ker dodaja, da anticepilci (domnevno) »vedo«, da nasprotovanje ukrepom in njihovo nespoštovanje pomeni, da bodo ukrepi v veljavi še dlje. Moje skromno prepričanje pa je, da anticepilci tega sploh ne vedo oz. se tega ne zavedajo, niti o tem (sploh) ne razmišljajo. Navidezni mazohizem anticepilcev, po mojem videnju, ni niti teoretska opcija. Tudi sadizem – do drugih sotrpino, ki so ujetniki ukrepov in epidemije – ne.

Absurdno se mi zdi tole Žižkovo »samoizpraševanje«: »Zakaj si nasprotniki cepljenja želijo, da pandemija traja? Ideja, da nasprotujejo ukrepom, ker ti posegajo v njihovo svobodo, je sicer resnična, ni pa zadostna. In tukaj ne moremo spregledati njihovega perverznega uživanja v odrekanju običajnim užitkom, prav tako ne smemo podcenjevati skritega zadovoljstva, užitka, ki ga prinaša pasivno življenje, občutek depresije in apatije.”

Osebno vidim v vsej tej anticepilski drži vsaj tri, če že ne pet skupin anticepilcev – če pa vpeljemo še Žižkovo skupino, pa šest. V prvo skupino spadajo tisti, ki apriorno ne spoštujejo uradno avtoritete – zato, ker kot otroci niso spoštovali svojega (dobrega) očeta. V drugo skupino sodijo t.i. preplašenci, ki nasedajo lažnim novica in različnim teorijam zarote – in tudi tisti, ki se resno poglabljajo v stranske učinke cepiv. V tretjo skupno anticepilcev spadajo tisti fanatični levičarji, ki tako zelo črtijo Janši, da so apriorno proti cepljenju, čeprav na manifestni ravni mislijo, da je problem v cepivih in stranskih učinkih cepljenja. V četrto skupino pa gravitirajo slabo – celo »mejno« – strukturirane osebnosti, ki so ukleščeni še v razne verske sekte in slepo sledijo svojim gurujem. Če bi izolirali še posebno, peto skupino (oz. faktor), bi vanjo gravitirali tisti – dokaj normalni ljudje – ki so sicer uvrščeni v drugo skupino (faktor/vektor), ki pa se poglabljajo v dejanske fantalne stranske učinke, ali celo smrti zaradi cepljenja.

Če pa smo malce prizanesljivi do Žižka, lahko vpeljemo še šesto skupino/takson (oz. faktor) – torej še tiste mazohiste, ki se ne cepijo zato, da bi epidemija – vključno z ukrepi – vztrajala še naprej (in pri tem perverzno uživajo).

https://www.youtube.com/watch?v=ciK6-9UdbYM

V luči povedanega naj za sklep vendarle rečmo, da Žižkovo »filozofiranje« nekako nima posebne vrednosti. Fenomen anticepilstva vendarle ni tako enostaven in enovit, kot si ga zamišlja Žižek.

VIDEO:

Sport & Psychoanalysis

V sredo 17. novembra 2021 je bil na Fakulteti za šport tradicionalni kolokvij o filozofiji športa. Tudi letos sem ocenil, da se spodobi, da pojavim kot predavatelj. Glede na to, prav letos mineva 20. obletnica izida moje knjige Šport skozi psihoanalizo, sem ocenil, da ne bo narobe, če obeležim izid te moje, sicer druge po vrsti knjige. Povezetek prispevka z naslovom  sem zastavil “Šport skozi psihoanalizo (po 20 letih)« sem zastavil takole:

»Pred dobrimi 20 leti sem v svoj nesojeni doktorat – in istoimensko knjigo –  ŠPORT SKOZI PSIHOANALIZO zapisal veliko 'resnic' o športu, ki so še dandanes domala popolnoma nerazumljene. Moja meta-športologija je šla v smer, da ima šport svoj latentno struktur, ker pomeni, da šport še zdaleč ni  zgolj tisto, kar se zdi na prvi pogled. Šport je treba najprej dešifrirati – razvozlati (nezavedno) simboliko –, da bi se vedelo, kaj šport v resnici – na simbolno-nezavedni ravni – sploh je ... Hudo mi je, ko sem aprila 2020 posnel video o športanju v času korona-krize, a ga t. r. nihče ni razumel. V 20 letih se od mene nihče ni nič naučil. Beden občutek …«

Potem pa mi – na dan 80. rojstnega dne moje mame (1.12.2021) – pošlje dr. Jernej Pisk (predsednik Slovenskega društva za filozofijo športa) – na pobudo dr. Leva Krefta – spodnji dopis (v angleščini). Pospremil ga je z apelom:

"Roman, poglej, nekaj tebi pisano na kožo! Upam, da zbereš pogum in stopiš v akcijo."

Call For Papers | Sport, Ethics and Philosophy | Sport & Psychoanalysis

Publisher: Taylor and Francis

Journal: Sport, Ethics and Philosophy

Special Issue Sport & Psychoanalysis: how might sport philosophy today take advantage of psychoanalytic philosophy?

Guest editors         Sandra Meeuwsen and Marie-Caroline Gallot

Abstract due          July 15th, 2022

Abstract length      300-500 words

Abstract decision  September 15th, 2022

Manuscript due      February 15th, 2023

Manuscript length  5.000 – 7.000 words

Final manuscript    May 31st , 2023

Journal publication Autumn 2023

Despite ongoing skepticism towards the scientific quality of psychoanalysis, Freud’s thesis about the unconscious has changed philosophy ever since. Drives, sublimation, transference, resistance, and repression are just some psychoanalytic concepts that are most common, even in philosophical discourses. Jacques Lacan, Melanie Klein, Eric Berne, Thomas Reich, Julia Kristeva and Donald Winnicott are some well-known psychoanalytically educated scholars. What importance could psychoanalysis have nowadays for sport philosophy and the conception of game-playing? This special issue will present a state-of-the-art overview of psychoanalytic philosophy in general, and more specifically explore its contribution to actual debates in our field of knowledge.

Example themes:

·         Actual review of psychoanalytic philosophy, both continental and analytic

·         Overview of the most relevant applications of psychoanalytic thought in sport science in general, more specifically the philosophy of sport

·         Demand, desire, competition and the will to win

·         Gender issues in general, more specifically the debate about the inclusion of transgender athletes into sex segregated sport

·         Violence, distortion, harassment and other excessive manifestations in sport

·         Suits’ utopian game-playing and repression

·         Homo Ludens; archetype or fetish

·         Fan engagement, hooliganism and event marketing

·         Biopolitics and psychoanalysis

·         Neuroscience and psychoanalysis in sport science

Information about the Journal: Sport, Ethics and Philosophy currently is the official Journal of the British Philosophy of Sport Association. The Journal is open to essays of (applied) philosophy that engage with issues or practices, policy, and scholarship, concerning the nature and values of modern sports. Fundamental essays in philosophy, as they inform our understanding of sport and related practices, are welcomed, as are theoretical submissions from cognate disciplines.

Instructions for Authors:

For guidance on how to submit, please see www.tandfonline.com/rsep

For Author Services, see https://authorservices.taylorandfrancis.com

Questions: please send any questions about this Special Issue to Sandra Meeuwsen (meeuwsen@esphil.eur.nl) or Marie-Caroline Gallot (mcgallot@gmail.com).

Mogoče bi/bo kdo rekel: “Evo, tudi Vodebu se bodo končno odprla vrata v tujino!” No, moj odgovor na prvo žogo je bil – kot iz topa: “Ne da se mi. Če mi ni bilo usojeno pred 20 leti, tudi sedaj ne rabim tega. Če bo Usoda hotela, se bo našel nekdo, ki bo šel moje teorije razlagat. Jaz sam zagotovo ne.

PS: Če bi kdo vendarle želel mojo z psihoanlaizo športa sodelovati v omenjeni reviji, mu lahko pomagam. Naj še pripomni, da dam roko v ogenj, da nihče v svetu ni povedal o športu skozi psihoanalizo toliko kot jaz - in to že pred 20 leti.

Troha ne neha

Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF).

Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo – in ker je kritično mišljenje tudi moje družbeno poslanstvo. Držim se načela, da je »greh molčati, ko je treba naglas spregovoriti«.

Na dovolj vljuden način sem – predvsem Saši Petek in tudi Trohi osebno – razlagal detajle histrionične osebnosten motnje, obema sem tudi razložil fenomen (psihaoalitičnega, Freudovega) transferja. Troha pa še vedno tumba svoje. In potem se brani tako, da mi v »post« na FB napiše tole (MOJI KOMENTARJI BODO DOPISANI Z VELIKI TISKANIMI ČRKAMI):

»… mi (NIKOLI NE NGRE ZA »MI«, PAČ PA ZA IZKLJČNO TRHOATOV: »JAZ SEM …«) nikogar ne ščuvamo k uporu (V VSAKEM VIDEO OZ. NAGOVORU TROHA DOBESEDNO ŠČUVA LJUDI IN JIH NAPELJUJE K UPORU, VSTAJI), osveščamo pa ljudi (OSVEŠČANJE POMENI PRANJE MOŽGANOV S TROHATOVO PSIHOTIČNO LOGIKO), da bi spoznali zakaj v resnici gre v tej državi, ker smo eni to raziskali v dolgih letih raziskovanja. (»DOLGA LETA RAZSIKOVANJA« SI LAHKO PRIVOŠČI TISTI, KI JE PREBRAL TOLIKO IN TOLIKO KNJIG, NE PA NEK SREDNJEŠILEC, KI NERGA ZARADI NARAVE SVOJE RANJENE OSEBNOSTI.) Če vi tega niste naredili in tudi se ne želite soočiti z resnico (RESNICO?! TA FILOZOGSKI POJEM BO TREBA MALO EPISETEMOLOŠKO PREŠTUDIRATI!!) o tem kdo nam vlada in na kakšen način to počne, je to vaš problem in ne naš. (TO JE V RESNICI PROBLEM VAŠE OSEBNOSTNE PATOLOGIJE IN NANAŠALNIH BLODENJ, KI SO VČASIH V RANGU PSIHOTIČNOSTI) Nebuloze, da širimo, a res??? Boste to argumentirali v nadaljevanju.

Je možno spoznati zakaj v resnici gre v tej državi v resnici iz Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS - Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije, ki zdravi vzroke in ne zgolj simptome bolezni naše države, s katerimi se ukvarjajo vsi programi strank na sceni in vsi, ki se hočejo na politično sceno še preriniti. (VAŠ »OOPS« JE KONSTRUKT VAŠE OSEBNOSTNE MOTENOSTI, HISTRIONIZMA IN GRANDIOZNO NARCISTIČNE PSIHOPATIJE – VI PA MISLITE, DA STE EDINI TOLIKO PAMETNI, DA VESTE KAJ IN KAKO BI BILO TREBA UPRAVLJATI Z DRŽAVO. TAKO ILUZIJO IMAJO SAMO ŠE NORCI NA ZAPRTEM ODDELKU KAKŠNE PSIHIATRIČNE KLINIKE. RESEN INTELEKTUALEC SI TAKŠNIH UTVAR NE DELA V SVOJI GLAVI.)

Glede na to, da se imate za pametnega človeka vas vabim, da naredite konstruktivno recenzijo VIZIJE SLO 2030 in pričujočega programa OOPS, da morda še kaj izboljšamo, ker je to še vedno osnutek. (VAŠ PRGORGRAM »OOPS«, VAŠA VIZIJA, JE PROIZVOD ŠTEVILNIH KOGNITIVNIH DISONANC, NELOGIČNOSTI IN NESPOSOBNOSTI SKLEPANJA, KI JE POSLEDICA VAŠE OSEBNOSTNE/PSIHIČNE ZMOTENOSTI. VAŠ PROGRAM/VIZIJA JE OTROČJI FANTAZISKI SPIS, KI NIMA VEZE Z REALNOSTJO!)

Ko bomo prišli do točke, ko bo treba narediti načrte za ureditev področji življenja in dela pa se bomo v okviru zdravstvenega sistema morali spopasti tudi z delom, ki vas očitno zelo zanima, zato boste takrat lahko pokazali vse kar znate. (ČE BI BILA TA PRAVLJICA URESNIČLJIVA, BI BIL JAZ DEL PSIHIATRIČNEGA IZOBRAŽEVANJA, KI JE SEDAJ HERMETIČNO ZAPRTO ZA DRUGAČNA, TOREJ PSIHOANALITIČNA ZNANJA. VI PA FANTAZIRATE PO NAČELU: »SANJA SVINJA KUKURUZ!«)

Ko bo treba narediti korektno oceno stanja na področju mentalnega zdravja Slovencev, kaj je na tem področju dobro narejenega, koko v tujini, v nam primerljivih državah urejajo te stvari, potem se bo pa izdelala vizija tega področja in seveda kratkiročni, srednjeročni in dolgoročni načrti za ureditev in razvoj. Poseben poudarek pa bi po moje moral biti tudi tukaj na razkrivanju vzrokov, ki povzročajo toliko psihičnih stisk med ljudmi in kako poskrbeti za preventivno skrb za psihično zdravje naših ljudi. (VI GOVORITE KOT OTROK, KI POJMA NIMA O NIČEMER. VAŠE UTOPIČNE ILUZIJE IMAJO SVOJE IME: »SSEE NNEE, DDAA!!!« UJELI STE SE V DUNNING-KRUGGERJEV EFEKT NEVEDNOSTI. ALI DTUGAČE POVEDANO: VI TAKO SUVERENO ČISTO NIČ NE VESTE, DA BRCATE NA VSAKEM KORAKU V TEMO.)

Mi nismo razgrajači (TUDI RAZGRAJATI ZNATE, STE POKAZALI V STUDIJU, KO JE BILA PREDREFERENDUMSKA ODDAJA O ARHIVIH!!!) in ne želimo nakopičenih problemov reševati z nabildanimi mišicami, (VI NIMATE NE MIŠIC, NE MOŽGANOV, SAMO »GOBEC IN SAPA VAS JE«, PA NOBENE PAMETI, NOBENE PREUDARNOSTI, NOBENE OLIKE.) zavezani smo k miru (VIS STE POOSEBLJENA AGRESIVNOST!)V, dialogu in iskanjiu najboljših rešitev, zato smo in želimo, da se na RTV SLO odpre medijski prostor (ZA KOGA PA?! ZA VAS, ZA NORCE?! ZA VAŠKE POSEBNEŽE?! ZA EGIDIJA KOZJEKA. SAŠO PETEK IN VAS, PA NOREGA ŠORLIJA?! A SE VAM MEŠA?!), da se v teh zelo prelomnih časih odpre konstruktivno razpravo o predlogih novega družbenega dogovora h kateremu lahko predlaga svojo idejo, predlog ali kritiko slehernik. (VI BI RADI PO BLIŽNJICI PRIŠLI NA OBLAST!! POJDITE NA VOLITVE, TAKO KOT SE DOGAJA V CIVILIZIRANIH DEMOKRACIJAH. VESTE KOLIKO % BI DOBILI NA VOLITVAH?!?! NIČ!!!) Izključevanje na način, "Troha je popolnoma nor", (SVOJE NOREOSTI SE NOBEN SHIZOFRENIK/PSIHOTIK NE ZAVEDA! NANAŠALNE BLODNJE IN HALUCINACIJE VSAKEGA NORCA, SO ZANJ NEOPAZNE – TOREJ JIH NE PREPOZNAVA!) "Saša je zarukana kmečka bunka" (TEGA JAZ NISEM REKEL! JAZ GOVORIM O KOGNITIVNI DISONANCI, NE PA O ZARUKANOSTI. SAŠO PETEK IN NJENEGA MOŽA SEM MED DRUGIM TUDI DOBRONAMERNO POSVATI PRED VAMI, KER IMATE NANJO IZJEMNO ŠKODLJI VPLIV. ONA JE RANLJVA TUDI ZATO, KER JE IMEL OČE SHIZOFRENIJO.) pač ne vodi v iskanje rešitev (VI STE ZADNJI, KI BI SMELI ISKATI KAKRŠNEKOLI REŠITVE – KER STE POPOLNOMA IZGUBLJENI, NEZRELI IN OSEBNOSTNO/PSIHIČNO RAZŠTELANI.) pač pa je to pomoč tistim, ki so spravili našo družbo v moralni razkroj in pomoč njim, da na koncu vse skupaj eskalira v nasilje in kaos. (T.I. »MORALNI RAZKROJ« JE NAJVEČJI ZALOGAJ ZA NAS, KI SE RESNO UKVARJAMO Z PROBLEMI DRUŽBE. VI PA STE ZGOLJ »VAŠKI POSEBNEŽE« S SREDNJEŠOLSKO IZOBRAZBO, KI POJMA NIMATE T. R. O NIČEMER – OSNOVNIH KONCEPTOV SOCIOLOGIJE, PSIHOLOGIJE IN POLITOLOGIJE NE OBVLADATE, POLNI STE KOGNIZTIVNIH ZDRSOV, DISONANC – ŠKODLJIVI STE ZA NAROD, DRUŽBO, SLOVENIJO.) Taga pa upam, da si ne źelite. (VI RABITE TEMELJITO ZDRAVLJENJE – IN S TABLETI ŠE BOLJ PA S PSIHOTERAPIJO. PODOBNI STE EGIDIJU KOZJEKU IN ANDREJU ŠIŠKU – NEKAKŠEN KLON MED OBEMA. VAŠA HISTRIONIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA JE UNIKATNA, MALO SE POGLOBITE VANJO, IN BOSTE VIDELI, DA JE … AH, SAMI SE UKVAJATE S TEM. MOJA DOLŽNOST JE PREDVSEM, DA ZAŠČITIM DRUŽBO PRED VAŠIMI KVARNIMI VPLIVI.)

Iz programa v povezavi boste morda razumeli, da se nihče od nas ne preriva nikamor, pač pa želimo (ŽELIMO?!?!?!) ustvariti možnosti, da bodo v Sloveniji prišli v ospredje najboljši med najboljšimi izbrani po načelih pozitivne kadrovske seklecije, po merilih resnične stroke, dobre morale in etike in na podlagi programov za razrešitev nakopičenih problemov na področjih, ki jih obvladajo in jih bodo v kandidacijskih postopkih predstavili. (TO, KAJ SI VI ŽELITE IN KAKO SE JE VAŠ PSIHOPATIJA SPEČALA S TO VAO ŽELJO JE POSLASTICA ZA NAS, KI SE UKVARJAMO S »SOCIOLOGIJO NOROSTI«, KATERE INHERENTNI DEL STE. ČE BI SE DRŽALI KAKRŠNEKOLI KADROVSKE SELEKCIJE, BI BILI V ŽE ZDAVNAJ INVALIDSKO UPOKOJENI, TAKO PA STE BILI ZGOLJ NAGNANI IZ »SV«)

Evo, imate možnost, da pokažete svoje znanje in sposobnosti in boste kritične misli do psihiatrije, ki jih pišete v vaši knjigi lahko skupaj s somišljeniki udejanjili v praksi, da bo tudi to področje v času recimo 10 let vzgledno urejeno. JAZ DEJEM DRUŽBI, TOLIKO, KOLIKOR MI TO DRUŽBA OMOGOČA Z VSEMI PROTOKOLI, KI VELJAJO ZA MEDIJE. MNOGI SO MNENJA, DA MI JE PO KRIVICI ONEMOGOČEN DOSTO DO »MSM« - NPR. DO »RTV« - AMPAK JAZ SE NE MEČEM NA TREPALNICE, NITI NE VDIRAM V STVBO »RTV«, KER SEM KULTIVIRAM, POZNAM BONTON, KER IMAM – ZA RAZLIKO OD VAS – MORALNO RAZSODNOST.

Sicer sem prepričan, da se bo marsikaj na tem področju uredilo samo po sebi potem, ko bo mafijska združba nehala zganjati psihično tiranijo nad našim narodom …«

PS: KOLIKO JE TROHA NOR, PRESODITE SAMI: https://www.youtube.com/watch?v=pHpc62a-Q58

Zlival sem jezo na Twitterju

V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačnik, Gregor Kos, Andraž Teršek, Igor Vuksanovič, Marko Blatnik, Anica Bidar, Damjana Bakarič, Marko Potrč, Aljoša Rojac, Mateja Černič ... To so ti "zarotniki", ki oporekajo medicinski stroki. 2/2«

V objemu bojazni, da se bodo ekscesni »pacienti« – nekaterim bi psihiatri podelili celo diagnozo – razmnožili (kot gobe po dežju), sem svarilno twittnil tole: »Vsi ti norci, "zarotniki", šarlatani, vsi ti vaški posebneži in kmečke bunke, bodo še kako konkurenčni na naslednjih, bodisi rednih ali predčasnih volitvah. Obljubljali bodo konec ukrepov, lagali in (gleda na to, kako glupi znajo biti Slovenci) bodo zmagali in prišli v parlament!« In potem še tole: »Se mi zdi, da so prišli časi, ko se bodo morali levi in desni pobotati, zato, da bodo (končno) preglasili norce, "zarotnike", šarlatane, vaške posebneže in kmečke bunke.«

V tej COVID-krizi že nekaj časa vse – tudi Vlado in NIJZ – svarim, da mnogi laiki, tudi intelektualci, podlegajo znanemu Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti. Sklicujoč se na nekatere moje lanske tekste sem twittnil tole: »Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da ... /…/… v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi; na ta način zelo škodijo družbi. Zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč .../…/… Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki patron Srečko Šorli.«

V jezi – ker spremljam vsa ta zborovanja (npr. verske sekste »pojočega majorja« Ladislava Trohe pred RTV) sem dodal: »Tisti, ki v tej COVIDkrizi ne zaupajo uradni medicini/stroki (imunologom & epidemologom), so (načeloma) imeli kot otroci veliko nezaupanje do očeta; ali pa ga sploh niso imeli oz. ga niso bili ustrezno (vzgojno) deležni. Odpor do cepljenja je sicer interpretacijsko bolj kompleksen.«

Jezijo me raznorazni influencarji, ki dnevno snemajo po par videov. Njim sem nameni tale twitt: »Jezim se tudi na izobraževalni sistem. S takšnim izobraževalnim sistemom, ki zanemarja kritično mišljenje, in s takšnimi mediji, se pa res ne smemo čuditi, da smo Slovenci največji nasprotniki cepljenja v Evropi in med največjimi skeptiki na svetu, in to že nekaj let (tudi Srbi so visoko).«

Jezim se na SAZU: »Akademija znanosti (in umetnosti) – SAZU –  v teh časih ne opravlja svojega poslanstva. Množico "COVID-norcev" bi v akademskem diskurzu lahko povsem razorožila. Tako pa ... Močni so predvsem takrat, ko se je treba gledati v ogledalo.« Ta »čivk« je bil za Bojana Požarja in njegov Požareport tako močan, da me je povzel in izpostavil to mojo pikro oz. pikantno modrost.

Sredi avgusta sem se spet – tudi uradno – jezil na t. i. »Main-Stream-Medije«: »MSM (@RTV_Slovenija, @rtvslo, @Delo, @vecer, @Dnevnik_si) bi morali pomesti z vsemi temi verskimi guruji, ki, prežeti s teorijami zarote, smetijo po družbi. Te "paciente" bo treba javno razgaliti, izpostaviti njihovo norost; Vlada pa mora ustanoviti "Urad za upravljanje z glupostjo".« Naj pa bralstvo opomnim, da sem – 30 julija sem »čivknil«: »Ko takole poslušam Anico Bidar, Damjano Bakarič, Srečka Šorlija & Co, se prav čudim, da Vlada še ni ustanovila Urad(a) za upravljanje z glupostjo – bi se takoj javil, da ga bi vodil, ali pa bil vsaj strokovni sodelavec.« In dodal: »Seveda govorim v prispodobi.Težko je sodelovati za anticepilci/"norci". Ker se nočejo cepiti, ne moremo normalizirati družbe po protokolu, kot ga predvideva medicinska stroka. Sedaj je treba najti drug protokol za normalizacijo družbe. "Norce" bi se v resnici dalo prej "pozdraviti".« In še: »Jaz moram Ančko in podobne bunke ter "zarotnike" redno poslušat! Študij norosti je pač zahtevno in mukotrpno delo. Veliko potrpežljivosti (in znanja) rabi človek, da zapopade, kako se pri takšnih patronih organizira in strukturira norost. In jaz sem potrpežljiv in vztrajen.«

Tudi tale moja avgustovska modrost ni ostala prezrta: »Pristajanje na cepljenje ni stvar intelekta, pač pa določenih osebnostnih lastnosti, med katerimi prednjači spoštovanje ali pa apriorno (in kronično) upiranje avtoritetam. Npr.: učitelji so sami po sebi nagnjeni k avtoritarnosti - druge avtoritete ne spoštujejo prav radi ... Itd.«

Sprovocirali so me tudi, da sem komentiral ekscesne napada sindikalistke Teje Jarc na Kredarici, ko se je verbalno »spravila« na Predsednika Vlade Janeza Janše (kar je bilo posneto tudi na znamenitem videu). Takole sem zastavil svoj komentar: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.«

Za konec pa še twitt iz 24. avgusta:

»Prišel je trenutek, ko bodo morali nekateri psihiatri dati "Hipokratovo zaprisego" na stran in javno spregovoriti o nekaterih svojih "norih" pacientih, ki so militantni in javno izpostvaljenih "anticepilci" in "zarotniki", "vplivneži" - KER JE TO MORALNO PRAV! Hudič je šalo vzel!«

Tea Jarc na Kredarici

Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer:

»To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.«

In potem še dodal:

»... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.«

Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole:

Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov:

1. V svojih potlačitvah nosi neko hudo zamero do očeta, ki ji je ven bruhnila v obliki negativnega transfera (čutvene agresivnosti) do Janše (kot simbola tega njenega "negativnega očeta");

2. Politični bonton je v Sloveniji v zadnjem letu in pol popolnoma odpovedal. Levi ekscesi - na čelu s "kolesarskimi" - so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več.

Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo - kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah - če to kultura dopuša (in naša politična kultura očitno to dopušča) - postane prav agresivna in militantna. Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razosjanja - torej Nadjaza - okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del "Ojdipa") je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah ni sposobna krotiti svojih "onojevskih" struktur, torej tudi agresivnosti. Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti - ker t.r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi - ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza. Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost - torej odostnost ženstvenosti oz. feminilnosti - kar bi pomenilo, da je "specivično", da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posedičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej žentvenih žensk.

Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega "mecena" in/ali/oz. "strica" (iz ozadja) - to funkcijo lahko na levi lahko opravlja le Kučan ali morda Golobič, v primeru Tee Jarca pa morda še Ivo Vajgl - bi jo moral moralno podučiti in reči: "Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način - sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!" Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, "mama"/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo. Naj dodam, da v takšnih situacija takšne tipe osebnosti, kot je Tea Jarc, niti vest ne peče - niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni (moralno) prav. Glede na to, da je od svojih političnih kolegov - "kulturnikov" in "kolesarjev" (in feministk) - verjetno doživela samo pohvale, je moralno-političen kontekest res zagaten.
Twitta Ljudmile Novak nima smisla komentirati. Novakova je imela - kot formalno desna političarka - v preteklih dveh letih preveč političnih zdrsov, ki so bili naperjeni proti Janši; njene replike sedaj niso več relevantne, ker so verjetno posledica iskanja sprave z Janšo.

PS: No, dalo bi se še več povedai, če bi vedel, v kakšni družini je (kot deklica) rasla, kakšen je (bil) njen odnos z očetom. S ktarimi moškimi se "libidinalno zapleta" in na koga bi rada - je hotela - narediti, v tem ekscesu z Janšo, vtis.

Anksioznost in hipnoza – 3. del

Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič.

Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike.

Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …).

Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.)

Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben.

Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju.

Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse to pogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini.

Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni.

PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.

Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del

Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača.
Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi (vsaj na dolgi rok).
Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne.
O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju.
Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji.
PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del

Tesnoba/tesnobnost (in nezavedno) – 1. del

Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dlje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje.
Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007):
- »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«;
- »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«;
- »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«;
- »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot
»tesnoba«;
- »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu.
V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonime.
Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano ("negativistično") (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka (ali pa vsaj nekakšnega "intenztivnega nelagodja"), ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Ob "intenzivnem nelagodju", je tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom).
S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja/občutenja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom.
Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept talbet kot »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah (no, tesnoba/tesnobnost pomeni ravno ta "nedefiniran strah"). Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, zaskrbljenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati.
Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega.
V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby). Generalizirana anksiozna motnja pa gravitira ravno v obdobje otrokove "ne-varne" navezanost na mamo – bodisi ambivalentne, dezorientirane ali izogibanjoče (kot bi rekla Mary Ainsworth).

WikiLažija

Levi hlapec (Jernej Polajnar - Jerpo), ki mu je levi režim poveril v upravljanje slovensko Wikipedijo, mi jo je zagodel že pred leti, ker sem - ko sem – dvakrat pomagal referendumsko sesuvati Družinski zakonik in/oz noveliranje ZZZDR. Ko je – kot »Jerpo« dajal na Wikipedijo podatke o najbolj znanem serijskem morilcu Metodu Trobcu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Metod_Trobec), je (o meni napisal tudi tole): »Roman Vodeb proti predlogu družinskega zakonika leta 2011  --  Roman Vodeb je nasprotoval predlogu družinskega zakonika, ker naj bi otroci brez očeta postali serijski morilci in mučitelji svojih otrok. Kot primer je navedel Trobca in Fritzla,«

Marca 2011 sem v Državnem zboru res razpravljal o novem Družinskem zakoniku in omenjal serijske morlice – a la Metod Trobec – ter delikvente/pankrte a la Josef Fritzl, ki so večinoma odraščali brez očeta in posledično niso razrešili Ojdipovega kompleksa in razvili močnega Nadjaza (vesti, moralnega razsojanja) ... Na MMC RTVSLO, kjer sem takrat blogal, so me korektno povzeli: »Metod Trobec ni imel očeta. Veliko serijskih morilcev je bilo brez očeta. Če bi Fritzl imel primernega očeta, ne bi trpinčil svojih otrok.« (In: »Država ne sme krasti otrok in ga zavoziti z zakonodajo. To ni državni otrok, to je moj otrok. Freud se v grobu obrača, če bere našo družinsko zakonodajo.«)

(https://www.rtvslo.si/slovenija/potrata-za-svobodno-odlocanje-strehovec-otrok-ima-pravico-do-starsev-in-rojstva/253629)

Zdaj pa primerjajte ti dve »informaciji« in boste videli, dojeli, kako pristransko in tendenciozno, t. r. lažnivo piše Wikipedija, kadar se ideološko opredeli. To, da sem trn v peti levim – in to kot levičar – se ve že dolgo. Vsi levi MSM so do mene sovražno nastrojeni – zgolj in samo zato, ker sem bil (kot) levičar proti posvojitvam v istospolno partnersko skupnost.

Kako mi je ta ista Wikipedija, torej Jernej Polajnar - Jerpo, izkrivljeno predstavil(a), sem tudi že poročal, pisal. (https://publishwall.si/roman.vodeb/post/575941/wikipedija-roman-vodeb)

Takole sem se branil v videu: https://www.youtube.com/watch?v=hyF9gMKFvD4

S takimi podlimi pristopi se na levi lotevajo svojih (domnevnih) političnih nasprotnikov. Groza! Kako naj bo potem pošten človek še levičar?!

Agresivnost

Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc":

Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen.

Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja.

Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu.

Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije.

Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira.

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ

Pred torkovo spletno že tretjo po vrsti predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi po pričakovanju mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je bi se (če bi si upale predstavo pogledati) mešalo od besa.

Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se tako sam ocenjujejm sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva.

Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo.

In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti.

Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ...

Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«.

Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi.

Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič

V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«.

V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone.

Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h).

Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo.

Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«.

Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej.

Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo).

Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html     

Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah.

Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici.

Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM

Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link

https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s

OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Dijaški protesti, globe ...

TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU.

Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.«

Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.«

Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.«

Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«

 

 

Tožarjenje

NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL:

Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa.

Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka.

Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«.

Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav).

»Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi.

Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Samo JA je JA in NE je NE?!

22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432)

Delitev članka sem pospremil s komentarjem:

»Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.«

Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril:

»Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.«

Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil:

»Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.«

In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke):

https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY

PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.

 

Moje portretiranje


Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let:

"8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan."

Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti":

Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni).

Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.)

Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd.

Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.

Intervju – o marsičem (»Roman Vodeb Live«)

Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=7HyPXgoYB50&t=167s

Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez).

Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prestavljata jedro obetajoče se koaliciji »KUL«. Tako Alenka Bratušek, kot Tanja Fajon se mi zdita v teh časih malce spodletele – Aleksandra Pivec pa se mi je zdela bistveno boljša kot tisti DESUSovci, ki so je nesramno in brezsrčno sesuvali celo poletje in na koncu oživeli politično mrtvega Karla Erjavca.

Aleš Ernecl, ki se je v enem letu kar zverziral v intervjujih in tudi posnel nekaj intervjujev z eminentnim sogovorniki, mi je namignil, da bi šla v pogovoru v tole smer: »Nezaupnica, koalicija KUL, Erjavec, Fajonova, feministke, SD, Emil Rojc ... Feminizem nasploh, zakaj je močan na zahodu, kaj mislijo vzhodu … in ali je možna srednja pot in kako jo doseči …« Glede na nakazane iztočnice sem se malo vendarle pripravljal na to temo … Potem se je zgodilo, da sva se v samem intervjuju kar dolgo ostala pri uvodu, torej pri ženskah. To je pač zanimiva tema, ki vse zanima, polna adrenalina … Do župana Rojca – ki je postal odpadnik v svoji stranki (SD) – niti prišla nisva, pa sva se pogovarjala skoraj dve ure. In če koga zanima, kaj sem govori – tule je link: https://www.youtube.com/watch?v=kX2CRdFg6C8&t=23s

V bistvu sem v intervjuju v dobršni meri oplazil svojo zadnjo antifeministično knjigo PRVI SPOL (delno tudi mojo predzadnjo, razprodano knjigo O SPOLU). V intervjuju sem par resnic znal tudi »vulgarno« izpostaviti – v upanju, da se bodo poslušalci kaj naučili. In če je jezik oster, slišano dalj časa ostane v poslušalčevi glavi.

Precej pogovora se je vrtelo tudi o Tanji Fajon – ker so si gledalci/poslušalec pač to želeli – izzivajoč z vprašanjem: »Kako tej butari – Tanji Fajon – pomagati?!« V tem kontekstu sem se dotaknil tudi znamenite Pekinške konference, Hillary Clinton in tudi Sonje Lokar (kot »tete iz ozadja«). Namignil sem tudi, da bo ravno Tanja Fajon uničila SD (kar ne bo dobro za Slovenijo, ker bo začela prosperirati kronično nezrela Levica z »nedonošenčkoma« Mescem in Kordišem).

Precej sem se zadrževal tudi pri vprašanju moralnega razsojanja – predvsem v povezavi s »pravim moškim«. Posledično je beseda tekla tudi o ženskemu sočutju, kar v resnici ni pristno moralno razsojanje. Vmes sem se dotaknil tudi jugonostalgije, pa beguncev in tudi pristnega (pa tudi patološkega) domoljubja in/oz. nacionalizma. Vmes sem bil dovolj teoretski, da so po mojem mnenju lahko bili zadovoljni tudi ljubitelji bolj kompleksnih teoretskih ozadij. Razložil sem, zakaj je človek vselej političen in zakaj ne moremo biti apolitični – torej zato, ker se pač naša politična opredeljenost napaja iz »politike«, ki jo je pri otroku imela primarna družina. Razložil sem tudi kronično konfliktnost v politiki med koalicijo in opozicijo, ki ima ojdipalno-kastracijko obeležje. Malce sem se dotaknil tudi »kvantnih« segmentov psihoanalize, predvsem »realne realnosti« (kot bi rekel Lacan) oz. simbolnosti, torej »primarnega procesa« (kot bi rekel Freud).

Na pozitiven način sem izpostavil in Kučana in Janšo – ker sem želel biti apolitičen oz. politološki oz. teoretski, kot se zame, kot kritičnega mislec spodobi. V tej luči sem za sklep dal priznanje tudi Emilu Rojcu, ker se je znal moralno odzvati na postkonvencionalen način, ko je stopil na stran svojih občanov, ne pa na stran »svojih« feministk v (svoji) SD. Moji teoretski traktati so bili konsistentni in legitimni, ker so imeli rep in glavo. Poslušalec, ki me je pazljivo poslušal, je moral dokončno spoznati, zakaj ženske ne morejo biti nosilke moči in oblasti v določenih družbenih (pod)sistemih. V kontekstu ljubljanskega »Roga« sem se postavil na stran župana Jankovića in ne na stran »kulturnikov« oz. kvazi/psevdo/anti »sodobnih«/»modernih« umetnik. Okrcal sem tudi nacionalno RTV, ki je o incidentu okrog »Roga« precej neobjektivno poročala.

Vmes sem se bežno dotaknil tudi »delikatnih« beguncev in islama, tudi muslimanske kulture in tudi jugokulture oz. nacionalnega karkatra – predvsem srbskega in slovenskega. Razložil sem srbsko egomanijo, ki je npr. v športu izjemno dobrodošla, marsikje – tudi v vojnah in politiki – pa jim škodi.

Če koga zanima – naslov intervjuja je »Roman Vodeb Live« – in tole je link: https://www.youtube.com/watch?v=kX2CRdFg6C8&t=23s

Roman Vodeb 'Live' - o marsičem

Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: http://www.youtube.com/embed/7HyPXgoYB50

Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez).

Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prestavljata jedro obetajoče se koaliciji »KUL«. Tako Alenka Bratušek, kot Tanja Fajon se mi zdita v teh časih malce spodletele – Aleksandra Pivec pa se mi je zdela bistveno boljša kot tisti DESUSovci, ki so je nesramno in brezsrčno sesuvali celo poletje in na koncu oživeli politično mrtvega Karla Erjavca.

Aleš Ernecl, ki se je v enem letu kar zverziral v intervjujih in tudi posnel nekaj intervjujev z eminentnim sogovorniki, mi je namignil, da bi šla v pogovoru v tole smer: »Nezaupnica, koalicija KUL, Erjavec, Fajonova, feministke, SD, Emil Rojc ... Feminizem nasploh, zakaj je močan na zahodu, kaj mislijo vzhodu … in ali je možna srednja pot in kako jo doseči …« Glede na nakazane iztočnice sem se malo vendarle pripravljal na to temo … Potem se je zgodilo, da sva se v samem intervjuju kar dolgo ostala pri uvodu, torej pri ženskah. To je pač zanimiva tema, ki vse zanima, polna adrenalina … Do župana Rojca – ki je postal odpadnik v svoji stranki (SD) – niti prišla nisva, pa sva se pogovarjala skoraj dve ure. In če koga zanima, kaj sem govori – tule je link:

http://www.youtube.com/embed/kX2CRdFg6C8

V bistvu sem v intervjuju v dobršni meri oplazil svojo zadnjo antifeministično knjigo PRVI SPOL (delno tudi mojo predzadnjo, razprodano knjigo O SPOLU). V intervjuju sem par resnic znal tudi »vulgarno« izpostaviti – v upanju, da se bodo poslušalci kaj naučili. In če je jezik oster, slišano dalj časa ostane v poslušalčevi glavi.

Precej pogovora se je vrtelo tudi o Tanji Fajon – ker so si gledalci/poslušalec pač to želeli – izzivajoč z vprašanjem: »Kako tej butari – Tanji Fajon – pomagati?!« V tem kontekstu sem se dotaknil tudi znamenite Pekinške konference, Hillary Clinton in tudi Sonje Lokar (kot »tete iz ozadja«). Namignil sem tudi, da bo ravno Tanja Fajon uničila SD (kar ne bo dobro za Slovenijo, ker bo začela prosperirati kronično nezrela Levica z »nedonošenčkoma« Mescem in Kordišem).

Precej sem se zadrževal tudi pri vprašanju moralnega razsojanja – predvsem v povezavi s »pravim moškim«. Posledično je beseda tekla tudi o ženskemu sočutju, kar v resnici ni pristno moralno razsojanje. Vmes sem se dotaknil tudi jugonostalgije, pa beguncev in tudi pristnega (pa tudi patološkega) domoljubja in/oz. nacionalizma. Vmes sem bil dovolj teoretski, da so po mojem mnenju lahko bili zadovoljni tudi ljubitelji bolj kompleksnih teoretskih ozadij. Razložil sem, zakaj je človek vselej političen in zakaj ne moremo biti apolitični – torej zato, ker se pač naša politična opredeljenost napaja iz »politike«, ki jo je pri otroku imela primarna družina. Razložil sem tudi kronično konfliktnost v politiki med koalicijo in opozicijo, ki ima ojdipalno-kastracijko obeležje. Malce sem se dotaknil tudi »kvantnih« segmentov psihoanalize, predvsem »realne realnosti« (kot bi rekel Lacan) oz. simbolnosti, torej »primarnega procesa« (kot bi rekel Freud).

Na pozitiven način sem izpostavil in Kučana in Janšo – ker sem želel biti apolitičen oz. politološki oz. teoretski, kot se zame, kot kritičnega mislec spodobi. V tej luči sem za sklep dal priznanje tudi Emilu Rojcu, ker se je znal moralno odzvati na postkonvencionalen način, ko je stopil na stran svojih občanov, ne pa na stran »svojih« feministk v (svoji) SD. Moji teoretski traktati so bili konsistentni in legitimni, ker so imeli rep in glavo. Poslušalec, ki me je pazljivo poslušal, je moral dokončno spoznati, zakaj ženske ne morejo biti nosilke moči in oblasti v določenih družbenih (pod)sistemih. V kontekstu ljubljanskega »Roga« sem se postavil na stran župana Jankovića in ne na stran »kulturnikov« oz. kvazi/psevdo/anti »sodobnih«/»modernih« umetnik. Okrcal sem tudi nacionalno RTV, ki je o incidentu okrog »Roga« precej neobjektivno poročala.

Vmes sem se bežno dotaknil tudi »delikatnih« beguncev in islama, tudi muslimanske kulture in tudi jugokulture oz. nacionalnega karkatra – predvsem srbskega in slovenskega. Razložil sem srbsko egomanijo, ki je npr. v športu izjemno dobrodošla, marsikje – tudi v vojnah in politiki – pa jim škodi.

Mila Alečković in v teorije zarote ukleščena Srbija

Malo sem jugo-nostalgika, zato po malem spremljal naše (pol)brate in/oz. dogajanje po celi (bivši) »Jugi«. Že od nekdaj me je fascinirala Srbija s svojo »zmagovalno« mentaliteto, s svojim nacionalnim Egom. Tudi strokovnjaki, ki jih (še danes) premorejo, so spoštovanja vredni. Pred par leti preminulega psihiatra Vladeta Jerotića sem preposlušal po dolgem in po čez. Zoran Milivojević tudi v Slovenijo že okrog 30 let prinaša nekatere psihološka znanja, ki nam jih kronično primanjkuje. Tu je še »francosko-srbska« psihiatrinja Mila Alečković – nekoč (še) Nikolić, danes pa (še) Bataille (po francoskem možu Yivu Batailleu) – ki sem jo od Srbov še največ preposlušal. Do nje sem imel določene pomisleke, ker sem jo imel vseskozi na sumu, da ima vendarle določene »nanašalne blodnje« in »specifično« osebnostno strukturo z narcistično valenco. V zadnjih mesecih pa sem spoznal, da jo v resnici občasno kar »malo« zanaša (kot se za narcistično strukturirano osebnost tudi »spodobi«). Glede na to, da se je pred kratkim »spečala« z Šiškotovo odpadnico in sedanjo COVID-protestnico Anico Bidar, sem si rekel, da – preden par stvari povem o Srbiji – nekaj več povem o tej Mili.  Preko svoje mame, pesnice Mare Alečković – ki je bila svoj čas noro (tako po končani NOB) zaljubljena v našega pisatelja Cirila Kosmača – je kar malo povezana s Slovenijo, in menda razume celo Slovensko.

Milo Alečković spremljam že več kot 10 let. Preposlušal sem številne njene (dobre) oddaje z različnimi gosti (intelektualci), in tudi mnoge njene intervjuje, ki jih je dala v zadnjih treh letih – odkar se je politično angažirala in odkar so ji odvzeli posvojeno srbski deklico iz Kosova – in to v času, ko se je pri nas odvijala drama s »koroškimi dečki«. Njeno gibanje »Otadžbina« je politični projekt, ki jo je malce iz tira vrgel, jo naredil izjemno militantno in nerazsodno. Postala je popadljiva, agresivna, celo sadistična – dalo bi se reči, da je izgubila moralni kompas in razsodno moč. Svoje psihološko znanje je začela izkorišča v politične koristi – v boju proti »svojemu«/srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. V segmente svojega znanja začela vse bolj vnašati določene nanašalne blodnje in to iz registra znamenite teorije zarote (kar sem, kot fenomen, psihoanalitično razložil že pred par leti). Številne njene sumljive trditve – okrog »črne psihiatrije« in »geo-politike« – so na ta način postavljena pod vprašaj oz. so na nek način razkrinkane, celo ovržene.

V objemu svojega sadizma in revanšistične agresivnosti (naperjene v osnovi proti predsedniku Aleksandru Vučiću), zelo škodljivo vpliva na nevedne množice, in tudi na nekatere intelekutalce (predvsem preko obrobnih internetnih medijev). V vseh teh intervjujih zavaja, sklicuje se nas nekatere na kvazi-strokovnjake (tudi »zarotnike« –  npr. na »trumpisata« Alexa Jonesa), tudi takšne, ki imajo kriminalno preteklost oz. so sodno preganjani. Pomaga si z mnogimi lažmi in /oz. deziformacijami! Čudim se, da jo priznani srbski strokovnjaki – npr. Zoran Milivojević – ne razkrinkajo. Ona je zajadrala v svojevrstno (»mehko«) psihopatologijo/psihopatijo. V objemu številnih nezavednih obrambnih mehanizmov si, preko »mehkih« nanašalnih blodenj, prikroji določene resnice sebi v prid, samo zato, da bi se revanšistično znašla nad sedanjim političnim režimom (Vučićem). Mila vsega tega ne počne povsem projektno in/oz. načrtno, pač pa se ji zares »malo« zmešalo, »dopeljalo«, »odtrgalo«. Po mojem videnju bi morala (spet) na psihoterapijo in/oz. supervizijo, mogoče celo na tablete. Zelo negativno vlogo ima očitno tudi njen – prav tako narcistični – Francoski mož Yiv Bataille. Popolnoma nepreverjene informacij in tudi lažne novice (iz registra teorije zarote) prodaja kot absolutno resnico, v katero morda celo še sama verjame. Spoprijatelji se z vsakim, še tako norim človekom – pri nas npr. Anico Bidar –, samo zato, da bi na koncu revanšistično zmagala, in dokazala svoj »nori« prav. Meni se zdi – tako čutim –, da bo popolnoma sprla Srbe med sabo. Najbolj ji nasedajo kmetje in neizobraženi ljudje in številni obrobni mediji – npr. BalkanINFO (Teša Tešanović). Ljudi občasno – ko zapade v svoj agresivni trans (po katerem slovi) – poziva k orožju! Po mojem videnju, bi jo bilo treba sodno preganjati (kar ne bi bilo prvič – sodno preganjali so že v Franciji, ker je bila izjemno agresivna do svojih študentov), ker načrtno laže in sesuva Vučićev režim – psihiatrijo in/oz. psihologijo pa (skozi svojo spodletelo »geo-politiko« in tezo o »črni psihiatriji«) izkorišča, da je bolj prepričljiva in suverena. Nobene moralne razsodnosti ne premore – izkorišča svoje znanje in akademske nazive/titule zato, da lažje zavaja narod (z nekaterimi intelektualci na čelu). Zelo je narcistična, popolnoma brez Superega – in vest jo (sploh) ne peče.

Zato, da sem dojel ozadje in jedro njenega intelektualnega oz. strokovnega zdrsa, sem se poglobil v številne srbske politične analitike in teoretike na področju »geo-politike«, ki so se v času korona-krize še posebno razgovorili. V par mesecih sem celostno in dodobra dojel/zapopadel politično patologijo »ranjene« Srbije (predvsem svoje vojaško-politične kalvarije ob razpadu Jugoslavije, predvsem pa v povezavi z izgubo Kosova, že tako ne morejo preboleti). Srbiji je ravno v korona-krizi zdrsnilo po dolgem in počez v obliki nanašalnih blodenj številnih intelektualceh, ne samo Mile Alečković. Tu je še nekaj medicincev (npr. psihiatrinja, »antivakcinerka« Jovana Stojković, kirurg Alek Račić, psihologi in psihoterapevt Aleksandar Mitrović …). Pri ujetost v številne teorije zarote prednjačijo »kritični misleci« s področja »geo-politike«, kjer prednjači medijsko uveljavljeni Dejan Lučić, po norostih slove tudi svetovno znani ex-bodybildar Petar Čelik in še precej drugih. Srbija mi deluje kot svetovna prvakinja v kovanju teorij zarote. Zdi se, da je Trumpov Alex Jones »sitna riba« za Srbe. V Srbiji je bil zelo popularen vodilni in svetovnoznani »konspirolog« David Icke.

Videti je, da Srbiji suvereno spodrsava v vseh teh teorijah zarote zato, ker je nacionalni ego izjemno močan, vezan pa je tudi na simbolno kastracijo cele nacije. Oklepajo se številnih mitov in/oz. arhetipov, ki imajo pogosto kar pravljično obeležje. V arhetipskem smislu je Srbija nekako ukleščena v svojo zgodovino in vse te mite – tudi tiste o bitki s Truki na Kosovem polju iz leta 1389.

Moj občutek je, da norosti, s katero se v teh časih spopada (razumna in normalna) Srbija, ne bo zmanjkalo. Srbija se za nameček s skrajnimi močmi otep najslavnejšega bosanskega »zarotnika«, pseudo-arheologa Semira Osmanagića (ki sta mu nasedla dva slavna Srba: Novak Đoković in »naš« Branko Đurić-Đuro, skupaj s Tanjo Ribič).

V celi zgodbi tej srbski zgodbi pa me jezi, da se kopico srbskih norosti prenaša tudi v Slovenijo. Mili Alečković ni nasedla samo »protestniška upornica Anica Bidar, pač pa tudi dokaj ugledna murskosoboška psihiatrinja Biserka Ilin. Zato mora(m) – posledično – »na sceno« stopiti tudi moja malenkost – v smislu: »Kdo drug, če ne jaz?!«

 

Cepljenje in teorija zarote

Kot mi je znano, se pri nas že vsaj dve desetletji (v svetu pa še dlje) v javnosti pojavljajo nasprotovanja proti cepljenju. Nekateri se pri na javno izpostavljajo že vsaj nekaj leti - prednjači Gregor Kos, ki je bil s svojim političnim gibanjem/stranko konec koncev pred enim letom tudi vlagatelj 5000 podpisov preko katerih je želel spremeniti cepilsko zakonodajoo. V Srbiji, kjer je anticepilska kampanija v teh časih zelo velika, je ideološki vodja "antivakcerjev" ena od dveh politično spodletelo angažiuranih psihiatrinj, to je Jovana Stojković (druga je Mila Alečković). Obe sta ujeti v znamenito teorijo zarote."Antivakcinerjev" je v Srbiji veliko, ker je tam teorija zarote t. r. mains stream. V Sloveniji pa so mnogi pravtako obsedeni s proticepilsko logiko. Ti "proticepilci" so v teh časih toliko bolj prepričani, da je cepljenje - npr. proti COVID19 - škodljivo ali celo smrtno nevarno, kar po psihoanalitični pecepciji gravitira k teorijam zarote.

Eden najbolj izpostavljenih borcev proti cepljenju je nedavno objavil tudi twitt, v katerem je vehementno - brez kakršnegakoli preverjanja - trdil, da se zaradi cepljenja proti COVID19 (v Sloveniji) zgodil prvi smrtni primer - s pripombo, da je bil ob tem še (za)ukazan medijski molk.

"Prva smrtna žrtev prej povsem zdrave osebe zaradi cepljenja proti kovid tudi že v Sloveniji. In ukazan medijski mrk"

Gregor Kos je medijsko izpostavljen politični aktivist, ki vodi stranko "Za zdravo družbo", ki trdi, da  "trdno verjame v znanost" (ki ni skorumpirana). In dodaja: "Tudi zato smo začeli zbirati podpise za predlog zakona za opustitev obveznega cepljenja .../.../... Lani so nas farmacevti prepričevali, da potrebujejo 10 do 12 let za razvijanje varnega cepiva. Zdaj je to nenadoma nepomembno."

Glede na to, da sem se z dotičnim FDVjevskim politologom na temo teorija zarote - takrat pač v zvezi s tehnologijo 5G - že soočil oz. "spopadel" v Faktorju, se čutim dolžnega in poklicanega, da par stveri dodam.

Z dotičnim Gregorjem Kosom sva se t. r. »spopadla« oz. soočila – in to na mojo pobudo, on pa je pristal na »pogovarjanje« – pred enim letom že v oddaji Faktor. Poprej sem si seveda ogledal  številne njegove intervjuje in predavanja. Lani me je zbodla predvsem njegova aktivnost naperjena proti vpeljavi tehnologije 5G, vedel pa sem tudi, kako je politično angažiran v svojem »gibanju« oz. stranki »Za zdravo družbo«. Vedel sem za njegovo proticepilsko politično držo, ki sem jo zelo hitro znal povezati s teorijo zarote, ki jo kot psihološki fenomen proučujem že nekaj let.

Največje »paciente«, torej »konspirologe« sicer najdem v Srbijo – v svetovnem merilu je najbolj znan patron iz registra teorije zarote Anglež David Icke in Američan Alex Jones. V Sloveniji pa je Gregor Kos med vodilnimi – vodilni med formalnimi intelektualci, ki ima sicer magistrsko izobrazbo (na družboslovnem področju, FDV). O kakšnem cepljenju, tehnologiji 5G ali gensko spremenjeni hrani seveda nima pojma. In kot tak mi je bil kot naročen za direktno soočenje v navezavi s teorijo zarote.

Seveda se takšnim kot je on ne da čisto nič dopovedati, saj imajo takšni »zarotniki«/»konspirologi« identično »železno logiko«, kot je sicer značilna za shizotipsko motene osebnosti in/oz. za psihotike/shizofrenike. Psihoanalitično interpretacijo teorije zarote sem sicer najbolj detajlno proučeval na bosanskem psevdo-arheologu Semirju Osmanagiću (znanje je po teoriji o bosanskih »piramidah« v mestu Visoko). Od Slovencev pa so mi bili ob Gregorju Kosu (in njegovem pajdašu »stavbnemu biologu« Igorju Šajnu) najbolj fascinantni še mnogi gostje oddaje »Klepet ob kavi« – npr. »duhovni šepetalec« Matjaž Obranovič, Zoran Železnikar (s tezo o votlosti zemlje), Valentin Rozman, Gregor Škerl, Stojan Svet, deloma pa tudi »samostojni raziskovalec« Anton Komat. Nekajkrat sem šel gostovat v to spodletelo oddajo samo zato, da sem dokončno izoblikoval psihoanalitično interpretacijo teorije zarote, seveda navezujoč se na Freuda in dva njegova spisa iz leta 1907 in 1908.

V osnovi lahko rečem, da so »patroni« a la Gregor Kos imeli kot otroci močno avtonomno mišljenje (sami sebi so zaupali, ne pa staršem) na področju nekaterih intenzivno »oenergetenih« misli –  beri: na področju čustveno (libidinalno) »oenergetenih« razmišljanjih. V psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji in Freudovem originalnem izrazu (besetzung, angleško cathexis) – v Sloveniji pa se ta psihoanalitični izraz prvotno prevajal kot »zasedba«, zadnje čase »Investicija«, Branko Gradišnik pa nemški »besetzung« prevaja v »nabitost« (z energijo).

Lucidni otroci so se v objemu svoje vedoželnosti včasih zoperstavljali določeni interpretaciji (razlagi), v kateri so jih starši – kot prve avtoritete – zavajali, se jim lagali. Nekateri »pametni« otroci so tako razvili svoje avtonomne interpretacije (razlage) – npr. na področju spočetja in rojstva otrok, v zadnjem stoletju pa tudi na področju verjetja v nadnaravna bitja a la Miklavž, Dedek Mraz/Božiček – in se tako zoprstavili oz. uprli tem prvim avtoriteta. In to paradigmo »upiranja uradnim avtoritetam« so ponotranjili oz. jo kot vzorec ohranili. Ob primerni sprožilcih se jim – govorimo o »konspirologih«/»zarotnikih« – v odraslosti ta paradigma simbolno aktivira. V glavah se jim posledično začnejo porajati izjemno močni, vendar lažni – torej »nori« – občutki, da jim določene avtoritete lažejo – na podoben način, kot so jim v otroštvu lagale takratne prve avtoritete (starši). Te avtoritete so zdaj, v odraslosti, lahko različne – od: »uradna znanost« (npr. uradna medicina), vlada/država, »globoka država«, »svetovna mafija« (v katero so navadno vpeti magnati/mogočneži a la George Soros Bill Gates …), »svetovni bankirji«, pogosto tudi t. i. »iluminati« (prostozidarji), med najbolj bizarnimi so pač nezemljani.

Na podoben način kot se mali deček zoperstavljal svojim staršem, ko so mu lagali okrog seksualnih detajlov v povezavi s spočetjem in rojstvom otrok (kar je v tem kontekstu poudarjal Freud) ali pa na področju mitološki bitij a la Mikavž, Dedek Mraz/Božiček (tudi Špicparkeljc, zobna miška, dobra vila, palčki …), se »konspirologi«/»zarotniki (a la Gregor Kos) zoperstavljajo uradni znanosti, vladi (ukrepom). V vsem vidijo neko zaroto proti človeštvu

Treba je poudariti, da gre navadno za narcistične posamezniki – karakterno so osebnostno zelo podobni verskim gurujem – ki se v javnosti za nameček še senzaciojnalno izpostavljajo in hočejo v svojih trditvah zmagati, imeti zadnjo besedo. Nikakršnega obžalovanja ne poznajo.

Ne pozabimo, da je ravno Gregor Kos (kot predstavni sovjega političnega »gibanja«) lani pred dokončnim izbruhom epidemije oz. pandemije novega korona virusa, v Državni zbor vložil 5000 podpisov za spremembo zakona o cepljenju, ki je v veliki meri sedaj vezan tudi na COVID19. Namesto da bi se sprijaznil, da je bil že takrat takoj poražen in da so mu sedaj, ko je cepljenje edina rešilna bilka v korona-krizi, t. r. zrasla še oslovska ušesa, je še izjemno ponesrečeno twittnil, in na ta način želel umetno ohraniti digniteto svojega Ega – češ, da ima, skupaj s svojim političnim gibanjem/stranko, prav.

Drugače rečeno: okrog vratu si je sam nadel zanko, potem pa začel še opletati z glavo – torej s ponesrečenim twittanjem – in se na ta način sam »obesil«, se osmešil in na zelo škodljiv način vplival na družbo. Nekaj slepi ovčic se pač lepi na njegovo karizmo, kar se za narcise »spodobi« oz. kot je za tovrstno paradigme – zaradi fenomena (psihoanalitičnega) transferja – še kako značilno.

Treba je še namigniti, da javno izražene misli, apeli in pozivi teh »zarotnikov« zanje, za njihovo psihično realnost, niso zlagani, pač pa v sebi čutijo pristnost njihovih občutkov. Sami sebi tako suvereno lažejo, da si še sami sebi (zracionalizirano) verjamejo. Po domače povedano: oni ne vedo, da jim je logika podivjala, da so njihovi občutki spodleteli, t. r. nori. Oni iskreno mislijo, da s svojo družbeno aktivacijo koristijo družbi. In na tej točki se hudo motijo. Vsi ti »zarotniki« so zelo škodljivi za družbo, ker zavajajo mnoge slepe in vodljive ovčice. Po mojem videnju bi jih bilo treba sankcionirati.

PS: To moje razmišljanje je bilo povzeto na Nova24TV.