Roman Vodeb
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič. Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike. Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …). Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.) Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben. Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju. Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse to pogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini. Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni. PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.
Roman Vodeb
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi (vsaj na dolgi rok). Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del
Roman Vodeb
Tesnoba/tesnobnost (in nezavedno) – 1. del
Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dlje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje. Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007): - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«; - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«; - »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«; - »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot »tesnoba«; - »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu. V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonime. Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano ("negativistično") (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka (ali pa vsaj nekakšnega "intenztivnega nelagodja"), ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Ob "intenzivnem nelagodju", je tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom). S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja/občutenja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom. Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept talbet kot »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah (no, tesnoba/tesnobnost pomeni ravno ta "nedefiniran strah"). Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, zaskrbljenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati. Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby). Generalizirana anksiozna motnja pa gravitira ravno v obdobje otrokove "ne-varne" navezanost na mamo – bodisi ambivalentne, dezorientirane ali izogibanjoče (kot bi rekla Mary Ainsworth).

Zdaj se predvaja
roman vodeb

Roman Vodeb
Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!
Roman Vodeb
Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.
Roman Vodeb
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi (vsaj na dolgi rok). Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del

Roman Vodeb
Cepljenje in teorija zarote
Kot mi je znano, se pri nas že vsaj dve desetletji (v svetu pa še dlje) v javnosti pojavljajo nasprotovanja proti cepljenju. Nekateri se pri na javno izpostavljajo že vsaj nekaj leti - prednjači Gregor Kos, ki je bil s svojim političnim gibanjem/stranko konec koncev pred enim letom tudi vlagatelj 5000 podpisov preko katerih je želel spremeniti cepilsko zakonodajoo. V Srbiji, kjer je anticepilska kampanija v teh časih zelo velika, je ideološki vodja "antivakcerjev" ena od dveh politično spodletelo angažiuranih psihiatrinj, to je Jovana Stojković (druga je Mila Alečković). Obe sta ujeti v znamenito teorijo zarote."Antivakcinerjev" je v Srbiji veliko, ker je tam teorija zarote t. r. mains stream. V Sloveniji pa so mnogi pravtako obsedeni s proticepilsko logiko. Ti "proticepilci" so v teh časih toliko bolj prepričani, da je cepljenje - npr. proti COVID19 - škodljivo ali celo smrtno nevarno, kar po psihoanalitični pecepciji gravitira k teorijam zarote. Eden najbolj izpostavljenih borcev proti cepljenju je nedavno objavil tudi twitt, v katerem je vehementno - brez kakršnegakoli preverjanja - trdil, da se zaradi cepljenja proti COVID19 (v Sloveniji) zgodil prvi smrtni primer - s pripombo, da je bil ob tem še (za)ukazan medijski molk. "Prva smrtna žrtev prej povsem zdrave osebe zaradi cepljenja proti kovid tudi že v Sloveniji. In ukazan medijski mrk" Gregor Kos je medijsko izpostavljen politični aktivist, ki vodi stranko "Za zdravo družbo", ki trdi, da  "trdno verjame v znanost" (ki ni skorumpirana). In dodaja: "Tudi zato smo začeli zbirati podpise za predlog zakona za opustitev obveznega cepljenja .../.../... Lani so nas farmacevti prepričevali, da potrebujejo 10 do 12 let za razvijanje varnega cepiva. Zdaj je to nenadoma nepomembno." Glede na to, da sem se z dotičnim FDVjevskim politologom na temo teorija zarote - takrat pač v zvezi s tehnologijo 5G - že soočil oz. "spopadel" v Faktorju, se čutim dolžnega in poklicanega, da par stveri dodam. Z dotičnim Gregorjem Kosom sva se t. r. »spopadla« oz. soočila – in to na mojo pobudo, on pa je pristal na »pogovarjanje« – pred enim letom že v oddaji Faktor. Poprej sem si seveda ogledal  številne njegove intervjuje in predavanja. Lani me je zbodla predvsem njegova aktivnost naperjena proti vpeljavi tehnologije 5G, vedel pa sem tudi, kako je politično angažiran v svojem »gibanju« oz. stranki »Za zdravo družbo«. Vedel sem za njegovo proticepilsko politično držo, ki sem jo zelo hitro znal povezati s teorijo zarote, ki jo kot psihološki fenomen proučujem že nekaj let. Največje »paciente«, torej »konspirologe« sicer najdem v Srbijo – v svetovnem merilu je najbolj znan patron iz registra teorije zarote Anglež David Icke in Američan Alex Jones. V Sloveniji pa je Gregor Kos med vodilnimi – vodilni med formalnimi intelektualci, ki ima sicer magistrsko izobrazbo (na družboslovnem področju, FDV). O kakšnem cepljenju, tehnologiji 5G ali gensko spremenjeni hrani seveda nima pojma. In kot tak mi je bil kot naročen za direktno soočenje v navezavi s teorijo zarote. Seveda se takšnim kot je on ne da čisto nič dopovedati, saj imajo takšni »zarotniki«/»konspirologi« identično »železno logiko«, kot je sicer značilna za shizotipsko motene osebnosti in/oz. za psihotike/shizofrenike. Psihoanalitično interpretacijo teorije zarote sem sicer najbolj detajlno proučeval na bosanskem psevdo-arheologu Semirju Osmanagiću (znanje je po teoriji o bosanskih »piramidah« v mestu Visoko). Od Slovencev pa so mi bili ob Gregorju Kosu (in njegovem pajdašu »stavbnemu biologu« Igorju Šajnu) najbolj fascinantni še mnogi gostje oddaje »Klepet ob kavi« – npr. »duhovni šepetalec« Matjaž Obranovič, Zoran Železnikar (s tezo o votlosti zemlje), Valentin Rozman, Gregor Škerl, Stojan Svet, deloma pa tudi »samostojni raziskovalec« Anton Komat. Nekajkrat sem šel gostovat v to spodletelo oddajo samo zato, da sem dokončno izoblikoval psihoanalitično interpretacijo teorije zarote, seveda navezujoč se na Freuda in dva njegova spisa iz leta 1907 in 1908. V osnovi lahko rečem, da so »patroni« a la Gregor Kos imeli kot otroci močno avtonomno mišljenje (sami sebi so zaupali, ne pa staršem) na področju nekaterih intenzivno »oenergetenih« misli –  beri: na področju čustveno (libidinalno) »oenergetenih« razmišljanjih. V psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji in Freudovem originalnem izrazu (besetzung, angleško cathexis) – v Sloveniji pa se ta psihoanalitični izraz prvotno prevajal kot »zasedba«, zadnje čase »Investicija«, Branko Gradišnik pa nemški »besetzung« prevaja v »nabitost« (z energijo). Lucidni otroci so se v objemu svoje vedoželnosti včasih zoperstavljali določeni interpretaciji (razlagi), v kateri so jih starši – kot prve avtoritete – zavajali, se jim lagali. Nekateri »pametni« otroci so tako razvili svoje avtonomne interpretacije (razlage) – npr. na področju spočetja in rojstva otrok, v zadnjem stoletju pa tudi na področju verjetja v nadnaravna bitja a la Miklavž, Dedek Mraz/Božiček – in se tako zoprstavili oz. uprli tem prvim avtoriteta. In to paradigmo »upiranja uradnim avtoritetam« so ponotranjili oz. jo kot vzorec ohranili. Ob primerni sprožilcih se jim – govorimo o »konspirologih«/»zarotnikih« – v odraslosti ta paradigma simbolno aktivira. V glavah se jim posledično začnejo porajati izjemno močni, vendar lažni – torej »nori« – občutki, da jim določene avtoritete lažejo – na podoben način, kot so jim v otroštvu lagale takratne prve avtoritete (starši). Te avtoritete so zdaj, v odraslosti, lahko različne – od: »uradna znanost« (npr. uradna medicina), vlada/država, »globoka država«, »svetovna mafija« (v katero so navadno vpeti magnati/mogočneži a la George Soros Bill Gates …), »svetovni bankirji«, pogosto tudi t. i. »iluminati« (prostozidarji), med najbolj bizarnimi so pač nezemljani. Na podoben način kot se mali deček zoperstavljal svojim staršem, ko so mu lagali okrog seksualnih detajlov v povezavi s spočetjem in rojstvom otrok (kar je v tem kontekstu poudarjal Freud) ali pa na področju mitološki bitij a la Mikavž, Dedek Mraz/Božiček (tudi Špicparkeljc, zobna miška, dobra vila, palčki …), se »konspirologi«/»zarotniki (a la Gregor Kos) zoperstavljajo uradni znanosti, vladi (ukrepom). V vsem vidijo neko zaroto proti človeštvu Treba je poudariti, da gre navadno za narcistične posamezniki – karakterno so osebnostno zelo podobni verskim gurujem – ki se v javnosti za nameček še senzaciojnalno izpostavljajo in hočejo v svojih trditvah zmagati, imeti zadnjo besedo. Nikakršnega obžalovanja ne poznajo. Ne pozabimo, da je ravno Gregor Kos (kot predstavni sovjega političnega »gibanja«) lani pred dokončnim izbruhom epidemije oz. pandemije novega korona virusa, v Državni zbor vložil 5000 podpisov za spremembo zakona o cepljenju, ki je v veliki meri sedaj vezan tudi na COVID19. Namesto da bi se sprijaznil, da je bil že takrat takoj poražen in da so mu sedaj, ko je cepljenje edina rešilna bilka v korona-krizi, t. r. zrasla še oslovska ušesa, je še izjemno ponesrečeno twittnil, in na ta način želel umetno ohraniti digniteto svojega Ega – češ, da ima, skupaj s svojim političnim gibanjem/stranko, prav. Drugače rečeno: okrog vratu si je sam nadel zanko, potem pa začel še opletati z glavo – torej s ponesrečenim twittanjem – in se na ta način sam »obesil«, se osmešil in na zelo škodljiv način vplival na družbo. Nekaj slepi ovčic se pač lepi na njegovo karizmo, kar se za narcise »spodobi« oz. kot je za tovrstno paradigme – zaradi fenomena (psihoanalitičnega) transferja – še kako značilno. Treba je še namigniti, da javno izražene misli, apeli in pozivi teh »zarotnikov« zanje, za njihovo psihično realnost, niso zlagani, pač pa v sebi čutijo pristnost njihovih občutkov. Sami sebi tako suvereno lažejo, da si še sami sebi (zracionalizirano) verjamejo. Po domače povedano: oni ne vedo, da jim je logika podivjala, da so njihovi občutki spodleteli, t. r. nori. Oni iskreno mislijo, da s svojo družbeno aktivacijo koristijo družbi. In na tej točki se hudo motijo. Vsi ti »zarotniki« so zelo škodljivi za družbo, ker zavajajo mnoge slepe in vodljive ovčice. Po mojem videnju bi jih bilo treba sankcionirati. PS: To moje razmišljanje je bilo povzeto na Nova24TV.
Roman Vodeb
Wikipedija - Roman Vodeb
GLEDE NA TO, DA SE ME JE PRECEJ SPODLETELO LOTILA TUDI SLOVENSKA Wikiperdija (Jernej Polajnar - Yerpo, ModriDrikac & Co), NA TEM MESTU VRAČAM NA "WWW" TISTO OSNOVNO VERZIJO, K SO MI JO "LEVI HLAPCI" UMAKNILI IN ZAMENJALI Z ZAVAJAJOČO VERZIJO, KI POPOLNOMA ZGREŠI MOJE IDENTITETNO BISTVO, KATEREGA SEM KOT ANGAŽIRANI KRITIČNI MISLEC/INTELEKTUALEC, ZAPUSTI V SLOVENIJI V ZADNJIH 20 LETIH. Roman Vodeb, kritični mislec, (teoretski) psihoanalitik, * 13. avgust 1963, Trbovlje Življenje in delo Roman Vodeb je odraščal v štiričlanski delavski družini v Trbovljah. Osnovno šolo je končal v Trbovljah, Srednjo Pedagoško gimnazijo (Ledina) pa v Ljubljani. Vsa leta je bil aktiven športnik – telovadec/gimnastičar. Leta 1983 se je vpisal na Fakulteto za telesno kulturo (šport). Zaradi poškodbe je takrat končal uspešno tekmovalno kariero v športni gimnastiki in se predal trenerskemu delu. V mladinskih kategorijah je na jugoslovanskih prvenstvih osvojil 15 kolajn (od tega 3 zlate na parterju). Kot trener je vzgojil je nekaj odličnih tekmovalk v športni gimnastiki, ki so osvajale naslove državnih prvakinj (še) v Jugoslaviji. Zaradi teh uspehov je bil še kot absolventa profesionalno angažiran v trboveljskem Gimnastičnem klubu oz. društvu Partizan Trbovlje, kjer je v dopoldanskem času vodil ure »gibalnih dejavnosti« (telovadbo, športno vzgojo), za vse trboveljske malo-šolarje, popoldan pa treniral vrhunske športnike in športnice (med leti 1987 in 1996). Obe društvi je skupaj z ženo (izvenzakonsko partnerico) Tino Trugar tudi organizacijsko uspešno prilagodil novim družbenim tokovom. Po skoraj desetih letih trenerstva v vrhunski gimnastiki in sočasnega pedagoškega dela v vrtcu se je posvetil raziskovanju, znanosti in teoriji, s čemer je »koketiral« že vsa trenerska leta. Njegov glavni miselni koncept (orodje) je bila od vsega začetka Freudova psihoanaliz. Šolanje Dodiplomski študij je končal leta 1989 z diplomo na temo osnovne in specialne motorike v športni gimnastiki. Magisterij na Fakulteti za šport je končal leta 1996 z magistrsko nalogo o psihoanalitičnih vidikih motivacije: Manifestna in latentna struktura športno-motivacijskega prostora pri 14-letnikih. Še pred dokončanjem tega študija na FŠ se je vpisal tudi na podiplomski študij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture), leta 1998 pa tudi doktorski študij na Institutum Studiorum Humanitatis (smer Antropologija vsakdanjega življenje). Druga dva podiplomska študija (drugi magisterij in doktorat) je »končal« v letu 2000 in/oz. 2002, čeprav mu doktorske naloge Šport skozi psihoanalizo na ISH-ju niso pustili zagovarjati – mnenje nepristranskih/objektivnih poznavalcev/opazovalecev je, da zaradi ideološkega revolta v feministično-LeGeBiTtrovskih in/oz. gejevskih vodah. Njegov nesojeni doktorat je (v razširjeni obliki) izšel kot knjiga z istoimenskim naslovom Šport skozi psihoanaliz (2001). Publicistična dejavnost V sklopu zadnjih dveh podiplomskih študijev (modulov in izpitov) se je angažiral tudi pri tematiziranju različnih družbenih fenomenov, ki nimajo nobene povezave s športom, se pa navezujejo na psihoanalizo in teorijo ideoloških mehanizmov ter teorijo institucije. Ob angažirani publicistični dejavnosti (do leta 2021 je bilo objavljenih okrog tisoč strokovnih prispevkov v različne časopise in revije – večina le-teh je objavljenih na njegovih treh blogih) je napisal tudi šest odmevnih knjig. Knjige ·         Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (1999) – ta knjiga je imela močne učinke na razumevanje in razvoj slovenske športni politiki. Botrovala pa je tudi ustanovitvi Katedre za filozofijo športa na Fakulteti za šport. Knjiga predstavlja epistemološki rez v razumevanju sociologije in filozofije športa/športologije (kineziologije). ·         Šport skozi psihoanalizo (2001) – nesojeni (»na grmadi zažgani«) doktorat v resnici predstavlja epistemološki prelom v športologiji oz. pri razumevanju bistva športa. ·         Subjekt v ideologiji (športa) (2003) – magisterij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture). ·         Interpretacija športa (2005) – gre za nadaljevanje oz. nekakšen »II. del« knjige, Šport skozi psihoanalizo. ·         O spolu (in z njim povezanih reče – tudi o feminizmu in »moškinjah«) (2011) – je družbeno najodmevnejša knjiga preko katere sta bila močno zaznamovano dva referenduma o novem družinskem zakoniku (2012) in noveli ZZZDR (2015). ·         Prvi spol (2019) – je ena najbolj kotroverznih, po svoje tudi šokantnih, knjig na področju kritike feminizma, torej (anti)feminizma (še posebej Simone de Beauvoir). Psihologija dela: mobbing, agresivnost, nezavedno čustvovanje (2011) – v obliki brošure je bila v majhni tiraži izdana še »psihoanaliza« dela (psihoanalitični vidiki nekaterih poglavij iz psihologije dela). Profesionalna kariera Od leta 1987 do 1996 je bil profesionalni trener in pedagoški delavec v vrtcu. Od  1996 do 2002 pa je bil zaposlen kot sekretar Zveze športnih društev Trbovlje, zadnje leto kot svetovalec (župana) za šport na Občini Trbovlje. Letu 2002 je za eno leto prevzel funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za šport Trbovlje. V letu 2003 pa je bil potrjen za direktorja za polni mandat (do leta 2007). Od 2007 pa je posta »svobodnjak«, osebni svetovalec (tudi psihoterapevt), publicist, predavatelj, blogar – skratka družbeno angažiran intelektualec, kritično-(psiho)analitični mislec – najprej kot samostojni podjetnik (ROVOSS), pozneje v zasebnem zavodu »Zimske urice«. Medijska dejavnost Slovenski javnosti je poznan kot kontroverzni kritični mislec in lucidni, pogosto »nesprejeti«, intelektualec. Slovensko medijsko sceno je zaznamoval s šokantnimi intervjuji in kolumnami ter samostojnimi izjavah (»čivki«/tweeti), ki so jih včasih povzemali številni mediji. Na lokalni TV Trbovlje je imel tudi svoje televizijske oddaje (Modrovanja in Razbito) – začenši decembra 2006. Bil je kolumnist v Večerovih Pogledih in prilogi Bonbon. Na radiu »Europa 05« (današnji Radio Bob) je imel v letu 2015 (eno leto) redne tedenske radijske kolumne/komentarje preko telefonskega oglašanja. Na internetnem portalu Nova24TV je bil leta 2015 (za eno leto) tedenski kolumnist. Slovensko medijsko sceno je od septembra 2018 zaznamoval kot udaren (so)komentator – eden najbolj gledanih/priljubljenih – v televizijski oddaji (VV) Faktor na TV3. Eno leto (od julija 2019 do junija 2020) je pisal tedenske kolumne – ene najbolj branih – za portala Fokuspokus. Gledališka dejavnost Zaradi medijske blokade se, po letu 2012, začel pojavlja tudi na gledaliških odrih. Skreiral je lik »Sigmana Frojdeba« (»klon« Romana Vodeba in Sigmunda Freuda). Svoje igre je režiral, napisal scenarij in odigral glavno vlogo. ·         »Seks, Freud in jaz« alias »»Ajde miška, to mi deli!« (2012) – gre z nekakšnim »stand-up« satirično tragikomično »predavanj«, s poučnim psihoanalitičnim pridihom. ·         »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014) – satirična duo-komedija s soigralko Moniko Jekler. ·         »Najstnica pri seksologu« (2016) – poučna predstava za srednješolsko in študentsko populacijo (soigralka Nika Manevski). ·         »Razočarana gospodinja pri seksologu« (2017) – pravi gledališki hit s preko 200 ponovitev (najprej s soigralko Uršulo Soban, pozneje z Moniko Jekler). ·         Nekakšno gledališko varianto »pogovorov o seksualnosti« (skozi psihoanalizo) je imel z Leo Mederal-Gams (2018). Zasebno življenje Roman Vodeb živi v Trbovljah v izvenzakonski skupnosti s Tino Trugar, s katero imata dva sinova: Tim (letnik 1990) in Nik (letnik 1994). Doprinos k psihoanalizi Vodebov doprinos k Freudov(sk)i konceptualizaciji duševnosti (psihoanalizi) je v tem, da poudarja različnost obeh spolov – moških in žensk – (tudi v kontekstu sociologije spolov) ter vlogo nezavednega, ki mu skozi poveljuje otroštvo in seveda seksualnost. Posledično je radikalni kritik vsakršnega feminizma (še posebej Simone de Beauvoir) in teorije spolov (gender theory). Zagovarja različnost spolov – tudi v kontekstu konceptualizacijie (tradicionalne) družine – in posledično ujemanje (kompatibilnost) obeh spolov. V svoji kritiki feminizma in enačenja spolov se opira ravno na Sigmunda Freuda in njegovo tezo (in istoimenski spis): »Anatomija (genitalij) je usoda!« Ob tem freudovsko dodaja neko teoretsko noviteto – nekakšno dopolnilo k osnovni Freudovi psihoanalizi: da so moške genitalije (penis) konstitutivno »dajajoče«, ženske (vagina) pa konstitutivno »sprejemajoče«, in to na simbolni ravni, torej tudi v družbenih in družinskih/partnerskih (zakonskih) odnosih. S tem precej zaznamuje teorijo sociologije spolov. V svoji konceptualizaciji se Vodeb mestoma navezuje na Jacquesa Lacana, mestoma pa se od njega oddaljuje – npr. ko negira Lacanovo tezo, da je človek konstituira kot simbolno bitje skozi jezik/govor. Vodeb (modificirano) trdi, da je človek simbolno bitje zato, ker misli in ne zato ker govori, in da jezik ni pogoj strukturiranja misli/mislenja (razen kompleksnega mišljenja, ki ga resnično pogojuje jezik/govor). Za Vodeba je »realno realno« – Freud bi rekel »primarni proces« – sicer res nezavedno (ki je simbolno), toda Vodeb govora/jezika nima za (pred)pogoj simbolnosti v strukturi človekove duševnosti. Ko Vodeb trdi, da moramo vsakdanjo realnost (v budnosti) »prebrati« in jo dešifrirati tako kot sanje (ali umetnost), dodaja, da govori nima noben neposredne zveze s to vsakdanjo simboliko, bolje rečeno (psihično, nezavedno) simbolnostjo. Zato Vodeb npr. šport (tako kot umetnost ali vsakdanje rituale, spodrsljaje, zmote) klasično freudovsko prebere kot simptom, ki ima svojo simbolno formo/strukturo – večinoma res (pan)seksualno, ne pa izključno. Znamenita Vodebova teza je, da žogarski »gol/koš ni gol/koš«, pač pa simbol ženskih genitalij (vagine). Njegov panseksualizem – še posebej športni – je v osnovi vezan na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks (športni nasprotniki so simbolni zastopniki osovraženega ojdipskega očeta, ki ga je treba kastrirati – vi isti luči pa športniki sami sebe nezavedno vidijo kot kastratibilne, torej premagljive …). Vodebov epistemološki prelom/rez v razumevanju športa (in športologije/kineziologije) je ravno v tem, da ima šport – tako kot sanje – svojo latentno strukturo. Da bi resnično razumeli šport, ga moramo najprej »prevesti«, dešifrirati – tako kot sanje. Vodeb je svojo freudovskost oz. (teoretsko) psihoanalitičnost apliciral na razumevanje športa, kar ni naletelo na odobravanje njegove matične športne/športološke/kineziološke stroke. Tudi doktorirati (na Institutum Studiorum Humanitatis) mu tamkajšnji liberalni (beri: feministično-gejevski/LeGeBiTrovski) lobiji niso pustili – objektivne kritike pravijo, da predvsem zaradi spontanega učinka na (anarho)liberalno ideologijo. Njegov nesojeni doktorat Šport skozi psihoanalizo so mu onemogočili prav slednji: gejevsko-feministični oz. LGBT-lobiji. Leta 2001 je kljub temu izdal kultno, epistemološko prelomno knjigo z istoimenskim naslovom: Šport skozi psihoanalizo. Po letu 2005, ko je Vodeb izdal svojo zadnjo športološko knjigo (Intepretacija športa), se posveča (psiho)analizi vsakdanjega življenja, dnevne rutine, umetnosti in tudi politike oz. politični analitiki (predvsem domači). V času korona-krize je dokončno elaboriral psihoanalitično interpretacijo znamenite teorije zarote. V sociološkem kontekstu je blizu ameriškega funkcionalista Talcotta Parsonsa hkrati pa je radikalni kritik kanadskega sociologa Ervinga Goffmana ter eksistencialistične filozofinje Simon de Beauvoir in njenega feminizma. V isti sapi se poleg na Freuda naslanja še na Melanie Klein, njenega učenca Donalda Winnicotta in Johna Bowlbyja. Slednje je teoretsko združeno v njegovi t. r. najbolj cenzurirani knjigi Prvi spol (2019), ki predstavlja nadaljevanje – nekakšen »2. del« – knjige O spolu (2011). Novost, ki jo Vodeb v pelje v razumevanje (sociologije) spolov – in s tem sesuva feminizem – je vezana tudi na latentno strukturo opravljanja različnih poklicev, v ozadju katerih je prav iz Ojdipovega kompleksa izhajajoči kastracijski kompleks, ki je, glede na spol, radikalno različen. In zato se lahko oz. se morata spola skozi različnost tudi dopolnjevati – in v partnerskem odnosu in v vsakdanjem življenju (sociologiji spolov). V argumentaciji, zakaj morata biti spola različna, vpelje tudi nov (sociološki) koncept: aritmetična sredina družbene sreče oz. ugodja, kar zaznamuje njegov politološki diskurz v politični analitiki. V tej zvezi apelira na politike, češ da morajo sprejemati take zakone, ki bodo dvignili nivo doživljanja sreče, torej prijetnosti življenja na višjo raven. Načelo ugodja Vodeb ne pripisuje le Onemu (angl. Id), pač pa tudi Nadjazu (Superego). Rešitev za družbo je po Vodebovem mnenju v tem, da se rehabilitira tradicionalna družina s faličnim, simbolno nekastriranim očetom in feminilno (nefalično) mamo. To bo povrnilo normalnost v razreševanje Ojdipovega kompleksa pri otrocih, kar bo normaliziralo bodoče rodove moških, ki bodo spet pridobili moralno razsodnost (močan Nadjaz) in zdravo testosteronsko agresivnost (beri: kontrolirano tekmovalnost). V koncept Erosa in Thanatosa Vodeb ne poseže, niti ga ne kritizira posebej – se pa vidi, da destruktivni gon smrti pripiše kastracijskem kompleksu, bolje rečeno bojazni/strahu. Pri individualni psihoanalizi (kot terapevtski metodi) se Vodeb sicer vrne k Freudu – tako, da poudarja vlogo prvih treh faz psihoseksualnega razvoja. V svoji teorizacije odnosov med spoloma in kritiki družbe (skozi teorijo spola/gender) se mu zdi pomembna predvsem falična faza z Ojdipovim in kastracijskim kompleksom. Za razliko od Freuda pa ne govori o predstavah (in afektu), pač pa govori o »miselnem odtisu«, ki si ga otrok – glede na dogodke – vzpostavi v svoji psihični realnosti. In otrokov miselni odtis je toliko bolj ključen za razvoj duševnosti v odraslosti, kolikor bolj je libidinalno investiran (»oenergeten«) – Vodeb od Freuda prevzame koncept libidinalne ekonomije in ga tudi nadgradi – tako, da pravi, da se vse libidinalno investirane misli, ki jih otrok doživlja v prvih treh fazi psihoseksualnega razvoja v odraslosti, vrnejo, tako, da jih odrasli človek simbolno podoživlja. Vse libidinalno investirane misli imajo svoje simbolno nasledstvo v odraslosti (povsem mimo tega, da ima človek sposobnost govora, torej strukturiranja misli, míslenja/mišljenja skozi jezik). Hiperinvestirane miselne oz. čustvene brazgotine doživete skozi različne infantilne frustracije so tiste, zaradi katerih človek v odraslosti rabi psihoterapijo. Po Vodebovem mnenju vsak človek na nek način v odraslosti vselej podoživlja svoje otroštvo, vendar na simbolni ravni oz. v simbolni obliki. Npr. če je človek bil v otroštvu prikrajšanj za mamo oz. za prejemanje materine ljubezni, bo v odraslosti postal kronični turist, svetovni popotnik, »vandrovček« – svojo matično državo bo zamenjal in iskal srečo oz. ugodje v tujih državah/deželah (ki imajo simbolno zastopstvo v otroštvu doživete mame). Pri razumevanju vračanja otroštva v odraslosti Vodeb svari pred negativnimi vplivi starševskih ločitev (disfunkcionalna primarna družina) in spolnih zlorab. Tisto, kar otrok v otroštvu nikakor ne bi sme videti oz. doživljati v svoji psihični oz. miselni dejavnosti je soočenje s smrtjo (naj)bližnjih (ali pogrebom – ker koncepta smrti ne dojema pravilno) in klanja živali – tudi gledanje prizorov prakticiranja odrasle seksualnosti (npr. v domači spalnici ali televizijsko pornografijo) so za otroka, po Vodebovem mnenju, lahko fatalne, torej travmatične, kar seveda izbruhne kot psihična motnja na plano šele v odraslosti. Psihiatrično diagnosticiranje Vodeb kritizira prav skozi dejstvo, da se vsakemu otroku (zgolj) vrača njegovo otroštvo, torej ga simbolno oz. transferno podoživlja. Mejna osebnostna motnja (border-line) je za Vodeba zgolj nasledek preveč travamatičnega oz. frustrirajočega otroštva (v primarni disfunkcionalni družini). Shizotipska motnja je za Vodeba zgolj obrambni mehanizem, s pomočjo katerega človek preživi oz. zna vsaj približno (za)živeti. Antifeminizem Vodeb je slovenski politični prostor zaznamoval kot radikalni kritik in nasprotnik istospolnih porok in posvojitev v istospolno partnersko skupnost. Kot aktivni nosilec dveh referendumskih kampanj (2011: »Za pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa« in 2015: »Levičarji za pravice otrok do očeta in matere«) je kot politični (nekonsistentni, konservativni) levičar in (teoretski) psihoanalitik sesuval feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo enačenja spolov in ukinjanja koncepta očeta in matere. Skozi razlago fenomena Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (in formiranje Nadjaza, »inštalacije« vesti oz. moralnega razsojanja) je učinkoval na dobršen del laične in strokovne javnosti – velik del uradne stroke je njegovim argumentom in medijskim nastopom ostro oporekala. Dve pomembni slovenski združenji – psihološko in sociološko društvo (ki sta po Vodebovem mnenju kontaminirano z levo oz. feministično in LGBT- ideologijo) – sta Vodeba ostro kritizirali in mu nasprotovali. Vendar je Vodebova psihoanalitična argumentacija zakaj istospolni starši (geji in lezbijke) ne morejo posvojenim otrokom dostojno starševati zelo konsistentna in podprta z argumenti, ki se jim ne da kar tako oporekati. Vodeb je v svoji publicistični dejavnosti, medijskih nastopi, še posebno pa v dveh ostrih samostojnih referendumskih kampanjah, feministke označil kot »spolno frustrirane 'moškinje' (med njimi je veliko lezbijk), ki v objemu zavidanja penisa s svojimi ideološkimi nebulozami (z)begajo in poneumljajo ljudi«. V isti sapi feminizem označi kot eno od najbolj smrtonosnih ideologij, ki bo – če bo dokončno simbolno kastrirale moške, ki kot očetje ne bodo mogli več dostojno očetovati – dokončno (skozi moralno pokvarjenost moških) uničila človeško družbo. Feminizem skozi emancipacijo žensk in sesutjem tradicionalne družin posredno botruje razcvetu narcističnih psihopatov (moškega spola), ker zaradi manjka oz. simbolne kastracije očetov niso razrešili Ojdipovega kompleksa – ostali so fiksirani na predojdipalni fazi s t. i. materinskim Nadjazom, ki jim ne omogoča postkonvencionalnega moralnega razsojanja (kot bi rekel Lawrence Kohlberg). Tudi falične ženske – »moškinje«, kot jim reče Vodeb – se ne morejo normalno inkorporirati v zgledno in normalno funkcionirajočo družbo, v vse njene podsisteme. Take falične ženske se silijo na funkcije moči in oblasti, za kar pa, po Vodebovem mnenju, niso moralno primerne, kvalificirane, saj jim njihov šibek Nadjaza (kot je trdil Freud) ne dovoljuje postkonvencionalnega moralnega razsojanja – njihove poslovno-strateške odločitve so pogosto iracionalne. Skozi konsistentno psihoanalitično elaboracijo teorije moralnega razsojanja t. r. smrtonosno zadane feminizem in ga t. r. sesuje, razgali ideološko bistvo (z vso psihično podstatjo) in ga na ta način degradira, celo demolira. Kritike Zaradi svoje antifeministične in panseksualizma drže je bil Vodeb od vsega začetka deležen številnih kritik – toliko bolj, ker se je relativno hitro medijsko uveljavil. Njegove nasprotnike moti predvsem to, da se Vodeb spušča na področja, ki niso njegova matična in nima formalne izobrazbe psihoanalitika oz. psihoterapevta, mediji pa to kare sprejmejo. Neljubo dejstvo za njegove kritike je tudi to, da se Vodeb vseskozi deklarira kot politični levičar, njegovi pogledi na teorijo spola in feminizem pa so zelo konservativni, torej desni. Vodeb je ne nazadnje osovražen, je ker je z leti postal pomembne (so)oblikovalec (influencer/vplivnež) javnega mnenja in zagovornik kritičnega mišljenja ter hkrati kritik koncepta t. i. sovražnega govora – Vodeb ga zagovarja, zato, da bi se razvil pluralizem mnenj in interesov, ki ga levo-privilegirana javnost nekako ne spoštuje. Na področju psihoterapije se Vodeb loteva svetovanj oz. terapij natančno tako, kot se v psihoanalizi (kot terapevtski metodi) »ne sme«. Vodeb klientom po uvodnem pogovarjanju zelo hitro ponudi oz. kar sam servira ponujajoči se uvidi – in ker ima Vodeb karizmatični status t. i. »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore (pozdraviti/predrugačiti pacienta)« se odpori pri večini ne vzpostavijo. Za nameček Vodeb moč uvida potencira s hipnozo, ki jo po drugi strani odkriva tudi za odkrivanje jedrnih dogodkov iz otroštva – osredotočen je predvsem na objektne odnose v primarni družini in spolne zlorabe (četudi zgolj na nivoju psihične realnosti). Vodeb se pogosto obnaša, kot da (edino) pacient pozna svojo jedrno  psihopat(olog)ijo (infantilno »zgodbo«), in da (edino) pacientovo nezavedno pozna ključne odgovore – celo rešitve, če se terapevt pacientovo nezavedno ustrezno/pravilno nagovori in/oz. pouči, kako iz obilice (infatnilnih) dogodkov razbrati psihopatogeno jedro. Na področju športa/športologije/kineziologije so se Vodebovi kritiki najprej osredotočili na dejstvo, da Vodeb v športu prepoznava ideologijo – ki do Vodebove prve (in prelomne) knjige Ideološke paradigme (… ko poseže vmes država) sprva niso niti prepoznavali, kaj šele, da bi se soočili z njo. Lev Kreft Vodeba označuje kot enega od štirih najpomembnejših svetovnih radikalnih kritikov športa (Ob Vodebu Kreft navaja še Srba Ljubodraga Simonovića - Ducija, Francoza Jean-Marie Brohmea in Američana Douglasa Kellnera.) Kljub temu, da Vodeb šport samo legitimno psihoanalitično interpretira kot zelo latentno in simbolno seksualnega ter ga skozi ideološki diskurz prepoznava kot »sredstvo in tehnologijo nadzorovanj, reguliranja in discipliniranja« množic, mu ljubitelji športa očitajo, da »šport žali« … Ob evidentni cenzuri je Vodeb tudi pogosto blokiran (predvsem na FB – najbolj odmevna je bila decembra 2015). Umika so mu tudi nekatere najbolj udarne antifeministične videe iz portala YouTube …
Roman Vodeb
Do kdaj lagati otrokom, da obstaja Dedek Mraz, Božiček, Miklavž?!
Nedavno sem se na neki spletni ZOOM-konferenci, bežno razgovoril tudi o svojevrstni škodljivosti zavajanja otrok s strani staršev okrog dejstva, da Dedek Mraz v resni ne obstaja – niti Božiček in Miklavž, niti zobna miška, dobre vile in podobni mitološki liki. V teh časih imajo mladi starši, pa tudi dedki in babice, kar rahle pomisleke okrog tega, do kdaj – do katere starosti – je smiselno lagati otrokom o obstoju omenjenih mitoloških biti oz. likov. Glede na to, da so raznorazne teorije zarote v teh časih dobesedno ponorele, so na nekakšnem (spodletelem) pohodu, je treba ljudem – staršem pa tudi dedkom in babicam, tetam in stricem – povedati, jih poučiti, da je v resnici lahko kar malce škodljivo, če se otroke predolgo zavaja glede obstoja omenjenih mitoloških »junakov«, bitij oz. likov, ker lahko otrok, ki so ga predolgo zavajali, v odraslosti začenja kronično in fanatično – in seveda zmotno –  verjetni v raznorazne teorije zarote. Slovenija velja za državo – skorajda rekorderko –, kjer ljudje množično nasedajo tezi – torej teoriji zarote – da je cepljenje otrok škodljivo; posledično pa je »v modi« tudi apriorni odpor do cepljenja proti novemu koraona-virusu. Tudi vpeljava tehnologijo 5G je mnoge Slovence zmedla in vzpudila precej revolta. Tudi ideji o škodljivosti – celo smrtonosnosti – letalskih izpuhov (chemtrailsov) so  nasedli mnogi Slovenci. Zdi pa se, da se je porast tovrstnih teorij zarote začel pred skoraj 20 leti, ko so talibani s tremi ugrabljenimi potniškimi let porušili oba WTC-nebotičnika, tretje letalo pa je strmoglavilo na Pentagon. Teorija zarote, ki se je takrat pojavila po celem svetu, pa tudi pri nas, je bila, da so Američani sami zrušili oba WTC-je – tako, da so jih zminirali – letal pa, da sploh ni bilo … Freud je tovrstna bizarna in groteskna verjetja, v katere ljudje verjamejo že od prazgodovine, ko se še znanost niti ni rodila, pripisoval zavajanju otrok okrog resnice o seksualnem spočetju in rojstvu otrok. Freud je to pojasnil v dveh spisih iz leta 1907 in 1908 (»O seksualnem razsvetljevanju otrok« in  »O infantilnih seksualnih teorijah«). Dandanes pa se otroke množično zavaja okrog ene drugo teme. Gre za temeljno zavajanje, ki ga še pred stoletji ni bilo, to pa je: vpeljava verjetja v Miklavža, v zadnjih desetletjih pa tudi Dedka Mraza in/oz. Božička. Tovrstna zavajanja so na dolgi rok škodljiva zato, ker otrok okrog petega leta starosti sam sebi že marsikaj razloži – tudi to, da Dedka Mraza oz. Božička (in Miklavža) v resnici ni; torej, da darila nosijo starši, dedki in babice, strici in tete ... Z avtonomnim logičnim sklepanjem se mladi vedoželjnež spontano zoperstavi staršem – prvim avtoritetam – ki ga zavajajo okrog tega predbožičnega in/oz. prednovoletnega obdarovanja. Ta nadležna paradigme zoprstavljanja prvim avtoritetam, ki ga zavajajo in se mu vehementno lažejo, je pomembna zato, ker se otroku v psiho naseli fundament, na katerem se bodo v odraslosti zoperstavljali  mnogim avtoritetam, ki bodo razglašali določene izmuzljive resnice. Ko se je lansko leto takle čas na Kitajskem pojavil novi korona virus (COVID-19), sem sam pri sebi natančno vedel, kako se bodo povsod po svetu začele pojavljati teorije zarote, češ, da se v ozadju nekaj skriva – nekakšna »prepovedana vednost«, zarota proti človeštvu. Moja napoved je temeljila na tem, da poznam, kako se »infantilna prvost« – torej otroštvo – simbolno vrača v odraslosti, kot oživljena »drugost«. Sprožilec tega simbolnega oživljanja je nekakšna skrivnost oz. netransparentnost, ki ima megalomanski celo senzacionalistični družbeni vpliv, razsežnosti. Tako, kot je bila za otroka prava senzacija, da nek »možicelj« decembra nosi darila (ali, da mu »zobna miška« za izpuljeni zob prinese denar), ali da se t. r. »iz nič«v njegovem življenju pojavi bratec ali sestrica (ali celo dvojčka), je za odraslega človeka senzacionalno, da se (zaradi zaletelih letal) zrušita dva WTC-nebotičnika, ali, da je človek prišel na luno, ali da se t. r. »čez noč« (na Kitajskem), pojavi smrtonosni virus. Ljudje, ki so jih starši preveč suvereno in predolgo zavajali okrog Dedka Mraza/Božička (Miklavža), ali so jim v objemu sramu celo lagali, da otroke nosi štorklja, zbegajo pametnega otroka, ki po svoje – sam pri sebi – ve, da se mu avtoritete lažejo. In občutek, da uradna znanost (vlade, NASA, FBI, iluminati, »globoka država«, »svetovna mafija«, George Soros, Bill Gates …) laže, je domala psihotičen, popolnoma zavajajoč, nerealen. Mnogi ljudje so s tovrstnimi teorijami zarote kronično obsedeni – navadno gre celo za ene in iste ljudi. (Pri nas so redni gostje v TV-oddaji »Klepet ob kavi«, pri voditeljici Jasmini Kandorfer). Zato – spoštovani starši (dedki in babice, strici in tete) – ne lažite svojim otrokom predolgo! Nehajte jih zavajati, če so otroci t. r. že sami pogruntali, da ni res to, kar jim govorite, ko jih zavajate, jim lažete. V trenutku, ko otrok (že) sam, z logičnim sklepanjem, podvomi – lahko, da je to slišal od drugih, od vrstnikov – ugotovi, da ga zavajate in mu suvereno lažete, morate razkriti resnico in to na obziren in pazljiv način. Vedeti morate, da gre pri decembrskem obdarovanju vselej za užitek tistih, ki obdarujejo – torej za užitek staršev, ki otroke obdarujejo in jih posledično zavajajo; otroško uživanje, ko prejemajo darila v resnici  – teoretsko (v tem kontekstu) – po svoje niti ni bistveno.

Roman Vodeb
Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 2. del
Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu). Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath. »Izjeme« so v kontekstu psihične priprave športnikov pomembne zato, ker je Freud izpostavljal tipe ljudi, ki si zracionalizirajo, torej prikrojijo gledanje na svojo športno kariero – v smislu, da jim določen uspeh pripada iz principa, ker so bili izvorno prikrajšani za nekaj, kar jim je oteževalo življenje. Takšni tipi ljudi lahko uspejo v karieri – tudi športni – ravno zaradi svojega izvornega hendikepa. V športu tako pogosto uspejo reveži, s svojimi življenjskimi kalvarijami – npr. brazilski nogometaši iz favel – ki si v svoji psihični realnosti domišljajo, da jim uspeh iz principa pripada, zato so tudi neverjetno motivirani pri svojih treningih in razvoju svojega talenta in potencialov. Freud se pri argumentiranju sicer opre na Shakespeara in lik Richarda (III.): »Narava mi je storila hudo krivico, ko mi je odrekla lepo postavo, ki mami ljubezen. Zato mi življenje dolguje odškodnino, in vzel si jo bom sam. Imam pravico biti izjema in zanemariti pomisleke, ob katerih se ustavljajo drugi. Smem delati krivico, ker se je meni samemu zgodila krivca …/…/… Vsi verjamemo, da imamo dober razlog, kadar zaradi svoje prirojene in infantilne prikrajšanosti kuhamo jezo na naravo in usodo; vsi zahtevamo odškodnino za zgodnje poškodbe svojega narcizma, svojega samoljubja …/…/… Zakaj smo se rodili v meščanski izbi, namesto v kraljevem gradu? Prav tako dobro bi se znašli, če bi bili lepi in imenitni, kakor vsi ti, ki jim moramo biti zdaj nevoščljivi.«[1] »Propadli zaradi uspeha« so v športu tisti, ki se jim je t. r. »čez noč« – morda že v mladinskih kategorijah – zgodil uspeh in slava, potem pa se jim je v nadaljnji športni karieri zalomilo. Freud omenja paciente, ki zbolijo zaradi frustrirajočega »odrekanja« – govorimo o odrekanju zadovoljitvi libidinalnih želja (odreka pa se lahko drugim ali pa sebi). Iz klinične/psihoterapevtske prakse vemo, da se ljudem v smislu porušitve mentalnega/psihičnega  zdravja oz. trdnosti zalomi ravno v času, ko v nečem uspe(va)jo, torej ko se jim začnejo izpolnjevati globoko zasidrane dolgoletne življenjske želje. Navzven je videti, da »ne prenesejo sreče«, kot se je izrazil Freud, in izpostavil, da sta pri takih ljudeh uspeh in psihično porušenje vzročno povezana. »Izpolnitev želje je iztočnica za bolezen, ki uniči ves užitek,« je utemeljeval Freud. Drugače rečeno: Izpolnitev želje v obliki nekega življenjskega uspeha pomeni sprožilec oz. aktivator (po)rušitve psihične trdnosti. Freud ubere tudi dikcijo, da »ljudje zbolijo zaradi uspeha«, in kot paradigmatski zgled izbere Shakespearovo »lady Macbeth«. Na področju športa bi to pomenilo, da se nekateri športniki na višku karieri t. r. iz neznanega razloga (spontano, »slučajno«) poškodujejo ali pa zapadejo v nedefinirano krizo, ki je lahko laično prepoznana kot »izguba (športne) forme«, ki ima pogosto povsem samokaznovalno (nezavedno) ozadje. Freud v nezavednem ozadju teoretsko oz. vzročno izpostavlja ravno delovanje (močnega) Nadjaza. »Moč vesti«, kot se je izrazil Freud, lahko dejansko samokaznovalno spotakne običajnega človeka (ki ima pestro nezavedno dejavnost), in seveda tudi športnika. Nezavedna krivda je zahrbtna in nadležna konstrukcija, ki je doslej sesula že marsikatero športno in tudi umetniško kariero. Namreč: nezavedna krivda »jemlje pravico do užitka,« kot se je izrazil Freud. Uspeti v karieri, življenju – tudi v obliki športnega uspeha – pa je eden od najpomembnejših identitetnih užitkov, ki so v jedru vezani na Ojdipov kompleks (in/oz. na status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v objektu želje«). Ko športnik zapade v kronično slabo športno formo – ali ko ga pestijo kronične (nedefinirane) poškodbe – se v resnici samokaznovalno odpove sreči, uživanju. Sprožilec samokaznovalne odpovedi sreči pa je lahko ravno (prvi oz. obetajoč se) tekmovalni uspeh. Nezavedna jedra, ki so v takšni samokaznovalni paradigmi ključna, pa so lahko različno – bodisi povsem infantilna, ali pa se morda napajajo celo iz poprejšnje športne kariere, ki botruje samokaznovalnemu samoočitku – v smislu: »Ne zaslužim si tega uspeha!« Samokaznovalnost se lahko pri določenih športnicah napaja tudi iz intenzivnih transfernih razmerij s trenerjem – v smislu, da se športnica samokaznovalno obnaša z odtegnitvijo užitka ob športnem uspehu zato, ker jo peče vest, ker je v prevelikem čustvenem odnosu s svojim trenerjem, ki ima za nameček še incestuozno valenco (trener je namreč simbol očeta – in oživitev ojdipalne paradigme je neizbežna). Pobudnik imperativa: »Ne uživaj (preveč)!« je Nadjaz. In Nadjaz – kot opozicija Onemu – je tudi tisti, ki lahko apriorno sesuje uspeh oz. zmagovalnost, če se le ta zgodi, in to v obliki pojava (nedefinirane, »nelogične«, atipične) poškodbe ali pa (»nelogične«, nepričakovane, nerazumljene) krize v športni formi – kot inverzne oblike uživanja. Močan, asketski Nadjaz lahko preprečuje uspeh in vrhunske rezultate v športu (ki so v domeni Onega). Fatalnosti ojdipalnih vplivov na številne segmente človekove duševnosti ne smemo nikoli dajati pod vprašaj.[2] »Storilci iz slabe vesti« Se kaznujejo z nekim zdrsom, »pizdarijo« – zato, da bi lahko imeli slabo vest, ker so v preteklosti zagrešili nek greh, ki je ostal nekaznovan. Zaradi vloge vesti/Nadjaza so si ta(k) greh nekako – v vsakem primeru tudi nezavedno – očitali. Njihova fantazma se glasi nekako takole: »Rabim kazen za nazaj – ker si jo zaslužim.« Kaznovanje se v bistvu zgodi zaradi (parcialnega nezavednega) duševnega olajšanja. Slaba vest se ima potem – torej naknadno in vnazajsko (retroaktivno, za nazaj delujoče) – vsaj na (ne)kaj opreti, obesiti. Torej: slaba vest je obstajala že pred dejanjem. Drugače povedano: »slabo« dejanje se je lahko zgodilo – moralo se je zgoditi – zato, da je slaba vest lahko pekla. »Slabo« dejanje – sebi škodoželjno dejanje – se je (lahko) zgodilo zato, da bi slaba vest lahko pekla – v smisli nezavedne fantazme: »Slabo vest že imam (od prej), rabim samo še dejanje, da se lahko (upravičeno) sekiram – se (samo)kaznujem. Oz.: »Kriv(a) sem – in to si nezavedno očitam – zdaj rabim samo še poškodbo ali pa slabo formo, da oddelamo 'pokoro'.«[3] [1] Prepričan sem, da se tudi v alpskem smučanju najdejo izjemni talenti, ki svojo telentiranost kompenzacijsko gradijo ravno na družinskem finančnem hendikepu – kar pomeni, da so talentirani iz principa – natančno zato, ker njihovi starši ne morejo finančno slediti zahtevam, ki jih terja njihov šport in kateremu sledijo otroci/smučarji bogatih staršev. [2] Drugi tip (»Propadli zaradi uspeha«) se pogosto malce prekrivajo s tretjim tipom (»Storilci iz slabe vesti«). Namreč: ko se nekomu zgodi uspeh, ki si ga (kot takega) očitajo, češ, da si ga ne zaslužijo, se posledično kaznujejo, ker imajo slabo vest. Uspeh jim predstavlja sprožilec samokaznovalnega obnašanja, ki je seveda nezavedno.  [3] Nekoč se je zatekel k meni po pomoč vrhunski športnik, ki je – potem, ko je krojil svetovni vrh – izjemno padel v formi (tudi poškodbe so ga pestile). Skozi pogovor sem spoznal, da je takoj po vseh uspehih, zagrešil nekaj nedopustnega. Moj nasvet je šel v smer, naj popravi krivice, ki jih je zagrešil določenim ljudem – in ko se bo opral krivde, se mu bo forma dvignila in tudi poškodb bo imel manj oz. bodo izzvenele. In … – moja prerokba se je uresničila: forma se je dvignila, poškodb ni bilo več – ampak šele potem, ko so se krivce, ki jih je športnik zagrešil, poravnale.
Roman Vodeb
Zdrs psihiatrinje dr. Biserke Ilin
Morda ravno zato, ker pišem kritiko psihiatrije – pa tudi zato, ker sem teoretsko elaboriral znamenito teorijo zarote – na tem mestu podajam svoje videnje (do vlade »sovražnega«/kritičnega) zapisa psihiatrinje dr. Biserke Ilin, do katerega se bi morala opredeliti slovenska psihiatrija, tudi tista, ki domuje na Medicinski fakulteti. (MOJE REPLIKE/KOMENTARJI SO PISANI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.) Na kratko bi se predstavila. Sem Biserka Ilin dr. med. spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije (pred specializacijo sem sedem let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci-dežurstvo). Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine. Kot zdravnica (s skoraj 40 letno "kilometrino" v medicini), bi rada opozorila na en odlok vlade, ki je zelo sporen. (NIHČE JE NI NAPROSIL, DA PODA MNENJE, SE JE PA »VEN VRGLA« NA OČITNO POBUDO SVOJEGA NEZAVEDNEGA, NEČESA POTLAČENEGA/IZRINJENEGA) Menim, da gre za hudo zlorabo in klasično podreditev stroke s strani politike. Namreč vlada je pred kratkim, z odlokom, uvrstila Covid19 v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni, kot so kuga, ter skupino hemoragičnih mrzlic (sem sodijo tudi ebola, rumena mrzlica....), s stopnjo smrtnosti med 45% do 100% (podatke lahko preverite na spletne strani NIJZa). (ILINOVA SE NE ZAVEDA DOVOLJ, DA JE RAVNO MEDICINSKA STROKA POLITIKI PREDLAGALA TA ZAKAON IN TUDI MNOGE DOSEDANJE UKREPE. NAŠA VLADA SE TUDI KOZULTIRA S TUJIMI VLADAMI, POSREDNO PA TUDI TUJIMI STROKOVNIMI/MEDICINSKIMI SLUŽBAMI – TUJIMI »NIJZami«). Za to skupino nalezljivih bolezni, s posebnim statusom zaradi izjemno visoke smrtnosti, je tudi prej bilo dopuščeno poseganje v temeljne pravice ljudi (v osebno svobodo posameznika, da lahko odloča o svojem telesu oziroma posegih vanj, se je v tem primeru lahko podredila interesom večine – TO JE KLASIČNA IDEJA/ALUZIJA TEORIJE ZAROTE, ČESAR ILINOVA SEVEDA NE BO OPAZILA, KER JE NEZAVEDNO MOTIVIRANA, DA SPOTIKA AKTUALNO VLADO – EVIDENTNA JE TUDI LATENTNA ALERGIJA NA JANŠO). Dejstvo je, da je stopnja smrtnosti pri Covidu19 nekaj sto krat manjša od katerekoli bolezni iz te skupine tako, da za uvrstitev v to skupino ni prav nobene strokovne podlage, ima pa ta odlok vlade lahko hude posledice za vse nas. Namreč na podlagi tega odloka, ob proglasitvi epidemije Covida19, bo vlada imela pravico odrediti tudi obvezno ali celo prisilno cepljenje ali zdravljenje. Covid19 po strokovnih argumentih (na katerih temelji opredelitev te skupine nalezljivih bolezni z posebnim statusom), nikakor ne sodi v to skupino bolezni, ki bi do takšne stopnje ogrožalo preživetje populacije, da bi tako grob poseg v temeljne pravice bil utemeljen. Ta odlok vlade je že objavljen v uradnem listu (3.9.2020) in veljaven. Menim, da je umik tega odloka NUJEN, če ne želimo dopustiti popolno kontrolo in represijo nad nami brez zares tehtnih argumentov. Imam občutek, da poslanci (ki bodo v kratkem glasovali o Zakonu o Nalezljivih Boleznih-ZNB) tako kot tudi širša javnost niso bili informirani o posledicah tega odloka oz. možnostih zlorabe in resnosti teh. O uvrstitvi neke bolezni v skupino najbolj ogrožojočih nalezljivih bolezni ne sme odločati politika na podlagi lastnih interesov, temveč zaradi resnosti posledic, to lahko stori le širši krog strokovnjakov na podlagi argumentov, po zelo tehtnem premisleku, kar se seveda v tem primeru ni zgodilo. O tem nismo bili informirani niti zdravniki. Minister Gantar nas je z enim kratkim stavkom na poročilih postavil pred gotova dejstva, brez pojasnila (za te, ki ne vedo zakaj pravzaprav gre pri tem) kakšne hude posledice za nas skriva ta politično podstavljena past. Ta odlok vlade skupaj z morebitnim izglasovanjem zakona o nalezljivih boleznih konec meseca, na podlagi prav te uvrstitve, takoj odpre poti možne zlorabe v smislu popolne kontrole nad našimi življenjem, telesom, zasebnostjo in premoženjem. Največ škode (tudi nepopravljive), se nam lahko zgodi prav na področju zdravja. Namreč cepiva proti Covidu temeljijo na povsem drugačnih konceptih kot "stari" tip cepiva. TEGA ONA NE MORE VEDETI! Sicer nisem proti cepljenju, razen s cepivi, ki so registrirana po hitrem postopku, brez nujnega kliničnega testiranja in preverjanja tudi dolgoročnih stranskih učinkov, ki trajajo vsaj 5-6 let. NAM TEČE VODA V GRLO »TUKAJ IN SEDAJ«, NE PA ČEZ 5-6 LET!!! Noben od cepiv za Covid19 ne bo prestal tovrstnih varnostnih preverb, ker bodo po odobritvi WHO registrirana po skrajšanem postopku. (»WHO« JE VENDARLE RESNA MEDNARODNA ORGANIZACIJA – KDO PA JE BISERKA ILIN?!?!?!) Z tem odlokom, je vlada zagotovila sebi prosto pot do možnosti uvedbe obveznega ali celo prisilnega cepljenja tudi v primeru epidemije Covida19. (VLADA JE SEBI »ZAGOTOVILA PROSTO POT«?!?! VLADA MORA NA POBUDO RAZBISTRENE IN TREZNE MEDICINSKE STROKE UKRAPATI TAKO, DA ZAŠČITI NAROD PRED »COVID19«!) Z tem bi dal legitimnost farmacevtski industriji za največji biološki eksperiment na ljudeh pri nas z nepredvidljivimi posledicami, kar je z Ženevsko konvencijo prepovedano. TO JE TIPIČNO PODLEGANE IDEJI/ALUZIJI OZ. TEORIJI ZAROTE. Ni narobe to, da bi cepiva bila dostopna vsem, ki se želijo prostovoljno cepiti, ob opozorilu o morebitnih tveganjih, vendar NIKAKOR ne sme to biti obvezno. (TA POMISLEK JE SICER LEGITIMEN, VENDAR JE DIKCIJA »OBVEZNOSTI« VERJETNO NUJNA ZATO, KER SE BO V VSESPLOŠNI »PROTICEPILSKI PSIHOZI« UPRLO CEPLJENJU POREVELIKO ŠTEVILO LJUDI, KAR BI LAHKO KLJUB VSEMU ZLOMILO ZDRAVSTVENI SISTEM, ČE PRIDE DO MNOŽIČNIH OKUŽB.) Alarmantno je tudi dejstvo, da proizvajalci cepiv sami ne nosijo nobene niti kazenske, niti odškodninske odgovornosti za trajno škodo za zdravje ljudi, ali smrt, ki jo bodo morebiti njihova cepiva povzročila. (TEGA NEGATIVNEGA UČINKA CEPLJENJA SE VENDARLE NE DA DOKAZATI – ZARADI ČESAR SE JE NA CEPLJENJE NALEPILA IDEJA/TEORIJA ZAROTE.) Zaradi tega menim, da je umik tega vladnega odloka NUJEN. (KDO JE V RESNICI BISERKA LILIN, DA BI SPLOH KAJ »MENILA«?!?! ENA RANJENA PSIHIATRINJA, KI SI – PO DIKTATU SVOJEGA NEZAVEDNEGA – DOMIŠLJA, DA »BOGA ZA JAJCA DRŽI«! PSIHIATRIČNA STROKA – TUDI ODDELEK ZA PSIHIATRIJO NA MEDICINSKI FAKULTETI – BI SE MORALA DO TEGA KRITIČNEGA ZAPISA SVOJE KOLEGICE (KRITIČNO) OPREDELITI.) Ni zanemarljivo niti dejstvo, da vlada "gibanje" oz. stanje epidemije določa na podlagi precej nezanesljivih PCR testov, ki dejansko sploh niso namenjeni in niti klinično testirani za tovrstno uporabo. Na ta način je možna poljubna inerpretacija nujnosti represivnih ukrepov. Ne zanikam obstoj bolezni, niti potencialne nevarnosti, ki jih z zapleti povzroči (predvsem pri ranljivih skupinah), vendar se strinjam z tem, kar je že marca povedal dr. Eržen (takratni direktor NIJZ-a) da so nekateri vladni ukrepi nepotrebni, pretirani in ne služijo namenu varovanja zdravja. Kot vemo je zaradi te izjave bil v roku 48 ur odstavljen le za to, ker je korektno zagovarjal stroko (epidemiologijo). To kar se v zvezi z tem dogaja me zelo skrbi. Veliko kolegov se strinja z zgoraj napisanim vendar o tem ne upajo spregovoriti zaradi pritiskov in diskreditacij." OSEBNO SE MI ZDI, NISEM PA RAVNO PRAPRIČAN, DA IZ PSIHIATRINJE DR. BISERKE ILIN – »VOJVODINSKE MAĐARKE« –, PO MOJEM VIDENJU, VEJE PREDVSEM (NEZAVEDEN/IZRINJEN/POTLAČEN IN NEZREL) BES DO AKTUALNE (DESNOSREDINSKE) VLADE OZ. JANEZA JANŠE (KI IMA – VSAJ STEREOTIP JE TAKŠEN – NACIONALISTIČNI PRIDIH).
Roman Vodeb
Nekaj čivkov (o COVID19) in boju za oblast
Mnogi se v teh časih obračajo name in me sprašujejo, kaj je narobe z Zlatkom Čordićem, pa Markom Potrčem, Tanjo Ribič in še kom – tudi z nekaterimi priznanimi (levimi) intelektualci –, ki se v teh težkih časih tako vneto zoperstavlja vladi in/oz. vladnim ukrepom. Pred kratkim sem posnel video (https://www.youtube.com/watch?v=L9krfYjWPfc), kjer sem razložil, na kakšen način je človek subjekt, torej slepec in hkrati suženj svojega nezavednega. Pospremil sem ga s twitom: »"COVID19 in (bolesten) boj za oblast" – bobu je pač treba reči bob. Zato da boste laiki in neopredeljeni vedeli, čemu sedaj ta "KUL" in tehnični mandatar, zakaj demonstracije, "kolesarjenje" ...« Načelo, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je v resnici vselej odločilno –  sem okvirno razložil, zato, da bi ljudje razumeli vse te disidente, »google-doktorje«, ki se tako vneto zoperstavljajo vladi in/oz. vladnim ukrepom. Tudi tole »bodočo« koalicijo KUL se ne da povsem razumeti – oz.: skozi psihoanalizo se da veliko povedati, npr. to, od kje se napaja vso to disidentstvo, uporništvo in vsa ta kaotična (leva) anarhičnost. Tudi o vodljivih/sugestibilnih stezosledcih bi se dalo veliko povedati. Psihoanaliza je močna ravno v tem, da izpostavlja, da v človekovem/subjektovem nezavednem, prežijo določeni nezavedni konstrukti (jedra), ki diktirajo, v katero/kakšno smer gredo zavestni procesi in/oz. občutki. Nezavedni fundament – za katerega je zavest slepa – je v vseh teh protestniških kontekstih, ki so povezani s korona-krizo in vladnimi ukrepi, ključen. Natančno to nam sporoča Freud (in Lacan) s svojo psihoanalizo. Prav danes, ko pišem ta tekst, sem twitnil: »Intelektualci (beri: modreci) vseh dežel (ne glede na politično opredelitev) združite se! Vrag je odnesel šalo! Vlade (vladnih ukrepov) se zdaj ne sme spotikati. Protivladne demonstracije (z agresivnimi anarhisti in "goole-DRji" in podobnimi disidenti) zdaj niso primerne/dobrodošle!« Dejansko »se mi zdi« – beri: vem – da sedaj niso primerni časi, da številni laiki – na področju psihoanalize (kot vede o nezavednem) pa so/ste t. r. vsi laiki – podlegajo diktatu svojega nezavednega. Sam se imam za kar pametnega človeka, pa vendarle si ne drznem medicinski stroki oporekati zgolj zato, ker vladni ukrepi nekako niso kompatibilni z mojim pričakovanjem doživljanja ugodja. V tej krizi, ki jo je prinesel drugi val in vsa ta epidemija/pandemija, moramo zaupati medicinski stroki in vladnim ukrepom. Ker zdaj ni čas, da bi se takšni in drugačni laiki delali pametne in z divjimi napadi sesuvali vlado in se upirali vladnim ukrepom, za nameček pa še ščuvali ljudi, naj se uprejo vladi in njihovim ukrepom, ki jih v resnici diktira prava medicinska stroka. Res pa je, da bi se morala vlada precej bolj zavedati, da ima na disidentski strani opravka s popadljivimi anarhisti, patološkimi narcisi (ki formalno veljajo za strokovnjake) in pristaši raznoraznih teorij zarote. Te »paciente« bo treba – slej, ko prej – obvladati, tako ali drugače. Ni zgolj policija/represija in/oz. pravni sistem tisti, ki lahko ukroti vso to podivjano množico, pač pa je mogoča tudi malce bolj prefinjena intervencija. Nimam v mislih ravno manipulacije, pač pa bolj prefinjene pristope, skozi kater bi se te disidente (posredno) izolirali od vplivanja na nevedne in vodljive množice. Psihiatre in psihologe oz. psiho-strokovnjake bi že zdavnaj morali angažirati – tako, da bi spregovorili javno, skozi elitne oz. nacionalne medije. Tudi sociologi in filozofi bi morali priti do besede – tako v medijih kot tudi na zaprtih sestankih vlade in vladnih službe, tudi NIJZja. Za sklep pa še nekaj mojih nedavnih, poučno pikrih in mestoma celo nevljudnih, twittov. Naloga nas, kritičnih mislecev, je pač ta, da kritično mislimo, in to v smer, v katero mislimo, da je prava: »Če še niste dojeli, da sedaj ni čas za javno izkazovanje svoje politične opredeljenosti – za raznoraznimi protesti in peticijami –, potem ste (v resnici, v moralnem smislu) "glupi ko kurac"!« In: »Fraza: "Boj za oblast je legitimen," mi gre že pol leta na živce. Opozicijski politiki bi morali v tem trenutku dati na vago svojo željo po oblasti in idejo, "kaj je dobro za narod/državo". Zdaj imamo čas, ko boj za (politično) oblast preprosto ni legitimen, ker je moralno sporen.« Tale moj twitt je letel na potencialnega tehničnega mandatarja: »Če bi bil Jože P. Damijan trezen, če bi imel izostreno moralno razsojanje, bi pritiske nanj, v smeri, da naj postane tehnični mandatar, gladko odbil, rekoč: "A se vam meša?! Zdaj ni trenutek za rušenje vlade!" S svojo držo zgolj in samo potrjuje, da (sploh) ni pravi za mandatarja« Tudi 135 »intelektualcev-podpisnikov« nekakšne peticije (za sesuvanje aktualne vlade in prevzem »tehnične koalicije KUL«) sem okrcal: »Me prav zanima, če je kdo (o levih) uglednežev premogel toliko moralne razsodnosti, da je zavrnil podpis te peticije.« Tudi nepripravljenost Gantarjevega ministrstva z drugi val sem okrcal – zdravstveni sitem se mu t. r. razpada: »Tole je Gantarjeva zdravstvena bilanca, on se je pa pol leta ukvarjal z A. Pivec in DESUSom. Halo!?« Moralna nerazsodnost žensk, me seveda tudi jezi: »Peščico žensk, ki imajo ustrezen intelektualni potencial, določene znanja in hkrati štekajo psihoanalizo, sem do nedavnega jemal resno in jih spoštoval. V korona-krizi pa so me močno razočarale. Na piedestalu intelektualk, ki so me razočarale sta Vesna V. Godina in Mila Alečković; slednja je iz Srbije.« Posredno sem kritiziral tudi vlado: »Bojim se, da prihajajo časi, ko medicinski vidiki aktualne COVID19-krize ne more (ne sme) biti več ekskluzivni vidik, ki diktira vladne ukrepe. Par stvari bo treba dati na vago. Preveč norcev (in "Google-DRjev") imamo v SLO, zato z medicinskimi ukrepi ne moremo več zajeziti krize.« Kritičen sem bil tudi do sebe – oz. sam sebi sem se čudil, da znam biti včasih tudi tiho: »Mislil sem, da se vselej delam apriorno pametnega in govorim tudi takrat, ko bi moral molčati (in poslušati Wittgensteina). Sedaj pa vidim, da v resnici znam biti preudarno tiho in predvsem poslušati tiste, ki več vedo (o COVID19) kot jaz. Doslej sem mislil, da te kvalitete nimam.« Studio City me s svojo protivladno držo ne preseneča več. Zato: »Medicinec Matjaž Figel (včeraj v Studio City) ni ravno v ponos medicinski stroki; je pa zakoračil na področje sociologije & psihologije (& filozofije) za kar pa ni ravno strokovnjak. Je pa res, da je COVID prerasel iz medicinskega v sociološko-psihološki (in filozofski) problem.«

Roman Vodeb
Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs
Roman Vodeb
WikiLažija
Levi hlapec (Jernej Polajnar - Jerpo), ki mu je levi režim poveril v upravljanje slovensko Wikipedijo, mi jo je zagodel že pred leti, ker sem - ko sem – dvakrat pomagal referendumsko sesuvati Družinski zakonik in/oz noveliranje ZZZDR. Ko je – kot »Jerpo« dajal na Wikipedijo podatke o najbolj znanem serijskem morilcu Metodu Trobcu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Metod_Trobec), je (o meni napisal tudi tole): »Roman Vodeb proti predlogu družinskega zakonika leta 2011  --  Roman Vodeb je nasprotoval predlogu družinskega zakonika, ker naj bi otroci brez očeta postali serijski morilci in mučitelji svojih otrok. Kot primer je navedel Trobca in Fritzla,« Marca 2011 sem v Državnem zboru res razpravljal o novem Družinskem zakoniku in omenjal serijske morlice – a la Metod Trobec – ter delikvente/pankrte a la Josef Fritzl, ki so večinoma odraščali brez očeta in posledično niso razrešili Ojdipovega kompleksa in razvili močnega Nadjaza (vesti, moralnega razsojanja) ... Na MMC RTVSLO, kjer sem takrat blogal, so me korektno povzeli: »Metod Trobec ni imel očeta. Veliko serijskih morilcev je bilo brez očeta. Če bi Fritzl imel primernega očeta, ne bi trpinčil svojih otrok.« (In: »Država ne sme krasti otrok in ga zavoziti z zakonodajo. To ni državni otrok, to je moj otrok. Freud se v grobu obrača, če bere našo družinsko zakonodajo.«) (https://www.rtvslo.si/slovenija/potrata-za-svobodno-odlocanje-strehovec-otrok-ima-pravico-do-starsev-in-rojstva/253629) Zdaj pa primerjajte ti dve »informaciji« in boste videli, dojeli, kako pristransko in tendenciozno, t. r. lažnivo piše Wikipedija, kadar se ideološko opredeli. To, da sem trn v peti levim – in to kot levičar – se ve že dolgo. Vsi levi MSM so do mene sovražno nastrojeni – zgolj in samo zato, ker sem bil (kot) levičar proti posvojitvam v istospolno partnersko skupnost. Kako mi je ta ista Wikipedija, torej Jernej Polajnar - Jerpo, izkrivljeno predstavil(a), sem tudi že poročal, pisal. (https://publishwall.si/roman.vodeb/post/575941/wikipedija-roman-vodeb) Takole sem se branil v videu: https://www.youtube.com/watch?v=hyF9gMKFvD4 S takimi podlimi pristopi se na levi lotevajo svojih (domnevnih) političnih nasprotnikov. Groza! Kako naj bo potem pošten človek še levičar?!
Roman Vodeb
Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Roman Vodeb
Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs
Roman Vodeb
Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.
Roman Vodeb
Mila Alečković in v teorije zarote ukleščena Srbija
Malo sem jugo-nostalgika, zato po malem spremljal naše (pol)brate in/oz. dogajanje po celi (bivši) »Jugi«. Že od nekdaj me je fascinirala Srbija s svojo »zmagovalno« mentaliteto, s svojim nacionalnim Egom. Tudi strokovnjaki, ki jih (še danes) premorejo, so spoštovanja vredni. Pred par leti preminulega psihiatra Vladeta Jerotića sem preposlušal po dolgem in po čez. Zoran Milivojević tudi v Slovenijo že okrog 30 let prinaša nekatere psihološka znanja, ki nam jih kronično primanjkuje. Tu je še »francosko-srbska« psihiatrinja Mila Alečković – nekoč (še) Nikolić, danes pa (še) Bataille (po francoskem možu Yivu Batailleu) – ki sem jo od Srbov še največ preposlušal. Do nje sem imel določene pomisleke, ker sem jo imel vseskozi na sumu, da ima vendarle določene »nanašalne blodnje« in »specifično« osebnostno strukturo z narcistično valenco. V zadnjih mesecih pa sem spoznal, da jo v resnici občasno kar »malo« zanaša (kot se za narcistično strukturirano osebnost tudi »spodobi«). Glede na to, da se je pred kratkim »spečala« z Šiškotovo odpadnico in sedanjo COVID-protestnico Anico Bidar, sem si rekel, da – preden par stvari povem o Srbiji – nekaj več povem o tej Mili.  Preko svoje mame, pesnice Mare Alečković – ki je bila svoj čas noro (tako po končani NOB) zaljubljena v našega pisatelja Cirila Kosmača – je kar malo povezana s Slovenijo, in menda razume celo Slovensko. Milo Alečković spremljam že več kot 10 let. Preposlušal sem številne njene (dobre) oddaje z različnimi gosti (intelektualci), in tudi mnoge njene intervjuje, ki jih je dala v zadnjih treh letih – odkar se je politično angažirala in odkar so ji odvzeli posvojeno srbski deklico iz Kosova – in to v času, ko se je pri nas odvijala drama s »koroškimi dečki«. Njeno gibanje »Otadžbina« je politični projekt, ki jo je malce iz tira vrgel, jo naredil izjemno militantno in nerazsodno. Postala je popadljiva, agresivna, celo sadistična – dalo bi se reči, da je izgubila moralni kompas in razsodno moč. Svoje psihološko znanje je začela izkorišča v politične koristi – v boju proti »svojemu«/srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. V segmente svojega znanja začela vse bolj vnašati določene nanašalne blodnje in to iz registra znamenite teorije zarote (kar sem, kot fenomen, psihoanalitično razložil že pred par leti). Številne njene sumljive trditve – okrog »črne psihiatrije« in »geo-politike« – so na ta način postavljena pod vprašaj oz. so na nek način razkrinkane, celo ovržene. V objemu svojega sadizma in revanšistične agresivnosti (naperjene v osnovi proti predsedniku Aleksandru Vučiću), zelo škodljivo vpliva na nevedne množice, in tudi na nekatere intelekutalce (predvsem preko obrobnih internetnih medijev). V vseh teh intervjujih zavaja, sklicuje se nas nekatere na kvazi-strokovnjake (tudi »zarotnike« –  npr. na »trumpisata« Alexa Jonesa), tudi takšne, ki imajo kriminalno preteklost oz. so sodno preganjani. Pomaga si z mnogimi lažmi in /oz. deziformacijami! Čudim se, da jo priznani srbski strokovnjaki – npr. Zoran Milivojević – ne razkrinkajo. Ona je zajadrala v svojevrstno (»mehko«) psihopatologijo/psihopatijo. V objemu številnih nezavednih obrambnih mehanizmov si, preko »mehkih« nanašalnih blodenj, prikroji določene resnice sebi v prid, samo zato, da bi se revanšistično znašla nad sedanjim političnim režimom (Vučićem). Mila vsega tega ne počne povsem projektno in/oz. načrtno, pač pa se ji zares »malo« zmešalo, »dopeljalo«, »odtrgalo«. Po mojem videnju bi morala (spet) na psihoterapijo in/oz. supervizijo, mogoče celo na tablete. Zelo negativno vlogo ima očitno tudi njen – prav tako narcistični – Francoski mož Yiv Bataille. Popolnoma nepreverjene informacij in tudi lažne novice (iz registra teorije zarote) prodaja kot absolutno resnico, v katero morda celo še sama verjame. Spoprijatelji se z vsakim, še tako norim človekom – pri nas npr. Anico Bidar –, samo zato, da bi na koncu revanšistično zmagala, in dokazala svoj »nori« prav. Meni se zdi – tako čutim –, da bo popolnoma sprla Srbe med sabo. Najbolj ji nasedajo kmetje in neizobraženi ljudje in številni obrobni mediji – npr. BalkanINFO (Teša Tešanović). Ljudi občasno – ko zapade v svoj agresivni trans (po katerem slovi) – poziva k orožju! Po mojem videnju, bi jo bilo treba sodno preganjati (kar ne bi bilo prvič – sodno preganjali so že v Franciji, ker je bila izjemno agresivna do svojih študentov), ker načrtno laže in sesuva Vučićev režim – psihiatrijo in/oz. psihologijo pa (skozi svojo spodletelo »geo-politiko« in tezo o »črni psihiatriji«) izkorišča, da je bolj prepričljiva in suverena. Nobene moralne razsodnosti ne premore – izkorišča svoje znanje in akademske nazive/titule zato, da lažje zavaja narod (z nekaterimi intelektualci na čelu). Zelo je narcistična, popolnoma brez Superega – in vest jo (sploh) ne peče. Zato, da sem dojel ozadje in jedro njenega intelektualnega oz. strokovnega zdrsa, sem se poglobil v številne srbske politične analitike in teoretike na področju »geo-politike«, ki so se v času korona-krize še posebno razgovorili. V par mesecih sem celostno in dodobra dojel/zapopadel politično patologijo »ranjene« Srbije (predvsem svoje vojaško-politične kalvarije ob razpadu Jugoslavije, predvsem pa v povezavi z izgubo Kosova, že tako ne morejo preboleti). Srbiji je ravno v korona-krizi zdrsnilo po dolgem in počez v obliki nanašalnih blodenj številnih intelektualceh, ne samo Mile Alečković. Tu je še nekaj medicincev (npr. psihiatrinja, »antivakcinerka« Jovana Stojković, kirurg Alek Račić, psihologi in psihoterapevt Aleksandar Mitrović …). Pri ujetost v številne teorije zarote prednjačijo »kritični misleci« s področja »geo-politike«, kjer prednjači medijsko uveljavljeni Dejan Lučić, po norostih slove tudi svetovno znani ex-bodybildar Petar Čelik in še precej drugih. Srbija mi deluje kot svetovna prvakinja v kovanju teorij zarote. Zdi se, da je Trumpov Alex Jones »sitna riba« za Srbe. V Srbiji je bil zelo popularen vodilni in svetovnoznani »konspirolog« David Icke. Videti je, da Srbiji suvereno spodrsava v vseh teh teorijah zarote zato, ker je nacionalni ego izjemno močan, vezan pa je tudi na simbolno kastracijo cele nacije. Oklepajo se številnih mitov in/oz. arhetipov, ki imajo pogosto kar pravljično obeležje. V arhetipskem smislu je Srbija nekako ukleščena v svojo zgodovino in vse te mite – tudi tiste o bitki s Truki na Kosovem polju iz leta 1389. Moj občutek je, da norosti, s katero se v teh časih spopada (razumna in normalna) Srbija, ne bo zmanjkalo. Srbija se za nameček s skrajnimi močmi otep najslavnejšega bosanskega »zarotnika«, pseudo-arheologa Semira Osmanagića (ki sta mu nasedla dva slavna Srba: Novak Đoković in »naš« Branko Đurić-Đuro, skupaj s Tanjo Ribič). V celi zgodbi tej srbski zgodbi pa me jezi, da se kopico srbskih norosti prenaša tudi v Slovenijo. Mili Alečković ni nasedla samo »protestniška upornica Anica Bidar, pač pa tudi dokaj ugledna murskosoboška psihiatrinja Biserka Ilin. Zato mora(m) – posledično – »na sceno« stopiti tudi moja malenkost – v smislu: »Kdo drug, če ne jaz?!«  
prikaži časovnico